Zakaj je ‘Rollkur’ napačen? (2. del)

Zakaj je ‘Rollkur’ napačen? (2. del)

1492
0
SHARE

TRETJI DEL: DIHALNI SISTEM

Evolucija je določila, da so pljuča sesalcev v prsnem košu. Pri konju, ki ima dolg vrat in obraz, so pljuča precej oddaljena od nozdrvi. V nadaljevanju konj zaradi svojega nenavadno dolgega mehkega neba no more dihati skozi usta. Popolnoma je odvisen od dihanja skozi nos in potrebuje velike količine kisika. Pretirano ukrivljanje ovira dihalno pot in to potem povzroča prezgodnjo utrujenost, delno dušenje, pljučne edeme (nabiranje vode), krvavitve v pljučih (Cook et al 1988, Cook 1993, 1998, 2002). Ni znano, kako pogosto se pojavlja ta kaskada dogodkov pri dresurnih konjih, ampak se pojavlja. Ko govorimo o opravljenem delu in za to potrebni količini energije, ogrevanje, ki mu sledi dresurni nastop, morda ni tako različno od šprinta na približno 1200 metrov.

Slika 13. Anatomija zgornje zračne poti v odnosu do brzde. Zgornji del dvojne puščice leži v dihalnem delu grla (nosni del žrela – nasopharynx) in spodnji del v grlu (larynx). Brzda leži pri konici jezika, ampak koren jezika je potegnjen nazaj na področje mandljev v prebavni del grla (oropharynx).  Bodite pozorni na dolgo mehko nebo, ki se razteza od trdega neba nazaj do zgornjega dela nosnega dela žrela (nasopharynx). Ko konj diha, kar je v nasprotju s  požiranjem, se grlo zareže skozi elastično majhno režo v mehkem nebu. Na tej sliki je dihalni/ravnotežni sklep v nevtralnem položaju kot pri mirujočem konju. Čeljustni kot je približno 90 stopinj.                                                                     KLJUČ: bit = brzda; tongue = jezik; nasal cavity = nosna votlina; sphenopalatine sinus = sfenoidni sinus, ki sega v nebno kost; frontal sinus = sprednji sinus; soft palate = mehko nebo; tonsil in oropharynx =  mandelj v ustnem delu žrela; guttural pouch = mehkonebni mešiček; nasopharynx = nosni del žrela; oesophageal pharynx = požiralnik; trachea = sapnik.
Slika 13. Anatomija zgornje zračne poti v odnosu do brzde. Zgornji del dvojne puščice leži v dihalnem delu grla (nosni del žrela – nasopharynx) in spodnji del v grlu (larynx). Brzda leži pri konici jezika, ampak koren jezika je potegnjen nazaj na področje mandljev v prebavni del grla (oropharynx). Bodite pozorni na dolgo mehko nebo, ki se razteza od trdega neba nazaj do zgornjega dela nosnega dela žrela (nasopharynx). Ko konj diha, kar je v nasprotju s požiranjem, se grlo zareže skozi elastično majhno režo v mehkem nebu. Na tej sliki je dihalni/ravnotežni sklep v nevtralnem položaju kot pri mirujočem konju. Čeljustni kot je približno 90 stopinj. KLJUČ: bit = brzda; tongue = jezik; nasal cavity = nosna votlina; sphenopalatine sinus = sfenoidni sinus, ki sega v nebno kost; frontal sinus = sprednji sinus; soft palate = mehko nebo; tonsil in oropharynx = mandelj v ustnem delu žrela; guttural pouch = mehkonebni mešiček; nasopharynx = nosni del žrela; oesophageal pharynx = požiralnik; trachea = sapnik.
Slika 14: Polshematski prikaz dihalne poti pri pretiranem ukrivljanju (čeljustni kot je 15˚, nosni kot je 128˚). Položaj glave je bil narisan po fotografiji, ki je onečastila platnico poročila FEI. Poglejte krivino v obliki črke U na nivoju grla in jo primerjajte z neovirano dihalno potjo pri konju, ki mu je dovoljeno iztegniti glavo in vrat med hitrim gibanjem (Slika 15a). Ko je konj pretirano ukrivljen, ne more ne pravilno dihati, ne pravilno vzdrževati ravnotežja.   Ključ:  črno = kost ali hrustanec (področja, na katerih je stena dihalne poti dobro podprta); poševno črtkano  = mišice in druga mehka tkiva; vijugasta črta = tisti nepodprti deli dihalne poti, ki so še posebej občutljivi za kolaps zaradi mlahavosti med pretiranim ukrivljanjem; križano črtkano = srce; pikčasto = pljuča.
Slika 14: Polshematski prikaz dihalne poti pri pretiranem ukrivljanju (čeljustni kot je 15˚, nosni kot je 128˚). Položaj glave je bil narisan po fotografiji, ki je onečastila platnico poročila FEI. Poglejte krivino v obliki črke U na nivoju grla in jo primerjajte z neovirano dihalno potjo pri konju, ki mu je dovoljeno iztegniti glavo in vrat med hitrim gibanjem (Slika 15a). Ko je konj pretirano ukrivljen, ne more ne pravilno dihati, ne pravilno vzdrževati ravnotežja. Ključ: črno = kost ali hrustanec (področja, na katerih je stena dihalne poti dobro podprta); poševno črtkano = mišice in druga mehka tkiva; vijugasta črta = tisti nepodprti deli dihalne poti, ki so še posebej občutljivi za kolaps zaradi mlahavosti med pretiranim ukrivljanjem; križano črtkano = srce; pikčasto = pljuča.

Da bi pravilno delovala, mora biti dolga cev, ki dovaja pline v pljuča in iz njih (to je zgornja in spodnja dihalna pot), aerodinamično učinkovita. Dihalna cev se mora še posebej upirati rušilni sili negativnega pritiska med vdihom, da s tem prepreči dušenje. Zakoni, ki vplivajo na tok plinov v dihalni cevi, so relevantni. Plin teče z najmanjšim uporom po ceveh, ki so ravne, imajo okrogel presek in dovolj trdne stene, da se lahko uprejo kolapsu, kadar pline vsesa zaprta celica (kot so pljuča). Kako konjeva anatomija opravlja te zahteve? Za globoko dihanje med gibanjem:

* Glava in vrat sta iztegnjena, s čimer se v največji možni meri izogne krivinam v dihalni poti (Slika 15a).  Odvisno od napetosti, ampak tudi od discipline, stopnja iztegnjenosti lahko variira od rahle iztegnjenosti v koraku do zmerne iztegnjenosti pri dirkanju (Slika 3b). Pri dresuri je dosežen kompromis med nasprotujočima si zahtevama dihanja in ravnotežja. Dresurni konj, ki je jahan brez uzde in komunikacija z njim poteka preko vrvi na spodnjem delu njegovega vratu (cordeo), bo držal glavo v delni upognjenosti, ampak (razen med piaffe-jem) pred vertikalo.
* Dihalna pot je opremljena s togimi stenami ali pa se na mestih, kjer je zahtevana fleksibilnost, po dolžini raztegne, da se zagotovi napetost v stenah. Dresurni konji se morajo odreči tej podpori celo v delni upognjenosti.  Kadar so pretirano ukrivljeni, je dihalna pot blizu kolapsu.
* Nosni prehodi, grlo, sapnik in bronhialne cevi so v prečnem prerezu blizu krožni obliki  (Slika 16).

Slika 15: Diagrama sta nastala na podlagi opazovanj rentgenskih posnetkov in fluoroskopskih dokazov in prikazujeta učinek na dihalno pot v predelu grla ob samo delni upognjenosti tilnika.  A: Glava in vrat v zmerni iztegnjenosti; dihalna pot je zmerno ovirana med globokim dihanjem pri treningu (čeljustni kot je 114˚). B: Samo zmerna upognjenost, ki je še vedno daleč od močne upognjenosti, do katere pride pri pretiranem ukrivljanju. Čeljustni kot je 69˚, kar je precej manj kot 45˚ upognjenosti, ki jo vidimo pri dresurnem konju z nosnim profilom v vertikali glede na tla. Ampak že tu je rezultat globokega dihanja pri treningu nadaljnje zožanje dihalne poti v predelu grla. Navzgor obrnjene puščice kažejo smer gibanja mehkega neba, ki se v tem primeru nič več ne raztegne po dolžini. Navzdol obrnjene puščice kažejo podoben kolaps v zgornjem delu grla.
Slika 15: Diagrama sta nastala na podlagi opazovanj rentgenskih posnetkov in fluoroskopskih dokazov in prikazujeta učinek na dihalno pot v predelu grla ob samo delni upognjenosti tilnika. A: Glava in vrat v zmerni iztegnjenosti; dihalna pot je zmerno ovirana med globokim dihanjem pri treningu (čeljustni kot je 114˚). B: Samo zmerna upognjenost, ki je še vedno daleč od močne upognjenosti, do katere pride pri pretiranem ukrivljanju. Čeljustni kot je 69˚, kar je precej manj kot 45˚ upognjenosti, ki jo vidimo pri dresurnem konju z nosnim profilom v vertikali glede na tla. Ampak že tu je rezultat globokega dihanja pri treningu nadaljnje zožanje dihalne poti v predelu grla. Navzgor obrnjene puščice kažejo smer gibanja mehkega neba, ki se v tem primeru nič več ne raztegne po dolžini. Navzdol obrnjene puščice kažejo podoben kolaps v zgornjem delu grla.
Slika 16. Normalen sapnik, ki ima v prečnem prerezu skoraj okroglo obliko, v primerjavi z deformiranim, pri katerem je dihalna pot dobila obliko elipse in je še nadalje ovirana zaradi pritiska požiralnika.
Slika 16. Normalen sapnik, ki ima v prečnem prerezu skoraj okroglo obliko, v primerjavi z deformiranim, pri katerem je dihalna pot dobila obliko elipse in je še nadalje ovirana zaradi pritiska požiralnika.

Položaj pretiranega ukrivljanja med ogrevanjem učinkuje oviralno na konjevo dihalno pot še posebej v predelu grla, ampak tudi na številne druge predele dihalne poti.

Iztegnjenost: Slika 3 prikazuje, kako dihalna pot med hitrim gibanjem teži k temu, da bi se iztegnila kot vrat laboda med letom. Na Sliki14 pa lahko vidite 180-stopinjsko krivino v obliki črke U v dihalnem sistemu, ki pomembno povečuje upor v dihalni poti, povečuje napor pri dihanju in ustvarja povečan vakuumski pritisk v pljučih pri vdihu. Pretirano ukrivljanje med treningom je enako kot delno dušenje.

Togost: Nosna dihalna pot je podprta s kostjo (Slika 14) in na prvi pogled izgleda odporna na kolaps (ampak poglejte naprej). Mehka tkiva grla so vseeno bolj očitno nagnjena h kolapsu. Zaradi pomanjkanja vzdolžne iztegnjenosti so stene grla ohlapne kot prazna guma pri kolesu (kot kažejo valovite črte na diagramu). Ohlapnost teži k temu, da se na koncu spodnji del grla (mehko nebo) dvigne med vdihom, zgornji del pa se spusti navzdol (glej tudi Sliko 15b). Bodite pozorni pri vseh slikah, da je velik zračni prostor, grleni žep, pri konju nad grlom. Zrak na obeh straneh tanke membrane (kot je tista, ki ločuje grleni žep od grla) dela membrano še posebno občutljivo za spremembe v zračnih pritiskih. Isto velja za mehko nebo, ker brzda dovoljuje, da zrak pride v ustni del grla (žrela). To razlaga še drug mehanizem, s katerim se mehko nebo lahko dvigne med treningom, pri čemer predre normalno neprodušno zaporo med za gumbnico veliko odprtino v mehkem nebu in grlom (Slika 13 & 17). Vsi ti mehanizmi razlagajo, zakaj dvignjeno mehko nebo teži k oviranju dihalne poti, kadar pretirano ukrivljen konj globoko diha. Včasih so pogoji taki, da mehko nebo začne vibrirati kot mokra odeja, kar proizvaja značilen grgrajoč zvok dušenja (Cook 2002). Ampak isto oviranje lahko povzroči tudi zelo glasen zvok med vdihom, ki se ga ne da razločiti od tistega, ki ga povzroča povratna nevropatija grla. Večina konj trpi zaradi oviranja dihalne poti, brez da bi bilo od njih sploh slišati kak zvok. Zato mora biti presoja tega, kaj je v tem pogledu sprejemljivo, narejena na podlagi vidnih (to je anatomskih) dokazov, ker se slišni dokazi pojavljajo samo pri manjšini primerov pretiranega ukrivljanja.

Grlo (voice box) je podprto s hrustancem. Ampak beseda ‘box’ (‘škatla’) je zavajajoča, ker je grlo ventil, ki se odpira in zapira bodisi za dihanje, bodisi za požiranje, torej je izredno mobilno. Celo zdrav ventil se lahko delno sesede zaradi povečanih sil podtlaka, ki jih povzroča pretirano ukrivljanje. Ampak tu je še en problem. Veliki konji takega tipa, ki jih danes tako pogosto trenirajo za dresuro, so še posebej nagnjeni k nevrološki bolezni, katere rezultat je, da leva stran grla postane šibka ali celo popolnoma paralizirana. Verjetna prisotnost te bolezni (povratne nevropatije grla ali hemiplegije grla) je povod za to, da je grlo še posebej dovzetno za kolaps pri pretirano ukrivljenem konju. Pri teže prizadetih konjih se pri vdihu sliši hropeč zvok, ampak odsotnost hropenja še ne pomeni, da je dihalna pot prosta (Cook 1981a, 1988).

Okroglost: Zgoraj omenjene spremembe pokvarijo okroglost prizadetih delov, gledano v prečnem prerezu, ampak sapnik je v tem pogledu še posebej občutljiv za kolaps. Stene sapnika podpira hrustanec v obliki črke C, ki se pod stresom zaradi nenormalno močnega pritiska podtlaka splošči. Tak ponavljajoči stres povzroči trajno deformacijo. Rezultat tega je, da se oblika v prečnem prerezu spremeni iz okrogle v eliptično (Slika 16). Posmrtni pregled konjskih trupel, ki sem ga vodil pred nekaj leti, mi je pokazal, da je deformacija sapnika (”sploščen sapnik”) izredno pogosta. Najpogosteje je deformirano področje ob vhodu v prsi, na nivoju prvega rebra (od tod izhaja zoženje na tem delu, prikazano na Sliki 14), ampak dolgi iztegnjeni deli sapnika so tudi pogosto deformirani. Nabreknitev vratnih mišic bi bil lahko vzročni dejavnik, kot bi pritisk proti vratnemu vretencu, nenormalno visoke sile podtlaka pri vdihu in skrajšan vrat lahko vodili do stisnjenega sapnika. Zaradi aerodinamičnih razlogov te sile podtlaka (vsesavanja) postajajo močnejše z oddaljevanjem od oviranega mesta. Torej, z začetno oviro v grlu, pritisk podtlaka narašča s približevanjem zadnjemu delu pljuč. To pojasni kolaps sapnika na vhodu v prsi. Pojasni tudi, zakaj je, ko konj ”krvavi” iz pljuč, ”krvavitev” (močno krvava tekočina edema) vedno najmočnejša v zadnjem delu pljuč (Slika 19). Pri pretirano ukrivljenem dresurnem konju bo, tako kot pri dirkalnem konju, prišlo do pljučnega edema in ”krvavitve”. Pojav ”krvavitve” pri dresurnih konjih ni bil dokumentiran, ker še nikoli niso bile narejene endoskopske preiskave. Predvidevam, da bi bila pogostnost le-teh pri dresurnih konjih lahko visoka.

Znani pregovor o tem, da je veriga močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, velja tudi za pretok zraka. Upor pri pretoku plinov v ceveh je pogojen z najožjim delom cevi, vratom steklenice. Upor pri pretoku logaritmično narašča v odnosu do zmanjšanja premera cevi. Zmanjšanje premera cevi na polovico štirikrat poveča upor (Cook 1989).

Drugi vzroki za probleme z grlom

Zaradi zgoraj naštetih vzrokov, ki ovirajo dihalno pot, bo le-ta zvita kot slabo upognjena slama in bo delno dušila pretirano ukrivljenega konja v času, ko se od njega zahteva težko delo v koraku, kasu in galopu. Ampak dušenje je še večje, če se konj poskuša izogniti brzdi in da jezik za ali čez brzdo (Cook 1999a).  To povzroči premik korena jezika nazaj in navzgor, kar posledično dvigne mehko nebo (Slika 17). Dvig in celo zgornji premik mehkega neba (dorsal displacement of the soft palate – DDSP) iz njegove normalne pozicije razloži grgrajoče/hropeče zvoke, ki jih lahko slišimo pri nekaterih pretirano ukrivljenih konjih med ogrevanjem, ko zahtevajo od njih, da težko delajo z brado na prsih (Slika 14).

Slika 17. Pomik konice jezika nazaj (zaradi izogibanja brzdi) lahko povzroči, da se koren jezika izboči nazaj in navzgor (to je preko svojih normalnih meja, kot kaže črtkana črta) in dvigne ali celo premakne navzgor mehko nebo (DDSP). Sledi resno oviranje dihalne poti in pravijo, da je konj ''pogoltnil jezik''. Brzda prihaja v stik s kostjo na medzobničnem robu.
Slika 17. Pomik konice jezika nazaj (zaradi izogibanja brzdi) lahko povzroči, da se koren jezika izboči nazaj in navzgor (to je preko svojih normalnih meja, kot kaže črtkana črta) in dvigne ali celo premakne navzgor mehko nebo (DDSP). Sledi resno oviranje dihalne poti in pravijo, da je konj ”pogoltnil jezik”. Brzda prihaja v stik s kostjo na medzobničnem robu.
Slika 18.  Usta niso odprta, ampak ustnice niso tesno skupaj (zaradi brzde) in to je dovolj, da zrak pride v usta. Od tam gre v grlo, kjer dvigne mehko nebo na zračnem balonu. Sledi oviranje dihalne poti zaradi enostavnega dviga mehkega neba ali pa, kot na diagramu, dviga in premika mehkega neba navzgor (DDSP).
Slika 18. Usta niso odprta, ampak ustnice niso tesno skupaj (zaradi brzde) in to je dovolj, da zrak pride v usta. Od tam gre v grlo, kjer dvigne mehko nebo na zračnem balonu. Sledi oviranje dihalne poti zaradi enostavnega dviga mehkega neba ali pa, kot na diagramu, dviga in premika mehkega neba navzgor (DDSP).
Slika 19. Slika prikazuje, kako vsako oviranje v zgornji dihalni poti - upper airway - (v tem primeru zaradi zmerne ukrivljenosti v tilniku) razlaga, zakaj pljuča 'krvavijo' (to je razvije se pljučni edem) zaradi povečanega pritiska podtlaka, ki nastane v pljučih med težkim vdihom.
Slika 19. Slika prikazuje, kako vsako oviranje v zgornji dihalni poti – upper airway – (v tem primeru zaradi zmerne ukrivljenosti v tilniku) razlaga, zakaj pljuča ‘krvavijo’ (to je razvije se pljučni edem) zaradi povečanega pritiska podtlaka, ki nastane v pljučih med težkim vdihom.

DEL IV: ŽIVČNI SISTEM, VEDENJE, MIŠIČNO – SKELETNI & KARDIOVASKULARNI SISTEM

ŽIVČNI SISTEM IN VEDENJE

Brzde povzročajo čez 100 vedenjskih znakov bolečine in strahu. Lahko jih uvrstimo med pet glavnih poglavij strahu (fright), pobega (flight), boja (fight), otrplosti (freeze) in obrazne nevralgije (facial neuralgia). Ti znaki se anatomsko jasno kažejo od glave do kopit. Ker bolečina prizadene možgane, se zdi primerno, da uvrstimo vedenjske odzive pod živčni sistem. Moja raziskava o učinkih brzd na konja je osvetlila stopnjo, do katere celo običajna uporaba brzde plaši konja, ga dela nervoznega, boječega in nagnjenega k plašenju (Cook 2003, Cook & Strasser 2003).  Uporaba brzde za pretirano ukrivljanje še zaostri teror nad konjem. Čeprav so konji na splošno razvili strategijo prikrivanja bolečine, te taktike ne uporabljajo pri določenih bolečinah. Bolečina v trebuhu (kolika) je ena izjema in bolečina v ustih je druga.

Ker Upravni kodeks FEI, Člen 1b, o Metodah treninga vključuje stavek, da konj »ne sme biti podvržen nobenim metodam treninga, ki so zlorabljajoče ali povzročajo strah…«, že samo ta stavek določa jasno navodilo za Dresurni odbor FEI, da bi moralo biti pretirano ukrivljanje brez vprašanj prepovedano. Člani odbora bi morali tudi opaziti, da bi se isti zaključek lahko uporabil tudi za vsako uporabo brzde. Redna uporaba brzde je potencialno zlorabljajoča. Njena uporaba pri pretiranem ukrivljanju je še posebej usoden primer zlorabe. Akutna bolečina plaši konje, ampak močna in stalna bolečina tudi povzroča druge psihološke učinke. Bolečina lahko povzroči velike spremembe v karakterju konja. Akutna bolečina pri nekaterih konjih lahko povzroči beg, pri drugih pa boj (agresivnost). Kronična bolečina lahko povzroči občutek premaganosti, brezup in izgubo volje do življenja. Pretirano ukrivljanje povzroča vse te učinke.

Prenos spoznanj iz človekove izkušnje ni več sprejet s takim neodobravanjem, kot je bil nekoč. V odsotnosti drugega načina za ocenjevanje individualnih občutkov je uporaba antropomorfnega načina razumna. Ker je temu tako, lahko vsak, ki želi na lastni koži občutiti, kako se počuti konj, ko mora trenirati z brado na prsih, preprosto preteče 100 metrov s svojo glavo v tem položaju. Za še boljšo simulacijo naredite to na vseh štirih, dajte brzdo v usta in prosite prijatelja, naj nasloni svojo težo na vajeti.

To ni mesto za naštevanje vse 100 vedenjskih znakov, ki jih povzroča brzda, ali 40 različnih bolezni, povzročenih z brzdo, ki lahko sledijo. Ta seznam je dostopen tukaj. Nekaj teh znakov je potencialno usodnih za konja in jahača, kot na primer vzpenjanje, ritanje in plašenje, ampak vsi so škodljivi za konjevo dobrobit, ovira v izvedbi nalog, razlog, zakaj konji, ki čutijo bolečino, ne morejo poslušati in se učiti, in ovira pri doseganju harmonije med jahačem in konjem, ki naj bi bila cilj jahalne spretnosti. Konjeva sposobnost biti v ravnotežju (»zbrati se«) je odvisna od njegovega živčnega sistema in, kot je bilo poudarjeno že zgoraj, pretirano ukrivljen konj ni v ravnotežju. Pretirano ukrivljanje na ta način ovira tako živčni kot mišično – skeletni sistem.

V poglavju o »Prebavnem sistemu« sem opozoril na nevrološko bolezen, ki jo povzroča brzda, to je trigeminalno nevralgijo (Slika 20). Po mojih izkušnjah je to najpogostejši vzrok za sindrom stresanja z glavo (headshaking syndrome) (Slika 21). V preteklosti niso poznali vzroka za to bolezen, zato je bilo tudi zdravljenje nezadovoljivo. Na srečo se večina primerov zdaj odzove na odstranitev brzde.

Slika 20: Področje gobca (zunanji del) in ust predstavlja izredno občutljiv tipni receptor. Vsi od številnih znakov sindroma stresanja z glavo so skladni z direktno ali posredno bolečino, ki jo brzda prenaša na eno ali več izmed treh glavnih vej trigeminalnega živca (od spodaj navzgor so to veja v spodnji čeljusti,  veja v zgornji čeljusti in očesna veja).
Slika 20: Področje gobca (zunanji del) in ust predstavlja izredno občutljiv tipni receptor. Vsi od številnih znakov sindroma stresanja z glavo so skladni z direktno ali posredno bolečino, ki jo brzda prenaša na eno ali več izmed treh glavnih vej trigeminalnega živca (od spodaj navzgor so to veja v spodnji čeljusti, veja v zgornji čeljusti in očesna veja).
Slika 21: Metanje glave v zrak, odprta usta, strah in bolečina [Photo credit: Lydia Nevzorova].
Slika 21: Metanje glave v zrak, odprta usta, strah in bolečina – Foto: Lydia Nevzorova

Omenil sem že vlogo, ki jo pri pretiranem ukrivljanju igra druga nevrološka bolezen, povratna (periodična) nevropatija grla (recurrent laryngeal neuropathy – RLN). Po mojem mnenju je RLN podedovana bolezen in nekateri znaki bolezni so v različnih stopnjah prisotni pri skoraj vseh konjih, razen pri ponijih (Cook 1988).

MIŠIČNO – SKELETNI SISTEM

Kot je bilo že opisano pod ‘prebavnim sistemom’, vloga brzde pri pretiranem ukrivljanju večinoma sloni na njenem učinku na kost. Kostni izrastki na medzobničnem robu pričajo o tem učinku.

Pretirano ukrivljanje dolžimo tudi za nastanek kostnih izrastkov (exostoses) na zadnjem delu lobanje, kjer je pripet nuhalni ligament (Weiler 2006). Daljši pritisk na vajeti nelomljene brzde med 20 – 30-minutnim ogrevanjem, povzroči precejšen pritisk na tilnik in neudobje v tem področju, še posebej, če je v bližini aktivno formiranje kostnega izrastka. Omenil sem že bolečino, ki jo tesno zapet nosnik povzroča na nosni kosti… pomislite na bolečino, ki jo občutite, če plavate s premajhnimi in slabo prilegajočimi se plavalnimi očali. Švedski nosnik, ki je popularen pri zagovornikih pretiranega ukrivljanja, ima dodaten učinek povzročanja bolečine v tilniku. Kot se vidi iz profila, je konjeva glava v obliki klina. Tesen nosnik leze v smeri gobca in pri tem napne oziroma zategne lična jermena na uzdi.

Znaki učinka brzde na mišično – skeletni sistem vključujejo boleč vrat in zategnjeno hrbtenico. Na primer, konj lahko izraža odpor do stanja pri miru, zategnjen in kratek korak, občasno spotikanje in splošno izgubo ritma. Lahko se pojavi švrkanje z repom in slabi prehodi in/ali konj lahko izraža nagnjenost k upiranju ali hitenju. Znaki so podobni in včasih napačno razumljeni kot konjski protozojski mieloencefalitis, ampak ‘šepavost, hromost zaradi uzde’ je enostavnejša razlaga, ki jo je laže preveriti in zdraviti.

Učinek na usklajenost korakov (zamaha) in dihanja

V kasu in galopu se svoboden konj giblje v skladu z dihanjem; en korak/en dih (Cook 1965). Obstoj tega ritma razlaga tisto poezijo gibanja, h kateri stremijo vsi dresurni jahači. Na žalost prisotnost ene ali več brzd v konjevih ustih moti konjevo dihanje in posledično tudi korak (zamah). Rezultat tega je, da se normalen spoj dihanje/gibanje pogosto prelomi in ‘tekoč’ tempo je izgubljen.

Zagovorniki pretiranega ukrivljanja branijo svojo metodo na podlagi trditve, da z njo sproščajo vrat in ga delajo bolj prožnega. Ta predpostavka ni podprta z nikakršnimi dokazi. Naraven način za sproščanje vratu je raztezanje. Paša je najboljši način za sproščanje konjevega vratu (Slika 22).

Slika 22. Prikazuje, kako se vrat sprošča in doseže svojo maksimalno dolžino, ko se konj pase. Prikazuje tudi prednosti tega položaja glave ('Dr. Green') za drenažo nenormalnih pljučnih tekočin, kot je prekomerna sluz in krvava tekočina edemov.
Slika 22. Prikazuje, kako se vrat sprošča in doseže svojo maksimalno dolžino, ko se konj pase. Prikazuje tudi prednosti tega položaja glave (‘Dr. Green’) za drenažo nenormalnih pljučnih tekočin, kot je prekomerna sluz in krvava tekočina edemov.

Poročilo FEI se je osredotočilo izključno na možen učinek pretiranega ukrivljanja na vrat, ne omenja pa dejstva, da je prostost vratu bistvena za vsakega atleta, pa naj bo to človek ali žival. Noben človeški atlet ne bi mogel ostati v ravnotežju ali nastopati z vratom v mavčnem kalupu. Pretirano ukrivljanje ne samo, da fiksira konjev vrat kot v kalup, ampak ga fiksira v tako pozicijo, da dejansko zagotovi maksimalno oviro pri nastopu. Tako oviran konj ne more biti v ravnotežju, ne more pravilno dihati in videti in, kot da to še ne bi bilo dovolj, je še prestrašen in čuti bolečino.

KARDIO – VASKULARNI (SRČNO – ŽILNI) SISTEM

Posledica ekstremnega ukrivljanja je lahko delno oviranje jugularne vene v vratu. Konj ima za razliko od nekaterih drugih sesalcev samo eno jugularno veno na vsaki strani vratu. Zaradi tega lahko pride do navala krvi v glavo, če pride do blokade ene vene. Stene ven se z lahkoto pritisne od zunaj, medtem ko so stene arterij bolj toge in niso prizadete. Pretirano ukrivljanje glave in skrajšnje vratu bi lahko stisnilo jugularno veno, hkrati pa bi karotidne arterije (vratne utripalnice) še naprej črpale kri. Pod takimi pogoji bi konj pogoltnil nosno sluz in ker konj mora dihati skozi nos, bi bila nosna dihalna pot resno ogrožena. Po 20 minutah pretiranega ukrivljanja bi konj moral biti pregledan za to motnjo. Nimam dokazov, da se ta učinek pojavlja, ampak predvidevam to možnost na fiziološki osnovi. Zanimivo je, da je ena od značilnosti, ki so razložene pri konjih, ki so bili pretirano ukrivljeni dalj časa, dejstvo, da površinska vena v glavi postane neprehodna in izbočena.

Zamašitev ven v pljučih bi bila lahko del zgodbe o ‘krvavenju’ (pljučni edem, povzročen z dušenjem, ali, kot ga še vedno imenujejo, pljučna krvavitev, povzročena s treningom). Povečan negativen pritisk v poprsničnem prostoru med vdihom bi zaradi oviranja dihalne poti povečal pritok venozne krvi v pljuča in temu bi lahko sledil pljučni edem. Če je to še dodaten mehanizem, ki povzroča pljučni edem, ali ne, ne glede na negativen pritisk v dihalni poti, ki sem ga že opisal, ni nobenega dvoma, da se pljučni edem pojavlja (Cook et al 1988, Cook 1999c, Boden et al 2005).

Pljučni edem pri človeku povzroči akutno bolečino v prsih, spremlja pa ga občutek, podoben utapljanju. Ti občutki so pri človeku subjektivni in jih ne moremo dokumentirati ali izmeriti niti z nekropsijo. Ne moremo biti prepričani, da konj čuti enako, ampak upravičeno lahko domnevamo, da je temu tako.

Zgornji pregled telesnih sistemov je nepopoln, ampak dovolj dolg, da da občutek o opustošenju, ki ga lahko povzročita ena ali dve kovinski palici v ustih. Lahko bi še dodali, na primer, da čeprav konjeve oči še vedno funkcionirajo, je njegovo uporabno vidno polje med pretiranim ukrivljanjem izredno omejeno. Fotografije pretirano ukrivljenih konj prikazujejo, kako konji poskušajo obrniti oči navzgor, pri čemer se kaže njihova beločnica.

DEL V: UČINEK NA IZVEDBO

Skupni učinki vsega zgoraj naštetega so vidni v ogrevalnem prostoru, kjer je pretirano ukrivljanje lahko ekstremno, pa tudi med tekmovanjem, ko je stopnja ukrivljenosti tilnika manjša. Konj, ki je bil dalj časa podvržen pretiranemu ukrivljanju med ogrevanjem, bo zaradi zgoraj naštetega verjetno stopil v manežo ves iz sebe in zelo prestrašen, kar je posledica mešanice strahu, bolečine in izčrpanosti. Kako je lahko taka praksa postala tako popularna? Verjetno mora imeti določene prednosti, drugače izkušeni jahači ne bi nadaljevali s tem. Slabe strani tega so že opisane, torej pretehtajmo analizo škode in koristi te precej bizarne situacije, da bomo bolje razumeli, kako je pretirano ukrivljanje sploh lahko uspelo kot tehnika treninga.

Prednosti pretiranega ukrivljanja, kot jih vidijo zagovorniki in sodniki:

1. Utrujenega konja jahač lahko laže obvlada. Nekaj ‘zraka’ je bilo izpuščenega iz ‘gum’ in konj morda ni tako nadležen.
2. Nekateri konji, morda tisti z bolj flegmatičnim temperamentom, reagirajo na bolečino z ‘vdajo’. Konji postanejo ‘poraženi’ in ubogljivi do točke apatije in brezupne resignacije, ko se zdi, da jim je vseeno, kaj se dogaja z njimi. To je stavek v poročilu FEI, na katerega se sklicuje dr. Andrew McLean, ko govori o »naučeni nemoči«, stavek, ki izhaja iz neuspeha konja, da bi se izognil pritisku (glej člen 2.3 v poročilu FEI).
3. Ostali konji z bolj živahnim, ognjevitim temperamentom reagirajo na bolečino s tem, da razvijejo povečan občutek za nevarnost. Sprožitev adrenalina, ki jo povzroči kombinacija bolečine in dušenja med treningom, ustvari dramatičnost in napetost v njihovem vedenju. Morda je to tisti ‘vau’ dejavnik, ‘električnost’, ki jo sodniki napačno interpretirajo kot zaželeno in vredno dodatnih točk.
4. Nekateri jahači verjamejo, da pretirano ukrivljanje in izpostavljanje konja pritisku med ogrevanjem zagotovi konju občutek ‘osvoboditve’ med tekmo, ki je koristen za konjev nastop.
5. Preobčutljiva konjeva usta lahko omogočijo jahačem, da pri dejstvih z vajetmi uporabljajo manj sile. Že sam namig na zvišan nivo bolečine s stiskom prstov je lahko dovolj, da spodbudi takojšen odziv. To olajša vidno nezaznavna dejstva vajeti; še nekaj, kar ocenjujejo sodniki. Podobnost med to prakso povzročanja bolečine in preobčutljivosti v ustih pri dresurnih konjih in povzročanja bolečine in preobčutljivosti golenice pri Tennessee Walking konjih je bila že omenjena.
6. Daljše pretirano ukrivljanje med ogrevanjem lahko prepreči konju, da bi bil preveč ‘naprej’ med nalogo. Morda neviden pritisk vajeti bo obdržal konjevo glavo v vertikali ali celo za njo in dal vtis zbranosti, ki zapelje oko sodnika, čeprav je to doseženo prej s pritiskom brzde kot s sedežem in nogami.
7. Obilno slinjenje. Sodnike in jahače so skozi generacije učili, da je slinjenje znak ‘sprejemanja brzde’. V resnici je to napačno, ampak ker pretirano ukrivljanje teži k povečanju slinjenja, so taki konji lahko nagrajeni z dodatnimi točkami (Cook 2001 a & b).  Fiziološko gledano se bo konj, ki v miru je in diha, obilno slinil, ampak ker je in meša slino s travo, slina ne bo kapljala iz njegovih ust. Ko svoboden konj med gibanjem globoko diha, ima relativno suha usta in zaprte ustnice. Samo prisotnost enega ali več tujih predmetov v ustih jahanega konja, ki pretrgajo zaprtost ustnic, razlaga to nenaravno slinjenje.
8. Žvečenje brzde. Še enkrat, sprejeta ‘modrost’ je, da stalno žvečenje brzde kaže na ‘sprejemanje brzde’ in je vredno dodatnih točk. V resnici je to znak bolečine in neudobja in vzrok za erozijo zob. Kakor pretirano ukrivljanje poveča bolečino in neudobje, tako tudi poveča leporečno imenovano ‘igranje z brzdo’, kar je posledično lahko napačno razumljeno kot odlika in torej tako tudi ocenjevano.
9. Dr. Andrew Higgins, predsednik odbora za dobrobit konj, v uvodnem poročilu  svojega odbora opaža, da ker pretirano ukrivljanje in druge metode treninga ”še naprej uporabljajo zmagovalci tekem, je neizogiben zaključek, da njihova uporaba mora pomagati pri nastopu, ki ga sodniki hočejo videti.” Na koncu tega citata sem dodal poudarek, ker verjamem, da če sodniki nagrajujejo dejanja, ki niso v interesu konjeve dobrobiti, potem je nujna revizija sodniških standardov.
10. Brzda v konjevih ustih omogoča jahaču, da konja z lahkoto ukrivi, da pretiranega ukrivljanja niti ne omenjamo. To zagotavlja površinsko podobnost z ‘zbranostjo’ in nošenjem sebe, ki, če je sodniki ne opazijo in prepoznajo kot lažno zbranost, omogoči tekmovalcu, da neupravičeno dobi dodatne točke.
11. Če je konjeva glava trdno ukrivljena s pritiskom brzde, se konj ne bo mogel zanimati za okolje in jahač ne bo dobil kazenskih točk zaradi konjeve neposlušnosti oziroma izražanja motenj, kot na primer obračanja glave v stran ali dviganja glave za trenutek. Podobno je manj verjetnosti, da bo pretirano ukrivljen konj, ki nosi švedski nosnik, kot mnogi ga, kaznovan za odpiranje ust.
12. Domneva se, da upravniki tekmovanj in tekmovalci, ki zagovarjajo pretirano ukrivljanje, izbirajo sodnike na podlagi njihovega sprejemanja te prakse. Če je to res, potem so sodniki, ki bi kaznovali tako zlorabo konjeve dobrobiti, postavljeni na stranski tir in jih ne povabijo več k opravljanju te funkcije. Na ta način pridejo skupaj sodniki, ki to odobravajo, in praksa se nadaljuje.
13. Dolgoročni učinki pretiranega ukrivljanja so po definiciji zakasnjeni in niso prepoznavni med dresurno nalogo. Tekmovalci lahko potemtakem menijo, da so kratkoročne prednosti vredne tveganja, čeprav se morajo ti konji morda prezgodaj upokojiti zaradi dolgoročne poškodbe.  Ta situacija je podobna tovarnarju, ki služi s prodajo atraktivnih izdelkov, ampak ni kaznovan za onesnaževanje okolja s strupenimi odpadki, ki so stranski produkt njegovega proizvodnega procesa. Brzde so orožje za uničevanje konj.

Slabosti pretiranega ukrivljanja, čeprav ni nujno, da jih zagovorniki ali sodniki prepoznajo. Dejansko nekatere vedenjske znake bolečine in strahu razlagajo napačno in sodniki jih zmotno zamenjujejo z vrlinami. Ostale slabosti, ki so dolgoročni učinki, ne pridejo na površje med nastopom in jih sodniki spregledajo.

1. Metoda pretiranega ukrivljanja je ekstremna oblika že obstoječe metode treninga, ki je sama po sebi potencialno zlorabljajoča, to je metode treninga z brzdo (Cook 2003a-d, Cook & Strasser 2003).
2. Zahtevana stopnja ukrivljenosti glave in vratu, čeprav samo za kratka časovna obdobja, lahko povzroči bolečino v ustih, čeljusti, zobeh, glavi, vratu, hrbtu, nogah in pljučih.
3. Obilno znojenje je pogost znak bolečine. Ostali znaki bolečine in strahu vključujejo:
4. Divji izraz v očeh.
5. Stalno stresanje z glavo.
6. Nezmožnost stati pri miru.
7. Nepozornost.
8. Slabi prehodi.
9. Pomanjkanje impulza.
10. Neuravnoteženost.
11. Stalna potreba po polparadah z namenom ponovnega uravnoteženja konja, ki izgublja ravnotežje samo zaradi obveznih brzd.
12. Visenje jezika iz ust. Brezglavo je, da se ta problem, za katerega so jahači kaznovani, ne bi pojavljal, če brzda ne bi bila obvezna.
13. Upiranje.
14. Vzpenjanje.
15. Plašenje.

Razen zgornjih primerov so še ostali vedenjski znaki bolečine s seznama stotih ali več možnih znakov. Ti so na splošno povezani celo s standardno uporabo brzde, da o njeni uporabi pri pretiranem ukrivljanju niti ne govorimo (Cook & Strasser 2003). Večina teh znakov je vidna med treningom, torej res ni nobenega opravičila, da se jih spregleda. Sodniki so odgovorni za preučevanje teh znakov in da se začnejo zavedati, da so to znaki konja z bolečino ali prestrašenega konja. Zaenkrat, če konj pokaže te znake, jih lahko razlagajo kot ‘dramatičnost’ in prinesejo jahaču dodatne točke. Ostali škodljivi učinki pretiranega ukrivljanja morda niso opazni med ogrevanjem ali nastopom in postanejo očitni šele čez dlje časa. V tem pogledu takih slabosti sodniki ne dokumentirajo.

Pretirano ukrivljanje, če se uporablja za kratek ali daljši čas, izpostavlja konja resnemu pritisku (tako psihičnemu kot fizičnemu) in jasno nasprotuje prvemu cilju FEI, da je dobrobit konja najpomembnejša.

Opazno je, da so slabosti pretiranega ukrivljanja iste slabosti, samo še ostrejše, kot tiste pri metodi treninga z brzdo. Ker so ti znaki resnično enaki kot pri bolj običajno treniranem in brzdanem konju, jahači morda ne prepoznajo njihove povezave z brzdo in pretiranim ukrivljanjem. Vedenjski znaki so tako stari in znani in moja raziskava, ki razlaga njihov pravi izvor, tako relativno nova, da mnogo jahačev in sodnikov še ni prepoznalo, da te znake povzroča enako znana dolgo uveljavljena brzda. Namesto tega z brzdo povzročene vedenjske znake, ki jih zmotno ne zamenjujejo z vrlinami, pripisujejo drugim vzrokom in zanje pogosto neupravičeno krivijo konjevo obnašanje ali domnevno slab karakter.  Posledično se spopadajo z njimi z množico represivnih ukrepov, od katerih noben ni učinkovit, ker pravi vzrok problema ni bil prepoznan in odstranjen… kar bi bila edina primerna osnova za uspešno reševanje problema. Dokler jahač ne odstrani uzde z brzdo in jo nadomesti z nebolečo uzdo, se ne zaveda (to spoznanje navadno pride precej pozno), kakšno bolečino je brzda povzročala vsa ta leta.

Ker je pogosto tako, pri obstoječem sistemu sojenja in ker veliko slabosti niso pravilno pripisali praksi pretiranega ukrivljanja ter te slabosti niso bile prav pretehtane, jahač lahko misli, da je ta praksa opravičljiva. Vse slabosti pretiranega ukrivljanja bodo v celoti prepoznali šele, ko dvojna uzda ne bo več obvezna in edina dovoljena in bodo dovolili v zadnjem času dosegljivo, nebolečo metodo komunikacije (Sliki 23, 24).

DEL VI: PRIPOROČILA

Revizija navodil za sodnike in nadzornike

Ker je FEI odgovorna za dobrobit konj med tekmovanji, se priporoča, da bi nadzorniki morali nadzirati ogrevanje, kot sodniki nadzirajo tekmovanje. Nesprejemljivo je imeti dva različna standarda za ti dve fazi, to je da se dovoljuje krutost med ogrevanjem in kaznuje med tekmovanjem. Ker je pretirano ukrivljanje dokazano kruto, se priporoča, da bi bila uporaba te metode pri ogrevanju osnova za diskvalifikacijo.

Zdaj se pojavi vprašanje, kakšen položaj glave je fiziološko sprejemljiv med ogrevanjem in tekmovanjem. Moj predlog je, da bi se sodniki in nadzorniki pri tem morali zgledovati po položajih glave v naravni zbranosti, ki jih konj prostovoljno sprejme, ko ni umetno omejen z uzdo ali brzdo. Na splošno je znano, da najboljši jahači uporabljajo najmanj dejstev roke in večinoma komunicirajo preko sedeža, nog, ravnotežja in dihanja. Torej, poglejmo naše dokaze in vodilne standarde za tiste konje, ki izvajajo elemente klasične dresure brez brzde ali uzde. V zadnjih nekaj letih imamo srečo, da lahko sledimo številnim dobrim zgledom, na primer Mariu Luraschiju v Franciji, Silke Vallentin v Nemčiji in Alexandru Nevzorovu v Rusiji. To so ljudje, ki nas lahko naučijo, kaj je fiziološko sprejemljivo za konja. Naslednji nasveti o položaju glave med naravno zbranostjo slonijo na mojih opazovanjih dveh Nevzorovovih filmov (2003 in 2006), ki prikazujeta naravne položaje glave, ki jih konj prostovoljno, mirno in elegantno sprejme, ko pod sedlom izvaja elemente haute ecole (visoke šole) brez uzde. Lahko dodam še, da Nevzorovovi konji ne kažejo niti sledi ‘dramatičnosti’, ‘izražanja’ ali ‘ briljantnosti’ in niti se ne potijo ali slinijo. Enostavno prostovoljno naredijo, kar jih prosi, in pri tem uživajo. To je natanko tisto, kar želijo podpirati navodila FEI… konja, ki je ”miren, prožen, neprisiljen in gibčen, hkrati pa zaupljiv, pozoren in navdušen.”

V teh filmih lahko vidite Nevzorova jahati nekaj različnih konj s trakom okrog vratu (cordeo) in brez uzde v hodih od španskega koraka do pojačanega kasa. Prikazanih je veliko elementov haute ecole, vključno z elementi šole nad zemljo. Med vsemi temi čudovitimi vajami, razen med piaffejem, je glava pred vertikalo. Položaj dihalno/ravnotežnega sklepa se spreminja od nevtralnega položaja do položaja ravno pred vertikalo. Samo med piaffejem, ko konj kasa na mestu, so glave teh konj rahlo za vertikalo. Zdi se, da ob odsotnosti gibanja naprej, potreba po ravnotežju (‘zbranosti’) zahteva najvišjo stopnjo upognjenosti v tilniku. Ampak celo takrat se upognjenost nikjer ne približa položaju maksimalne upognjenosti, kot jo lahko vidimo pri pretiranem ukrivljanju.

Trenutno pravila FEI za dresuro zahtevajo, da mora biti konj ”na vajetih” (v angleščini je ta izraz ”on the bit”, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo ”na brzdi”, vendar se ta izraz pri nas uporablja kot ”na vajetih”. Nadaljnji tekst se nanaša na originalni angleški izraz ”na brzdi”, op. prev.). Ta izraz je neprimeren iz več razlogov. Prvi je ta, da iz njega sledi, da dresurnegi trening brez brzde ni mogoč, kar je nezmotno napačno. ‘Ni mogoče’ samo z birokratskega vidika, ker je brzda predpogoj za vsa tekmovanja pod okriljem FEI. Za tekmovanja na višjem nivoju trenutna pravila zahtevajo celo ne samo eno brzdo, ampak dve, skupaj s podbradno verižico. Vsekakor bi moral vsak poskusiti tekmovati z nepravo brzdo; pravila so nedavno popravili in zdaj zahtevajo, da morajo biti vse brzde pripete na vajeti. Vendarle, kakor so najbolj elegantno in očarljivo pokazali Nevzorov in drugi, je mogoče doseči humane in lepe dresurne elemente brez brzde, brez uzde in celo brez jahača. Zakaj torej pravila FEI zahtevajo eno ali več brzd kot nujen pripomoček? To vprašanje je še posebej primerno z vidika napredka v konjeništvu, ki bi se lahko zgodil v zadnjih osmih letih, če bi predstavili nebolečo uzdo brez brzde (bitless bridle) in neizpodbitne dokaze, da je metoda komunikacije z brzdo kruta. Torej priporočam, da se pravila FEI posodobijo in da se iz njih izpusti izraz ‘na vajetih’. Bolje bi bilo uporabljati izraz ‘na dejstvih’, ker le-ta dovoljuje razlago kontakta brez zahteve po kruti metodi kontakta. Taka sprememba bi tudi premagala pomensko oviro na poti k napredku, saj bi se dokaj pravilno predlagalo, da je konj lahko ‘na dejstvih’, tudi če brzda ni prisotna. Trenutno uporaba izraza ‘na vajetih’ predstavlja nepotrebno in nelogično oviro pri spremembi pravil o opremi, ki bi dovolila jahačem, da bi lahko izbrali bolj humano metodo komunikacije, uzdo brez brzde.

Drugič, zdi se, da sodniki FEI izraz ‘na vajetih’ napačno interpretirajo v smislu, da mora biti konjev nosni profil v vertikali ali celo za njo. Rezultat tega je, da večina sodnikov trenutno slabo oceni konje, katerih položaj glave je med nevtralno pozicijo in vertikalo. Vendar dokazi kažejo, da so to položaji glave, za katere nam konji sami pravijo, da so fiziološko ustrezni za te določene elemente. Torej priporočam, da bi sodnike opomnili na definicijo izraza ‘na vajetih’, ki je napisana v pravilih FEI. Citiram: ”Pri vsem delu, tudi pri stanju na mestu, mora biti konj ‘na vajetih’. Konj je ‘na vajetih’, ko je vrat bolj ali manj dvignjen in zaobljen v skladu s stopnjo treniranosti in izdatnostjo ali zbranostjo tempa in ko sprejema uzdo (dodan poudarek) z lahkim in mehkim kontaktom in ubogljivostjo. Glava mora ostati v stalnem položaju, po pravilu rahlo pred vertikalo, s prožnim tilnikom kot najvišjo točko vratu in konj se ne sme upirati jahaču.” Žal se zdi, da veliko sodnikov teži k ocenjevanju konj na podlagi domneve, da vsak položaj glave pred vertikalo pomeni ‘nad vajetmi’. Dejansko, kot je pojasnjeno na začetku prvega dela tega članka, konj ostane ‘upognjen’ in je lahko popolnoma dobro ‘zbran’ v vsakem položaju glave pred vertikalo, vse dokler je kot nosnega profila nad 53° ali čeljustni kot manj kot 90° (za definicijo teh kotov glej prvi del tega članka, op. prev.). Še enkrat, to potrjujejo lepo uravnoteženi (‘zbrani’) konji, ki jih trenira Nevzorov brez uzde.

Ne poznam razlogov, zakaj je FEI sprejela izraz ‘na vajetih’ namesto prejšnjega izraza ‘pred vertikalo’. Morda mi bo poznavanje zgodovine te spremembe pomagalo razumeti logiko v ozadju te spremembe.

Skupaj z različnimi kriteriji glede položaja glave med ogrevanjem in tekmovanjem, ki ju sprejemajo sodniki, bi morala prenovljena pravila jasno povedati, da se ne da več dobiti dodatnih točk za take značilnosti, kot so ‘plašljivost’, ‘igranje z brzdo’ in preobilno slinjenje. Pravilo, ki bi prepovedovalo uporabo švedskih nosnikov, bi bilo tudi napredek v konjevi dobrobiti.

Ne glede na  potrebo, da se podredi pravilom tekmovanja, jahačeva naklonjenost do uzde z brzdo namesto do uzde brez brzde kaže na zmago prepričanja nad razumom. Jahačevo prepričanje, da je brzda sprejemljiv in učinkovit način za kontrolo konja, je neskladno z razumevanjem, ki izhaja iz zavedanja konjevih vrojenih reakcij na bolečino.

Nekatere prednosti za konje, tekmovalce in FEI, ki bi sledile spremembi pravila, ki bi dovoljevalo uporabo uzde brez brzde:

* Tekmovalci, ki bi izbrali nebolečo metodo komunikacije, bi lahko pričakovali dodatne točke za prispevek h konjevi dobrobiti.
* Ne bi bilo več ‘divjih’ oči, ‘plašljivosti’, obilnega slinjenja, obilnega potenja, napetosti in ostalih znakov bolečine in strahu.
* Konji bi bili srečnejši, mirnejši, bolj sproščeni in v harmoniji z jahači.
* Ne bi bilo zevajočih ust in visečih jezikov.
* Nastopi bi se izboljšali.
* Zmanjšala bi se verjetnost za nesreče.
* Tekmovalci, ki bi uporabljali uzdo brez brzde, avtomatično ne bi mogli biti kaznovani za pretirano ukrivljanje. S tako metodo komunikacije je dejansko nemogoče pretirano ukriviti konja. Vsak tak poskus bi bil zelo očiten sodnikom.
* Zbranost in nošenje sebe bi bila jasno vidna in enostavna za ocenjevanje, saj je lažna zbranost nemogoča. Sodnikom ne bi bilo treba razlikovati med pravo in lažno zbranostjo in lažno zbranost bi bilo prav tako nepraktično doseči kot pretirano ukrivljanje.
* Videti bi bilo, da tekmovanja pod okriljem FEI promovirajo konjevo dobrobit.
* Da povzamem, konj brez brzde je kot miš brez mobilnega telefona. Brzde niso samo nepotrebne, ampak tudi nehumane in resna ovira pri nastopu.

Slika 23. Model uzde brez brzde s spodaj prerižanimi vajetmi je neboleč, združljiv s fiziologijo treninga, zagotavlja vsestransko komunikacijo za vse discipline in zvišuje dobrobit konja in jahača. Napetost in popuščanje ene vajeti (rumena puščica) usmerja konja z dregljajem na nasprotni strani glave (rdeče puščice). Napetost in popuščanje obeh vajeti daje znak za upočasnitev ali ustavljanje z nežnim objemom cele glave.
Slika 23. Model uzde brez brzde s spodaj prerižanimi vajetmi je neboleč, združljiv s fiziologijo treninga, zagotavlja vsestransko komunikacijo za vse discipline in zvišuje dobrobit konja in jahača. Napetost in popuščanje ene vajeti (rumena puščica) usmerja konja z dregljajem na nasprotni strani glave (rdeče puščice). Napetost in popuščanje obeh vajeti daje znak za upočasnitev ali ustavljanje z nežnim objemom cele glave.
A
A
B
B

Slika 24.
A. Prikaz spodaj prekrižanega modela uzde brez brzde. Glava in vrat tega mirujočega konja sta rahlo upognjena (čeljustni kot je 67˚ in kot nosnega profila je 74˚).
B. Prikaz notranje anatomije zgornje fotografije in načina, kako je nameščena bitless uzda, da vrh nosne kosti podpira nosnik. Čeprav je nosnik nameščen niže kot pri uzdi z brzdo, ni nobene nevarnosti oviranja nozdrvi.
Ključ: črno = mehko tkivo; pikčasto = kost,
1 = nosna dihalna pot, 2 = medčeljustna zareza, 3 = lažna nozdrv, 4 = nozdrv, 5 = rob medčeljustnice, 6 = zaprta usta, 7 = spodnji sekalci, 8 = odprtina, iz katere pride čutni živec, 9 = medzobnični rob, 10 = podbradni jermen, 11 = spodaj prekrižana jermena, 12 = sapnik, 13 = vhod v prsni koš na nivoju prvega rebra, 14 = nosni del žrela, 15 = grlo.

Bitless uzda je v primerjavi z uzdo z brzdo kot zaščitena britev v primerjavi z golo britvijo. Izvrstno služi svojemu namenu in enostavno jo je pravilno uporabljati. Če pretehtamo tveganja in prednosti, vidimo, da je bitless (varna) metoda v prednosti. Ne samo, da ne pusti ‘stranke’ ranjene, krvaveče in v strahu pred ponovnim ‘britjem’, ampak tudi ne izpostavlja stranke (ali uporabnika) tveganju za nenadno smrt. Uporabniku ni treba biti mojster padarstva, da bi jo varno uporabljal, in izpolnjuje Hipokratovo prisego… ‘vsaj ne delaj škode’.

VIRI

Boden, L.A., Charles, J.A., Slocombe, R.F., Sandy, J.R., Finnin, P.J., Morton, J.M., and Clarke, A.F. (2005).  Sudden death in racing Thoroughbreds in Victoria, Australia.  Equine Veterinary Journal 37: 269-271
Cook, W.R. (1965) The diagnosis of respiratory unsoundness in the horse.  Veterinary Record, 77:516-528.
Cook, W.R (1981a). Some observations on form and function of the equine upper airway in health and disease, Part I:  The pharynx.  Proceedings of the 27th Annual Convention of the American Association of Equine Practitioners, p. 355-392, Nov.-Dec
Cook, W.R (1981b). Some observations on form and function of the equine airway in health and disease, Part II: The larynx.  Proceedings of the 27th Annual Convention of the American Association of Equine Practitioners, 393-452, Nov.-Dec.
Cook, W.R (1988)  Recent observations on recurrent laryngeal neuropathy in the horse:  Applications to practice.  Proceedings of the 34th Annual Convention of the American Association of Equine Practitioners, pp 427-478.
Cook, W.R (1989): “Specifications for Speed in the Racehorse; the Airflow Factors”.  Russell Meerdink, Inc., Menasha, WI
Cook, W.R (1993) Exercise-induced pulmonary hemorrhage in the horse is caused by upper airway obstruction.  Irish Veterinary Journal, 46:160-161.
Cook, W.R (1998a):  Recent observations on recurrent laryngeal neuropathy in the horse:  Applications to practice.  Proceedings of the 34th Annual Convention of the American Association of Equine Practitioners, pp 427-478
Cook, W.R. (1998b)  Breakdowns, bleeding and bits. Thoroughbred Times. 5 September, p 21
Cook, W.R (1999a) Pathophysiology of Bit Control in the Horse.  Journal Equine Veterinary Science 19: 196-204
Cook, W.R (1999b) The ear, the nose, and the lie in the throat.  In “Guardians of the Horse: Past, Present and Future.”  Ed: Rossdale, P.D., Greet, T.R.C., Harris, P.A., Green, R.E., and Hall, S. British Equine Veterinary Association and Romney Publications, 1999, pp 175-182.
Cook, W.R (1999c) “Asphyxia as the cause of bleeding and the bit as the cause of soft palate displacement.”  Guest Commentary.  Thoroughbred Times, November 27, 1999, pp18-19
Cook, W.R (2000) a solution to respiratory and other problems caused by the bit.  Pferdeheilkunde, 16, 333-351
Cook, W.R (2001): “Alternative Drooling Research” Dressage Today, November, p 15
Cook, W.R (2002) Bit-induced asphyxia in the horse: Elevation and dorsal displacement of the soft palate at exercise.  Journal of Equine Veterinary Science, 22, 7-14
Cook, W.R (2003a) Bit-Induced Pain; a cause of fear, flight, fight and facial neuralgia in the horse. Pferdeheilkunde, 19, 1-8
Cook, W.R. (2003b) “Fear of the Bit: A Welfare Problem for Horse and Rider. Part I: Why Horses Hate the Bit.”  Online at www.bitlessbridle.com
Cook, W.R. (2003c):  “Fear of the Bit: A Welfare Problem for Horse and Rider. Part II: Bit-induced Diseases and other Indictments.” Online at www.bitlessbridle.com
Cook, W.R. (2003d):  “Fear of the Bit: A Welfare Problem for Horse and Rider. Part III: Behavioral Profile Questionnaire” Online at www.bitlessbridle.com
Cook, W.R (2005) Treatment for dorsal displacement of the soft palate in horses.  Veterinary Record, December 3, 157, 752
Cook, W.R., Williams, R.M., Kirker-Head, C.A. and Verbridge, D.J. (1988) Upper airway obstruction (partial asphyxia) as the possible cause of exercise induced pulmonary hemorrhage in the horse: an hypothesis.  Journal of Equine Veterinary Science, 8:11-26
Cook, W.R. and Strasser, H (2003)  “Metal in the Mouth: The Abusive Effects of Bitted Bridles.”  Sabine Kells, Qualicum Beach, BC Canada
Cook, W.R, Strasser, H, and De Beukelaer, E.R.J.M (2006):  “Compliance with physiology as the foundation for animal welfare guidelines: Exemplified by the rehabilitation of the horse’s foot & mouth.”  Proceedings of the UFAW/BVA Ethics Committee International Symposium  “Quality of Life: The Heart of the Matter.”   Royal Society, London, UK  13-14 September 2006  In press, Animal Welfare
Nevzorov, A: (2003): “The Horse Crucified and Risen: Horse Encyclopedia.” Video available worldwide through; Equi-Forme Enr. 1550 Rang Double St-Lin-Laurentides, Quebec, Canada J5M 1X8
Nevzorov, A (2006):  “Nevzorov Haute Ecole Principles.”  Video available worldwide through; Equi-Forme Enr. 1550 Rang Double St-Lin-Laurentides, Quebec, Canada J5M 1X8
Weiler, H (2005): Available online at http://horsesforlife.com/content/view/309/415/

Avtor: dr. Robert Cook

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem dr. Robert Cooka
Prevedla:
“Shandor”

Nazaj na PRVI DEL!

Naprej na TRETJI DEL!

BREZ KOMENTARJEV