Sandi: Ker so trekingi (konjenice in posamezniki oz. manjše skupine) v zadnjih letih bolj in bolj popularni, se mi zdi smiselno deliti izkušnje in mnenja o tem, kaj na bi na takem trekingu morali obvezno imeti s seboj. Vsi vemo, da na konja ne moremo naložiti preveč stvari, hkrati pa brez vsega ne moremo na celodnveno ali večdnevno ježo.
Vem sicer, da imajo predvsem konjenice ponavadi s seboj še voz ali kočijo, kamor lahko določene reči naložijo, ali pa imajo koga, ki z avtom pelje prtljago do točk počitka. Pa vendar, zanima me, kaj bi po vašem mnenju moral jahač imeti s seboj na konju, kadar se odpravi na treking po brezpotjih narave…
Jaz bi rekel, da vsaj nujno dežno opremo, vsaj nekaj prve pomoči, par žebljev in najnujnejše (najboljše je kobinirano v enem kosu) kovaško orodje, dežna oprema (pelerina,…), kakšen manjši suhi obrok, en obrok ovsa za konja, čutarico z vodo, platneno vedro za napajanje. Seveda je hrana morda manj nujna, pač glede na to, da je Slovenija precej gosto poseljena in ljudje v glavnem prijazni.
Kaj pa menite vi?
Sodelujoči: Sandi, Akademik, Robert, Biam, Robi, Angel
Akademik: Glede na situacijo znanja, ne upam nič reči.Predvsem bi eventuelnim popotnikom svetoval naj se ne odpravljajo na treking sami, ampak v skupini, kjer naj bo vodja pa le izkušen konjenik.
Drugače pa je enako kot če greš v divjino sam in vzameš vse potrebno, tukaj pa zopet opozorilo, da je prva misel kaj potrebuje konj, zatem pa zase.Vsem pa veliko užitka.
Sandi: Seveda, najprej je pomemben konj, šele nato jahač. To je zakon, prvo pravilo.
Me pa zanima konkretno, kaj se ljudem, ki po takih pohodih hodijo, zdi pomembno. Tako bi morda lahko tudi kak pohodnik našel tukaj kaj praktično uporabnega. Kaj takega, česar KZS in klubi ne poučujejo v okviru svojih tečajev in bi mnogim prav prišlo.
Vsekakor hvala za odgovor.
Angel: Moje mnenje, kar se tiče konjenic in terenov, mislim da je potrebno najprej preštudirati pot. Zaradi konjev, vode (za konja), hrane (za konja) itd. Poleti so vodni viri še posebej pomembni. Toliko vode in sena kot jo konjički potrebujejo pač ne moreš vzeti s seboj na daljšo pot. Drugo kar se mi zdi pomebno, obremenitev konja. Že itak si ti na njem, potem pa še vsa tvoja oprema… Čim manj, samo najnujnejše, pri tem ima na listi spet prednost konj… Mi se že znajdemo, konec koncev si lahko skuhamo tudi koprive
Robi: Prva pomoč je vsekakor zelo pomembna,nato specialko določenega območja (zadostuje fotokopija Atlasa Slovenije),kompas,obrok hrane,spalko,pregrinjalo(šotorsko krilo) ter obilo dobre volje.In še to. Sam vandrati,zelo lepo je,spati pa je lepše,v dvoje.
Biam: Ker trenutno v sloveniji še ni konjeniške tranzverzale, si lahko privoščim samo enodnevne pohode dvodnevne pa samo v primeru, da imam organizirano prenočišče za konja in zase.
Na tak enodneven pohod pa vzamem prvo pomoč ( mini set ) dežni plašč, šotorsko krilo nož (močan ) in mobitel. Odvisno pač od vremenske napovedi in letnega časa. Včasih tudi brez dežnega plašča in šotorskega krila vedno pa prvo pomoč nož in mobitel !
Vodilo mi je torej, da s seboj vlačim čimmanj krame. Tudi dva oz. tri dni bo konjiček zdržal brez ovsa, če bo le pil in se pasel na poti, za kar pa zmeraj poskrbim.
Bolj pomembno se mi zdi, da konjička primerno nahrasnim in oskrbim pred pohodom. Sicer pa kot je nekdo pred mano že omenil. Pri dobrih ljudeh se zmeraj najde oves ječmen ali koruza, tako da hrane za konja nikoli ne vlačim s seboj.
Poleti v primeru velike vročine pač elektrolite v žep !
Zelo pomembno se mi tudi zdi, da svojemu hlevarju povem kam bom odjahal, tako da lahko vsak trenutek pride pome, če bi se mi že kaj storilo.
Zelo pa bi si želel, da bi obstajala konjeniška tranzverzala po lepi Sloveniji z dnevnimi trasami tako, da bi lahko prejahal Slovenijo od prekmurja do gorenjske in do morja.
Robert: Biam je zelo lepo povedal: najprej varnost (povedati kam greš, mobitel, najnujnejša prva pomoč pa medico za mraz). Sam ne nosim veliko krame s sabo. Nujna je še dodatno ogrinjalo za konja (ko se poten ustavi) ter zase. Dež konja ne moti veliko. Progo je treba prej naštudirati (poleti za vodo, postanki, pot), konj pa mora biti natreniran, da lahko cel dan hodi po terenu.
Konjenic nimam rad, ker velikokrat pretiravajo (tempo, pijača, postanki…). Nekaj let nazaj je na Banjški planoti konj dobesedno poginil pod jezdecem. Po opravljeni konjenici so še enkrat vsi skupaj galopirali vkreber, da so krajanom ob prazniku pokazali, kdo so. Na vrhu pa se je en konj zgrudil na tla pod njeno lastnico. Edini krat, ko sem s svojega konja padel na terenu, je bilo to zaradi pretiravanja prednjih jezdecev po težavnem terenu. Sicer v dvoje je lepše .
Sandi: Strinjam se z Robertom glede konjenic in resnično je žalostno, da se – kadar se – to dogaja.
Veseli me, da ste napisali svoje mnenje, saj menim da lahko marsikomu prav pride, ker je tovrstnega jahanja vedno več. Izkušnje drugih pa so lahko zelo poučne in uporabne.
