Življenje piše najlepše zgodbe ” Špela in Aisha “

Življenje piše najlepše zgodbe ” Špela in Aisha “

4085
0
SHARE

Danes boste lahko prebrali čudovito zgodbo, ki nam jo je poslala Špela. Včasih si res ne moremo niti predstavljati, kako čudovite zgodbe piše življenje…

Spomnim se, da sem še kot mala punčka želela vedno biti v bližini konj. Doma smo imeli plemensko kobilo Slovenske hladnokrvne pasme, katero sta oče in ata rada zapregla v zapravljivček in me medtem, ko sta se onedva vozila posadila na hrbet naše kobile Bistre. Leta so minevala, ona pa je odšla v nov dom.

Začetkov moje ljubezni se vedno rada spominjam. Pri 9 letih sem dobila čisto svojo kobilo, katera bo za vedno ostala v mojem srcu saj je nekaj posebnega. Ravno prav velika lisasta kobilica, posebnega karakterja-Jassy. Skupaj sva prebili vse dneve, nikoli ni bila v ogradi saj je vedno hodila in stala poleg mene , ali pa se je mirno pasla na travniku pred hišo.

Odločili smo se, da jo damo pariti z namenom, da obdržimo žrebička. Dnevi so minevali in prišel je D dan … a Jassy ni kazala znakov, da se bo kmalu začelo vse odvijati, a kmalu so se pojavile težave in zjutraj je prišel veterinar, kateri ji je dal injekcijo za čiščenje pljuč. Proti večeru se je začela žrebitev, katera pa ni potekala brez zapletov. Morali smo pomagati, po porodu pa Jassy ni hotela vstati in veterinar je storil vse kar je lahko, povedal pa je tudi da dvomi da bo preživela noč. Tako smo malo dolgonogo lepotičko hranili na flaško. Noč je bila naporna. Zjutraj je prišel veterinar in videl da sta obe preživeli in prihajali k moči. Žrebicko sem poimenovala Aisha.

Meseci so tekli in situacija s časom je pripeljala do tega, da smo Jassy prodali in še vedno mi je težko zaradi tega. Aisha pa se je kar naenkrat iz pridne žrebičke spremenila v “pošast” kot so pravili vsi. Do njenega tretjega leta sem iz njene strani dobila kar nekaj brc, in neprijetnih spominov, bila je kobila katero nisi mogel peljati na povodcu, katera te je želela dobesedno pohabiti. Hotela ti je skočiti na hrbet , bila je podivjana. Probali smo vse možne načine ( brez pretepanja itd. kot so mi to svetovali…) a ni bilo uspeha.

Motivacija mi je upadala, starši pa so se zbali zame, vsakdo, ki je videl kobilo je rekel naj jo usmrtim saj je nevarna. A kar naenkrat se je se spremenilo, postala je spet tista žrebička kot je bila ( pridna, prijazna.. a le do mene).

Takrat sva skozi vse ure skovali posebno vez, mislim da pozna vse trike, in zdaj lahko tistim, ki so dvomili v naju ponosno recem – MIDVE SVA ZMAGALI. Nobeno tekmovanje, zmaga na le tem ni vredna več kot resnična vez in ko veš, da si dosegel nekaj v kar ni vrjel nihče.In zame je ta zmaga nekaj posebnega . Na roki imam tattoo, z njenim motivom, ki me vedno opomnu naj nikoli ne obupam ter vztrajam, čeprav sem edina ki vrjame…