Pripombe na Poročilo z delavnice FEI veterinarskih in dresurnih odborov o »Uporabi pretiranega ukrivljanja (rollkura) na tekmovanjih FEI« januarja 2006. Postopek pretiranega ukrivljanja s pomočjo brzde je preiskan in dokazi o njegovi škodljivosti so na voljo.
Pretirano ukrivljanje povzroča akutno bolečino, kronično bolečino in živčno bolečino (nevralgijo). Njegove žrtve izražajo strah in psihični stres. V nadaljevanju se konj z »zaklenjenim« vratom delno duši, ni zmožen pravilno videti in ni v ravnotežju. Rollkur povečuje verjetnost nezgod tako za jahača kot za konja. Dolgoročno postopek verjetno povzroča trajne strukturne poškodbe različnih telesnih delov, vključno s sapnikom, pljuči in hrbtenico. Brez dvoma poškoduje medzobnični rob v ustih, zobe in lobanjo. Ampak tudi če rollkur ne bi konju povzročal nič drugega kot strah in bolečino, bi še vedno moral biti prepovedan.
Podane so utemeljitve za naslednja priporočila:
- Revizija navodil za sodnike in nadzornike na tekmovanjih pod okriljem FEI z namenom zagotoviti, da standardi sojenja podpirajo konjevo dobrobit.
- Posodobitev pravil in predpisov FEI:
- prepoved uporabe rollkura med ogrevanjem za FEI tekmovanja,
- prepoved uporabe švedskih nosnikov (crank nosebands),
- dovoljenje za uporabo bitless bridle (uzde brez brzde s spodaj prekrižanimi vajetmi) v dresuri in ostalih disciplinah.
VSEBINA
Članek ima 7 delov:
- del: Definicije, osnove in ozadje
- del: Prebavni sistem
- del: Respiratorni (dihalni) sistem
- del: Živčni sistem in vedenje, mišično – skeletni in kardiovaskularni sistem
- del: Učinek na izvedbo
- del: Priporočila
- del: Dodatek
Celotno poročilo FEI je dostopno v angleščini tukaj.
1. DEL: DEFINICIJE, OSNOVE IN OZADJE
Definicije
Potrebne so definicije treh besed ali izrazov… krutost, pretirano ukrivljanje in upogibanje tilnika.
- Krutost: trenutna definicija krutosti, s katero se strinjajo mednarodni delavci s področja dobrobiti živali, je povzročanje bolečine in trpljenja, ki se jima je možno izogniti (Cook et al 2006).
- Pretirano ukrivljanje: v svojem poročilu FEI priznava, da “je potrebno najti primerne besede, s katerimi bi lahko bolje opisali ‘rollkur tehnike’, ki se uporabljajo pri treningu konj v dresuri in drugih disciplinah.” Udeleženci delavnice so izbrali izraz ‘hiperfleksija’ in se strinjali z delovno definicijo, ampak so spoznali, da je na tem še potrebno delati. Hiperfleksijo vratu so definirali kot ”tehniko pri delu/treningu, ki zagotavlja stopnjo longitudinalne fleksije (upognjenosti) srednjega dela vratu, ki je konj sam ne more dalj časa zadržati brez vpliva na svojo dobrobit.” Strinjam se z delegati, da je ta definicija nezadostna. Ne glede na druge, resnejše zadeve, tu niso najbolj vključeni sklepi v sredini vratu, ampak prvi sklep v vratu. Celoten niz gibanja vretenčnih sklepov v srednjem delu vratu je majhen v primerjavi z velikim nizom gibanja, ki se dogaja v atlanto-okcipitalnem sklepu. Ampak pravi problem je, da uporaba leporečja, kot na primer ‘vpliv na dobrobit’, spodleti, kadar vključuje krutost.
V naslednjem članku definiram pretirano ukrivljanje (sinonimi rollkur, hiperfleksija in nizko-globoko-in-okroglo – low-deep-and-round) kot metodo treninga in rutino pri ogrevanju, pri kateri se uporabljajo dve brzdi in verižica za povzročanje stalnega pritiska (ali grožnje s pritiskom) z namenom, da bi obdržali konjevo glavo in vrat v nenaravnem položaju maksimalne upognjenosti (to je ne samo ‘za vertikalo’, ampak na zgornji meji možne upognjenosti) v koraku, kasu in galopu za pomenljivo časovno obdobje, pri čemer se povzročata bolečina in trpljenje, ki se jima je možno izogniti.
Iz te definicije sledi, da je pretirano ukrivljanje, kot je definirano zgoraj, kruto. Povezovanje je namerno in neizogibno. Nekateri bralci bodo protestirali, da je taka definicija napačna, ker naj bi se pretirano ukrivljanje uporabljalo samo za kratek čas. Kakorkoli že, dokazi kažejo o nasprotnem. Tudi če bi bilo to res, kratka obdobja krutosti še vedno niso sprejemljiva. Zgornja definicija je bila zasnovana na podlagi izkušenj in ne na podlagi predsodkov. Namen tega članka je predstaviti dokaze, na katerih sloni definicija, in priporočiti prepoved uporabe te metode.
Zgornja definicija pretiranega ukrivljanja bi bila nepopolna, če ne bi omenili verjetnosti treninga, ki ne poteka pred očmi javnosti. Ta se lahko razlikuje od trenerja do trenerja, ampak uporaba zveznih in/ali stranskih vajeti je lahko del tega procesa.
Raje bom uporabljal izraz ‘pretirano ukrivljanje’ namesto ‘rollkur’, ‘hiperfleksija’ ali ‘nizko-globoko-in-okroglo’, ker bo to obdržalo v ospredju pravo naravo te tehnike. Navsezadnje to ni samo ukrivljanje, ampak pretirano ukrivljanje. Govorimo o tehniki treninga, ki je nezdružljiva s konjevo fiziologijo. To je patofiziološka tehnika. V dresuri ali katerikoli drugi disciplini ni nobenega gibanja, ki bi opravičevalo krutost. - Upogibanje tilnika: potrebna je tudi definicija tega, na čem temelji raztezanje in upogibanje tilnika. Gibanje v tilniku je odvisno predvsem od enega sklepa, sklepa med prvim vratnim vretencem (atlas) in zadnjim delom lobanje (okcipitalna kost). Njegovo anatomsko ime je atlanto – okcipitalni sklep. O njem bom govoril kot o dihalnem/ravnotežnem sklepu, ker je stopnja upognjenosti ali iztegnjenosti v tem sklepu odločilna pri tem, koliko težav ima lahko konj pri dihanju in vzdrževanju ravnotežja.
Položaj dihalnega/ravnotežnega sklepa, če je upognjen za vzdrževanje ravnotežja pri počasnih vajah ali če je iztegnjen za hitro dihanje pri hitrem treningu, lahko ugotovimo z merjenjem čeljustnega (ličnega) kota (Slika 1). Za nevtralen položaj sklepa ali položaj v stanju počivanja, ko sklep ni niti iztegnjen niti upognjen, lahko vzamemo tisti položaj glave in vratu pri mirujočem in pozornem konju, ko je čeljustni kot okrog 90˚ (Slika 2c). Iztegnjenost sklepa lahko opredelimo s kotom, večjim od 90˚ (Sliki 2a in 2b) in upognjenost s kotom, manjšim od 90˚ (Sliki 2d in 2e).
- Slika 1. Risbe so nastale na podlagi fotografij konj med gibanjem. Od zgoraj navzdol so to primeri dirkalnega, skakalnega in dresurnega konja. Čeljustni kot je kot, ki ga medsebojno tvorita linija čeljusti in linija vratu. Od zgoraj navzdol so ti koti 95˚, 80˚ in 45˚. Ker je nevtralni kot 90˚, nam to pove, da je dirkalni konj rahlo iztegnjen (čeprav ne toliko, kot bi si želeli za neovirano dihalno pot), skakalni konj je rahlo upognjen in dresurni konj ‘v vertikali’ zelo upognjen. Koti nosnega profila so od zgoraj navzdol 49˚, 57˚ in 90˚.
Enostavnejši, ampak manj natančen način za določanje položaja dihalnega/ravnotežnega sklepa je merjenje kota sprednje linije konjeve glave, kot jo vidimo od strani, to je nosnega profila. Ko je čeljustni kot 90˚, navidezna linija, ki gre od nosnega profila do horizontale, tvori z ravno površino tal kot okrog 53˚ (Slika 2c). Če uporabimo to kot osnovno linijo, vsak nosni kot, manjši od 53˚, predstavlja iztegnjenost sklepa in razširitev dihalne poti in vsak kot, večji od 53˚, predstavlja upognjenost in zožanje dihalne poti.
A: Položaj ekstremne iztegnjenosti, ki se za kratek čas pojavi pri konju, ki dviga glavo oz. suva z njo navzgor. Pri konju med svobodnim galopom je kot podoben, vendar je, seveda, spodnja linija čeljusti bliže horizontali (bralci naj v mislih obrnejo sliko v obratni smeri od urinega kazalca). V primerjavi s položajem med počivanjem, ki je 90˚, predstavlja maksimalna iztegnjenost pri 138˚ 48˚ iztegnjenosti (48˚ je razlika med maksimalno iztegnjenostjo 138˚ in nevtralnim kotom 90˚).
B: Primer položaja zmerne iztegnjenosti (samo 20˚) pri dirkalnem konju z jockeyem na sebi. Čeljustni kot je pri 28 meritvah variiral od 90˚ do 118˚ s povprečjem 103˚. Te risbe nakazujejo na to, da so dirkalni konji pogosto ovirani s tem, ko morajo delati z delno zaprto dihalno potjo.
C: Nevtralen položaj sklepa, kakršen je pri pozornem, mirujočem konju.
D: Dresurni konj ‘v vertikali’ je upognjen za 45˚, to je močna upognjenost in pomenljivo oviranje dihalne poti.
E: Pretirano ukrivljen dresurni konj med ogrevanjem je upognjen za 75˚, kar resno ovira dihalno pot.
Niz gibanja na obeh straneh od nevtralnega položaja je velik. Na primer, svobodno galopirajoč konj ima lahko čeljustni kot 110˚ (za 20˚ iztegnjen od nevtralnega kota 90˚), kar kaže na to, da je dihalni sklep zmerno iztegnjen, medtem ko ima lahko isti konj med korakom nosni kot 55˚ in je iztegnjen samo za 2˚ (Slika 3). Maksimalno iztegnjenost vidimo pri svobodno galopirajočem konju in na trenutke pri konju, ki suva z glavo navzgor. V trenutku, ko konj sune z glavo navzgor, je njegov nosni profil »izven standardov«, ker ne tvori več kota s horizontalo. (Sliki 2a in 9).
- Slika 3. Prikazuje, kako se, kadar jahan konj galopira, zanke v njegovi dihalni poti izravnajo, da se olajša pretok zraka, zmanjša upor in se omeji napor pri dihanju. Diagram A prikazuje obliko konjeve dihalne poti med počasnim korakom; diagram B pa prikazuje istega konja med galopom, ko se glava in vrat iztegneta kot vrat laboda med letom. Med korakom sta čeljustni in nosni kot 78˚ in 58˚ (rahla upognjenost tilnika); med galopom sta ista kota 111˚ in 55˚ (zmerna iztegnjenost).
Niz gibanja in upogibanja je enako velik. Dresurni konj z vertikalnim nosnim profilom glede na tla ima očitno nosni kot 90˚ (45˚ upognjenosti glede na čeljustni kot). Tak konj med izvedbo dresurne naloge že doživlja visoko stopnjo oviranosti dihalne poti na nivoju grla. Pretirano ukrivljen konj z brado skoraj na prsih ima lahko nosni kot 128˚ (75˚ upognjenosti – glej Sliko 14). Tak položaj je dovolj naraven pri mirujočem konju, ampak samo če traja zelo kratek čas in če je popolnoma prostovoljen. Kadar se ga umetno vzdržuje za krajši ali daljši čas v koraku, kasu in galopu, se tak konj – kot bom pokazal – duši.
Za več informacij o tem, kako položaj glave vpliva na anatomijo dihalne poti in njeno odprtost na nivoju grla, glej Cook in Strasser (2003).
Racionalizacija pretiranega ukrivljanja
Oblikovani so trije razlogi, čeprav je možnih še več.
- Zagovorniki metode pretiranega ukrivljanja v dresuri vztrajajo, da s tem delajo konjev vrat bolj prožen in da ‘zaokrožajo’ konjev hrbet. Kar jaz mislim, da delajo v praksi – čepav nenamerno – je to, da povzročajo bolečino v konjevih ustih. Prej kot da dela vrat bolj prožen in upogljiv, gibčen ter sproščen, pretirano ukrivljanje bolj verjetno povzroča mišično napetost, škodo na kosteh in poškodbe sklepov. ‘Zaokrožanje hrbta’, ki ga dosežejo s spuščanjem glave in vlečenjem vezi v tilniku in supraspinalnih vezi, ni ‘zbranost’, ki jo lahko dosežemo samo z leti atletskega treninga. Prava zbranost je rezultat potrpežljivega razvijanja konjeve splošne fizične pripravljenosti in še posebej fizične pripravljenosti njegovih hrbtnih in trebušnih mišic. Cilj takega treninga je, da omogoči konju, da je naravno v ravnotežju na svobodi, da ostane v ravnotežju (to je ‘zbran’), medtem ko (nenaravno) nosi težo jahača. Ker boleča usta, toga hrbtenica in neuravnoteženost med pretiranim ukrivljanjem niso v pomoč pri pripravi na atletsko izvedbo vaj, je drugi namen tega članka raziskati, kaj je pri pretiranem ukrivljanju, kar razlaga njegovo promocijo kot tehniko treninga.
- Drugi razlog za podpiranje pretiranega ukrivljanja je, da želijo narediti konja s ‘sijajem’, ‘izrazom’ in ‘dramatičnostjo’. Tak namen je direktno v nasprotju z navodili FEI, ki zahtevajo umirjenega konja, ampak očitno to ni tisto, kar sodniki nagradijo. Zdi se, da po njihovem mnenju ‘nervoznost’ naredi nastop bolj dramatičen in je lastnost, ki so ji sodniki naklonjeni. Če je to potrebno za zmago, potem se strinjam s tem, da je povzročanje bolečine in/ali strahu pred bolečino v konjevih ustih najučinkovitejši način, da naredijo konja ‘nervoznega’. Pretirano ukrivljanje nedvomno naredi konja nervoznega in plašnega veliko bolj uspešno kot pa naredi njegov vrat prožen. Pretirano ukrivljen konj si ne upa iztegniti vratu, ker se je naučil, da je rezultat tega močna bolečina v ustih. Bolečina v vratu je manjše zlo od obeh. Ampak prestrašen, nervozen in plašen konj (pogosto nepošteno označen kot ‘zelo občutljiv’ ali ‘zelo napet’) je negotov, nestabilen in nevaren za jahanje. Bolečina v ustih, ki jo povzroča brzda, ali strah pred to bolečino, prikliče alarmni signal v možganih. Zakaj bi jahači to hoteli, je zavito v skrivnost, razen če je to razlog za doseganje žalostno napačno razumljenega in zgrešenega standarda izvedbe.
- Tretji razlog, ki ga navajajo, je, da so zato, ker so rejci v zadnjem desetletju vzredili tako velike in močne konje, za njihovo kontrolo potrebne nove in močnejše metode. Ta argument, ki je nastal na podlagi nerazumevanja konjevega vedenja in prepričanja, da večja bolečina pomeni večjo kontrolo, ni danes nič bolj veljaven kot je bil v srednjem veku, ko so mislili, da so za kontrolo velikih bojnih konj potrebne večje in strožje nelomljene brzde. Pretirano ukrivljanje ima dolgo zgodovino. Večkrat je ilustrirano na Bayeux-ovi tapiseriji, izvezeni leta 1080. Ampak uspešna komunikacija med konjem in človekom izhaja iz sodelovanja, ne iz omejevanja. Iskati bi morali metode za komunikacijo, ne za kontrolo. Najmanjšega konja je nemogoče kontrolirati z jahačevo silo ali pod pogoji, ki so nezdružljivi s fiziologijo in psihologijo konjeve fizične aktivnosti.
- Neizražen razlog, ki bi bil lahko povezan z zgornjim, je, da 30 minut ogrevanja v položaju pretirane ukrivljenosti povzroči utrujenost in zaradi tega pri nekaterih konjih omogoča lažjo kontrolo v areni.
Prvi Zakon o zaščiti živali v Veliki Britaniji je bil izdan leta 1911. Kasneje so dodali 9 amandmajev in ti prvi zakoni so zdaj del novega Zakona o živalski blaginji. Vseeno je poučno preučiti nekatere od originalnih izrazov. V Zakonu je bilo označeno kot prestopek vsako povzročanje nepotrebnega trpljenja katerikoli domači ali ujeti živali. Prestopek je bilo, na primer, kruto pretepati, brcati, zlorabljati, preobremenjevati, preveč obteževati, mučiti, jeziti ali ustrahovati katerokoli žival. Brzda ne ‘brca’, ‘preveč obtežuje’ ali ‘preobremenjuje’ konja, ampak mislim, da pogosto povzroča vse ostalo. Če bi bili ti izrazi popravljeni in dopolnjeni danes, bi morda menili, da jim je nujno dodati ‘pretirano ukrivljanje’.
Ozadje
Pretirano ukrivljen položaj glave je končni rezultat treninga, ki temelji na stalnem pritisku brzde brez popuščanja, združen s konjevim razumljivim trudom, da bi se izognil brzdi. Izogibanje brzdi ni razvada. To je konjev način izogibanja bolečini. V odsotnosti popuščanja s strani jahača pretirano ukrivljanje uči konja, da si sam zagotovi olajšanje od pritiska. Rezultat začetnega pritiska je začetna ukrivljenost. Rezultat stalnega pritiska je povišana stopnja ukrivljenosti, dokler končno konjeva brada ni na prsih in se ne more nikamor več umakniti (Slika 4). Konj se na vsaki stopnji morda lahko začasno izogne bolečini zaradi brzde, dokler ta bolečina v končni fazi ne postane stalna in se ji pridruži še bolečina v vratu in hrbtu.
- Slika 4b: Pretirano ukrivljanje se uporablja tudi pri treningu skakalnih, dirkalnih in konj za tridnevno tekmovanje. Na sliki je pretirano ukrivljanje pri dveletnem polnokrvnem dirkalnem konju med trening galopom. Jahač stoji v stremenih in imobilizira kratke vajeti s tem, da jih fiksira ob konjev vrat (‘most’).
Ekstremno ukrivljanje glave ni toliko znak večje prožnosti vratu kot je to rezultat konjevih potrpežljivih, ampak uničujočih poskusov, da bi se izognil bolečini. Malo konj se takoj upre, osvobodi in ‘eksplodira’ na tak ali drugačen način z begom, skakanjem (ritanjem), vzpenjanjem, stresanjem z glavo ali pa se kako drugače maščujejo. Nekateri konji preprosto nočejo narediti, kar od njih zahtevajo, ali se celo uležejo. Ampak ker večina konj po naravi odpušča, se jih veliko ukloni tej praksi, čeprav je to na različne načine odvisno od njihovih značajev. Pretirano ukrivljanje je izpostavljeno resni kritiki na tako številnih temeljih, da se zlahka pozabi, da povzroča bolečino in da beseda bolečina izvira iz latinske besede poena, ki pomeni kazen, globa, trpljenje, bolečina. Že samo zaradi tega bi moralo biti prepovedano.
Pretirano ukrivljanje je bližnjica do lažne zbranosti. Ne zagotavlja prave zbranosti (pomensko sorodne z ‘ravnotežjem’), ampak samo iluzijo zbranosti. Če sodniki ne uspejo ločiti med lažno in pravo zbranostjo, postanejo sokrivi zločina proti konjevi dobrobiti.
Odstavek ‘priporočila in zaključki’ v poročilu FEI o pretiranem ukrivljanju vključuje tudi te trditve: ”Predstavljeni so bili dokazi, ki kažejo, da v izkušenih rokah ni bilo očitne zlorabe, slabih vplivov na konjevo dobrobit ali kliničnih stranskih učinkov, povezanih z uporabo hiperfleksije. Kakorkoli že, če se ne izvaja pravilno, obstajajo resne skrbi glede konjeve blaginje in možnih kliničnih poškodb, ki vplivajo na njegovo dobrobit in izvedbo elementov.” Edina razlaga, ki jo lahko podamo na prvi stavek, je, da so bili predstavljeni dokazi nepopolni. Da je temu tako, je očitno iz odsotnosti kakršnihkoli virov (referenc) v poročilu o konjevih ustih in obžalovanja vredni vlogi brzde. Tu bi se morali spomniti že davno oblikovanega medicinskega aforizma, ki pravi, da ‘odsotnost dokazov ni dokaz za odsotnost’. Pretirano ukrivljanje je, kot bom dokazal, zlorabljajoče. Zato s spoštovanjem trdim, da je možno prvi stavek zgoraj navedenih trditev ovreči. Že v osnovi zlorabljajoče metode ni možno izvajati ‘pravilno’. Strinjam pa se z drugim delom drugega stavka.
Predvidevamo lahko, da če bi besedo ‘hiperfleksija’ v prvem stavku zgoraj navedenih trditev FEI zamenjali z ‘brzda’, bi bil isti vidik morda izražen s tem, da bi sledila hipotetična delavnica, ki bi jo nekoč morda organizirali, da bi preučili etičnost metode treninga z brzdo. Skoraj zagotovo bi se na taki delavnici prepirali o tem, da ‘v izkušenih rokah’ brzda ni zlorabljajoča. Z drugimi besedami, svoje stališče bi branili s trditvijo, da mojster jahanja lahko uporablja brzdo, brez da bi s tem škodoval konju. Podobnosti med obema situacijama niso naključne. Potrjujejo moje prepričanje, da bi se na delavnici o pretiranem ukrivljanju v resnici morali vprašati: »Ali je humano od jahača, da uporablja resničen ali zagrožen pritisk kovine na kost v občutljivi telesni votlini, da bi dosegel podaljšano in nenaravno upognitev konjeve glave in vratu med treningom?« Moj odgovor bi bil sočuten ‘NE’.
Pretirano ukrivljanje med treningom ima škodljiv učinek na skoraj vse telesne sisteme z možno izjemo reprodukcijskega sistema. Učinki na vsakega od sistemov so opisani v nadaljevanju, ampak ker so vsi sistemi medsebojno odvisni, se opisi nekoliko prekrivajo. Ker pripomoček za omogočanje pretiranega ukrivljanja leži v ustih, bom začel z učinkom pretiranega ukrivljanja na prebavni sistem. Konjeva usta so mesto, kjer je učinek primaren, in sekundarni učinki, še vedno resni, se širijo iz tega občutljivega področja. Ampak ker je število škodljivih učinkov, tako primarnih kot sekundarnih, tako veliko, je vredno večkrat ponoviti, da je pretirano ukrivljanje nesprejemljivo že samo na podlagi obtožbe, da povzroča bolečino, ki se ji je možno izogniti, in je po definiciji kruto.
II. DEL: PREBAVNI SISTEM
Zagovorniki pretiranega ukrivljanja s to metodo ogrevajo svoje konje pred dresurnimi nalogami, pri čemer trajanje variira od nekaj minut do daljših faz, ki trajajo od 10 pa tudi do 30 minut brez sprostitve. Z uporabo dveh brzd in verižice (obvezna je dvojna uzda) za ukrivljanje konjevega vratu jahači, zavestno ali nezavestno, povzročajo pretirano občutljivost konjevih ust. Po dalj časa trajajočem in osredotočenem pritisku bo močan stisk brzde in verižice na spodnji čeljusti povzročil občutljiva, boleča usta in bolečino v kosti, ki traja ves čas dresurnega testa in verjetno še dolgo po njem (Slika 5).
Vijak za stiskanje prstov je bil mučilna naprava, ki jo je na široko uporabljala inkvizicija, pri čemer so prste s pomočjo vijaka stisnili med dvema železnima palicama. Nelomljena brzda pri dvojni uzdi deluje po istem principu. Spodnja čeljust je stisnjena med brzdo in verižico. Ker ni vijaka, silo stiskanja omogoča delovanje vzvoda, ki ga povzroča poteg za vajeti. Odvisno od okoliščin je ta sila lahko od nič do nekaj unč do stotin funtov (1 unča je 28,35 gramov; 1 funt je 453,59 gramov, op. prev.). Če ne upoštevamo konjevega repa, ni nobenega drugega dela njegovega okostja, ki bi bil tako lahko dostopen človekovi ‘iznajdljivosti’. Rob konjeve čeljusti na mestu medzobničnega roba je enak človekovemu prstu. Večina konjenikov je presenečena nad dejstvom, da je velikost robov konjeve čeljusti v prečnem prerezu enaka velikosti človeškega prsta (Slika 7). Človek usmerja največjo silo na enega najbolj ranljivih in najšibkejših konjevih delov.
Podložna brzda še poveča konjevo neudobje s tem, da še dodatno povzroča bolečino na ustnicah, jeziku in medzobničnem robu. Drugače kot navadna lomljena brzda je podložna brzda tanjša in zato ostrejša. Tanka plast dlesni pokriva dve vzdolžni ‘noževi rezili’ spodnje čeljusti, ki skupaj tvorita robove ust (medzobnični rob). Dlesen je ‘koža’ na kosti, to je prilagojena pokostnica (Slika 6). Kot ostali deli ust so dlesni izredno občutljivo tkivo. Lahko domnevamo, na primer, da so v primerjavi s pokostnico na golenici veliko bolj občutljive. Kar se tiče nezaslišanega povzročanja bolečine Tennessee Walking konjem, je pretirano ukrivljanje za usta podobno kot povzročanje bolečine v golenici, samo še hujše. Razlika je v tem, da zagovorniki povzročanja bolečine v golenici to počnejo zlonamerno, medtem ko se zagovorniki pretiranega ukrivljanja morda ne zavedajo, kakšno bolečino in škodo povzročajo.
Ko brzda udarja na dlesen, udarja na kost. Tako udarjanje lahko povzroči tako kratkoročne kot dolgoročne učinke. Kratkoročen učinek so pretirano občutljiva in boleča usta. Zdi se, da je administracija FEI to prepoznala, ker opozarjajo svoje uslužbence, naj bodo pozorni, ko preverjajo konjevo opremo po testu, ker je veliko konj občutljivih okrog ust. Dolgoročno se razvijejo kostni izrastki, ki ostajajo boleči vsak dan zaradi ponavljajočega se pritiska in udarjanja brzde (Slika 8). Nasprotno kot izrastki na golenici, ki postanejo nekativni in neboleči, če konj počiva, izrastki na medzobničnem robu ostajajo za vedno zaradi vsakodnevnih doz nadaljnjega pritiska. Stalna in mučna bolečina pogosto sproži trigeminalno nevralgijo (‘tic douloureux’), kar je po mojih izkušnjah najpogostejši vzrok za sindrom stresanja z glavo (suvanja navzgor) (Cook 1999 a, b, Cook & Strasser 2003).
Z vidika popularnosti pretiranega ukrivljanja ne preseneča, da je stresanje z glavo težava, h kateri so dresurni konji še posebno nagnjeni (Slika 9). Na žalost trenutna pravila FEI ne dovoljujejo edine rešitve tega problema (odstranitev brzde in zamenjava le-te z nebolečo metodo komunikacije), torej je trigeminalna nevralgija pogosto vzrok za konec kariere.
Namen združenega učinka tako nelomljene kot podložne brzde je povzročiti zelo osredotočen pritisk na medzobnični rob. Pregledi, ki sem jih opravil v zadnjih letih na konjskih lobanjah v petih muzejih naravne zgodovine v ZDA, kažejo, da je oblikovanje kostnih izrastkov na medzobničnem robu izredno pogosta poškodba (Cook & Strasser 2003). Od 74 pregledanih lobanj konj, starih 5 let in več, jih je 55 (74%) imelo izrastke, benigne kostne tvorbe na ‘noževih rezilih’ spodnje čeljusti. Manjši pregled je pokazal, da je z brzdo povzročena obraba (erozija) zob (posebno prvega spodnjega ličnega zoba) tudi pogosta (Slika 8 ) (Cook et al 2006).
- Slika 6. Prečni prerez glave na nivoju robov ust (spodnje čeljusti na mestu medzobničnega roba) z nelomljeno brzdo in verižico v ustih. Tako imenovani ‘robovi’ ust (medzobnični rob) so vzdolžno postavljeni robovi kosti, ki so tanki kot noževo rezilo. Kovina na kosti je nezdružljiva s konjevo blaginjo. Bodite pozorni, kako je senzorni (čutilni, mentalni) živec v neposredni bližini robov kosti. Celo pri velikih in močnih konjih prečni prerez spodnje čeljusti na nivoju robov ni nič večji od prečnega prereza standardnega kokošjega jajca (Slika 7). Kadar je konjev jezik nad brzdo, kot je na tej sliki, nelomljena brzda omogoča jahaču, da povzroča pritisk skoraj direktno na kost. Kadar je konjev jezik ujet med brzdo in ostre robove čeljustne kosti, je bolečina lahko podobna tisti, ki jo čutimo, ko se ugriznemo v jezik.
KLJUČ: črno = kost; sivo = mehko tkivo, rdeče = občutljivo področje, oživčeno z vejo trigeminalnega živca v spodnji čeljusti; rumeno = občutljivo področje, oživčeno z vejo trigeminalnega živca v zgornji čeljusti; 1 = vrh nosne kosti; 2 = spodnja spiralasta kost; 3 = vhod v sinuse; 4 = lažna nozdrv; 5 = spodnji nosni kanal; 6 = trdo nebo; 7 = konica jezika; 8 = zgornja ustnica; 9 = ustni del nelomljene brzde; 10 = ukrivljeni del nelomljene brzde; 11 = lični rob; 12 = vzvod (vilica) brzde; 13 = zgornja ustnica; 14 = žleb v bradi; 15 = odprtina, v kateri leži čutni živec, ki je veja trigeminalnega živca v spodnji čeljusti, BARS = kot nož ostri robovi spodnje čeljusti.
- Slika 7: Fotografija prečnega prereza čeljusti odraslega konja na istem nivoju, kot je prikazan na Sliki 6, v primerjavi s prečnim prerezom standardnega kokošjega jajca. Bodite pozorni na kot nož ostre robove čeljusti. Rdeča področja predstavljajo prerez živca v spodnji čeljusti ravno v tistem delu, preden pride iz kosti, da zagotavlja občutek na robovih ust.
Obraba in včasih popolna izguba prvega spodnjega ličnega zoba se pojavi kot rezultat tega, da brzdo potegnejo med zobe. V konjarskem žargonu konja krivijo, da »grabi brzdo z zobmi«, ampak moja razlaga je, da jo, spet nenamerno, med zobe potegne jahač. Ustnice so zelo elastične in brzda na kotičkih ust na ustnice deluje kot kirurški retraktor (instrument za pridrževanje delov, ki bi bili v napoto pri operaciji, op. prev.). Potrebne je relativno malo napetosti vajeti, da se ustnice raztegnejo do dvakrat toliko, kot je njihov položaj med počitkom. Rezultat tega je, da se brzda pomakne nazaj na nivo prvega ličnega zoba, namesto da bi ležala na medzobničnem robu. Pri tem se konj brani z ugrizom v brzdo, da bi imobiliziral bolečino povzročajoči tujek. Ker je pojav kostnih izrastkov in obrabe zob zelo pogost pri slučajnem vzorcu muzejskih konjskih lobanj, večina katerih je bila zbrana v 19. stoletju, bi pričakoval, da bo število enakih poškodb celo višje pri dresurnih konjih, ki so podvrženi pretiranemu ukrivljanju.
Slika 8. Čeljustna kost v ospredju kaže obsežne poškodbe na robovih ust (medzobničnem robu ust) in na prvih treh ličnih zobeh. Primerjajte to poškodovano čeljustno kost z zdravo kostjo v ozadju. Bodite pozorni na naslednje dokaze:
* Kostni izrastki na obeh robovih ust, takoj nad votlino, iz katere pride čeljustni živec iz kosti (temna lisa v obliki elipse na stranskem delu čeljusti).
* Močna obraba prvih treh ličnih zob na obeh straneh čeljusti. Zobne krone bi morale biti pravokotne oblike, tako kot so v zdravi čeljusti.
* Popolna izguba celotnega prvega ličnega zoba na desni strani, skupaj z izgubo polovice drugega ličnega zoba na isti strani.
* Obsežna hrapavost kosti (periostitis) vzdolž praznih zobnih votlin prvega ličnega zoba na desni strani. To je dokaz za dejstvo, da je konj izgubil ta zob v času življenja in se to ni zgodilo šele po smrti.
* V poškodovani čeljusti manjkajo sprednji zobje (sekalci), ampak ti so enostavno lahko izpadli iz čeljusti po konjevi smrti. To se pogosto zgodi, še posebno, če je konj ob smrti star, kar je ta morda bil.
Med ogrevanjem so konjeva usta rahlo odprta, čeprav tesno zapet švedski nosnik omejuje konjevo zmožnost za odpiranje ust. Tesno zapet nosnik pravzaprav zagotavlja maksimalen pritisk na usta in preprečuje, da bi se konj izognil temu pritisku z odpiranjem ust. Tesen nosnik povzroča tudi dolgotrajen pritisk na nosno kost in tilnik, nadaljnja vira bolečine.
Do fiziološko nejasne situacije pride zato, ker brzda v ustih sproži reflekse v prebavnem sistemu, ki so v navzkrižju z dihalnimi in kardiovaskularnimi refleksi, ki so potrebni pri fizični aktivnosti (Cook 1981b, 1999a, 2000, 2005). Kadar je (se pase), je svoboden konj pri miru ali se premika v počasnem koraku, glava je spuščena, ustnice so odprte, čeljust se premika, žleze slinavke izločajo slino, pulz je nizek, dihanje je počasno in plitvo. Konj je v sproščenem psihičnem stanju (dominira parasimpatični živčni sistem). Pri fizični aktivnosti (to je pri begu pred plenilcem) je tempo karkoli od hitrega koraka do galopa, glava je dvignjena, ustnice so zaprte, čeljust se ne premika, žleze ne izločajo sline, pulz je visok, dihanje je hitro in globoko. Konj je pozoren in izloča adrenalin (dominira simpatični živčni sistem).
- Slika 10. Shematični prikaz izmeničnega delovanja mehkega neba (SP) in drugih struktur v grlu, ki mu omogočajo, da služi dvojni funkciji tako dihanja kot požiranja, ampak ne obema istočasno. Žal brzda sproži prebavne reflekse in spodbudi požiranje, kar ovira dihanje. Zaradi jasnosti je ustna votlina narisana tako, kot da vsebuje zrak. V realnosti je to samo potencialna votlina, ker je večino časa zapolnjena z jezikom in vsebuje malo ali nič zraka (glej Sliko 11). KLJUČ: breathing = dihanje; swallowing = požiranje; nasal cavity = nosna votlina; oral cavity = ustna votlina; nasopharynx (NP) = nosni, zgornji del žrela; SP = mehko nebo; oropharynx (OP) = ustni del žrela; tongue = jezik; larynx = grlo; esophagus = požiralnik; trachea= sapnik.
- Slika 11. Prikaz, kako se požiralnik (oesophageal pharynx) odpre med požiranjem suhe hrane ali tekočine (na primer sline) in žrelo (z glasilkami) se zapre, da zaščiti pljuča pred vdorom tekočine ali delcev. Slinjenje zaradi brzde med fizično aktivnostjo je motnja za konja. Potreba po požiranju je nezdružljiva s potrebo po dihanju (poskusite sami s sabo: poskusite dihati, medtem ko nekaj požirate, in obratno). KLJUČ: nasopharynx = nosni del žrela; oesophageal larynx = požiralnik; closed larynx = zaprto grlo; bolus of food in oropharynx = kepa hrane v ustnem delu žrela.
Konec prvega dela. Nadaljevanje sledi.
Avtor: dr. Robert Cook
Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem dr. Robert Cooka
Prevedla: “Shandor”