Moja Svetla Zvezda

Moja Svetla Zvezda

2052
0
SHARE

Vsakdo ima trenutke, ki se mu vtisnejo v spomin za vse življenje. Včasih so le-ti bolj, včasih manj prijetni. Dogajajo se nam vzponi in padci, vsekakor pa se raje spominjamo prvih.

31. maja 2000 se je zame začelo novo poglavje v življenju. Dogodek, ki ga nikoli ne bom pozabila. Nežna puhasta dlaka rjave barve, črna griva in repek, na nogicah pa so na plano silile svetlo sivo-črne dlakice. In bele? Ne, o teh ni bilo ne duha ne sluha.

Light Star – stara dva dni

Mama Lucija (ljubkovalno Lučka), kobila bele barve s sivimi pikami (z veterinarskim izrazom muhasta sivka) in oče Landherr (rjavec). Pričelo se je iskanje imena na L. Naj bo nekaj v zvezi z maminim imenom! No, luč ravno ne. Kaj pa Light? Ja, Light je vredu. Ampak zdaj je postala središče mojega konjeniškega sveta. Zakaj ne bi bila še zvezdica? Ja! Light Star naj bo.

Lucija / Lučka

(mešanka med Đakovaškim

lipicancem in bog ve čim :))

Landherr (Holstein)

(o: Landgraf I, m: Capana)

 

 

 

 

 

Landgraf I

(o: Warthburg, m: Ladykiller xx)

 

Landgraf I

(ovira/okser z dvema konjema :))

Tiste čase sem se že nekaj let ukvarjala s konji in jahanjem na konjeniškem klubu, vendar sem si obupno želela konja, za katerega bi skrbela sama. Vedno sem lahko računala na pomoč trenerja in prijateljic, zato sem bila pred to nalogo popolnoma samozavestna. In mali čudež je postal moja skrb in odgovornost.

Light Star in Lucija – 6. junij 2000

Vase sem pridno vsrkavala vso možno literaturo, vendar vsi, ki se ukvarjamo s konji vemo, da so stvari v resnici vsaj nekoliko drugačne in da je vsak konj individuum. Posvečala sem ji ves prosti (in tudi tisti manj prosti) čas. Obiski pred, med in po šoli se na srečo niso preveč poznali, saj mi je mala nagajivka predstavljala dodatno motivacijo za ostale stvari v življenju.

Light Star in jaz – 29. junij 2000

Hitro je spoznala pravila igre, ki jih je za dobro sodelovanje z ljudmi morala sprejeti in jih je kljub svoji nagajivosti hitro in dobro obvladala. Hlevsko uzdo (ular) je sprejela kot nekaj samoumevnega. Prvič in drugič jo je prej dodobra prevohala in rahlo pogrizla, ugotovila, da ni najboljšega okusa in da verjetno ni za v usta, tretjič pa je že tiščala nosek, kot da že od nekdaj ve kako se stvari streže. Na začetku jo je seveda nosila le nekaj trenutkov in s tem videla, da ni noben bav bav. Spoznavanje krtač, raznih pripomočkov in krp je potekalo že ob čiščenju njene mame. Včasih mi je kaj »pospravila« na drug konec, cukala mamo za rep, skakala po njej in zganjala ostale norčije. Potem je sledila njena nega. Krtačo je z veseljem sprejela, sploh čohanje po vratu – to je bilo vedno dobrodošlo in si ga lahko kompenziral za ostalo delo.

Light Star in jaz – 13. avgust 2000

Dvigovanje nogice in kasneje čohanje. Dvigovanje druge nogice in spet čohanje. Zelo hitro je sledilo spoznanje, da je dvigovanje nogic in čiščenje kopitk pravzaprav prijetno. Podobno je bilo tudi s privezovanjem. Ker sem ponavadi hkrati delala z mamo Lucijo, je povodec in dejstvo, da je privezana sprejela že v rani mladosti in predvsem popolnoma mirno. Nikoli ni vlekla ali cukala, čeprav se je od časa do časa z vso spretnostjo odvezala in nato hitela še mami pokazat kako to gre. Enkrat je v pesek, kjer naj bi stala na privezu, medtem ko sem šla v garderobo po neko stvar, s kopitkom skopala tolikšno luknjo, da je s sprednjimi nogicami bila za kakih 10 cm nižje. Takrat sem jo sicer okregala, čeprav je bila moja krivda in sem vedela za naslednjič, da jo je prekmalu puščati samo za toliko časa. Kasneje sva čas podaljševali postopoma, še danes pa ima rajši družbo, ko odhajam pa gleda in kliče za mano.

Dopoldanski izpust je večkrat izkoristila za poležavanje v mivki, medtem ko je njena mami pridno stala na straži.

Light Star – 30. junij 2000

Veliko časa sva skupaj preživljali tudi na pašniku, saj nam prostorske možnosti niso dopuščale travnatega izpusta (oziroma je bil ta prostor tako majhen, da so konji travo kaj kmalu popasli in pohodili) in smo zaradi omejenega prostora pasli konje drugje, na roko (na povodcu).

Light Star – 29. junij 2000

Jeseni se je začela spreminjati v medvedka. Res je zanimiva tale narava. Kobilico bi takrat lahko peljala na severni pol, pa ji verjetno ne bi bilo hudega, saj je bila dlaka izjemno gosta in predvsem zelo dolga.

Light Star – oktober 2000

Medtem smo jo tudi že odstavili in tako je dobila svoje prvo samostojno stanovanje – tik ob maminem, seveda. Ne glede na to, da je pri delu z mano pokala od samozavesti in ni nikoli imela problemov, ko sva odhajali kam stran od ostalih konj, pa je ob jutrih, ko spuščamo konje ven, že komaj čakala, da se pocarta pri mami Luciji in srkne kak požirek ali dva bele dobrote (mleka).

 

 

 

Lucija in Light Star

(slikani v prvem mesecu njunega sobivanja, vendar sta tudi kasneje bili nerazdružljivi)

V mesecu aprilu je začela menjavati dlako in takrat sva imeli s čiščenjem ogromno dela; dlake pa so bile malodane vsepovsod. Kljub tej nadlogi pa je bilo veselje krtačiti malega plišastega medvedka. Po kakšnem mesecu je svoj zimski plašček popolnoma slekla in pod njim se je skrivala veliko svetlejša, predvsem pa občutno krajša dlaka. Zanimivo, pozimi ima še vedno med vsemi konji v našem hlevu najdaljšo dlako, medtem ko ima poleti praktično krajšo od vseh – brili je zaenkrat še nismo.

Light Star – junij 2001

Nekaj več hecanja sem z njo prvič doživela ob vodenju po maneži. Ena roka na povodcu, druga na njenem zadnjem delu. Prvi krog je bilo še ok, mogoče še pol drugega, nato pa na zadnje noge in eno prednjo nogico čez povodec. Seveda je ugotovila, da ko se to zgodi malo postojiva, saj je treba povodec dati nazaj okrog noge, da za to porabiva vsaj nekaj časa in da je stvar takoj bolj pestra. Sledilo je nekaj ponovitev – povodec okrog noge, povišan glas, da se to ne sme in ponovno nekaj korakov naprej. Imamo relativno veliko manežo in kaj hitro sem ugotovila, da se izjemno hitro uči in da ji dolgi sprehodi postajajo nezanimivi iz česar je izviralo tudi takšno obnašanje. Kasneje so se podobni dogodki nehali, ko sem čas hoje zmanjševala ali pa vmes dodajala nove predmete, nove stvari, spreminjala smer in našla kaj, kar ji je bilo privlačno in je v njej zbujalo zanimanje.

Dnevi so minevali in z njimi meseci in leta. Najino druženje na pašniku sem izkoristila za privajanje na pritisk in težo na hrbtu, tako da sem se večkrat narahlo naslonila na njo, medtem ko se je pasla. Tako je spremembe vedno povezovala z dobrimi stvarmi. Težo sem postopoma povečevala in približno pri treh letih sem se lahko že pošteno naslanjala na njo. Medtem je spoznala tudi že podsedelnico, na katero ni bilo praktično nobene reakcije (razen tega, da jo je z gobčkom grizla in občasno metala na tla). Sledil je lonžirni pas, kasneje lahko sedlo, ščitniki in nazadnje še uzda. Nikjer težav. Pravzaprav je pri uzdi presenetila, saj je že sama odpirala gobček in sem jo že takrat lahko zauzdala praktično mimogrede, brez vstopa v boks – lažje kot kakšnega starejšega in že šolanega konja. Seveda je po vsakem dobro opravljenem delu sledilo čohanje in kakšen priboljšek.

Počasi sva začenjali tudi z resnejšim delom. Ker nikoli nisem imela problemov, da bi želela vdreti v moj prostor in se je tudi na odmikanje na različnih delih telesa odzivala popolnoma vredu, tudi pred nalogo lonžiranja nisem videla posebnih težav in jih kasneje tudi dejansko ni bilo. Je že res, da je lažje delati s konjem od začetka, od malega, sistematično in postopno, kot da se kasneje ukvarjaš s triletnikom, ki ima že kakih 450 kg in je popolnoma nesocializiran; vendar nikoli ne priporočam tovrstnega početja nekomu, ki ne ve o konjih več, kot da imajo 4 noge in rep. Veselje do dela in volja žal nista dovolj in v takih primerih se lahko vse skupaj neprimerno bolj zaplete! Kot sem že omenila, sem ne glede na svoja (takrat še skromna) leta ukvarjanja s konji, tudi sama na vsakem koraku imela na voljo strokovno pomoč. In tako je iz majhnega počasi raslo veliko.

Light Star – avgust 2003

Prvič sem na njej sedela za par sekund. Imela je malo manj kot tri leta, jaz pa takratnih nekaj manj kot 50 kg. Opozoriti želim, da ni vredu, če že na začetku na konja sede nekdo z veliko kilogrami – poiščite lažjega, a veščega jahača, pa bo tudi konj bolj zadovoljen. Bil je deževen dan in konje smo ravnokar pripeljali v hlev. Bilo je še zgodnje popoldne, ko smo se z njimi ponavadi aktivneje »družili« in kar naenkrat sem dobila idejo, da bi probala sesti na njo – in to kar v boksu. Tega seveda ne poskušajte doma! Ker smo imeli prakso, da smo jahačem v maneži pomagali na konja ne da bi stopili v streme (prijem za koleno in gleženj leve noge, medtem ko se jahač odrine z desno nogo od tal pa mu v zrak pomagamo še mi), sem prosila eno od prijateljic, da me dvigne na njo. In reakcija? Prosim, da sedite, ko berete to! 🙂 Ne, saj se hecam – nič hudega ni bilo – na srečo. Kobilica je pridno stala in opazovala kaj se dogaja. Pogledala je nazaj proti meni, me povohala po nogi, nato pa pustila, da jo kar z njenega hrbta počoham po licih. Sploh je ni motilo, da ima na sebi težo. Ko sem skočila dol je seveda sledila pohvala in cartanje v nedogled. Kaj naj rečem? To je moja zvezdica. Če bi danes bila v isti situaciji in bi imela možnost odločanja, kobile ne bi resno (za)jahala vsaj do četrtega leta (kastrata morda celo do 5), zato vsem, ki imate mlade konje polagam na srce, da za nasvet povprašate čim več ljudi in se o tem podrobno izobrazite.

Po nekajmesečnem lonžiranju in dvigovanju na hrbet sem lonžirni pas počasi zamenjala za (lahko) sedlo. Čez nekaj časa sem jo poskusila zajahati sama in vse je potekalo brez problemov. Seveda mi je pri tem zaradi previdnostnih ukrepov vseeno stal ob strani trener. Na začetku ni kazala pretirane volje po gibanju, oziroma se je vsega kaj kmalu naveličala, kar nas je vse po vrsti kar precej presenečalo. Kaj niso mladi konji praviloma polni energije? Kasneje sem ugotavljala, da je slika bolj zadovoljiva, če imava na tleh razne drogove, kavalete in počnem raznovrstne stvari in vaje, ki pritegnejo njeno pozornost. Nabiranje kilometrov po »bob« stezi (kot pravi moj trener shojeni potki ob ograji, po kateri ponavadi tečejo konji v jahalni šoli, ker jih manj izkušeni jahači ne morejo voditi sami) je pač ni zanimalo. Ko danes razmišljam o vsem tem, najdem morebitne vzroke še drugje. Mladi konji so velikokrat živčni, ker se do tretjega leta ljudje praktično ne ukvarjajo z njimi, nato pa doživijo šok ob kopici novih stvari. V naravi so se nevarnostim vedno umikali z begom in zato tudi na začetku učenja večina od njih nepojmljivo hiti. Light Star je vse spoznavala s polžjo hitrostjo, dan za dnem, korak za korakom in se zato pri delu ni nikoli razburjala. No, še danes se po jahanju nerada sprehaja (si vzame čas za opazovanje stvari okrog sebe), in imam občutek, da je to zanjo še vedno popolnoma nezanimivo in dolgočasno »opravilo«.

Leto po njeni žrebitvi sem opravila tekmovalno licenco za preskakovanje ovir. Takrat sem trenirala in tekmovala na različnih drugih konjih ter pridno čakala dan, ko bom zase imela konja, s katerim bova lahko skupaj premagovala ovire. Najhuje je bilo, ko so konji prihajali in odhajali. Ravno ko sem se nanje navadila in navezala, opravila osnovno delo (socializacija, lonža, zajahanje itd.), so jih odpeljali, saj so zanje našli kupca. Kasneje sva sicer s trenerjem načrtovala treninge na kobili, ki je bila pripeljana za tekmovalne namene in naj ne bi po nekaj mesecih odšla, pa je na žalost doživela nesrečo in umrla. Alma, še vedno te pogrešam in se te pogosto spominjam! Takrat sem bila čisto na dnu in sem resnejše treninge dala kar malo na stran. Poleg tega je bilo to moje prvo leto študija v Ljubljani. Urnik sem si sicer dodobra »priredila«, tako da sem bila 3,5 dni v LJ in ravno toliko doma, vendar je zanimanje za treninge kar nekako zamrlo. Moja zvezdica pa je pridno rasla, nabirala mišice in kondicijo pri delu na lonži. S svojimi iskrivimi očkami me je držala pokonci in me razveseljevala še naprej. Vmes sva počeli vse živo. Hodili po labirintih (iz drogov na tleh) in plahtah, se igrale z žogo, spoznavali drogove in kavalete…

Že septembra 2003 sva prvič nastopali. Gre za predstavo Moj Soplesalec Konj (dresurno jahanje na glasbo, preskakovanje ovir, delo (igra) s konjem na roki…), ki smo jo to leto pripravili prvič. Nekaj časa pred predstavo so nam nepridipravi ukradli opremo – sedla, uzde in še kaj, kar ni sodilo v konjeništvo. Nekaj opreme smo kasneje kupili, vendar sedel za vse konje ni bilo dovolj. Krajše vaje za predstavo sva tako jahali kar brez njega, na dan predstave pa smo si primerno sedlo za njo sposodili. Šele danes, ko imam vseeno veliko več konjeniških izkušenj in imam za sabo veliko več dela z različnimi konji, ugotavljam, da je bila v bistvu izjemno jahljiv, učljiv in neproblematičen konj. Rada jo imam in hvaležna sem ji za vse izkušnje, ki sva jih skozi vsa ta leta delile.

 

Moj Soplesalec Konj – Light Star in jaz – september 2003

 

Pozimi smo punce navadno imele ogromno časa za druženje s konji »na tleh«. Maneža nam je decembra skoraj gotovo že zmrznila (in bila v obliki mini gorovja :)), ali pa bi za hojo po njej potreboval potapljaško opremo (če je bila topla in deževna zima), zato sta prijateljici na internetu izbrskali »clicker training«. V preteklosti so tovrstne treninge uporabljali predvsem za delfine, kasneje za pse, razvijati pa se je začel tudi pri konjih. To so bili časi! Sprva nismo vedele kako in kaj. V pomoč nam je bila knjiga, ki jo je ena izmed njiju naročila iz tujine in ko so se začeli kazati prvi rezultati smo bile neizmerno navdušene.

Najin prvi podvig je bilo lovljenje. Nikoli prej si ne bi mogla predstavljati tovrstne igre s tako veliko živaljo, ampak z njo je bilo mogoče vse. V bistvu je tega niti nisem učila. Preprosto je nekega dne začela hoditi za mano po maneži ne da bi imela pripet povodec, zato sem se pohecala in malo pohitela. In ona za mano. Ko sem tempo še povišala je ob meni zagalopirala in prevevali so me posebni občutki. Kasneje mi je sledila tudi preko nižjih ovir.

Včasih se znebiva sedla, drugič uzde, včasih pa se odločiva kar za skupen tek…

Naslednja stvar, ki sva se je lotile je bila dotik raznih predmetov (odhod stran od mene, do predmeta in nato nazaj k meni), dvigovanje nog (pod sebe, ali visoko navzgor), odmikanje najprej na rahel pritisk (na prsih – odstopanje, od strani – obrat na prednjem trupu) – kasneje (po nekaj igrah) pa sva to počele brez fizičnega kontakta. Menim, da tovrstne vaje zares poglobijo vez med konjem in človekom in med njima vzpostavijo poseben odnos. Veliko sem brala o Lindi Tellington Jones (se udeležila njenega seminarja na Prestranku), Patu Parelliju, Alexandri Kurland in ugotovila, da veliko teh stvari pravzaprav tudi sama počnem, a jih nimam tako »popredalčkanih«. Najin naslednji izziv je bilo učenje, kako se uležti. Danes že sediva. Sicer še ne pretirano dolgo, saj nama je nekako zmanjkalo časa za vajo; ampak začetek je obetaven. Vsak dan znova se naučiva kaj novega saj vse to (in še kaj) delava s srcem in za dušo. Neverjetno je, koliko stvari lahko s konji počnemo, kajne? Rada jih imam in rada verjamem, da mi to z isto mero na nek način vračajo. So kot otroci – cartaš jih in razvajaš, a hkrati morajo vedeti kje so meje in da se vsega pač ne sme.

Ne glede na to, da je vedno bila moje srce, pa pri vsej sreči in veselju nisem smela pozabiti, da ni moja. Še vedno je bila klubski konj in je bila tam za potrebe jahalne šole. In da – kaj kmalu je napočil čas, da stopi v odrasli svet in začne opravljati svojo službo. Najbrž ni potrebno razlagati, kako me je bolelo vsakič, ko se je nanjo usedel nekdo drug in vedno sem si po tihem obljubljala, da bom enkrat zaslužila dovolj, da ji tega ne bo treba.

Je izjemno učljiv in radoveden konjič, a naj povem, da se po delu v jahalni šoli ni želela pretirano družiti z mano. Predvsem delo na tleh takrat ni bilo najbolj plodno. Tudi stvari, ki sva se jih že naučile ni želela početi. Ko smo utrujeni, tudi nam ni več do kakršnihkoli aktivnosti – najraje bi se ulegli na kavč, kaj dobrega prigriznili, nato pa v miru šli spat. Nekajkrat me je to prizadelo, nato pa sem sprejela dejstvo takšno kot je in sem ji pustila dihati.

Nekaj malega ji je bilo v jahalni šoli prizaneseno v smislu manj »delovnih« ur, ko sva začeli trenirati preskakovanje zaprek in se počasi pripravljati na najin prvi nastop na tekmi. Stvari so se sicer premikale počasi, saj je nisem želela pretirano obremenjevati in sem se velikokrat svojemu jahanju raje odpovedala. Verjamem, da konji fizično veliko zdržijo, a da večkrat pozabljamo na njihovo psihično plat. Tudi oni imajo čustva, občutke in nenazadnje dušo. Če drugo ne, jim je dolgočasno nabirati kilometrino po bob stezi. Da o tem, kako vsak jahač po svoje vleče vajeti in pozablja da imajo občutljiv gobček; in da tisti, ki še nimajo ritma vsakih 5 korakov treščijo v sedlo, raje ne govorim. Imejte jih radi, razvajajte jih in jim nudite najboljše, kar morete! Največkrat so te naloge na učencih, ki veliko časa preživijo s konji, a velika večina zaradi svoje neizkušenosti tega ne počne, saj jim v jahalnih šolah nihče ne pove ali pokaže kako. Iz tega vidika se je konjičem pri nas dobro godilo. Vsaka izmed nas je »svojega« nosila po rokah in imel je vse (in še več) kar je potreboval (naše srce, pozornost, razumevanje in nego).

Light Star in jaz – Moj Soplesalec Konj II – september 2004

3. septembra 2005 sva se udeležile najine prve trening tekme. Spoznavanje s prikolico je potekalo popolnoma mirno in pri nakladanju je, podobno kot pri ostalem delu, popolnoma sodelovala in mi zaupala. Moj zlati konj. Mimogrede – ni ključ v tem, da pelješ konja 100× na prikolico; to je le postranski produkt vsega ostalega dela. Zato se ukvarjajte s konji, se z njimi kvalitetno družite, jim prisluhnite, hkrati pa jim dajte vedeti kdaj je čas, da tudi oni vam namenijo svojo pozornost.

Tekmovanje je potekalo na Meljskem hribu v Mariboru, na zunanjem (takrat še) travnatem jahališču. Žal ga nisva zaključili preveč dobro, saj sva na dvo-skoku “zgrešili” oviro in sem pri tem pristala na tleh; ampak kakorkoli že – za naju je bil to velik korak. Že čez 14 dni je sledil popravni izpit – ponovno na Meljskem hribu, a tokrat v pokriti jahalnici. Sprva je vse čudno gledala, saj sva bili v takšni veliki zaprti škatlici prvič. Malo zadržano sva se sprehodili en krog naokrog, nato pa opravili še nekaj poskusnih skokov (ogrevali smo se sicer zunaj, na travnatem jahališču). Odrezali sva se veliko bolje in si prislužili najino prvo rozeto.

Kakšno leto nam je bila naklonjena tudi zima, sicer smo pa konjem v tem letnem času pustili proste dni…

Light Star in jaz – zima 2005

26. maj 2007 je datum, ko sva se udeležili najine prve prave uradne tekme v Ljubljani. Tokrat je šlo zares. Bolj kot smo se bližali hipodromu, bolj mi je razbijalo srce. Nekoliko lažje sem zadihala takoj, ko smo dali konje iz prikolice. Ne vem – z njo mi je vse lažje. Tudi če imam pred nastopi nekoliko treme ali me skrbi, ker kakšna ovira »sumljivo« zgleda, se občutek spremeni, ko mi stoji ob strani – dobesedno :). Takrat se mi zdi, da zmorem vse.

Ljubljana – 26. maj 2007 (fotografi so se še malo lovili – Nastja, hvala za trud ;))

Pa da ne bi kdo mislil, da nama je bilo z rožami postlano – na treningih in tekmah sva občasno imeli veliko težav. Sprva je bila ona nesigurna, potem sem imela težave jaz in dolgo je trajalo, da sva se našli. Pravijo, da je pameten konj, saj ne skače brezglavo in se ne vrže preko zapreke, če ni prepričana, da bo varno prišla tudi preko nje. Izjemno redko podre kakšen drog, precej bolj verjetno se pa pred oviro ustavi, če oceni, da točka odriva ni prava. Verjetno je precej lažje, če na začetku jahaš veliko že treniranih konj, pridobiš na samozavesti in nenazadnje dobiš znanje in izkušnje tudi od konja. Pred tem sem skakala samo z dvema takšnima konjema, pa še to samo tu in tam – nikoli nisem z njima zares trenirala; kako konja pravilno pripeljati do zapreke mi je bilo pa sploh španska vas. In ja – to ti potem manjka. So vzponi in so padci. Ko sva imeli največjo krizo so me potolažili, da je pri konjih podobno kot pri knjigi. Počasi jo listaš (torej, napreduješ), včasih lahko tudi zelo hitro, ampak potem se ti naenkrat zgodi, da se le-ta zapre. In potem moraš spet od začetka.

Najin prvi “pravi” nastop je bil vse prej kot blesteč – o tekočem jahanju ne bi mogli govoriti, saj sem pri vsaki od ovir imela občutek, da sva se za delček sekunde ustavili, si pogledali situacijo in nato preskočili. Parkur pa sva sicer odjahali brez napake in v regularnem času, tako da sva si zaslužili tudi najino prvo rozeto na uradnem tekmovanju.

Predlani (2007) sva odjahali skupno 4 tekme (5 startov), lansko sezono (2008) pa bistveno več (13 tekem (nekatere večdnevne) in 25 startov).

Meljski hrib – 26. in 27. april 2008

Lotili sva se tudi višjih parkurjev, kvaliteta samega nastopa je že veliko boljša, nihanj je manj – skratka napredujeva.

Meljski hrib – 2. avgust 2008 (FOTO: Igi – 100× hvala! ;))

24. maja 2008 sva prvič tekmovali v višji kategoriji, kjer tekmuješ za uvrstitev (in ne samo za odjahan parkur brez napake) in že takoj osvojili prvi plasma, ki šteje za višjo licenco. 2. avgusta sva doživeli najin prvi (in hkrati seveda nepozaben) častni krog :D). Z nekaj nastopi sva tako v žep pospravili tudi višjo licenco.

Meljski hrib – 02. avgust 2008 (FOTO: Igi)

Še zdaleč nisva dosegli vseh ciljev, kar naju vedno znova vleče naprej, novim izzivom naproti. Kljub vsem naporom in vloženemu trudu mi veliko pomeni, da poleg vsega ostalega druženja lahko skupaj gradiva tudi najino tekmovalno kariero in da s srčnostjo premagujeva takšne in drugačne ovire, ki nama prihajajo naproti. Nič nama ni bilo dano samo po sebi, zato vse dosežke neizmerno cenim.

 

Krumperk – 31. maj 2008

 

Meljski hrib – 03. avgust 2008 (FOTO: sIBIL sLEJKO)

Ob vsem tem se seveda moram spomniti tudi na trenerja, ki je zaslužen za vse to. Vztraja in mi svetuje, tudi ko nama stvari ne gredo od kopit, kot bi si želeli; zato se mu ob tej priliki še enkrat iz srca zahvaljujem.

 

 

 

Zlatko, jaz in Light Star  – pomoč, ki je neprecenljiva

Naslednja večja prelomnica se je zgodila konec oktobra tega leta. Okoliščine so nanesle tako, da smo konje selili iz dotedanje lokacije in (zaenkrat) opustili šolo jahanja.

Light Star je tako morala iz svojega prvega doma in hkrati dobila novega uradnega lastnika, ki je najsrečnejši človek pod soncem in si ne zna predstavljati konjeniškega življenja brez nje..

.. in to sem jaz.

 

 

 

(FOTO: Igi)

 

 

 

(FOTO: mamba – hvala! ;))

.. Imeti konja je poseben privilegij in v prvi vrsti velika odgovornost. Kljub vsej skrbi, delu in ostalemu kar spada zraven, pa nam dajejo toliko… in še več.  Vsi radi vidimo srečne konje in za to smo v celoti odgovorni prav mi! Ni tako težko, samo prisluhniti jim je treba…

Meni se je utrnila Svetla Zvezda.. Pa vam?

IHAHA!

BREZ KOMENTARJEV