Vrednost konja

Članek objavljen v Reviji o konjih, januar 2004, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: mag. Tamara Varacha

Koliko je konj vreden? Odgovori na ta vprašanja so relativni. Nekaj izmed njih smo zbrali za vas, dragi bralci in ljubitelji konj.

Kupcem avtomobilov je pravzaprav lažje: za avtomobile ob­stajajo ceniki in seznami Eurotax pa testna poročila in inter-netne ponudbe ter primerjave cen. Vsega tega za kupce ko­njev ni. Kako naj se potem kupci konjev znajdejo? V praksi sodnega izvedeništva v svetu velja, da konj ne sodi v katego­rijo robe, ki bi imela cenik, ampak velja zanj kategorija tržne vrednosti. Kar zadeva ceno lahko torej konje najlaže primerja­mo s kategorijo umetniških del.

Vrednost konja je izredno težko opredeliti, ker pri tem igrajo vlogo najrazličnejše zahteve: vendar pa vsekakor velja, da je zanesljiva klavna cena. Vse druge cene so vedno idealne vred­nosti, ki so odvisne od tega, koliko denarja je jahač pripravljen za konja potegniti iz svojega žepa. Vrednost konja je kot borz­na cena, ki se dviga in pada. Na borzi je lahko špekulacija us­pešna in prinese dobiček, lahko pa prinese tudi poraz in izgu­bo. Nekako tako je tudi v konjeništvu. PSI-dražba v Nemčiji je vsakoletni magnet za bogate in lepe VIP (very important person) mednarodne visoke družbe športnega konjeništva. Na dražbi cene konj dosegajo in prese­gajo milijon evrov. Vendar, roko na srce, to so vsote, ki so sicer pretežno seštevek vrednosti konja, so pa tudi posledica atmos­fere te legendarne avkcije (dražbe). To so ekstremne vrednosti, na katere se pri splošnem ocenjevanju vrednosti nekega konja ne smemo opirati. Ta fenomen pa, čeprav majhen kamenček v mozaiku, vendarle pokaže, da je vrednost konja odvisna od: šolanja konja, trženja ter ponudbe in povpraševanja. Konji so živa bitja in kot takšna imajo individualnost. In rav­no v tem je ena od osnovnih težav določanja vrednosti: živa bitja se spreminjajo in to v smeri, ki je ne moremo vedno v na­prej predvideti. Konji lahko zbolijo, se ponesrečijo, lahko pa tudi, če pridejo v prave roke, na vrednosti močno pridobijo. To je nekako tako kot s surovim diamantom, ki je slabo brušen in nenadoma samo še polovico toliko vreden, kot bi bil dobro obrušen. Pri konjih gre za dvoje: vrednost, ki bi jo lahko dose­gel ob idealnih pogojih, in za čisto realno, materialno vrednost.

Vrednost in cena – OCENITEV

Pri ocenjevanju konja moramo upoštevati naslednje faktorje:

• starost konja,
• izvor konja,
• zunanjost,
• zdravstveno stanje,
• temperament,
• značaj.

Iz zunanjosti je mogoče sklepati na konjevo zmogljivost, ne pa tudi na njegovo pripravljenost sodelovati in slednje je včasih še veliko pomembnejše. Nadalje je potrebno upoštevati kako­vost osnovnih hodov in njihovo zmogljivost. Zelo pomembno merilo pa je izšolanost konja: kadar gre za turnirskega konja, je pri cenitvi potrebno razlikovati, ali gre za konja, ki je že zrel za turnir, izkušenega turnirskega konja ali celo uspešnega tur­nirskega zmagovalca. Nato je pomembno, na kateri ravni, na­cionalni ali internacionalni, poteka turnir. Vsem tem ocenam se pridruži še subjektivna ocena vrednosti, saj nekateri dajejo prednost določenim rasam, drugi določenim tipom, določe­nim krvnim linijam, določenim barvam itn. Koliko bo tako pregledan konj potem, izraženo v številkah, zares vreden, pa je odvisno predvsem od trenutnih tržnih razmer. In to še ni vse: potrebno je poznati branžo, znati primerjati, imeti pregled nad vsemi oglasi, torej ponudbami, in seveda iz­kušnje. Iz vsega navedenega v najboljšem primeru dobimo pregled nad tržiščem, ki skupaj s presojo konja omogoča, da vrednost konja dokaj natančno ocenimo. Ali ste opazili, da ob vsem tem ostaja še vedno kanček negotovosti? Kajti vsota, ki jo bomo na koncu za nekega konja dejansko odšteli, je odvisna še od kopice drugih, največkrat subjektivnih faktorjev, ki jih je za vsak posamezen primer vsekakor potrebno pretehtati. Vsak konj je vedno unikat. Če neki dresurni jahač dobi na raz­polago veliko vrednega konja za polo, je ta konj zanj brez vrednosti, pa četudi bi bil najboljši polo konj na svetu. Pose­ben primer so konji, ki so postali člani družine. Takih konjev pogosto ni mogoče kupiti za prav noben denar.

Pa vendar, koliko torej zares stane konj?

Nekaj konkretnih številk

Pri vsej subjektivnosti in unikatnosti pa vendarle obstajajo oporne točke. Ena takšnih opornih točk je vprašanje, po kak­šnih konjih se največ povprašuje. Če vprašamo, kaj kupec iš­če, pogosto dobimo takšen odgovor: »Konja, ki zna pisati in citati in ki je poceni!«

Res je, da se je kakovost konj izredno izboljšala in vzporedno s tem se je povečala tudi zahtevnost kupcev, vendar pa se, se­veda z redkimi izjemami, ni povečala tudi pripravljenost za konje plačati veliko denarja. Glavni povpraševalci na trgu s konji so turnirski jahači in jahalke, in sicer tisti, ki jih prišteva­mo v t. i. področje jahanja v prostem času. Trgovec s konji iz zgornje Avstrije navaja iz svoje 20-letne izkušnje, da je danda­nes največje povpraševanje po dobrih tekmovalnih konjih za začetnike. Takšni kupci pravzaprav niso t. i. »terenci«, ker se želijo s svojim konjem vsaj nekoliko udejstvovati v športu. Na samem začetku so njihove zahteve skromne: najpomembneje je, da je konj priden. Dejstvo je, da se trenutno proda največ turnirskih konjev za kategorijo AO. Cene takšnih konjev se gibljejo med 3 in 5 tisoč evrov.

Seveda je možno kupiti tudi konje, ki so bistveno cenejši, zato pa komaj ujahani. Pri nakupu konja je potrebno pravzaprav upoštevati, da nabavna cena konja, če jo računamo glede na uporabno dobo konja, predstavlja v bistvu manjši del stroška. Zaradi tega naj se pri nabavni ceni ne skopari – tudi pri konjih velja, da ima kakovost svojo ceno: vrsti primerna reja, dobro šolanje, kjer si trener vzame čas in se s konjem ukvarja. Pri po­ceni konjih se moramo zavedati, da bo vse delo potrebno šele opraviti.

V sosednji Avstriji grejo trenutno kot med konji iz Češke in Slovaške: štiri, pet in šestletniki, ki so bolj ali manj dobro ujhani in imajo prodajno ceno med 2500 in 4000 eurov. Vendar je tudi na tem področju čutiti gospodarsko krizo – konji, ki so jih pripeljali lanskega aprila, se še niso prodali. Konjski trg tre­nutno ne beleži rožnatih časov in povsod je čutiti presežek po­nudbe. V Gradcu so lani na Hippologici od 30. aprila do 4. maja predstavljali konje za prodajo, ki so imeli enostavno pre­visoko nastavljene cene. Ravnokar ujahani triletniki so imeli cene 20.000 evrov, konji se niso prodajali in ker lastniki niso hoteli spustiti cene, so šli konji po končanem sejmu spet lepo domov.

Trenutno je veliko kakovostnih mladih konjev, ki so bili ujaha­ni pri treh letih in prestali preizkus. Nakar so čakali, da se bodo prodali in medtem postali stari štiri in pet let, pa še ved­no niso znali nič več od tega, kar so se naučili pri treh letih, dokler niso počasi postali tudi že prestari. V Avstriji namreč ni profesionalnih hlevov za izšolanje konjev. Takšne ustanove so v Nemčiji, kjer talentirane mlade konje izšolajo in potem trži­jo. Talentiran konj, ki absolvira solidno šolanje, se lahko v tak­šni starosti proda za približno 15.000 eurov. Vsak uspeh in vsaka nadaljnja stopnja izšolanosti podražita konja. Izboljša­nje na primer za 10 % lahko ceno konja celo podvoji. Za konja, ki uspešno obvlada turnirje kategorije S, je potrebno računati, da bo veljal 50.000 evrov in več. Osem- do devetletni konj, kvalificiran za Grand Prix, se ne dobi izpod 150.000 do 200.000 evrov.

Lahko pa imamo seveda srečo in takšnega konja pridobimo pod njegovo realno vrednostjo. Tedaj ugodni ceni botrujejo posebne razmere: zato tudi pravimo, da vrednost konja ni od­visna samo od trdih, ampak tudi od mehkih faktorjev.

Trdi faktorji so:

• konj sam,
• njegova kakovost,
• relativna redkost glede na ponudbo in povpraševanje.

Bolj kot je nekaj redko, draže se proda. Vendar se zatakne že pri sami kakovosti konja, ki ni objektivna, torej v skladu s trdim merilom, ampak je vedno povezana z dobršno mero zaupanja.

Celo tedaj, ko v merilo kakovosti pritegnemo še klinični pre­gled zdravstvenega stanja živali, je to merilo potrebno teme­ljito razložiti.

Mehki faktorji oblikovanja cene konja so odvisni:

• od situacije in okolja, v katerega prodajalec, rejec v okviru prodajnega dogovora pripelje potencialne kupce,
• od tega, kdo prevzame režijo: kupec ali prodajalec Zadevo si lahko enostavno ponazorimo z naslednjim prime­rom.

Premislite, kje bi bili prej pripravljeni dati večjo vsoto de­narja za nakit: v sofisticiranem okolju zlatarne v prestižnem delu mesta, kjer bi vam ga predstavili na žametu in svili, ali na tapecirni mizi na bolšjem trgu? Poznavalec bi seveda v obeh primerih takoj spoznal pravo kakovost, vendar pa vsi ti fak­torji igrajo v podzavesti kupcev določeno vlogo in imajo vpliv na oblikovanje cene ter na določanje najvišje vsote, ki jo je ku­pec pripravljen plačati.

Modno je drago

Vsote, ki smo jih navedli do sedaj, veljajo za toplokrvne konje, ki jih v določenem smislu lahko imamo za »masovni« proi­zvod. Bistveno dražji so konji, ki imajo več hodov. Konje s pe­timi vrstami hodov je komaj mogoče dobiti izpod 5.000 evrov in velja, da bolj kot je rasa eksotična, višja je cena: tennessee walking horse ali pa peruanski paso stane najmanj 10.000 evrov. V najvišji cenovni razred sodijo tudi quarter horses, povpraševanje po katerih je zaradi vedno večje priljubljenosti western jahanja v zadnjem času izredno porastlo in jih osnov­no ujahane ni možno kupiti izpod 5.000 evrov, medtem ko da­lje izšolani stanejo od 7.500 evrov naprej. Porast vrednosti pa se beleži tudi pri baročnih konjih. Frizijci na primer z lahkoto dosežejo ceno med 5.000 in 10.000 evrov. Če predstavljajo toplokrvni konji razmejitev v vrednosti ko­nja, potem obstajajo odmiki v vrednosti tudi navzdol. Haflingerje in norike je običajno možno nabaviti po bistveno ugod­nejši ceni predvsem zato, ker se v njihovo izšolanje komaj kaj vlaga. Med konjarji je razširjeno mnenje, da se v konja ne vla­ga, vendar pa se zanj veliko zahteva. V zadnjih letih se razme­re pri toplokrvcih izboljšujejo, medtem ko so razmere pri haflingerjih in noričanih še vedno enako slabe. Poznavalci pravi­jo, da kdor v haflingerja za njegovo šolanje vloži 500 evrov, lahko zanj iztrži 1000 evrov več.

Koliko je konj zares stal, se običajno zamolči

Konjski semenj je v ljudskem pojmovanju srečanje ponudbe in povpraševanja, torej rejcev in kupcev. To srečanje je lahko tudi dražba, kjer pa vlogo ponudnika v glavnem prevzamejo konj­ski trgovci, ki konje nabavijo pri rejcih ali pa v ustanovi, kjer konje šolajo. Tako lahko seveda ravna tudi končni kupec in poišče konja neposredno pri rejcih ali pa v centrih, kjer se ko­nji šolajo (so v treningu). Avkcija ali dražba je razširjena zlasti v Nemčiji, kjer poznajo privatne dražbe, klubske dražbe in dražbe različnih zvez. Vendar se v Nemčiji navkljub veliki me­dijski pozornosti na dražbah proda le okoli 3 % konjev. Izjem­ne cene, ki jih konji dosežejo na teh dražbah, nikakor niso običajne cene s konjskega tržišča, ampak so vse, tudi povprečne cene bistveno višje od običajnih cen.

Študija univerze Kassel kaže, da 57 % vseh konjev oziroma 44 % vseh velikih konjev prodajo za kupnino, ki je nižja od 3000 evrov. Samo 7 % vseh konjev prodajo za ceno, ki presega 7500 evrov.

Pri konjih, ki jih prodajo na dražbi, je cena praviloma znana, vendar je kupca skoraj nemogoče obelodaniti. Na prostem trgu pa zavlada posebna molčečnost takoj, ko se glasno posta­vi vprašanje o plačani ceni. Kdo kaj proda in za koliko, tega nihče natančno ne ve. V Briisselu že razmišljajo o tem, da bi uvedli, in to se bo v naslednjih letih vsekakor uresničilo, cen­tralno podatkovno banko konj, v kateri bi bili zbrani vsi po­datki o tem, kateri konj je bil kdaj in kam prodan. Seveda pa bomo tedaj ravno tako malo vedeli o tem, za kakšno ceno je nil konj prodan, kot vemo danes.

Mladega konja kupil…
In kasneje grenko obžaloval?

Ena od možnosti, kako priti do izvrstnega konja, je, da kupimo poceni, še povsem neobdelano mlado žrebe. Žrebeta dobre ka­kovosti je možno dobiti za okoli 3000 evrov. In potem je treba v žrebe vlagati. Mlada sodelavka nemške Reiterrevue je sama preizkusila, ali se nakup tako mlade­ga konja v resnici splača. V kastrata, ki je danes star štiri leta, je za solidno šolanje in prve turnirje vložila skupaj 22.589,13 evrov, v kar je seveda všteto tudi veselje opazova­ti razvoj svojega konja od malih nog in pa seveda spoznanje, da je vzgoja žrebeta pravzaprav kar draga zadeva. Ob tem je dobro izšolan triletnik za 15.000 evrov lah­ko kar dober ulov.

Predrago kupljen?

Kupci se, če niso poklicni jahači ali preveja-ni konjski profesionalci, pri izbiri konja praviloma zanesejo na poznavalca. In prav je tako, saj so samoprecenjevanje in nejasne predstave o ciljnem objektu poglavitni vzroki za napačen nakup. Kdo ne pozna večno nezadovoljnih, ki dru­gega za drugim prodajajo Grand prix-konje, ne da bi vsaj enkrat prišli v bližino uvrstitve na Grand prix. Zanje je konj komaj kaj več kot objekt prestiža, merilo njihovega premo­ženja, vendar ne nujno tudi jahalnega pre­moženja. Takšni kupci nagibajo k temu, da plačujejo povsem pretirane cene za konje, in sicer zato, ker se na konje ne spoznajo in ker vrednost stvari merijo s tem, koliko zanje plačajo: več ko plačajo, toliko boljša je po nji­hovem mnenju stvar. Kakor hitro prodajalec opazi, da potencialni kupec ni ravno reven, ve, kaj mora zahtevati. Profesionalec takoj postavi mejo in če konja, ki ga kupec išče za tako navito ceno, trenutno nima, ga poišče. Velik del slabih nakupov je potrebno pripi­sati prevaram špekulantskih prodajalcev, vzroki za večji del slabih nakupov pa ležijo pri kupcu.
Zanimivo pa je, da takšen pretirano visok račun ne vzdrži vedno: pred kratkim je neko sodišče razsodilo, da je pogodba, kjer se je neki M-konj prodal za 85.000 evrov, v nasprotju z dobrim običajem, kjer je bila realna cena večkratno presežena: konja je sodni cenilec namreč ocenil le za 18.500 evrov!
Iz tega sledi, da naj tisti, ki želi pri prodaji konja imeti vsaj nekaj gotovosti, pusti, da konja oceni sodni cenilec in potem svojo ponudbo temu primerno oblikuje.
Pri konjih, ki zamenjajo lastnika za tri tisoč evrov, je ta postopek odveč. Za dražje konje pa sodnega cenilca vsekakor priporočamo in to zlasti kadar človek sam nima pregleda nad trenutnim stanjem na tržišču.

Tamara Varacha