Prvič na terenu

Prvič na terenu

1013
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, junij 2001, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: J. V.

Prva terenska ježa je za vsakega nepozabno doživetje. Preden se odločite, da boste s konjem raziskovali gozdove in travnike, še enkrat preverite, če ste dobro pripravljeni, da bo prvi izlet resnično vaša uspešna premiera.{+}

Sedaj izpolnjujete vse pogoje, ki so potrebni za dobro in varno terensko ježo. V vseh treh hodih sedite zanesljivo v sedlu, konja lahko kadarkoli obrnete in predvsem varno ustavite. V vsaki še tako najmanjši neprijetni situaciji ste gospodar položaja. Zahvaljujoč treningom preko kavalet, vam nizke ovire in majhni jarki na terenu ne bodo delali preglavic. Sedla ne boste zamenjali za udoben naslonjač, kajti na terenu morate biti vedno pripravljeni na nenadne šume, ki lahko konja prestrašijo. V sedlu ne smete sanjati. Tudi stoodsto­tno zanesljivi šolski konji se bodo na terenu drugače obnašali kot v domači maneži. Pred ježo temeljito preglejte jahalno opremo, sedlo, stremena, uzdo, vajeti. Odgovoren jahalni učitelj vas ne sme pustiti samega na teren, ampak vas mora spremljati.

V gozdu

Kdor se v galopu podi po goz­dnih in travniških poteh, bo kmalu postal pri sprehajalcih in kmetih nepriljubljen. Po kate­rih poteh in kako smete jahati?

Ker vas na prvo terensko ježo vodi vaš jahalni učitelj, se vam ni potrebno beliti glave o smeri ježe, saj mora učitelj natančno poznati poti, ki so primerne in tudi uradno dovo­ljene za konje. Ko pa ste pre­puščeni sami sebi, vas zagoto­vo zamikajo prostrani travniki. Žal ali k sreči obstajajo predpi­si, po katerih se morate ravna­ti, sicer boste hitro imeli opravka z zakoni o varstvu okolja in gozdarstvu.

Konju prizanesete, če ga po grdem in strmem terenu razjahate in vodite na roki.
Konju prizanesete, če ga po grdem in strmem terenu razjahate in vodite na roki.

Terenska ježa v bistvu obsega tri faze, ki veljajo tudi za jaha­nje v maneži: ogrevanje, delo in ohlajanje. Četudi stoji vaš hlev na robu gozda in ste lahko takoj v naravi, se ne smete izogniti začetni fazi, t.j. jahanju v koraku. Ko je po pri­bližno 10 minutah konj pri­merno ogret, ko ste preverili stremnike in dodatno zategni­li sedlo, lahko začnete z zmer­nim kasom.

Smiselno je, da na terenu jaha­te največ v lahkem kasu ali lahkem sedu, ker s tem konja razbremenjujete, v ta namen naj bodo stremniki za pri­bližno dve luknji krajši kot za jahanje v maneži. Na daljših razdaljah v lahkem kasu občasno zamenjajte nogo, da konj ni samo enostransko obremenjen. Ko vsi konji v skupini sproščeno in zanesljivo kasajo, in ko je vodja skupine prepričan, da vsak jahač konja obvladuje, si lahko privoščite veter v laseh – galop. Konj bo izbral svoj najljubši galop, največkrat levi. Da bi tudi tu preprečili enostransko obremenitev, čez nekaj časa preidite v desni galop in nato ponovno v levi. Na idealnem terenu si lahko izkušeni jahači privoščijo tudi kakšen preskok čez na tleh ležeča debla. Vmesne faze naj bodo v kora­ku, da lahko vi in konj zajameta sapo. Ko se vrnete v hlev, mora biti konj suh, sicer pa ga morate tako dolgo sprehajati, da se posuši.

Na cesti

 

Ne samo na gozdnih in travniških poteh, tudi na cesti veljajo določeni zakonski paragrafi, ki jih morate poznati. Najpomembnejši člen Odredbe o cestnem prometu je ta, ki določa, da so vsa pravila cestnega prometa za jahače in vozni­ke vpreg enaka kot za voznike avtomobilov. To pomeni, da morate jahati oziroma voziti po cestišču, pešpoti in kolesarske steze so za vas tabu. Tudi če ne sedite v sedlu, ampak konja vodite na roki, morate stopati po cesti, in sicer vedno desno na robu voznega pasu. Edini prometni znak, ki se ne tiče jahačev, je omejitev hitrosti. V nasprotju z vozniki avtomobilov, naj bi jahači zaradi varnosti po cesti jahali v koraku ali v počasnem kasu.

Varnostna razdalja

Treniranje natančne varnostne razdalje se obrestuje, ko gre skupina jahačev s konji na teren.

Varnostna razdalja v skupini naj bo dolžina enega konja.
Varnostna razdalja v skupini naj bo dolžina enega konja.

V tujini veljavni predpisi: v ces­tnem prometu razdalja med konji ne sme biti večja od dolžine enega konja. Samo tako velja skupina kot »zaključena celota« in ima enake pravice kot približno kamion s prikolico. Primer: Če je na cesti skupina šestih konj in ko gre skozi semaforizirano križišče, se pri četrtem konju prižge rdeča luč, sme tudi pre­ostali del skupine pri rdeči luči jahati skozi križišče, saj tudi kamion ne more svoje prikoli­ce enostavno pustiti na drugi strani križišča. Vsekakor skupi­na jahačev oziroma konj ne sme biti daljša kot 25 metrov (to je šest oziroma osem konj), sicer se mora razdeliti v dve enako veliki skupini in med obema mora biti ca. 50 metrov razdalje. Tako imajo vozniki avtomobilov možnost, da obe skupini bolj ali manj varno prehitijo.

Kdor si s svojim konjem upa na cesto, mora biti prepričan, da je konj v prometu popolno­ma zanesljiv, kar pomeni, da se ne ustraši hupanja, hrumečih kamionov ali motoristov, ki včasih namenoma pritisnejo plin v trenutku, ko drvijo mimo konja. Ne glede na to, da se pogosto jezite na brezo­bzirne voznike, boste v dvom­ljivih primerih vi potegnili krajši konec. Tam, kjer zago­tovo ne boste nikogar ovirali, lahko izjemoma jahate v paru, sicer pa ste ponavadi sami s svojim konjem in morate biti zaradi tega vedno zbrani in imeti konja pod nadzorom.

Premagovanje naravnih ovir – odkrivanje neznanega

Temeljitejše kot je bilo vaše osnovno jahalno šolanje, toli­ko več veselja boste doživeli na terenski ježi. Vso v maneži pri­dobljeno znanje boste lahko sedaj istočasno uporabili in izpilili v praksi.
Toda vedite, da ne morete nikoli iti z ničle na sto. Če pri prvem izletu v naravo takoj ne skačete čez jarke in podrta debla, ampak le mirno galopirate, je prav tako v redu.

Igraje čez drn in strn

Prvo, s čimer se boste morali sprijazniti na terenu, so nerav­na tla. Medtem ko so tla v maneži vedno ravna, je na terenu na tleh polno vboklin, izboklin, lukenj, štrlečih dre­vesnih korenin, kar vse lahko moti konjev korak. Da boste varno napredovali, morate biti vedno pripravljeni konja voditi desno, levo, navzdol in nav­zgor.

Ni nujno, da gre konj v ideal­nem naslonu, kajti konjev vrat služi kot »balansirni drog« in mora imeti prav na neravnih tleh dovolj svobode.

Bolj ko gre pot navkreber, bolj bo konj hotel sam pospeševati. Če terena ne poznate, konja umirite in klanec premagajte v koraku in v lahkem sedu. Bolj ko je vzpon strm, bolj se v sedlu nagnite naprej, ker konj z razbremenjenim hrbtom lažje lovi ravnotežje. Po klancu navzdol naj gre tudi v koraku, spuščanje pa zopet olajšate tako, da razbremenite hrbet z lahkim sedom. Pri tem pa morate biti previdni, kajti če gre za velik nagib, je bolje, da z gornjim delom telesa ostane­te blizu navpičnice. Prevelik nagib naprej in celo dvig iz sedla bi za konja pomenil preveliko obremenitev za prvi nogi. Jahanje po hribu nav­zdol je odlična vaja za ravno­težje konja in jahača.

Podrto deblo jahača bolj prestraši kot konja.
Podrto deblo jahača bolj prestraši kot konja.

Trden oprijem s koleni in posebna spretnost je potrebna pri nizkih preskokih, kjer ni skoka navzgor in nato navzdol kot pri klasičnem preskakova­nju višjih zaprek. Zapreki na terenu se približate v zmernem galopu in pripravljeni morate biti na to, da bo konj pri skoku izgubil nekoliko zagona. Če zapreka leži na poti navzdol, je bolje, da se ji približate v kora­ku ali kasu. Najpogostejše zapreke v naravi so podrta debla in večja ter debelejša ko so, večji je jahačev strah pred njimi. Gre za fiksno zapreko, ki se ne bo podala, če bo konj ob njo udaril s kopiti. Kljub temu skok ni nič bolj nevaren kot skok v parkurju. Konji imajo na splošno pred naravni­mi zaprekami veliko spoštova­nje in so pri preskoku zelo pre­vidni. V takšnih primerih večina jahačev naredi napako, ker konja vodijo proti zapreki s preveliko hitrostjo.

Zmanjšajte hitrost

Odpiranje lese ne sme predstavljati prevelike težave.

 

Debelo podrto deblo naj vas ne prestraši, ne hitite proti njemu. Če ste na domačem jahališču preskakovali zapreke, ki ste jih podložili z balami slame ali starimi avtomobilski­mi pnevmatikami, vam bo šlo preskakovanje naravnih zaprek mnogo lažje od rok. Na terenu dostikrat naletite na ograjene pašnike, vendar odpiranje in zapiranje lese ni nič težkega le vajeni morate biti, da se tudi v nagnjenem položaju dobro držite z noga­ma.

Lesi se približate v koraku, vajeti primere z eno roko, se nagnete v levo ali desno nav­zdol, da s prosto roko dosežete zasun na lesi.

Medtem ko z eno roko trdno držite vrata, jahate okrog vrat (podobno obratu okrog prvih nog), konja obrnete in vrata zaprete. Če se po isti poti vračate že čez kakšno uro, vrat ne smete pustiti odprtih.

Nezaželeno “tuširanje”

Na terenu se najdejo tudi močvirnate poti, potoki, ki jih morate prečkati, in v takšnih primerih morate tempo jaha­nja upočasniti v korak, še pose­bej, če je v skupini več konj oziroma je za vami še več jahačev. Tudi ko ne morete oceniti kako globoko je močvirje, nikar ne galopirajte preko njega, kajti na mehkih tleh se lahko konj ugrezne in postane paničen. V potoku, veliki luži se ne ustavljajte. Mnogo konj sredi vode zagra­bi nenadna želja po kopanju in ne oziraje se na jahača, se eno­stavno vržejo v vodo. Zato konja v koraku ženite na drugi breg in ko se prepričate, da so tla varna in voda ni preglobo­ka, se lahko vrnete ter vodo še enkrat prečkate v kasu in nato še v galopu. Pripravljeni bodi­te na to, da globoka voda tudi galopirajočega konja skoraj zaustavi.

Beg na terenu

 

Konj je plašna žival in to moramo imeti na terenu vedno v mislih. Ni nujno, da bo konj že pri prvem šumu obrnil in odgalopiral proti domu, bo pa postal nemiren, odskočil v stran ali se vzpel. V takšnih situacijah poskušajte ohraniti mirno kri, ne začnite vpiti, ne vlecite ga na vajetih ali celo udarjajte z bičem. Z mirnim glasom in, če je mogoče, s trepljanjem po vratu ga umirjajte.

Nasveti jahalnega učitelja ali vodje skupine

Dober učitelj bo svojemu učencu vsako naravno oviro najprej pokazal, to pomeni, da se ji približata v koraku, se pred njo ustavita in se pogovorita o podrobnostih preskoka ovire. Če konj jahaču zaupa, bo takšno zapreko brez obotavljanja preskočil. Mogoče se bo samo rahlo obotavljal ali pa skočil višje, kot bi bilo potrebno. Na to morate biti vedno pripravljeni.

J.V.

BREZ KOMENTARJEV