Članek objavljen v Reviji o konjih, junij 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Mag. Marko Fajdiga, dr. vet. med.
S POUDARKOM NA PRAVILNI RABI ANTIHELMINTIČNIH PRIPRAVKOV ZARADI VSE VEČJEGA POJAVA ODPORNIH (REZISTENTNIH) VRST MALIH STRONGILIDOV PRI KONJIH
Mag.Marko Fajdiga, dr. vet. med.{+}
Zatiranje zajedavskih bolezni s strateško uporabo antihelmintičnih pripravkov mora biti v prvi vrsti povezano z determinacijo vrste zajedavcev, poznavanjem njihovega razvojnega kroga in učinkovitostjo posamičnih pripravkov, zato je brez strokovnega pristopa težko doseči uspešno zdravljenje invadiranih (okuženih) živali. Poudariti pa moramo, da je nastanek odpornosti zajedavcev ozko povezan z velikostjo farme oz. s številom konj, z vrsto pašnikov in njihovo obremenitvijo z razvojnimi oblikami zajedavcev, vremenskimi razmerami, s poznano zgodovino pojavljanja zajedavskih bolezni in s pogostnostjo uporabe različnih antihelmintičnih pripravkov. Vendar se tudi rejci manjšega števila konj, ki brez ugotovljene vrste zajedavcev nepravilno več let uporabljajo enake antihelmintične pripravke, lahko hitro srečajo z razvojem odpornih vrst zajedavcev.
Zajedavci pri konjih
Iz literature povzemamo, da so med najpomembnejšimi zajedavci, ki negativno delujejo na organizem živali cyathostome ali mali strongilidi, in dve vrsti velikih strongilidov (Strongylus vulgaris in S. edentatus). Ti zajedavci prizadenejo konje vseh starosti. Askaridna vrsta (Parascaris equorum) lahko povzroči največje probleme pri žrebetih, preden se pri njih razvije imunost (odpornost). Občasno pri preiskavi iztrebkov ugotovimo še zolje (Gasterophilus sp.), pljučne zajedavce (Dictyocaulus arnfieldi), podančice (Oxyuris equi), želodčne zajedavce (Habronema sp., Trichostrongylus axei), trakulje (Anoplocephala sp.) in lastnice (Strongylus westeri).
Aktivnost in pojav ličink malihstrongilidov praviloma najbolj prizadene mlade konje, najpogosteje med novembrom in majem. Splošno oslabelost živali spremlja neješčnost, hitro hujšanje, podkožni edem in driskavost.
Če so take živali na spomladanski paši, so pašniki vse bolj okuženi z jajčeci in ličinkami omenjenih zajedavcev in postopoma prihaja do kliničnih ali subkliničnih (prikritih) bolezni drugih zdravih konj. Poleg tega omenjene površine tudi v naslednji sezoni predstavljajo stalni izvor okužbe.
Program uporabe antihelmintičnih pripravkov
Tradicionalno zatiranje zajedavskih bolezni temelji na dajanju pripravkov z namenom, da se odpravijo škodljivi zajedavci iz organizma živali. Pri rutinskem odpravljanju se zelo redko upošteva dinamiko zajedavske populacije, ki jo pogojujejo vplivi vremena (letni časi) in obremenitev pašnika z razvojnimi oblikami zajedavcev v preteklih letih.
Za pripravo programa zatiranja zajedavcev je nujno, da skupaj z živinozdravnikom spoznamo in analiziramo medsebojne odnose med konjem, zajedavci in pašnikom, določimo interval dajanja pripravkov in glede na ugotovljeno vrsto zajedavca izberemo najučinkovitejši antihelmintik.
Odnos med konji, zajedavci in pašnikom
Vpliv sezone na okuženost pašnikov.
Če se večina jajčec z iztrebki izloči pred poletjem, potem se ličinke na pašniku razvijejo konec poletja oz. v začetku jeseni. Temperatura in vlaga pogojujeta hitrost razvoja, ki se npr. v sušnih obdobjih lahko podaljša tudi za mesec ali dva, v vlažnih obdobjih pa ustrezno skrajša.
Preživetje ličink na pašnikih
Mnoge invazijske ličinke lahko ob blažjih zimah preživijo na pašniku in odmrejo šele čez poletje ob visoki temperaturi. Vendar veliko število izločenih jajčec ob spomladanski paši omogoča, da se ob hitro rastoči travi zaščitijo in predstavljajo stalni izvor okužbe do konca paše.
Preživetje ličink v sluznici črevesja
Ker se zlasti ličinke malih strongilidov pred zimo zarijejo v sluznico debelega črevesja, ne glede na vremenske razmere lahko končajo svoj razvojni krog. To preživetje je ozko povezano s pojavom bolezni tudi v zimskem ali zgodaj spomladanskem obdobju in s kontinuiranim izločanjem jajčec pozimi in v spomladanskem času.
Ker se zlasti ličinke malih strongilidov pred zimo zarijejo v sluznico debelega črevesja, ne glede na vremenske razmere lahko končajo svoj razvojni krog. To preživetje je ozko povezano s pojavom bolezni tudi v zimskem ali zgodaj spomladanskem obdobju in s kontinuiranim izločanjem jajčec pozimi in v spomladanskem času.
Imunost (pridobljena odpornost živali) na askaride razvijejo mlade živali med 6 in 12 mesecem starosti. Večji problem je pri velikih in malih strongilidih, ki ogrožajo vse starosti konj. Pri njih se le stežka razvije imunost, še posebej pri enoletnikih. Vsaka zajedavska vrsta ima specifične epizootiološke značilnosti, ki so določene s parazitsko fazo (čas razvoja jajčec ali ličink v zunanjem okolju), prepatentnim obdobjem (čas od zaužitja jajčec ali ličink do časa, ko odrasle spolno zrele samice ležejo jajčeca v gostitelju oz. do pojava jajčec v iztrebkih) in patentnim obdobjem (življenjska doba spolno zrelega zajedavca v gostitelju). Najpomembnejša je prepatentna doba zajedavcev na podlagi katere se določi čas ponovnega dajanja antihelmintičnega pripravka. Ta za posamezno zajedavsko vrsto zelo variira, zato je mogoče racionalni program dajanja pripraviti samo na podlagi koprološke preiskave blata in ugotovljene vrste zajedavca. Prepatentna obdobja, ki pogojujejo širjenje zajedavskih bolezni znašajo npr. za velike strongilide, ki naseljujejo slepo in debelo črevo med 6 in 12 meseci, za Oxyuris sp. od 4 do 5 mesecev, za male strongilide od 1,5 do 2 meseca in za Parascaris equorum od 44 do 81 dni. Strongyloides westeri ima med vsemi notranjimi zajedavci najkrajšo prepatentno obdobje, ki znaša le 10 do 12 dni .V primeru, da ugotovimo okuženost živali pretežno z malimi strongilidi (cyathostomes – poznanih preko 40 vrst), pri katerih se izločanje jajčec ponavlja na 4 tedne, je priporočeno dajanje pripravka na 4 do 8 tednov. Pri invaziji s Parascaris equorum je minimalna prepatentna doba 11 tednov, zato priporočamo preventivno dajanje pri starosti 2 mesecev in nato vsaka dva meseca do dopolnjenega 6 meseca starosti, ker starejše živali že postopoma razvijejo imunost. Živali, ki so invadirane s Strongyloides westeri moramo zdraviti celo v prvih dneh po porodu, saj se žrebeta pretežno invadirajo pri sesanju. Pri zatiranju trakuljavosti konj, ki so v večini primerov okuženi z vrsto Anoplocephala perfoliata, moramo prvo tretiranje izvršiti v juliju in drugo v oktobru oz. novembra pri tistih konjih, ki so na paši od spomladi do začetka zime.
Raba učinkovitih antihelmintikov
Pomembno je, da se pripravek uporablja za tisto vrsto zajedavca na katero je najbolj učinkovit, kar pomeni, da moramo najprej imeti opravljeno koprološko preiskavo blata z ugotovljeno vrsto ali vrstami zajedavcev.
Po dajanju pripravka bi morali najkasneje v 7 do 14 dneh ponovno pregledati iztrebke, da bi lahko preverili njegovo učinkovitost. V primeru, da je učinkovitost antihelmintičnega pripravka manjša kot 70 %, lahko trdimo, da so ugotovljeni zajedavci odporni (rezistentni) na uporabljeni pripravek. Seveda je pomembno, da smo uporabili antihelmintik v predpisanem odmerku t.j., da smo pravilno ocenili telesno maso živali in da je žival namenjeni odmerek zares dobila. V primeru, da smo dali premajhen odmerek, lahko sami pripomoremo k nastanku odpornosti zajedavcev, ker jih določen del preživi in ustvarja novo populacijo. Uporabljati moramo antihelmintične pripravke različnih kemijskih skupin in jih po določenem zaporedju menjavati. Poleg tega je pomembno, da uporaba ni prepogosta, ampak vezana na vrsto in stopnjo invadiranosti posamezne živali ali črede. Interval dajanja pa je odvisen tudi od vrste izbranega antihelmintika, ker je poznano, da nekateri pripravki za določen čas preprečijo odlaganje jajčec oz. dajejo živalim različno dolgo obdobje zaščite. Določeni pripravki nam torej omogočajo, da zmanjšamo število intervalov dajanja oz. zmanjšamo število dajanj na minimum in s tem posredno zmanjšamo možnost pojava rezistentnih vrst zajedavcev.
Priporočeni prevetivni program zatiranja zajedavskih bolezni:
Črevesnim zajedavcem, posebno pri žrebetih, namenjamo premalo pozornosti. Žrebeta se navadno okužijo že zelo zgodaj, v hlevu ali na pašniku, in potem slabše napredujejo. Taka žrebeta so manj živahna, imajo slabšo kondicijo, kasneje menjajo dlako in tudi počasneje rastejo. Skrb za zdrava žrebeta se zato začenja že pri breji kobili. Pred porodom moramo dati pregledati iztrebke, in če je kobila okužena, jo moramo tudi zdraviti.
Na podlagi poznavanja najpogostejših vrst zajedavcev in njihovih prepatentnih obdobij, priporočamo naslednje redno zdravljenje konj:
Žrebeta (0 do 6 mesecev starosti):
- pri starosti 2 tednov prvič damo antihelmintični pripravek proti Strongyloides westeri. V primeru okuženosti žrebet s tem zajedavcem ponavljamo dajanje na 8 dni in sicer 5-krat zapored.
- pri starosti 6 tednov proti Parascaris equorum. Če so živali okužene pa ponavljamo dajanje na vsakih 6 tednov do starosti 6 mesecev.
- pri starosti 8 tednov proti malim strongilidom. Če gre za okužbo, moramo pripravke dajati na 4 do 8 tednov, odvisno od vrste pripravka, do dopolnjenega 1 leta starosti.
- pri starosti 4 mesece proti strongilidom in askaridom.
Odstavljena žrebeta (6 do 12 mesecev):
- 6, 8, 10 in 12 mesec
Enoletniki (1 do 2 leti):
- najmanj 4-krat na leto proti strongilidom in askaridom in sicer januarja ali februarja, aprila ali maja (pred pašo), julija ali avgusta (v času pašne sezone) in septembra ali oktobra (po paši).
- če so pašniki zelo okuženi s strongilidi, je potrebnih do šest zdravljenj letno.
Odrasli konji (več kot 2 leti):
- septembra in decembra v primeru, da so ugotovljene invazije z Gasterophilus sp.
- za preprečevanje invazije z drugimi notranjimi zajedavci se priporoča dvakratno tretiranje in sicer spomladi pred pašo in v jeseni po paši.
Kobile:
- v času gravidnosti je priporočeno dvakratno dajanje in sicer v prvem in drugem trimesečju
- pred porodom dajemo dvakrat v zadnjem trimesečju
- po porodu sočasno z žrebeti do odstavitve.
Poleg tega moramo upoštevati še druge preventivne ukrepe, ki ob dajanju antihelmintičnih pripravkov preprečujejo ponovno možnost invazije zajedavcev:
- Vsaki novi živali, ki se priključi že dehelmintiziranim (razglistenim) živalim moramo odpraviti zajedavce, izolirati 48 do 72 ur in jo šele nato vključiti v skupino.
- Če je možno uporabimo rotacijski sistem, kar pomeni, da se doječe kobile in žrebeta naslednje leto ne pasejo skupaj na isti travni površini.
- Pri močnejši okuženosti pašnikov v spomladanskem času se priporoča tako imenovano pregonsko pašo, kar pomeni, da za 4 do 6 dni (odvisno od števila konj) pasemo na drugih površinah. Če le imamo možnost, naj se na teh okuženih površinah pasejo ovce ali govedo. Če to ni mogoče, moramo pašnike redno kositi, ker s senom odstranimo veliko za okužbo sposobnih ličink. Preden tako seno krmimo konjem, mora odležati vsaj 8 mesecev, ker so ličinke tako dolgo sposobne za okužbo.
- Pred zimo je potrebno uporabiti antihelmintik, ki je zelo učinkovit proti malim strongilidom, da preprečimo njihovo naselitev v sluznici črevesja.
V primerih, da se srečujemo s ponovnimi okužbami (reinvazijami), moramo vedeti, da lahko le živinozdravnik postavi dober strateški plan odpravljanja zajedavcev, ki bo specifičen za vsakega rejca posebej in bo poleg kemične kontrole t. j. uporabe antihelmintičnih pripravkov, upošteval tudi vse druge biološke faktorje, ki posredno ali neposredno sodelujejo pri širjenju najpogostejših zajedavcev pri konjih.