»Pepelkin konj« (spominja na zgodbo o Pepelki) so klicali tega polnokrvnega žrebca, ki je poskrbel za preobrat v reji Quarter konj.
Ob 04.45 uri zgodaj zjutraj dne 06.04.1968 je živa legenda konjeniškega sveta izdahnila svoj zadnji dih.
Three Bars-u je zmanjkalo le dva dni, pa bi dopolnil 28 let. Poginil je zaradi srčnega infarkta. Petnajst minut pred smrtjo je še stal na nogah – za pleme so ga uporabljali še dva dni pred smrtjo. Le redki western konji so takrat doživeli tako dolgo in dragoceno življenje. Kar se tiče vpliva na pasmo Quarter horse, je njegova vloga preprosto monumentalna.
Na začetku popolnoma neprepoznaven, je z leti Three Bars poskrbel za preobrat v reji Quarter konj, saj je dokazal, da lahko konj, preizkušen v dirkah, v rejo prinese tudi skladno zunanjost. V veliki meri se moramo namreč prav Three Bars-u zahvaliti, da je pasma Quarter horse sedaj višja, hitrejša in bolj športne postave. Kakor je žrebec King P-234 v 40 ih letih (20. st.) postavil strandarde za Stock tip konja, je Three Bars v družbi z žrebcema Top Deck in Depth Charge spremenil standarde pasme v 60ih letih (20. st).
{+++}
{+++}
Čeprav je bil z 153 cm za polnokrvnjaka razmeroma majhen, je višino skupaj z ostalimi dobrimi lastnostmi eksterierja odlično prenesel na zavidljivo število svojih potomcev. Predvsem dobro omiščeni zadnji del je še dandanes prepoznavni znak pasme Quarter horse.
Statistika je lahko suhoparna, a je v primeru Three Bars-a zgovorna. V dirkah Quarter konj je bil tako »Leading Sire of Register of Merit Qualifiers«, kot tudi »Leading Sire of AAA Quarter Horses«. Prav tako je postal »Leading Sire of Money Earners«. Uradni podatki American Quarter Horse Association na dan njegove smrti so kazali, da je zaplodil 384 potomcev, ki so zaslužili več kot 2.8 mio dolarjev v 7824 dirkah. V ostalih disciplinah so njegovi potomci zaslužili 259 delovnih točk, 1283 Halter točk in osvojili 23 AQHA prvenstev. Pomenljiv je tudi podatek, da so v letu 1968 okronani »Supreme Champions« – Kid Meyers, Bar Money in Fairbars – bili potomci Three Bars-a.
Zgodba o Three Bars pa je tudi zgodba o ljudeh in njihovi ljubezni do res dobrega konja. Lahko bi rekli, da se je tudi ta zgodba začela v deželi, kjer se začne veliko dobrih zgodb – Kentucky-u. Začela se je že prej, preden so ustanovili pasmo Quarter Horse .
Jack Goode iz Paris-a, Kentucky, se je zaljubil v dirkalne konje že kot otrok. Odraščal je v deželi dirkalnih konj in jih opazoval, kadar je le mogel. Hitre kobilice Myrtle Dee ni nikoli pozabil. Potomka žrebca Luke McLuke je bila polnokrvna šprinterka takega kova, da je več let držala rekord steze Coney Island v Cincinatiju na 5,5 furlongov (1106 m).
Leta 1939 je Jack (sedaj že odrasel) slišal, da bodo kobilo Myrtle Dee prodali na javni dražbi. Konje Jacka Parrisha iz Midway-a, Kentucky, so namreč razprodali. Jack je skupaj z dvema prijateljema kupil staro Myrtle Dee in še dve kobili, v kupčiji vredni 800 dolarjev. Myrtle Dee je bila breja z Parrishevim žrebcem Percentage, ki je slovel kot šprinter, a je bil dober tudi na dolgih razdaljah.
Myrtle Dee je odšla na pašo na Brentovo farmo v okrožje Bourbon, Kentucky. Ko so se nekega dne lastniki vrnili domov, so ob nogi Myrtle Dee našli zdravega žrebčka. Vsi so ga občudovali – ni bilo dvoma, Myrtle Dee je dala odličnega potomca, rojenega 8. aprila 1940.
Goode se je spominjal: »Vsi smo verjeli, da smo zadeli jackpot. Zato smo ga poimenovali Three Bars (Tri ploščice). Saj veste, ko na avtomatu zadanete Jackpot, se vam pojavijo tri enake ploščice. Tako je dobil ime…«
Res se je zdelo, da so trije lastniki zadeli jackpot. To je bil rojen šprinter – to je ugotovil tudi Goode, ki je žrebca treniral in ujahal v naslednjih 2 letih. Žrebec je imel izredno moč v šprintu, tekel je kot krogla in njegovi lastniki so sanjali o prihodnosti.
Goode se spominja: »Nekega jutra, bil je star 2 leti, ko sem ga peljal iz proge se je zgodilo – zadnja noga je postala ledeno hladna, kot bi nenadoma prekinil dotok krvi. To se mu ni pozdravilo, dokler je bil v naši lasti.«
»Do tega trenutka je bil najhitrejši konj, ki sem ga kdaj zauzdal. Bil je prehiter. Moral si ga ustavljati, da ti ni ušel iz rok in postal neobvladljiv. Peljal sem ga v Keenland v Lexingtonu in v Detroit, a ni nikoli štartal, saj se je njegova noga ohladila, ko se je ogrel. Angažirali smo najboljše veterinarje v Kentuckyu, a njegovi nogi niso znali pomagati.«
Brent: »Kasneje so ugotovili, da se je to zgodilo zaradi zamašitve arterije z zajedalci, to pa je prekinilo dotok krvi. No, pri Three Bars je lahko bila noga dobra že naslednji dan. Takrat je spet lahko tekel.«
Vseeno se je lastnikom zdelo jasno, da Three Bars ne bo dirkalni konj in so se strinjali da konja prodajo za 300$, pa še to pod pogojem, da bo žrebec zaslužil toliko na dirkah.
»Mislim, da nam je Stivers plačal po tistem, ko je dal konja v trening k Vernon-u Cloud-u,« se je spominjal Brent. »Cloud je zmagal tekmo z Three Bars-em in tako smo dobili denar.«
V rekonstrukciji dogodkov v prvih letih je Jack Good (kasneje je postal eden najbolj znanih stewardov na tekmah) pojasnil marsikatero stvar. »Ne ni res, da smo Three Bars-a prodali zato, da smo lahko plačali račun za pašo in oskrbo. Za 300$ smo ga prodali, ker smo mislili, da je toliko vreden…«
»Mi nikoli nismo pripuščali Three Bars-a na polnokrvne kobile – ampak drugi so. Spominjam se namreč, da je njegova potomka tekla v Illinois-u. Three Bars je imel tudi pravo sestro, a ne vemo kaj se je zgodilo z njo. To, da je Three Percent pravi brat Three Bars-a, pa ne drži. Three Percent je sicer bil potomec Percentage-a, a iz druge kobile, ne Myrtle Dee.
Ne vem točno kdaj so pozdravili njegovo zadnjo nogo. Mislim pa, da je bilo to v obdobju, ko je bil pri Vernon-u Cloud-u. Stivers z žrebcem ni počel kaj dosti, pa ga je dal svojemu kovaču, Cloudu.«
Cloud je trgoval ob dirkališčih in Three Bars ga je spremljal. Med Cloudovimi potovanji je Three Bars zamenjal lastnika. Šel je k Eudell »Pinchy« Wyatt-u. Njegov rodovnik sicer ne razkriva Wyatt-a kot lastnika, a tisti, ki so spremljali konjevo pot, so prepričani, da je prav Wyatt kupil žrebca od Cloud-a in ga peljal na dirkališče v Detroitu.
Nad dirkališčem v Detroitu se je širila megla in pršilo je, ko je leta 1944 Stan Snedigar opazoval jutranje treninge. Njegov čut za dirkalne konje je postal legendaren v tem poslu in Stan se je zagledal v vsakega mladega obetavnega konja, ki je drvel mimo. Njegovo pozornost je pritegnil predvsem mlad rjav žrebec, ki je bil za polnokrvnjaka majhne postave. V bližini je Stan srečal Frankie-ja Childs-a, enega najboljših trenerjev tistega časa.
»Frankie,« je vprašal, »kdo je tisti majhni rjavec, ki drvi mimo?«
»Ta mali konj je Three Bars,« mu je odgovoril Childs.
»Veš kaj o njem?«
»Vse vem o njem.«
»Povej mi kaj o njem.«
»To je eden najhitrejših konj, kar sem jih videl. V Keenlandu smo ujahovali konje in ta konj ta konj je bil takrat v skupini. Vse ostale smo po hitrosti iz vrat primerjali z njim…«
»V kakšnih dirkah pa teče?«
»Mislim, da teče v dirkah za 2000 in 2500 dolarjev,« mu je odgovoril Childs.
Snedigar je izvedel tudi, da je lastnik konja bil njegov prijatelj, Eudell Wyatt, ki so ga smatrali za enega boljših trenerjev vprežnih konj v deželi. Ko je Stan kasneje izvedel, da je Three Bars zmagal v svoji naslednji dirki v Detroitu, se je odločil, da poišče Wyatt-a.
»Glej, brat Wyatt,« je začel Snedigar, »za tega konja ti dam 2000 dolarjev, če še kdaj dirkaš z njim. Koliko pa hočeš zanj?«
»Nočem ga prodati,« je odvrnil Wyatt. »Kaj boš pa počel z njim?«
»Odpeljal bi ga v Arizono, kjer bi ga križal s tistimi majhnimi Quarter kobilami, ki jih imamo tam, ter ga uporabljal za pleme.«
»No, morda bi bil dober žrebec zanje. Hiter je…,« je odvrnil Wyatt.
»Drži, poleg tega mi je všeč zunanjost, skladen je.«
No, tole trgovanje se je kljub temu končalo neuspešno. Ko je Snedigar odšel v Phoenix, ga Three Bars ni spremljal. Snedigar pa je vseeno naročil svojemu trenerju, Cal-u Kennedy-u, da kupi konja za ceno do 6000 dolarjev, če se še kdaj pojavi v kakšni dirki.
»Bil sem doma dober teden, ko je zazvonil telefon in oglasil se je Kennedy. Rekel je: »Imamo novega konja v našem hlevu.«
Snedigar in partner Toad Haggard sta vedela, da je Three Bars v zadnji dirki zmagal s prednostjo šestih dolžin na razdalji šestih furlongov (1200 metrov), zato sta bila srečna, da sta ga kupila za 2000 dolarjev. Žrebca sta prestavila v Albuqerque in prav v New Mexic-u je Three Bars ponovno zmagal (takrat je bil star 4 leta). Tokrat na dolžini 600 metrov. Potovali so še v Santa Anito, kjer jih je presenetila neprijetna novica. Vojna je povzročila zastoj dirk.
Snedigar se je kasneje spominjal: »Bili smo v Santa Aniti s kopico dirkalnih konj, med njimi so bili tudi taki, ki niso bili najbolj zdravi. Odločili smo se, da dvem ali trem konjem tudi privoščimo zdravljenje. Med njimi je bil tudi Three Bars. Odpeljali smo ga v Phoenix.«
Snedigar in Haggard sta bila dejavna tako v poslu z govejo živino, kot tudi v konjeniškem športu in sta se odločila, da v Phoenixu preživita zimo, ko ne bo dirk. Haggard se je odločil tudi, da opusti udejstvovanje v konjeniškem športu – kar je sovpadalo s pojavom Sid Vail-a na sceni konjeniškega športa.
Sid Vail je svoje znanje in občutek za konje pridobil že v mladih letih, v šoli imenovani »Šola izkušenj«. Podatki kažejo, da je bil rojen v Aberdeen-u, Mississippi, 13.11.1913.
»Bili smo kmeti v Mississippi-ju,« se spominja. »Zbežal sem od doma, ko mi je bilo 14 let, odšel sem na zahod, v Teksas, Nova Mehika, Arizona. Ko mi je bilo 16 let, sem pričel jezditi rodeo bike in rodeo konje. Potem sem ujahoval (»broke«) konje v Montani. Leta 1923 sem za vlado potoval skozi Yellowstone Park. Urejali so zemljevid in s konjem sem prejahal vse tiste planine… bilo je čudovito.«
»Ko sem jahal gor in dol po planinah s starimi konji, sem vedno sanjaril o res dobrem konju. Potem, leta 1939, sem kupil Quarter Horse. To je bilo v Nevadi…«
Ker se je register Quarter konj ustanovil šele leta 1940, pojem »Quarter« horse v 30ih letih 20. st. ni pomenil ravno to, kar pomeni danes. Takrat so s tem pojmom označevali dirkalne konje – šprinterje. Na vzhodu ZDA so že takrat oboževali njihove kratke dirke. Predvsem v Arizoni je bila konkurenca na kratkih razdaljah najbolj močna . Ko je Vail slišal za žrebca Three Bars, je živel v mestu Douglas, Arizona.
»Slišal sem za dobrega polnokrvca, ki so ga križali s Quarter kobilami,« se spominja. »Imel sem kar nekaj majhnih kobil, zato sem ga šel pogledati. Ko sem za zagledal, sem začutil, da ga morem imeti. Nikoli nisem videl česa podobnega. In prav tako nikoli več nisem videl česa podobnega.«
»Stan Snedigar je rekel, da žrebec ni naprodaj, četudi sem ponudil 5000 dolarjev…«
V barantanju, ki je sledilo in je trajalo kar nekaj časa, je Three Bars le zamenjal lastnika. Družina Snedigar je le stežka prodala žrebca za 10 000 dolarjev. Snedigar je celo vztrajal, da ga proda pod pogojem, da če bo Three Bars zdrav, obdrži pravico do dirkanja z njim naslednje leto.
To se je tudi zgodilo. Three Bars je leta 1946 še tekmoval, zmagal je osem od sedemnajstih dirk, v katerih je nastopil in zaslužil 16 940 dolarjev.
Dve desetletji pozneje je Snedigar povedal, kaj je imel na Three Bars-u najraje: »Všeč mi je bilo, da je potegnil takoj iz štartnih vrat. Imel je zunanjost, da je to lahko počel imel pa je tudi sposobnost dobro odteči. Čeprav njegove noge niso bile najbolj zdrave (čutil je bolečine v nogah), je vedno pritekel prvi iz štartnih vrat in tekel je najhitreje dokler so mu bolečine dopuščale. Bil je konj, ki ga nisi smel ustaviti. Lahko si ga upočasnjeval, ampak nisi ga smel ustaviti in ga peljati ponovno v štartne vrate, saj je to zameril in ni hotel več teči.«
»Njegova volja, da zmaga vsako tekmo, sposobnost da gre v vodstvo in njegov izgled sta me prepričala, da bo odličen Quarter horse plemenjak. In prav to se je zgodilo.«
Čeprav so ga že prej pripuščali h kobilam, se je izkazal šele, ko ga je kupil Sid Vail.
»Plemenil je leta 1945 in 1948 pri Mellvill-u Haskell-u v Tucson-u, Arizona.. potem leta 1949 in 1950 pri Johnu Chaney-u blizu Tucson-a. Pri njem sem tudi pripuščal svoje kobile. Potem je plemenil še v Oklahomi, kjer je plemenil že za 300 dolarjev. Cena se mu je dvigovala po letih… 100, 250, 300 dolarjev.. itd.«
»Potem je cena skočila na 500$, 1000$, 1500$, 2500$, dokler leta 1963 cena pripusta ni pristala na 10 000$, kolikor sem leta 1945 plačal zanj. Leta 1966 ga je Walter odpeljal v Quanah in ga pripuščal za 5 000$. To je bila cena pripusta tudi, ko je v Sayre-u, Oklahoma, tudi poginil.«
V teh letih so kobile, ki so jih pripuščali pod Three Bars-a, predstavljale smetano Quarter Horse reje. Če omenim samo nekaj teh odličnih kobil, bi bila krivica do stotine kobil, ki so prišle na Vailov Three Bars Ranch v Oakdale, Kalifornija. Lahko bi rekli, da je Three Bars zgradil ta ranč, saj je Sid dvajset let opazoval, kako so se rejci borili za to, da bi pripuščali po ceni 10 000$. Njegovi potomci so kmalu prevzeli del očetovega kolača in tretja ter četrta generacija njegovih potomcev je kmalu pobirala nagrade v vseh western disciplinah. Nekega dne v Sacramentu, na Quarter Horse Futurity-u pacifiške obale leta 1965, je bilo vseh pet nagrajenih konj vnukov žrebca Three Bars.
Trikrat v življenju je žrebec skorajda dočakal predčasen konec. Enkrat so ga ukradli, dvakrat pa zaradi bolezni. Bilo je leta 1957, ko je nekdo celo ukradel Three Bars-a.
»Prišli so sredi noči in ga odpeljali. Odpeljali so ga kako miljo niže ob cesti in zaplodili nekaj kobil. Mislim pa, da jim je povzročal težave. V glavnem, z nečim so ga udarili po glavi. Takrat je žrebec utrgal oglavnik in prigalopiral domov. Našel sem ga, kako se postavlja pred drugim žrebcem, ki je bil zaprt v ogradi. Bil je popolnoma krvav, kri pa je bila tudi povsod po ograji. Od takrat dalje je bil občutljiv na nozdrvih. Po tem dogodku sem zmontiral ključavnico na njegova vrata. Sicer ga ni nihče več ukradel, ampak vseeno je ostal občutljiv na nozdrvih. Ko si mu hotel natakniti oglavnik, je vedno z nozdrvmi silil proti zidu.«
»Leta 1962 in 1963 je zbolel za ovčjim virusom. Veterinar ga je cepil in mu dal polovično možnost za preživetje. Takrat smo ga obakrat skorajda izgubili.«
Three Bars-a so trenirali in predstavljali pod western sedlom kot vsakega drugega western konja do leta 1962, trdi Vail. »Bil je lahko obvladljiv, a poln energije. Bil je eden najprijaznejših konj, kar sem jih poznal. Ni pa maral urejanja kopit. Ko si mu urejal kopita, je gledal tako belo, da si mislil, da te bo požrl. Včasih je »pikiral« nate, a te ni poškodoval. Kot sem rekel, v njem je bilo veliko ognja. Mislim, da je zaradi tega živel tako dolgo. Z njim sem preživel 23 let. Bil je v moji lasti vse do smrti. 23 let z enim konjem je dolga doba. Bil sem pri Waltherju nekaj mesecev, preden je poginil, pa so ga še pripuščali. Moral sem oditi, njegova kolena so namreč izgledala tako slabo, da tega nisem mogel gledati. Spominjal sem se ga kot mladega konja in videl sem, kako se je postaral.«
Kot mnogi znani žrebci, je tudi Three Bars imel svojo najljubšo kobilo. Ime ji je bilo Fairy Adams. Če je mogoče, da se žrebec zaljubi, potem je bil Three Bars zaljubljen v to kobilo. Vail je kupil Fairy Adams od Jay-a Frost-a leta 1962. Bila je slepa, se spominja. Imeli smo jo v sosednji ogradi, poleg Three Bars-a.
»Zelo sta se navezala. Three Bars se je razburil, če je ni bilo v ogradi. Nekaj sta čutila eden do drugega. Ko je Walther prišel po Three Bars-a, sem mu dal še kobilo. Nikoli nisem videl, da bi se Three Bars ulegel. Ko pa je Walther dal Fairy Adams v boks poleg Three Bars-a, se je ta ulegel in počival… da, ta kobila je bila dobra zanj.«
Merrick je dodal: »Če smo vzeli Three Bars-a na trening, smo vzeli zraven tudi Fairy Adams, drugače se je TB razburil in je pričel noreti. Če je ni bilo v boksu poleg njega, je krožil po boksu in jo klical.«
Ko je Three Bars poginil, je bila Fairy Adams breja z njim, ob nogi je imela njegovo žrebe, pa tudi enoletnica je bila v istem hlevu. Bila je torej ena zadnjih kobil, ki so jih pripuščali z njim.
Fotografije žrebca kažejo, da je »Pepelkin konj« v smislu zunanjosti in skladnosti predstavljal dober približek rejskemu cilju mnogih rejcev Quarter konj. Bil je visok 153 cm in bil težek cca. 580 – 600 kilogramov. Stan Snedigar se spominja da je bil žrebec v dirkalni kondiciji težek mogoče 500 kilogramov.
Kljub temu, da je bil Three Bars lepe zunanjosti in hiter na progi, je njegova prava vrednost v tem, da je znal na svoje potomce prenesti samo najboljše lastnosti. Zaradi tega mu lahko rečemo »arhitekt sodobnega Quarter konja«.
Prevedel: Mitja JAGER
Po Horseman Magazine (06/1968) zgodbo povzel Bob Gray.
