Zgodovina:
Ljutomerski kasač izvira iz Ljutomera. Na širšem območju Ljutomera je bila konjereja razvita že od nekdaj. O tem govori tudi ljutomerski grb, ki je zanesljivo obstajal že v 15. stoletju. V grbu je srebrn ščit, v katerem je po trati dirjajoči enorogi konj (Baš). Toplokrvne konje so začeli načrtno rediti v 18. stoletju. Številni viri navajajo, da je šlo za zelo hitre konje orientalnega izvora. Oblasti so vzgojo konj podpirale, poleg tega pa je imel dirkalni šport predvsem pri aristokraciji velik pomen. Začetnik reje dirkalnih konj je bil grof Rudolf Warren – Lippit. Od tedaj naprej je bilo vse domena kmetov, ki so te konje do pred kratkim uporabljali tudi za kmečka dela. Že leta 1884 so uvozili prvega norfolškega kasača Radautza in orlovskega kasača Krolika. Kasneje so navkljub posameznim poskusom z drugimi kasači (orlov kasač Hipoli in nekateri francoski kasači) uporabljali večinoma le še ameriške kasače. Prvi je tekmovalni rekord v dirkah občutno izboljšal kasač Brown, saj ga je prestavil pod 2 minuti. Njegova hčer Minka pa je bila s kilometrskim časom 1:39 celo najhitrejša kobila v tedanji Avstro – Ogrski. {+++}
Med leti 1947 – 1965 smo imeli v Sloveniji kobilarno kasačev v Turnišču pri Ptuju. Nastala je iz razpuščene kobilarne kasačev Djoko Djunderski v Kulpinu (Vojvodina), ki so jo že hoteli razprodati na Madžarsko. Kobilarna je bila z oddajanjem plemenjakov v Ljutomer izredno pomembna za razvoj kasačev pri nas. Leta 1965 je bila nerazumno premeščena v Pančevo in kasneje v Ado.
Danes se pasma uporablja predvsem v športne namene, vzrejna središča pa so v Ljutomeru, Mariboru, Komendi, Šentjerneju in Ljubljani. Ocenjeni stalež populacije v letu 2000 je bil 1100 živali. Od tega je bilo vpisanih 315 kobil, plemenilo pa je 44 žrebcev.
Kratek opis konja:
Velikost žrebcev: 155 cm – 165 cm; kobil: 150 cm – 165 cm, zastopane so vse barve z čim manj belih znakov; glava je srednje velika , plemenita in suha; vrat je srednje dolg do dolg, dobro nasajen in dobro omišičen; telo je dolgo, široko in globoko; viher je dobro formiran; hrbet srednje dolg, prožen s krajšimi širokimi in dobro omišičenimi ledji, križ širok, dolg, dobro omišičen; pleče dolgo.
Posebnost: Med kasaškim konjem in ostalimi športnimi konji je ta, da ima kasaški konj nevidljivo tri noge vedno v zraku, pri ostalih pa sta v zraku samo dve. Kasač teče tako, da skupaj pomika naprej zadnjo levo in prednjo desno nogo, potem pa ostali dve. Pri ostalih športih pa konj pomika istočasno skupaj dve sprednji in nato dve zadnji nogi. Vse te veščine so v konju delno prisotne v genih, ostalih pa se nauči v rani mladosti, saj se trening konja začne pri starosti enega leta. Prva dva meseca učenja se je s konjem potrebno voziti počasi, da pridobi hitrost, potem pa je enkrat tedensko na vrsti hitra vožnja.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Študentski utrip (maj 2001) – Kasaštvo
