Jezik – vlažen barometer konjevega počutja

Članek objavljen v Reviji o konjih, oktober 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Jana Vejnovič

Jezik v konjevih ustih je občutljiv organ, ki mu niso po volji grobi potegi jahačevih rok, ostre brzde in grenki praški proti kašlju. Lega jezika nam razkriva konjevo počutje, kar dostikrat prezremo, saj je jezik največkrat skrit in zato tudi ne vidimo, če je poškodovan. Ne bo odveč, če vsake toliko časa pogledamo v konjeva usta, ne samo zaradi zob, ampak tudi zaradi eventuelnih poškodb jezika. {+}

Če človek poskusa hitro povedati znamenite stavke, kot npr. Iz Ježe čez cesto v Stožce ali Pri Kral pod Kal so kravo klal, si skoraj zlomi jezik in vsak se bo ob njegovem lomljenju jezika od srca nasmejal. Če pa začne konj svoj jezik čudno prekla­dati po ustih, so živinozdravniki in psihologi že zaskrbljeni.

Zakaj? Občutljivo čutilo v ko­njevih ustih namreč kaže, da ima konj grobega jahačevega ravnanja dostikrat čez glavo dovolj. Jezik je izjemno giblji­va mišica, ki izraža razpolože­nje in obenem ima za konja življenjsko pomembne funkci­je: konj z jezikom preverja krmo, njen okus in zaznava tujke v krmi. Jezik sproži refleks požiranja in uravnava tvorbo sline. Šest živčnih vla­ken je v približno 30 cm dol­gem jeziku: ena je odgovorna za motoriko jezika, s pomočjo katere konj razporedi krmo po ustih. Druge živčne vrvi posre­dujejo različne zaznave jezika možganom. Če je konj zadovoljen, jezik sproščeno počiva v ustni votlini vse do trenutka, ko začuti grobe potege na va­jetih, pritisk brzde ali zoprni okus protiparazitnih prepara­tov ali celo osovraženo nosno zadrgo (“bremzo”) če ne po­maga za na nozdrvih jo, neka­teri uporabijo na jeziku. Tak­šni kruti postopki lahko pretok krvi v jeziku v takšni meri zau­stavijo, da se barva jezika iz normalne svetlo rožnato spremeni v modro. Če so potegi jezika premočni, se lahko poš­kodujejo živčna vlakna in jezik ohromi. Isto poškodbo tvega vsak, ki konja priveze na uzdo – če se tako privezan konj pre­straši, si lahko z brzdo raztrga jezik. V primeru poškodovanih živcev jezik visi iz ust in konj ga ne potegne nazaj v usta tudi če se jezika dotaknemo. Krma je tako omejena le na kašo in lastnik mora upati, da se bo ži­vec po štirih ali petih tednih pozdravil. Popolna ohromitev živca pa žal vodi le v smrt, kaj­ti konj krme ne more več poži­rati. Jezik lahko blokira tudi, ko konju pri aplikaciji protipa­razitnega preparata glavo dvig­nete visoko v zrak. Pri tem se lahko mišice jezika tako raz­tegnejo, da se kasneje le stežka skrčijo na normalno dolžino. Ponavadi med takšnim prisil­nim postopkom zdravilo pri­stane na tleh v slami in ne v konjevem želodcu. Boljše za vašo denarnico in za konjev je­zik je, da prašek proti kašlju ali protiparazitno pasto dajete v krmo. Konj se vseh teh sred­stev ne boji zato, ker bi bil tr­mast, ampak zaradi okusa, ki ga zazna z jezikom. Na sluzni­ci na površini jezika ležijo na pritisk in okus občutljive brbončice, ki pri vsakem obroku krme preverijo temperaturo, sestavo in okus. Da konja ne bi vlekli le za nos ampak tudi za jezik, poznajo strokovnjaki polno zvijač. Ena izmed njih je, da zdravilo skrijemo npr. v jabolko, ki ga bo konj z vese­ljem pojedel. Protiparazitno pasto pa je najbolje aplicirati tako, da brizgo potisnete glo­boko v konjeva usta, kjer s pri­tiskom sprožite refleks za požiranje.

Na trgu ponujajo že sladke praške proti kašlju. Preparat najprej preizkusijo na manjšem številu konj in šele če so ti brez “vihanja nosu” vse pospravili, začnejo s serijsko proizvodnjo. Ugotovili so, da imajo konji zelo radi okus po vaniliji. Se­veda obstajajo različna mnenja tudi glede okusa. Splošno zna­no je, da konji radi jedo rast­linsko hrano, kar je že gensko pogojeno, vendar je znano tudi to, da nekateri konji kar hlastnejo po korenju, spet dru­gi ga pa komaj povohajo. Že v prvih mesecih življenja žrebe izoblikuje svoj “jedilnik”, ko poskuša krmo, ki jo dobi mati. Kasneje raje je tisto, kar je spoznal v mladosti. Žal se člo­vek ne more zanesti na to, da bo konj pojedel le tiste rastline ali tisto sadje, ki je zanj neško­dljivo. Segel bo namreč tudi po gnilem jabolku ali svežem kruhu in celo strupenih rastli­nah, vendar bo tvegal želodč­ne težave. Če bo le-te prema­gal brez kakšnih hujših posle­dic, naslednjič ne bo nič bolj previden, kajti, kot pravijo strokovnjaki: “Konji so kot tri­letni otroci – tudi oni bodo eno in isto stvar večkrat nesli v usta. “Po drugi strani pa imajo nekateri strokovnjaki drugačne izkušnje in trdijo, da se bo konj, ki je izkusil, da mu je pšenica škodila, ko mu jo je lastnik dal namesto ovsa, pše­nice v prihodnje bolj previdno lotil. Konji naj oves, seno in razne praške proti kašlju razto­pijo že na jeziku. Kovinske, gumijaste, usnjene brzde ali brzde iz drugih umetnih ma­terialov konj ne bo kar takoj z veseljem sprejel. Znak, da je z brzdo zadovoljen, je, ko se z njo igra in tvori veliko sline naj vas ne moti, če ima polna usta slinaste pene. Če je brzda moteča, se konj brani pred njo ta­ko, da jezik enostavno potisne nad njo. Spodnja stran jezika je namreč manj občutljiva na pritisk. Jezik potisnejo na nebo in s tem pritisk na nek način omili­jo. Za takšno umikanje je­zika so lahko krive tudi bo­lečine – lah­ko da je brz­da preostra, z ostrimi robo­vi ali pa je ja­hač tisti, ki s stalnimi potegi na vajetih pov­zroča boleče pritiskanje brzde na jezik. Vozniki kasačev jezik že pred dirko iz previdnosti privežejo, da ga konj ne bi dal nad brzdo, saj vemo, da vozni­ki med vožnjo oziroma kasaš­ko dirko niso prav nič nežni. Strokovnjaki so izmerili, da morajo usta kasača prenesti tudi do 50 kg težke potege na vajetih. Da konju moli jezik iz ust, ni razlog vedno v ustih, temveč so lahko za to krive psihične težave – preobreme­njen konj kaže svojo stisko tudi z mlahavim jezikom.

Konji, ki preživijo večino časa v boksu, se začnejo iz dolgega časa prav tako igrati z jezikom – vrtijo in premetavajo ga po ustih in si tako krajšajo čas. To lahko postane trajna razvada, ki jo je zelo težko odpraviti. Na  srečo  konj   pod  sedlom nima časa za tovrstno igro, kar pomeni, da mora biti konj red­no primerno zaposlen. Neka­teri strokovnjaki menijo, da se da na osnovi igre z jezikom ugotoviti tudi konjev značaj. Ta trditev temelji na medicini Dalnjega vzhoda, ki konje razvršča v različne tipe. Jezik v povezavi z drugimi po­kazatelji dejansko marsikaj pove o konjevem značaju. Tako konje, ki so tudi pod sed­lom bolj lene sorte, brez večjih težav primemo za jezik in ga povlečemo iz ust. Vročekrvni in nervozni konji pa ne dovo­lijo, da bi kar vsak in kadarkoli grabil za njihov jezik. Za ko­nec si zapomnite, da, kadarko­li pogledate v konjeva usta, ne glejte le zob, ampak preverite tudi, če je z jezikom vse v redu. Po zobeh boste ugotovi­li starost konja, po jeziku pa razpoloženje in počutje.

Jana Vejnovič