Maja Novak
Razgovor smo opravili Majo Novak iz Žalca, že vsem dobro poznana tekmovalka KK Velenje, prva predstavnica Slovenije na evropskem prvenstvu in nosilka slovenskega rekorda v višino. Spregovorila nam bo o svojih začetkih, zmagah, konjih in vsem ostalem.{+++}
1. Živali so tvoje spremljevalke že od otroštva. Kje pa je začetek?
Stara sem bila osem let, ko se je moj oče odločil kupiti konje, takrat je nastal tudi konjeniški klub Gotovlje. Z njim sem začela zahajati v štalo in že takrat sem vedela, da bi rada jahala, vendar mi oče ni dovolil, ker je dejal, da je to šport za moške. Zato je k temu spodbujal brata, ki pa je po parih padcih obupal nad konji in takrat sem prišla na vrsto jaz. Jahati sem začela na poni kobilici Lili, pri 12 letih pa sem naredila licenco za preskakovanje ovir. Moji prvi nastopi so se pričeli na konju Walterju, na katerem me je treniral g. Mesarič.
2. Kdaj si dobila svojega prvega konja?
Svojega prvega konja mi je kupil star oče, pri osmih letih, to je bila poni kobilica Lili.
3. Koliko in kakšne konje imaš trenutno?
Trenutno imam štiri letnega kastrata z imenom Poker, ki je lastne vzreje, s katerim se bom letos udeležila nekaj tekmovanj. Imam pa še devet letnega kastrata Kobolda in trinajst letno kobilo Parola. V planu pa so konji, ki prihajajo za nadaljno prodajo.
4. Tvoji odmevnejši rezultati in kateri ti največ pomeni?
Rezultati:
2. mesto – državno mladinsko prvenstvo na kobili Ferreti (bivša Jugoslavija)
1. mesto – državno mladinsko prvenstvo na kobili Ferreti, 1992
2. mesto – državno mladinsko prvenstvo na kobili Ferreti, 1993
1. mesto – državno mladinsko prvenstvo na konju Gary, 1994
1. mesto – ekipno državno člansko prvenstvo na konju Grece
1. mesto – ekipno državno člansko prvenstvo na konju Grece
2. mesto – ekipno državno člansko prvenstvo na konju Calvinu, 2001
2. mesto – državno člansko prvenstvo na konju Laser, 2002
2. mesto – ekipno državno člansko prvenstvo na konju Laser, 2002
Imam nekaj vidnejših rezultatov iz tujine. Leta 1992 sem v Belgiji – Moons nastopila na evropskem prvenstvu in zasedla 33. mesto, sicer pa sem na evropskih prvenstvih sodelovala trikrat (enkrat mladi jahači, dvakrat mladinci). Držim državni rekord v skoku v višino, katerega sem postavila z Gitanotom ( 201cm ), preizkusila sem se tudi v moči skoka (zid), v Avstriji – Wienerneustadt z Grecetom, kjer sem preskočila višino 205 cm in zasedla 4. mesto. Rekord v višino sem dosegla že v Mozirju, kot 16 letno dekle (197 cm), vendar mi ga niso priznali, ker sem bila mladoletna, zato sem jim to dokazala nekaj let kasneje.
5. Kakšen je bil občutek preskočiti čez dva metra visoko zapreko, se sploh da opisati?
To se zgodi tako hitro, da težko opišeš, po skoku in po podelitvi, sem šla pogledat zapreko, in šele takrat sem se zavedla, da je to res visoko; prej o višini nisem razmišljala. Zelo rada skačem visoko, seveda s primernim konjem.
6. Glede na to, da se že dolgo ukvarjaš s konji, me zanima kakšen je tvoj način dela s konji?
Konja ne jemljem kot športni rekvizit, ampak kot živo bitje. Zavedam se da konj izhaja iz narave. Moj način dela s konji ni samo v maneži in strogo treniranje preskokov, rada zahajam z njimi v naravo; konji so tudi večkrat tedensko svobodni v naravi.
7. Kaj ti je najbolj pomembno pri nakupu konja?
Pri nakupu konja gledam na kvaliteto skoka in konjski karakter ter seveda na zdravje, malo kdaj gledam na lepoto. Najbolj pomembna je pa cena, nikoli ne kupim dragega konja.
8. Kaj je boljše kupiti, že starejšega konja ali mladega?
Odvisno od časa. Bolj primerno je kupiti mladega konja, ki ima perspektivo za visoke parkurje, seveda pa mlad konj vzame več časa, zato bolj lenim ljudem priporočam starejšega konja. Še vedno pa prisegam na pregovor » neizkušen jahač, starejši konj – izkušen jahač, mlad konj«
9. Se ti zdi, da Konjeniška zveza dovolj naredi za konjeništvo, bi lahko napravila več?
Konjeniška zveza naredi veliko premalo za razvoj tega športa, menim pa, da bi s pravimi ljudmi lahko naredila več kot enkrat več. Z vodstvom se že dolgo ne obremenjujem več in o tem tudi ne razmišljam, ker se bolj posvečam svojim konjem in delu z njimi. Politika me ne zanima, mislim, da o tem ne bi smeli razmišljati jahači, ampak ljudje, ki so zato postavljeni.
10. Kakšno imaš mnenje o slovenskem konjeništvu, se razvija?
Konjeništvo se je že dosti razvilo, ampak lahko bi se še bolj; še vedno smo pa daleč za ostalimi razvitimi državami. Menim, da konja za olimpijado v Sloveniji nimamo, jahač pa bi se našel, seveda pa bi potreboval dobrega trenerja, kar pa menim, da ga v Sloveniji ni.
11. Se ti zdi, da bo vstop v EU, odprl vrata našim tekmovalcem?
Mislim, da tukaj ne bo bistvenih razlik, ker tukaj konjeniška zveza premalo pomaga, večina jahačev pa nima dovolj denarja za tekmovanja v tujini. Lažje bo edino na meji, ker ne bo več carine.
12. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Zadnje dve leti jemljem ta šport bolj kot hobi, vseeno pa bi rada imela dva primerna konja, da se lahko udeležim nekaterih tekmovanj. Profesinalno sem zaključila. Konjeniškega športa ne bom pustila, ker mi je preveč všeč, še vedno pa se bom redno udeleževala treningov v tujini, ker tam spoznavam nove ljudi in vedno zvem kaj novega. Željo pa imam, da bi še enkrat preskočila zapreko višjo od 201 cm.
13. Imaš ogromno izkušenj. Tvoj nasvet mladim jahačem in tekmovalcem?
Nikoli naj ne izgubijo volje, tudi če ne gre vse tako kot so si zamislili. Najpomembnejša je vztrajnost in volja. Naj po eni izključitvi na tekmi ne obupajo, ampak grejo s pozitivno mislijo naprej.
Upam, da vam je bil intervju všeč, zahvaljujem pa se tudi Maji za prijazno sodelovanje.