Slovenski hladnokrvni konj

Slovenski hladnokrvni konj

7755
0
SHARE

Zgodovina:

Nastal je s križanjem medžimurskega in noriškega konja ob sodelovanju belgijskega konja in porcherona. To dolgo časa ni bila enotna pasma, šele po drugi svetovni vojni so si pričeli prizadevati, da bi postala. Leta 1962 so pasmo poimenovali slovenski hladnokrvni konj. Sem so prišteli pravzaprav vse hladnokrvne konje nečiste krvi na območju naše države. Pozneje so se strokovnjaki zelo trudili za poenotenje te pasme; temu je namenjena rodovniška služba z A in B rodovnikom.

Plemenski žrebec GRIZLI DIAMANT XII/Piki, Foto: Tanja B.
Plemenski žrebec GRIZLI DIAMANT XII/Piki, Foto: Tanja B.

Danes se uporabljajo kot delovni konji v kmetijstvu in gozdarstvu, za zrejo klavnih žrebet, za vleko voz v turistične namene, ob raznih kmečkih praznikih pa tudi za ježo. Razširjen je po vsej Sloveniji (posebno še v okolici Ptuja, Lenarta, Ormoža, Šentjurja, Žalca, Kranja in Kamnika). To je naša najštevilčnejša pasma konj in na leto je pripuščenih okoli 2700 kobil. V zadnjih letih se stalež zmanjšuje zaradi povečevanja števila toplokrvnih športnih konj.

Kratek opis konja:

Slovenski hladnokrvni konj je srednjega okvira, večje, pogosto zmerno konveksne glave, dobro nasajenega in dovolj dolgega vratu, daljšega, a globokega, širokega in dobro povezanega trupa, križ je razklan ter pogosto pobit in čvrstih dobro formiranih nog ter dobrih hodov. Njegov značaj je prijazen, temperament pa miren. Velikost žrebcev: najmanj 150 cm, kobil: najmanj 148 cm, zastopane so vse barve razen liscev.

Posebnost: čvrsta konstitucija, vztrajnost, dobro izkoriščanje krme, dobra plodnost

Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Študentski utrip (maj 2001) – Kasaštvo
http://www.bfro.uni-lj.si/Aktualno/pasme1.htm

[nggallery id=16]

BREZ KOMENTARJEV