Bolezen zakopitnice

Bolezen zakopitnice

7055
0
SHARE

(RoK, oktober 1997, številka 10, str. 36, 37 in 38)
Avtor: mag. Milan Božič, dr. vet. med.

Bolezen zakopitnice je pravzaprav najbolj skrivnostna in kontroverzna bolezen konj v zadnjih dvesto letih, ki povzroča kronično šepanje na sprednje noge. Dejansko so si vsi strokovni pogledi na to bolezen pa naj bo to poimenovanje ali diagnoza in nastanek in celo zdravljenje zelo nasprotujoči.

Bolezen zakopitnice ali strokovno podotrochlitis ali navikularna bolezen je pravzaprav niz bolezni, ki lahko prizadenejo osrednji del kopita z zapleteno anatomsko strukturo sklepov, ovojnic in sluznih vrečk pa vezi in kostnega tkiva. Zaradi pogosto nejasne in netočne diagnoze lahko bolezen imenujemo kar navikularni sindrom, to je skupek bolezenskih znakov okrog sistema zakopitne kosti, ki se latinsko imenuje tudi os navicolare. Konji s to boleznijo kronično in izmenično šepajo na eno ali obe sprednji nogi. Običajno zbolijo v obeh sprednjih kopitih, šepajo pa običajno na eno nogo ali izmenično enkrat na eno, drugič na drugo. Šepanje pojenjuje po počitku in se pojača po intenzivnem delu konja. Sama šepavost ali hromost je mešanega značaja. To pomeni, da konj šepa tako pri obremenitvi kot tudi pri predvodenju noge. Bolezen se težko natančno diagnosticira, saj je to tipična bolezen z bolečino v petnem delu kopita, ki lahko nastane tudi zaradi drugih vzrokov, na primer pri razpokah petnega dela kopita, zelo nizkih petah, nepravilni osi kopita ali neizbalansiranem kopitu. Zato je še posebno pomembna točna diagnoza, saj je konj s to boleznijo praviloma za vedno težak invalid. Mnogi konji s kakšnim drugim obolenjem namreč pogosto končajo v klavnici pod težo imena te nesrečne bolezni. Konji, ki se uporabljajo v posebno hudih konjeniških disciplinah, kot na primer skakanje ali polo imajo še posebno obremenjene petne dele kopit, kar še poslabša nepravilno podkovanje. Preden pa se poglobimo v vzroke, diagnozo in zdravljenje te bolezni pa si še oglejmo anatomski položaj osrednjega dela kopita okrog zakopitne kosti, kar lahko vidite na sliki 1.

sl. 1: Prikaz anatomskih delov kopita.

Mala zakopitna kost, podobna colnicku pri tkanju, lezi zadaj na meji med tretjo in drugo kopitno kostjo pod tetivo globoke upogibalke, ki se pripenja zadaj na tretjo, imenovano tudi kopitno kost. Med zakopitnico in tetivo je majhna sluzna vrečica, ki skrbi za gladko, tekoče drsenje tetive preko kostnih grbic. Notranja stran zakopitne koščice je tudi gladka in skrbi za večjo površino kopitnega sklepa, ki je tako manj obremenjen, ko konj postavi kopito na tla. Vrh kopitne kosti je učvrščen s kratkimi vezmi, ki se pripenjajo na krila zakopitnice in jo tako skupaj z tetivo globoke upogibalke nekako fiksirajo v kopitnem mehanizmu. Vnetni procesi, ki načnejo ta mehanizem zakopitne koščice lahko prizadenejo katerikoli del tega mehanizma, kot npr. sluzno vrečico, vezi, tetivo in poškodujejo tudi samo površino zakopitnice. To lahko nastane zaradi prevelikih obremenitev med koščico in tetivo ali zaradi pretega tetive na tem mestu, ko se tetivne nitke (fibrile), ki sestavljajo samo tetivo natrgajo. Tetiva postane hrapava in poškoduje površino zakopitne kosti, s tem pa je onemogočeno gladko drsenje tega zakopitnega mehanizma. To povzroči bolečino in šepanje.

Značilnosti obolenja:
Bolezen zakopitnice pogosto nastane pri polnokrvnih konjih, Quarter pa tudi drugih polkrvnih pasmah konj. Nedovzetna za to bolezen ni pravzaprav nobena pasma konj. Se sicer ne podeduje, obstaja pa neka dedna predispozicija za to bolezen, posebno struktura kosti in konstitucija. Konji z zelo strmo plečko, pokončnimi biclji in majhnimi kopiti so bolj nagnjeni k temu obolenju. Podobno so v nevarnosti konji s ploščatimi kopiti in z nizkimi petami.
Navadno zbolijo konji med 4. in 9. letom starosti, lahko pa nastane v vsaki starosti. Tipično je, da prizadene obe sprednji nogi, da pa lahko ena od njiju bolj boli od druge. Kot že rečeno, je šepanje mešanega tipa in se lahko pojavi v različnem času na vsaki izmed nog.
Šepavost se razvija počasi in se pojača po trdem delu, medtem ko po počitku lahko izgine za nekaj časa. Prizadeti konj lahko drži obolelo nogo naprej na tleh z dvignjenim petnim delom in lahko prenasa telesno težo bolj na zadnje noge. Šepanje se pojača po hoji na trdem, gričevnatem terenu in se zmanjša na mehkih in ravnih tleh.
Včasih se pokažejo spremembe na zakopitni kosti pri rentgenskem slikanju, vendar spremembe na posnetkih niso vedno v skladu s težavnostjo obolenja.

Značilni korak konj z obolenjem zakopitnice je kratek in rahel, saj tako žival ublaži pritisk na petni del kopita. Pogosto se tak konj spotika, nekateri konji pa poskušajo najprej položiti na tla prstni del kopita in ne kot v normalnem koraku najprej petni del. Takim konjem se pogosto obrusijo kopita do živega in se tako tudi lahko zagnojijo.

Sprememba velikosti kopita:
Ko bolezen napreduje, postane eno od kopit vidno manjše s stisnjenimi in nekako noter poglobljenimi petami (slika 2). Žabica je poglobljena in bolnega izgleda. Včasih je težko reči, da je kopito stisnjeno, posebno, če sta prizadeti obe kopiti. Posebno v petnem delu stisnjeno kopito povzroča bolečino in konj poskuša razbremeniti težo z obolelih okončin.


sl. 2: Po dolgotrajni bolezni zakopitnice postane lahko eno kopito manjše.

Vzroki nastanka bolezni:
Čeprav natančen in nedvoumen vzrok za nastanek bolezni še ni odkrit, obstaja mnogo teorij, ki poskušajo pojasniti nastanek te uničujoče bolezni. V klinični sliki mnogih obolelih konj prevladujejo tako različni znaki, da težko rečemo, da obstaja samo en vzrok. Tako si oglejmo različne teorije, ki pojasnjujejo nastanek bolezni.

Pritisk:
Ta teorija, ki je med najstarejšimi pojasnili za nastanek bolezni, govori o prevelikem pritisku med zakopitnico in tetivo globoke upogibalke in posledičnem vnetju sluzne vrečke pod tetivo, kopitnega sklepa in njegovih bližnjih struktur. Vnetje pospeši demineralizacijo kosti in njeno stanjšanje. Normalno pritisk ne bi smel biti prevelik problem, saj cevčice roževine, žabica in kopitni hrustanci z vsake strani kopita, porazdelijo med seboj pritisk na kopito. Ta teorija tudi trdi, da slaba oblika kopita ali pa slabo negovanje kopit v smislu podkovanja povzroči vibracije in nihanje v samih delih kopita. Trenje med zakopitnico in tetivo globoke upogibalke povzroči obrabo in degeneracijo tkiv obeh struktur.

Motnja v oskrbi s krvjo:
Druga teorija, ki pa je tudi zelo zastopana v strokovnih krogih, krivi motnje v oskrbi zakopitne kosti s krvjo kot prvi dejavnik v nastanku bolezni. Poškodbe vezi (ligamentov), ki se pripenjajo na zakopitnico, so tudi lahko povezane z nepopolno oskrbo s krvjo, saj krvne žile vstopajo v kost prav na tem mestu. Ker prihaja do pomanjkanja kisika, prihaja do bolečin in s tem tudi do pospešenega procesa v zakopitnici. To teorijo so poskušali dokazati tudi s poskusi, vendar niso uspeli.

Mešana teorija:
Ta teorija poskuša pojasniti proces z različnimi teorijami skupaj in sicer naj bi prevelik pritisk na zakopitno kost povzročil nastanek drugačnih struktur v kosti. Kosti so namreč neverjetno dinamičen organ, kjer se pod vplivi treninga in pritiska neprestano vrši ustvarjanje ali še boljše modeliranje zdravega tkiva, da je tako sposobno za vse pritiske, ki nastajajo pri normalnem športu. Mikroskopska oteklina v kostnih tkivih pa vodi do spremembe teh normalnih struktur.
Pritisk med zakopitnico in tetivo globoke upogibalke vodi do spreminjanja kostnega tkiva. Celice, ki normalno povzročajo razkroj in demineralizacijo kosti, onemogočijo celicam, ki gradijo kost, njihovo delovanje in nastanejo luknje v zakopitni kosti na mestu kjer tetiva pritiska na kost in te luknje se izpolnijo z granulacijskim, ne pa s trdnim kostnim tkivom. Med zakopitnico in tetivo nastanejo prirastlice. Te prirastlice onemogočajo normalno gibanje noge in povzročajo nenehno bolečino pri treningu, saj se zaradi pritiska pri hoji konja trgajo. Poškodba tetive globoke upogibalke nastane zaradi povečanega pritiska na mestu, kjer se dotika tetiva na zakopitno kost ali pa zaradi prevelikega natega tetive na tem mestu. Nekatere fibrile v tetivi se potrgajo in tetiva ni več gladka. Taka hrapava tetiva poškoduje gladko površino zakopitne kosti in zato tudi prepreči gladko drsenje tetive po taki površini.

Teorija o vnetju sklepov:
S floridske univerze prihaja teorija, ki predpostavlja, da prevelik napor in slabo podkovanje privede do vnetja sklepov, ki so blizu zakopitni kosti. Vnetje sklepa privede tudi do otekanja sklepne ovojnice, ki omejuje sklep in tako tudi do infiltracije v zakopitnico in tam ostane tudi vgnezdena. Kost in tetiva se tako lahko zrasteta, na kosti se napravijo ostroge in pričvrstitve vezi na kost izgube svojo elasticnost. Kakor se povečujejo te motnje v anatomskem položaju struktur, tako se povečuje tudi šepanje (slika 3).


sl. 3: Puščica kaže kronično poškodbo na ligamentu zakopitne kosti.

Nepravilno podkovanje:
Prevelik pritisk in travmatizacija pet kopita nastaneta pravzaprav zaradi podkovanja, ko se pusti preveč prstnega dela in se poreže petni del. Tako oblikovano kopito povzroči mehansko neugoden položaj za tako spodrezanega konja. 77% konj z boleznijo zakopitnice ima nizko podse zvlečeno peto na kopitu. Nizka peta poveča pritisk med za kopitnico in tetivo globoke upogibalke. Zmanjša povrsino kopita, ki je zmožna prestreči pritisk na kopito, ki tako nima polne zmožnosti absorbcije pritiska. Cevčice roževine namreč tudi rastejo bolj poševno in zato ne morejo v tolikšni meri absorbirati sile pritiska. Središče težnosti noge se pomakne naprej in kopitne pete morajo prestreči prevelik pritisk. Nizka peta pa povzroči se poseben pritisk zadaj na vezi in tetive kopita in celega prsta. Predolgo kopito poveča vzvod za premikanje, ki je tako oteženo pa tudi noga sama se hitreje utrudi. Lahko nastane vnetje tetiv, posebno struktur tetive globoke upogibalke prstov. V tako dolgem kopitu je os skozi kopito in bicljev sklep zalomljena, kar povzroči še poseben nateg tetive globoke upogibalke in tako pritisk na zakopitnico. Tako neizbalansirana noga pa povzroča tudi nenormalne pritiske na sklepe in notranjo strukturo celega spodnjega dela noge (slika 4). Razlika med pravilnim kotom kopita in nepravilnim seveda ni vidna neveščemu očesu, vendar slej ko prej povzroči šepanje tako nepravilno spodrezanega konja. Neuravnotežena noga pa je lahko predpogoj za nastanek bolezni zakopitnice ali pa še poslabša klinično sliko že nastale bolezni.


sl. 4: Levo pravilno spodrezano kopito, desno dolgo kopito s poševno prerezanimi cevčicami roževine.

Diagnoza
Ugotovitev bolezni zakopitnice ni zelo lahka naloga. Kot prvo se mora jasno videti šepanje ali skrajšan, drobencljav korak. Za postavitev diagnoze se uporabljajo mnogi bolezenski znaki, ki jih strokovnjak zbere, preden se pod imenom te uničujoce bolezni odloča o nadaljni usodi športnega konja. Seveda tudi izkušenost veterinarja v teh problemih lahko izključi to bolezen, čeprav niso postavljeni vsi kriteriji za diagnozo. Tako mora npr. izločiti druge bolezni fleksornega aparata nizko na nogi, pa obolenje kopitnih hrustancev, kopitno gnilobo ali morebiten gnojni čir v roževini in druge bolezni.
V glavnem pa lahko potrdimo bolezen zakopitnice, če konj kaže sledeče znake:

  • karakteristična šepavost z drobljenjem v koraku;
  • občutljivost na pritisk s kopitnimi kleščami na petnem delu kopita;
  • test upogiba spodnjega dela noge;
  • šepanje na eno nogo se vidno izboljša z anestezijo spodnjega dela noge in konj običajno začne šepati na drugo nogo.

Test s kopitnimi kleščami pokaže strokovnjaku kje je lokacija bolecine v kopitu. Pri bolezni zakopitnice konj pogosto izraža bolečino z umikom noge pri pritiskanju s kleščami na petni del kopita ali na mesto med žabico in roževino. Vendar ta test ni v vseh primerih obolenja pozitiven (slika 5)!


sl. 5: Test s kopitnimi kleščami. 

Upogib kopita:
Drug takšen test je test fleksije kopita in sicer kopitni in bicljev sklep trdo upognemo za 1 do 2 minuti in potem konja poženemo v kas. Pri bolezni zakopitnice ta test povzroči pojačano šepanje, saj s tem pojačamo pritisk na tetivo globoke upogibalke, na zakopitno kost in med njima ležečo sluzno vrečico (slika 6). Podobno lahko konja postavimo s kopitom v petnem delu na trd predmet in ga po nekaj trenutkih poženemo v tek, da ocenimo spremembe v šepanju.


sl. 6: Fleksija sklepov.

Blokada živcev:
Pri nadaljnih preiskavah se injicira anestetik na mesto, kjer potekajo živci, ki oživčujejo raziskovano področje. Če se stanje izboljša, to se pravi, če se šepanje zmanjša po injekciji je to dokazilo, da je obolelo mesto nižje od poteka živca, saj smo to mesto omrtvili. Pri bolezni zakopitnice pogosto šepanje na omrtvičeni nogi pojenja in konj pojačano zašepa na drugi nogi.

Rentgensko slikanje:
Ko veterinar z opisanimi preiskavami lokalizira oboljenje, se lahko posluži tudi rentenskega slikanja. Pod raznimi koti lahko tako ugotovijo hrapavo površino zakopitne kosti, lahko pa tudi zlom te male koščice.
Rentgensko slikanje pogosto ne potrdi diagnoze bolezni zakopitnice, saj imajo včasih tudi zdravi konji spremembe na kosti. Lahko je tak primer pri starejših konjih zaradi dolgotrajnega nategovanja struktur v kopitu, niso pa zboleli za boleznijo zakopitnice. Pogosto se rentgenske slike kopit uporabljajo za diagnozo da ali ne pri nakupu konj. Tu moramo bid previdni, saj imajo nekateri konji boleče pete zaradi nepravilne oskrbe kopit. Zato mora biti slikanje Ie pripomoček v končnem ugotavljanju bolezni. Samo 60% konj namreč ob obolenju in šepanju pokaže spremembe zakopitnice tudi na rentgenski sliki.
Rentgenska slika kaže razne deformacije na silhueti zakopitne kosti, kot gobaste špilje v površini pa cisticne spremembe, ostroge na robovih, na mestu, kjer se pritrujejo vezi in drugo. Stanjšanje koščice pa pomeni uničenje hrustanca na sklepni površini kosti in prirastlice s tetivo. Po podatkih iz literature so ugotovili te poškodbe pri 80% konj z boleznijo zakopitnice.

Konji različno reagirajo na bolečino. Nekateri imajo bolezen zakopitnice in preveliko srce da bi prenehali. Drugi ne morejo prenesti niti manjše bolečine in so neuporabni za nastope.

Smo mar ljudje drugačni?

Pomoč obolelcmu konju:
Zdravljenje obolelega konja je usmerjeno predvsem v blažitev in zmanjšanje bolečin in ga ne moremo zamenjati s pravim zdravljenjem, saj je bolezen degenerativne narave in se sčasoma tudi poslabša.

Pravilno podkovanje:
Pravilno podkovanje izboljša stanje kar pri 50% obolelih konj, vendar včasih šele po 4 mesecih ali več. Najbolj pomembna je uravnoteženost kopita. Kopito mora pasti na tla naravnost, tako da so v kopitu enako obremenjene vse strukture, ki so namenjene prenosu teže. Pravilno uravnotežena noga ne samo da prepreči bolečine, ampak tudi zaustavlja tako razvoj kot napredovanje bolezni.
Če si potegnemo namišljeno črto skozi nogo in sicer skozi sredino bicljevega sklepa, mora ta potekati tik za petnim delom svitka (slika 7).


sl. 7: Linija skozi bicljev sklep pade za peto.

To je pravzaprav del, kjer konj rabi oporo za svojo stojo. Podkev se mora s svojimi kraki končati cm ali dva za koncem petnega dela kopita. Mnoge podkve se končajo cm ali več pred linijo petnega dela, tako podkovanje pa vodi k delgemu kopitu z lomljeno linijo kopito-bicljev sklep naprej, kar pa poveča pritisk na pete. Če je torej podkev prekratka, bo telesna teža padla zadaj za kraki podkve, s tem pa se poveča vlek na tetivo globoke upogibalke in pritisk na tetivo in zakopitno kost (slika 8).


sl. 8: Levo normalno kopito, desno dolgo kopito s pritiskom na zakopitno kost.

Pravilno velika podkev poveča razteg petnih delov kopita. Podkev mora biti zato zadaj dovolj široka, da omogoči širitev pet. Podkev je lahko celo posebne oblike, s kapicami na notranji strani, tako da pomaga pri širitvi petnega dela


sl. 9: Posebno oblikovana podkev pomaga siriti petni del kopita.

Pomembno je pravočasno porezovanje kopita in v pravilnih časovnih razmakih. Prstni del kopita raste hitreje kot petni del in tako se pritisk na tetive poveča. Preveliko kopito mora biti pravilno obrezano vsakih 5 do 8 tednov, da se prepreči tako narobe postavljen vzvod v preciznem mehanizmu kopita.
Da premaknemo center težnosti naprej, lahko skrajšamo kopito in podložimo petne dele kopita s posebno zagozdo, sedaj jih dobimo na trgu iz posebne trše plastike (slika 10)


sl.10: Podložena podkev.
sl. 11: Okrogla podkev s pokritjem podplata.

ali pa konja podkujemo z vezano podkvijo ali pa celo z okroglo podkvijo (slika 1 I). Ugodno je tudi, če cel podplat zaščitimo s podlogo iz debelega usnja ali plastike. Konjska noga je zelo občutljiva za vsak poseg zato je potrebno to storiti natančno saj tudi rahel odklon v ravnotezju lahko pomeni neuspeh pri zdravljenju.

Program treniranja:
Zelo pomembno je, da konje z obolenjem zakopitnice primerno vežbamo, nekaj km na dan oziroma kakšnih 30 minut. To je boljše kot po starem načinu zdravljenja, ko so konji morali počivati v hlevu. Izgleda, da privez dalj časa v hlevu poslabša stanje, dnevni sprehod pa preprečuje nastanek zarastlice tetive globoke upogibalke in konj ostane gibčen, v kondiciji in pretok krvi v nogi je zadovoljiv. Če ga zapremo v hlev postane konj trd, z drobencljavim korakom, čeprav ga pravilno podkujemo. Če pri zelo mladem konju opazimo znake podobne bolezni, je bolje, da ga damo na pašo do pričetka nove sezone.
Od zdravil se zelo uporabljajo nesteroidne protivnetne substance, kot npr. majhne doze phenylbutazona ali Fynadina, ki omogočata, da konj sorazmerno normalno dela brez bolečin, obenem pa ta zdravila tudi začasno ustavljajo bolezenski proces.
Periferni vazodilatatorji, kot npr. isoxsuprine, ki ga nekateri strokovnjaki zelo uporabljajo, ima različen uspeh delovanja. Verjetno najbolj deluje v začetni fazi obolenja. To zdravilo povzroča izboljšanje prekrvavitve v doljnem delu noge, ima pa tudi rahel protivnetni efekt. Isoxsuprine je sorazmerno varen, brez večjih stranskih učinkov, ne sme pa se uporabljati pri brejih kobilah.
Scveda je vedno potrebno paziti na sredstva, ki niso dovoljena pri konjih na tekmovanjih.

Prekinitev živcev:
Pri nekaterih konjih odpove vsako zdravljenje in kot zadnja stvar je možna tudi nevrektomija ali prekinitev živcev nizko na nogi, pred obolelim mestom. Če se odlocimo za operacijo, prekinjeni živec prepreči, da bi bolečina prisla do možgan. Za to se odločimo, če že pri omrtvičenju omenjenega živca opazimo vidno izboljšanje (slika 12).


sl. 12: Mesto na nogi, kjer se z manjšo operacijo prekine živec.

Nevrektomija lahko tudi povzroči različne komplikacije, v primeru, če vse poteka normalno, pa tako lahko omogočimo svojemu štirinožnemu prijatelju še leta normalnega življenja. Seveda se moramo zavedati, da konj sedaj ne čuti spodnje tretjine noge, da lahko nevede stopi na žebelj ali pa ne bo šepal ob poskodbi omrtvelega dela kopita.

Bolezen zakopitnice je torej še vedno eden največjih problemov diagnostike šepanja konj in pravilne oskrbe obolele živali, saj so pri treningu čas, stroški in čustva do živali najvecji vložki, ki jih tako daje človek. Zato lahko le temeljit pregled strokovnjaka pred nakupom prepreči nakup konja, pri katerem se opažajo možnosti kasnejšega pojava te bolezni zaradi slabega telesnega ustroja.

BREZ KOMENTARJEV