Program zatiranja notranjih zajedavcev

Program zatiranja notranjih zajedavcev

4208
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, junij 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Mag. Marko Fajdiga, dr. vet. med.

S POUDARKOM NA PRAVILNI RABI ANTIHELMINTIČNIH PRIPRAVKOV ZARADI VSE VEČJEGA POJAVA ODPORNIH (REZISTENTNIH) VRST MALIH STRONGILIDOV PRI KONJIH
Mag.Marko Fajdiga, dr. vet. med.{+}

1. Ličinke (3. faza) v travi, 2. Ličinke (2. faza) v figah, 3. Ličinke (1. faza) v figah, 4. Jajčeca v konjskih figah

Zatiranje zajedavskih bo­lezni s strateško upora­bo antihelmintičnih pripravkov mora biti v prvi vr­sti povezano z determinacijo vrste zajedavcev, poznavanjem njihovega razvojnega kroga in učinkovitostjo posamičnih pri­pravkov, zato je brez strokov­nega pristopa težko doseči us­pešno zdravljenje invadiranih (okuženih) živali. Poudariti pa moramo, da je nastanek od­pornosti zajedavcev ozko povezan z velikostjo farme oz. s številom konj, z vrsto pašnikov in njihovo obremenitvijo z razvojnimi oblikami zajedav­cev, vremenskimi razmerami, s poznano zgodovino pojavlja­nja zajedavskih bolezni in s pogostnostjo uporabe različ­nih antihelmintičnih priprav­kov. Vendar se tudi rejci manj­šega števila konj, ki brez ugo­tovljene vrste zajedavcev ne­pravilno več let uporabljajo enake antihelmintične pripravke, lahko hitro srečajo z razvo­jem odpornih vrst zajedavcev.

Zajedavci pri konjih

Odrasli parascaris.
Odrasli parascaris.

Iz literature povzemamo, da so med najpomembnejšimi za­jedavci, ki negativno delujejo na organizem živali cyathostome ali mali strongilidi, in dve vrsti velikih strongilidov (Strongylus vulgaris in S. edentatus). Ti zajedavci priza­denejo konje vseh starosti. Askaridna vrsta (Parascaris equorum) lahko povzroči največje probleme pri žrebetih, preden se pri njih razvije imunost (od­pornost). Občasno pri preiska­vi iztrebkov ugotovimo še zolje (Gasterophilus sp.), pljučne zajedavce (Dictyocaulus arnfieldi), podančice (Oxyuris equi), želodčne zajedavce (Habronema sp., Trichostrongylus axei), trakulje (Anoplocephala sp.) in lastnice (Stro­ngylus westeri).
Aktivnost in pojav ličink malihstrongilidov praviloma najbolj prizadene mlade konje, najpogosteje med novembrom in majem. Splošno oslabelost živali spremlja neješčnost, hitro hujšanje, podkožni edem in driskavost.

Poškodbe, ki jih povzročijo strongylusi.
Poškodbe, ki jih povzročijo strongylusi.

Če so take živali na spomla­danski paši, so pašniki vse bolj okuženi z jajčeci in ličinkami omenjenih zajedavcev in po­stopoma prihaja do kliničnih ali subkliničnih (prikritih) bo­lezni drugih zdravih konj. Po­leg tega omenjene površine tudi v naslednji sezoni pred­stavljajo stalni izvor okužbe.

Program uporabe antihelmintičnih pripravkov

Tradicionalno zatiranje zajedavskih bolezni temelji na da­janju pripravkov z namenom, da se odpravijo škodljivi zajedavci iz organizma živali. Pri rutinskem odpravljanju se zelo redko upošteva dinamiko zajedavske populacije, ki jo pogo­jujejo vplivi vremena (letni ča­si) in obremenitev pašnika z razvojnimi oblikami zajedav­cev v preteklih letih.

Za pripravo programa zatira­nja zajedavcev je nujno, da skupaj z živinozdravnikom spoznamo in analiziramo medsebojne odnose med ko­njem, zajedavci in pašnikom, določimo interval dajanja pri­pravkov in glede na ugotovljeno vrsto zajedavca izberemo najučinkovitejši antihelmintik.

Odnos med konji, zajedavci in pašnikom

Vpliv sezone na okuženost pa­šnikov.
Če se večina jajčec z iztrebki izloči pred poletjem, potem se ličinke na pašniku razvijejo konec poletja oz. v začetku jese­ni. Temperatura in vlaga po­gojujeta hitrost razvoja, ki se npr. v sušnih obdobjih lahko podaljša tudi za mesec ali dva, v vlažnih obdobjih pa ustrezno skrajša.

Preživetje ličink na pašnikih

Mnoge invazijske ličinke lahko ob blažjih zimah preživijo na pašniku in odmrejo šele čez poletje ob visoki temperaturi. Vendar veliko število izločenih jajčec ob spomladanski paši omogoča, da se ob hitro rasto­či travi zaščitijo in predstavlja­jo stalni izvor okužbe do kon­ca paše.

Preživetje ličink v sluznici črevesja

Ker se zlasti ličinke malih strongilidov pred zimo zarijejo v sluznico debelega črevesja, ne glede na vremenske razme­re lahko končajo svoj razvojni krog. To preživetje je ozko povezano s pojavom bolezni tudi v zimskem ali zgodaj spomladanskem obdobju in s kontinuiranim izločanjem jajčec pozimi in v spomladanskem času.
Ker se zlasti ličinke malih strongilidov pred zimo zarijejo v sluznico debelega črevesja, ne glede na vremenske razme­re lahko končajo svoj razvojni krog. To preživetje je ozko povezano s pojavom bolezni tudi v zimskem ali zgodaj spomladanskem obdobju in s kontinuiranim izločanjem jajčec pozimi in v spomladanskem času.

Množica trakulj v črevesju.
Množica trakulj v črevesju.
Odrasla trakulja.
Odrasla trakulja.

Imunost (pridobljena odpor­nost živali) na askaride razvi­jejo mlade živali med 6 in 12 mesecem starosti. Večji problem je pri velikih in malih strongilidih, ki ogrožajo vse starosti konj. Pri njih se le stežka razvije imunost, še po­sebej pri enoletnikih. Vsaka zajedavska vrsta ima specifične epizootiološke značilnosti, ki so določene s parazitsko fazo (čas razvoja jajčec ali ličink v zunanjem okolju), prepatentnim obdobjem (čas od zaužitja jajčec ali ličink do časa, ko odrasle spolno zrele samice le­žejo jajčeca v gostitelju oz. do pojava jajčec v iztrebkih) in patentnim obdobjem (živ­ljenjska doba spolno zrelega zajedavca v gostitelju). Najpo­membnejša je prepatentna doba zajedavcev na podlagi katere se določi čas ponovne­ga dajanja antihelmintičnega pripravka. Ta za posamezno zajedavsko vrsto zelo variira, zato je mogoče racionalni pro­gram dajanja pripraviti samo na podlagi koprološke preiskave blata in ugotovljene vrste zajedavca. Prepatentna obdobja, ki pogojujejo širjenje zajedavskih bolezni znašajo npr. za velike strongilide, ki naseljujejo slepo in debelo črevo med 6 in 12 meseci, za Oxyuris sp. od 4 do 5 mesecev, za male strongilide od 1,5 do 2 meseca in za Parascaris equorum od 44 do 81 dni. Strongyloides westeri ima med vsemi notranjimi zajedavci najkrajšo prepatentno obdobje, ki znaša le 10 do 12 dni .V pri­meru, da ugotovimo okuženost živali pretežno z malimi strongilidi (cyathostomes – pozna­nih preko 40 vrst), pri katerih se izločanje jajčec ponavlja na 4 tedne, je priporočeno dajanje pripravka na 4 do 8 tednov. Pri invaziji s Parascaris equorum je minimalna prepatentna doba 11   tednov,  zato  priporočamo preventivno dajanje pri starosti 2 mesecev in nato vsaka dva meseca do dopolnjenega 6 me­seca starosti, ker starejše živali že postopoma razvijejo imunost. Živali, ki so invadirane s Strongyloides westeri moramo zdraviti celo v prvih dneh po porodu, saj se žrebeta pretežno invadirajo pri sesanju. Pri zati­ranju trakuljavosti konj, ki so v večini primerov okuženi z vrsto Anoplocephala perfoliata, mo­ramo prvo tretiranje izvršiti v juliju in drugo v oktobru oz. novembra pri tistih konjih, ki so na paši od spomladi do za­četka zime.

Raba učinkovitih antihelmintikov

Pomembno je, da se pripravek upo­rablja za tisto vrsto zajedavca na katero je najbolj učinkovit, kar pomeni, da moramo najprej imeti opravljeno koprološko prei­skavo blata z ugo­tovljeno vrsto ali vrstami zajedavcev.

Brizgo potisnemo globoko v konjeva usta.
Brizgo potisnemo globoko v konjeva usta.

Po dajanju pripravka bi morali najkasneje v 7 do 14 dneh ponovno pregledati iztrebke, da bi lahko preverili njegovo učinkovitost. V primeru, da je učinkovitost antihelmintične­ga pripravka manjša kot 70 %, lahko trdimo, da so ugotov­ljeni zajedavci odporni (rezistentni) na uporabljeni pripra­vek. Seveda je pomembno, da smo uporabili antihelmintik v predpisanem odmerku t.j., da smo pravilno ocenili telesno maso živali in da je žival namenjeni odmerek zares dobila. V primeru, da smo dali premajhen odmerek, lahko sami pripomoremo k nastanku odpornosti zajedavcev, ker jih določen del preživi in ustvarja novo populacijo. Uporabljati moramo antihelmintične pripravke različnih ke­mijskih skupin in jih po določenem zaporedju menjavati. Poleg tega je pomembno, da uporaba ni prepogosta, ampak vezana na vrsto in stopnjo invadiranosti posamezne živali ali črede. Interval dajanja pa je odvisen tudi od vrste izbranega antihelmintika, ker je poznano, da nekateri pripravki za do­ločen čas preprečijo odlaganje jajčec oz. dajejo živalim raz­lično dolgo obdobje zaščite. Določeni pripravki nam torej omogočajo, da zmanjšamo število intervalov dajanja oz. zmanjšamo število dajanj na minimum in s tem posredno zmanjšamo možnost pojava rezistentnih vrst zajedavcev.

Priporočeni prevetivni program zatiranja zajedavskih bolezni:

Črevesnim zajedavcem, posebno pri žrebetih, namenjamo premalo pozornosti. Žrebeta se navadno okužijo že zelo zgo­daj, v hlevu ali na pašniku, in potem slabše napredujejo. Taka žrebeta so manj živahna, imajo slabšo kondicijo, kasneje me­njajo dlako in tudi počasneje rastejo. Skrb za zdrava žrebeta se zato začenja že pri breji kobili. Pred porodom moramo dati pregledati iztrebke, in če je kobila okužena, jo moramo tudi zdraviti.

Na podlagi poznavanja najpogostejših vrst zajedavcev in nji­hovih prepatentnih obdobij, priporočamo naslednje redno zdravljenje konj:

Žrebeta (0 do 6 mesecev starosti):

  • pri starosti 2 tednov prvič damo antihelmintični pripravek proti Strongyloides westeri. V primeru okuženosti žrebet s tem zajedavcem ponavljamo dajanje na 8 dni in sicer 5-krat zapored.
  • pri starosti 6 tednov proti Parascaris equorum. Če so ži­vali okužene pa ponavljamo dajanje na vsakih 6 tednov do starosti 6 mesecev.
  • pri starosti 8 tednov proti malim strongilidom. Če gre za okužbo, moramo pripravke dajati na 4 do 8 tednov, odvi­sno od vrste pripravka, do dopolnjenega 1 leta starosti.
  • pri starosti 4 mesece proti strongilidom in askaridom.

Odstavljena žrebeta (6 do 12 mesecev):

  • 6, 8, 10 in 12 mesec

Enoletniki (1 do 2 leti):

  • najmanj 4-krat na leto proti strongilidom in askaridom in sicer januarja ali februarja, aprila ali maja (pred pašo), ju­lija ali avgusta (v času pašne sezone) in septembra ali ok­tobra (po paši).
  • če so pašniki zelo okuženi s strongilidi, je potrebnih do šest zdravljenj letno.

Odrasli konji (več kot 2 leti):

  • septembra in decembra v primeru, da so ugotovljene invazije z Gasterophilus sp.
  • za preprečevanje invazije z drugimi notranjimi zajedavci se priporoča dvakratno tretiranje in sicer spomladi pred pašo in v jeseni po paši.

Kobile:

  • v času gravidnosti je priporočeno dvakratno dajanje in si­cer v prvem in drugem trimesečju
  • pred porodom dajemo dvakrat v zadnjem trimesečju
  • po porodu sočasno z žrebeti do odstavitve.

Poleg tega moramo upoštevati še druge preventivne ukrepe, ki ob dajanju antihelmintičnih pripravkov preprečujejo po­novno možnost invazije zajedavcev:

  • Vsaki novi živali, ki se priključi že dehelmintiziranim (razglistenim) živalim moramo odpraviti zajedavce, izolirati 48 do 72 ur in jo šele nato vključiti v skupino.
  • Če je možno uporabimo rotacijski sistem, kar pomeni, da se doječe kobile in žrebeta naslednje leto ne pasejo skupaj na isti travni površini.
  • Pri močnejši okuženosti pašnikov v spomladanskem času se priporoča tako imenovano pregonsko pašo, kar pomeni, da za 4 do 6 dni (odvisno od števila konj) pasemo na drugih površinah. Če le imamo možnost, naj se na teh okuženih površinah pasejo ovce ali govedo. Če to ni mo­goče, moramo pašnike redno kositi, ker s senom odstranimo veliko za okužbo sposobnih ličink. Preden tako seno krmimo konjem, mora odležati vsaj 8 mesecev, ker so li­činke tako dolgo sposobne za okužbo.
  • Pred zimo je potrebno uporabiti antihelmintik, ki je zelo učinkovit proti malim strongilidom, da preprečimo njihovo naselitev v sluznici črevesja.

V primerih, da se srečujemo s ponovnimi okužbami (reinvazijami), moramo vedeti, da lahko le živinozdravnik postavi dober strateški plan odpravljanja zajedavcev, ki bo specifičen za vsakega rejca posebej in bo poleg kemične kontrole t. j. uporabe antihelmintičnih pripravkov, upošteval tudi vse dru­ge biološke faktorje, ki posredno ali neposredno sodelujejo pri širjenju najpogostejših zajedavcev pri konjih.

BREZ KOMENTARJEV