Praznik svetega Štefana

Praznik svetega Štefana

7894
0
SHARE

Cerkev svetega Štefana slavi kot prvega mučenca. Bil je diakon v Jeruzalemu in skrbel je za siromake. Zelo uspešno je oznanjal Jezusov nauk, Judje pa so ga izgnali iz mesta in ga kamenjali do smrti. V srednji in severni Evropi je znan kot zavetnik konj. Dan svetega Štefana na zahodu praznujejo 26., na vzhodu pa 27. decembra.

{+++}

Svetega Štefana častimo kot zavetnika konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev,
kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev in kletarjev. Pomagal naj bi zoper
glavobol, pri zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti.

Sveti Štefan je postal zavetnik konj in živine nasploh, ter nadomestil tovrstno božanstvo indoevropskih ljudstev. Krščanstvo ni moglo takoj izničiti vseh poganskih verovanj, zato jih je prilagajalo. Na dan svetega Štefana kmetje peljejo blagoslovit lepo okrašene konje. Z njimi jezdijo okoli cerkve in jih blagoslovijo pred njo, pri obredu blagoslovijo še vodo in sol. Sol potresejo po polju in hkrati kropijo z blagoslovljeno vodo, “da suho vreme ne bi škodovalo”.
Sveti Štefan, mučenec, je bil rojen okoli Kristusovega rojstva, mogoče v Jeruzalemu, kjer naj bi leta 33 tudi umrl. Dandanes ga častimo kot zavetnika konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev in kletarjev. Pomagal naj bi zoper glavobol, pri zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti. Že od četrtega stoletja dalje ga praznujemo dan po božiču. Sveti Štefan se je še posebej odlikoval pri opravljanju službe diakona, bil je izreden govorec, delal pa je tudi čudeže in znamenja.

Povezava med svetim Štefanom in konji

Krščanski svetnik je moral izriniti in zamenjati pogansko božanstvo, zakriti in spremeniti poganski praznik. Ali se je to ujemalo z njegovim življenjem, ni bilo važno. Pomembno je bilo le časovno sovpadanje njegovega godu s poganskim praznovanjem. Tako se je zgodilo tudi svetemu Štefanu.

 

Sveti Štefan je imel čudežno moč. Z znamenjem križa je ukrotil
divjega konja, da je pokleknil predenj. 

Sveti Štefan je postal zavetnik konj in živine nasploh ter nadomestil tovrstno božanstvo indoevropskih ljudstev. Ljudje so ga sprejeli za svojega, a se pri tem niso preveč navezovali na Apostolska dela in so mu priredili svojo različico svetništva. Tako ga znana slovenska pripovedna pesem predstavlja kot kolednika, ki pod Herodeževim gradom oznanja Mesijevo rojstvo. Sveti Štefan v pesmi pravi, da se je “rodil en kralj čez kralje vse, tudi čez kralja Herodeža”.
“Herodežka” Štefana posluša. Pesem ji seveda ni po godu, zato hlapcem ukaže, naj Štefana ujamejo in ga v gozdu privežejo ob bukev. “Perdirjal bode divji konj, ujedel bode Štefana.” Hlapci so ubogali, divji konj je pridirjal, toda “Štefan je storil sveti križ”, konj pa je postal krotek. Štefan se je odpasal, naredil uzdo, zajahal konja in odjezdil ‘pod beli grad’, kjer je spet zapel svojo kolednico. Zdaj ga je “Herodežka” dala vreči v ječo, polno golazni. Toda Štefan je spet “storil sveti križ”, golazen se je spremenila v ribice, ptičice in zvezdice. On pa je sedel za mizo in pel svojo kolednico. Naposled je “Herodežka” ukazala hlapcem, naj Štefana zvežejo, odvedejo na prod in posipajo “s kamnjam”. “Učerej je bla groblja kamnja, zjutraj je pa kapala bla ljubga svetga Štefana; zvečer je bla groblja kamnja, zjutraj je bla kamnita sol: “Na moj god dan bo žegnana.”
Sveti Štefan je imel torej čudežno moč. Z znamenjem križa je divjega konja ukrotil, da je pokleknil predenj. Tako je popolnoma nadomestil svojega poganskega prednika in v očeh ljudstva prevzel zavetništvo nad konji.

 

Na Štefanovo na različnih koncih Slovenije pripravijo tradicionalna žegnanja konj.
V povorki sodeluje več različno opravljenih konj – od športnih do delavnih,
najde se celo nekaj ponijev, starih konjskih vpreg, kočij in jezdecev.

Štefanovo na Slovenskem

Na štefanovo na različnih koncih Slovenije pripravijo tradicionalna žegnanja konj. V zadnjih letih so ta stari običaj, o katerem je pisal že Valvasor, obudili v več slovenskih krajih. Blagoslov konj s povorko so pripravili v Semiču, Šentrupertu, Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah in še v nekaterih krajih. Najstarejšo tradicijo neprekinjenega blagoslavljanja konj imajo na Šentjernejskem polju, kjer je običaj preživel kar dve svetovni vojni, več držav in vlad, le v najhujših letih so ga pripravili v manjšem obsegu.

V povorki sodeluje več različno opravljenih konj – od športnih do delavnih, najde se celo nekaj ponijev -, starih konjskih vpreg, kočij in jezdecev. V skupinskem blagoslovu župnik s priprošnjo prosi za zdravje konj in njihovih gospodarjev. Na Kranjskem se je blagoslov konj v nekaterih krajih ohranil vse do danes. Zraven spada tudi blagoslov soli in vode. Oboje je namenjeno živini in ljudem.

V Nevljah blizu Kamnika je ohranjena bogata dediščina šeg in navad, zanimive pa so predvsem votivne figurice. Na štefanovo se je družina odpravila k sveti maši. Pred cerkvijo sta bili postavljeni dve dolgi mizi, na njih pa polno lesenih votivnih figuric v obliki krave, konja, prašiča, ovce, torej živali, ki so jih imeli domačini v svojih hlevih.

 

Najbolj poznana med Štefanskimi šegami je prav gotovo raztresanje soli. Po blagoslovu so
mladi fantje na konjskih hrbtih pohiteli na polja in travnike in tam “sejali” Štefanovo sol.

Figurice je prodajal kateri od faranov. Cena zanje ni bila določena, vsak je daroval po svoji zmožnostih, čeprav je bilo nepisano pravilo: “Več figuric vzameš, več denarja daruješ.” Nato je šel gospodar s figuricami pred glavni oltar, kjer jih je odložil ter zmolil kratko molitev za zdravje živine in pomoč ob morebitni bolezni. V današnjem času prinašanje votivnih figuric izgublja na veljavi. Najlepši primer za to je navedel neveljski župnik: “V zakristiji imamo kar osem škatel lesenih figuric, vendar smo preteklo leto izbrali le tri, pa še to je bilo preveč.”

Raztresanje Štefanove soli

Najbolj poznana med štefanskimi šegami je prav gotovo raztresanje soli. Po blagoslovu so mladi fantje na konjskih hrbtih pohiteli na polja in travnike in tam “sejali” Štefanovo sol. Na Slovenskem so poznali kar nekaj konjskih božjih poti. Na Dolenjskem, v Stari vasi pri Šentjerneju, se je sprevod praznično okrašenih konj z jezdeci in godbo podal do cerkve in jo trikrat obkrožil. Med ježo je bilo darovanje, na koncu pa blagoslovitev konj.

Dan obiskov

Če je božič praznik, ko ljudje ostajajo doma v krogu družine in ne hodijo na obiske, je štefanovo namenjeno ravno temu.

 

V srednjem veku so domače živali od božiča do praznika treh kraljev počivale. Takrat so počivali
tudi konji, uporabni služabniki človeka, zato so pravili, da je praznik konjev čas počitka.

 

Mučenik Štefan po svetu

Pesem iz 10. stoletja svetega Štefana opeva kot lastnika konja, ki naj bi ga za svojega ljubljenega učenca čudežno ozdravil sam Jezus Kristus. Četudi svetega Štefana ne moremo neposredno povezati s konji, so se v zvezi s tem izoblikovali mnogi ljudski običaji. V srednjem veku so namreč domače živali od božiča do praznika treh kraljev počivale. Takrat so počivali tudi konji, uporabni služabniki človeka, zato so pravili, da je praznik konjev čas počitka.

Starodavni Germani so okoli Božiča žrtvovali konje

V Evropi so kmetje na dan svetega štefana konje okrasili in jih odpeljali pred božjo hišo, kjer jih je duhovnik blagoslovil. Potem so jezdeci na konjih trikrat obkrožili cerkev. Kasneje so jih zapregli v vozove in vsa družina se je odpravila na t. i. “Štefanovo vožnjo”. Ta običaj se je ponekod, predvsem po vaseh, ohranil do danes.

Na Švedskem verujejo v legendo o narodnem svetniku, konjarju, ki naj bi ga v Helsinglandu ubili pogani. Njegovo ime – Staffan – razkriva izvor, verjetno iz svetega Štefana. Staffanovi jezdeci na štefanovo jezdijo skozi mesta in ob tem prepevajo starodavne hvalospeve v čast svetniku konjev.

 

Na Štefanovo blagoslovijo tudi konjevo hrano, večinoma seno in oves. S tem so povezani
obredi za plodnost, saj se ljudje obmetavajo, ki jih mečejo tudi v živino.
 

 

Na štefanovo blagoslovijo tudi konjevo hrano, večinoma seno in oves. S tem so povezani obredi za plodnost, saj se ljudje obmetavajo s semeni, ki jih mečejo tudi v živino. Na Poljskem se na štefanovo dečki in deklice obmetavajo z orehi. Po obredu s semeni obmetavajo tudi župnika. Nekateri verjamejo, da je to posnemanje kamenjanja svetega Štefana.

V prejšnjih stolethih so na ta dan blagoslovili vodo in sol, ki so ju kmetje hranili za primer bolezni svojih konj.

Gospodinje so spekle poseben kruh v obliki podkve

V nekaterih delih Velike Britanije na štefanovo dečki hodijo po vasi, eden med njimi pa na veji, okrašeni z barvnimi trakovi, nosi mrtvega ptička stržka. Do smrti so ga kamenjali v spomin na mučenika Štefana. O tej šegi krožijo razne legende, ena izmed njih govori, da je nekoč stržek izda svetega Štefana, ki se je pred sovražnikom skrival za grmovjem. Dečki, ki imajo črno pobarvane obraze, oblečeni pa so v stara, največkrat ženska oblačila, hodijo od hiše do hiše in prepevajo pred vhodnimi vrati, v zameno prejmejo darove. Angleži se na štefanovo, ki mu pravijo “Boxing Day”, tudi obdarujejo. V preteklosti so morali na ta dan duhovniki sprazniti skrinjice za miloščino in prispevke vernikov darovati revežem. Bogataši, ki so prirejali za božič pojedine, so spravili ostanke hrane v škatle in jih podarili svojim služabnikom. V Angliji, Avstraliji in Kanadi ta praznik še živi, darila pa dobijo trgovci, služinčad in prijatelji.

 

“Če hočeš ostati mlad in lep, se moraš
na štefanovo zjutraj umiti v mleku.”

 

Štefanove vraže

O štefanovem se je ohranilo nekaj vraž, znane so predvsem iz Prekmurja in s štajerskega konca:

  • Če hočeš ostati mlad in lep, se moraš na štefanovo zjutraj umiti v mleku.

 

  • Vse bolezni odvrne od živine za vse leto tisti gospodar, ki na štefanovo od poldneva do tretje ure na travniku ujame živega krta, mu odvzame srce in ga da kravam.

 

  • V okolici Laškega mora vsak, ki se misli ženiti, vzeti na štefanovo vrv v cerkev; še tisti dan bo izbral nevesto in jo pripeljal domov.

 

  • Živine ponekod v Prekmurju ne napajajo zjutraj, ampak zvečer, drugi pa jo ženejo k sosednjemu studencu in ne k domačemu, da jo obvarujejo bolezni na očeh.

Vir: www.siol.net
Foto: Tanja B.
Avtorica članka: Špela Zupan, članek je objavljen z dovoljenjem g. Francija Valjavca

BREZ KOMENTARJEV