Domača zdravila za konje

Domača zdravila za konje

2602
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, december 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Po tuji literaturi /J. V.

Naši stari starši so verjeli v zdravilne učinke sladnega piva, zeljnih listov, jajc in še česa. Drži, da so, se konji po zdravljenju z doma narejenimi zdravilnimi mešanicami bolje počutili, toda, ali je bilo dobro počutje le kratkotrajno ali pa so se konji resnično pozdravili? Ali lahko trdimo, da včasih takšna domača zdravila lahko v celoti nadomestijo zdravila, ki jih danes predpiše živinozdravnik?

Ob nasvetu nekega živinozdravnika iz 17. stoletja – ” Spomladi ujemite zeleno rego, jo zažgite, zmeljite v prašek in ga nasujte na rano,” – se lahko le zgrozimo. Znano pa je, da so takrat ljudje segali po vseh možnih metodah in ubogali nasvete ranocelnikov, samo da bi lahko rešili živali pred boleznijo. Tako je bil spekter zdravilnih in krepčilnih sredstev zelo širok, tako npr. od uporabe urina za razkužitev rane do zagovora hromosti s pomočjo svetega pisma.{+}

Vsi stari recepti pa vseeno ne temeljijo na praznoverju in mnoga domača zdravila še v našem stoletju dokazujejo svojo zdravilno moč. V začetku dvajsetega stoletja so npr. nekateri vedeli, da bolečine v hrbtu pojenjajo, če je hrbet topel. V ta namen so s toplim likalnikom greli konjev hrbet. To metodo danes živinozdravniki popolnoma zagovarjajo in celo uporabljajo. “Konjev hrbet pokrijem z odejo in po njej gladim s toplim likalnikom,” je povedal nek nemški živinozdravnik. Če se komu zdi uporaba likalnika prenevarna, je dobra tudi rešitev, da na konjev hrbet položite z vročim krompirjem napolnjeno platneno vrečo.

Živinozdravniki, ki danes konju z bolečim hrbtom puščajo kri, pravzaprav uporabljajo  že  zelo star način zdravljenja. S krvjo odtekajo iz organizma strupene snovi. Konj s stabilnim krvnim obtokom, lahko brez škode izgubi od šest do največ deset litrov krvi.

Pri tej metodi bolj trpijo lastniki konja in živinozdravniki se največkrat ne odločijo za opisano metodo, ker: “Puščanja krvi se ne lotevam, ker postanejo lastniki konja popolnoma bledi ob pogledu na kri.” Očitno so bili Rimljani in Egipčani bolj trdnega zdravja, saj so takrat konjem na veliko puščali kri in uspehi so bili presenetljivo dobri. Obnese se menda tudi pri zdravljenju splošnega kopitnega vnetja.

Priporočljivo je, da se kljub vsemu o vsakem starem receptu prepričate o njegovem učinku in ga ni dobro kar slepo uporabljati. V starih zapisih zdravljenja konj je namreč zapisanih zelo veliko receptov in nasvetov, nikjer pa ne piše ali so konji po takšnih terapijah tudi ozdraveli. Zaradi tega so ljudje poskušali z raznimi čudnimi in dvomljivimi recepti, kot npr. “dirkalni konj naj pred dirko s krmo zaužije rdeče vino in stepeno jajce”. Naši predniki, ki so svoje konje radi dajali v dirke, so verjeli, da bodo konji po takšnem močnem dodatku hitreje tekli. Mnenje današnjih živinozdravnikov je, da je bil edini učinek ta, da je konj zaradi alkohola postal le omotičen, hitrejši pa prav gotovo ne.

Je pa kar nekaj starih metod, ki jih tudi danes toplo priporočajo: čebula je dobra za razkrajanje sluzi v grlu ali za obkladke na nogi, če je otečena tetiva. Pravzaprav je vse uporabno, kar učinkuje direktno na obolelo mesto, pa naj gre za toploto ali zelišča. Ljudje takrat pravzaprav niso poznali drugega kot to dvoje. Za zaspane in lene konje so poznali zdravilo: zjutraj pred delom so jim v krmo nalili steklenico sladnega piva, kajti sladkor v pivu je za nekaj časa dvignil konjevo delovno zmogljivost. Ta recept je vsekakor učinkovit in ga lahko mirno uporabljate tudi danes.

Domača lekarna pozna še druga sredstva za utrujene konje, od rastlinskega olja do prosa. Slednje je bilo priljubljeno predvsem za delovne konje, ki so iz gozda vlačili težka debla. Zanimiv je tudi nasvet, da naj konji zgodaj spomladi jedo mlade vrbove šibe, ki se sicer uporabljajo za pletenje košar. Salicilna kislina iz teh vejic deluje kot neke vrste aspirin. Pomaga tudi pri menjavi dlake in ugodno vpliva na konjevo počutje.

Strokovnjaki so enotnega mnenja, da so domača zdravila dobrodošla, vendar opozarjajo na to, da bi bilo napak uporabljati samo takšen način zdravljenja samo zaradi stroškov ali slepe pripadnosti homeopatskemu zdravljenju. Žalostno je namreč to, da konj pogine zaradi tega, ker se je lastnik predolgo oklepal zdravljenja z domačimi zdravili in je strokovna pomoč prišla prepozno.

V začetku tega stoletja je bilo še drugače, kajti na deželi praktično ni bilo živinozdravnikov in konje so zdravili podkovski kovači ali kmetje sami, v dvomljivih primerih pa so poklicali na pomoč še kakšnega soseda, zeliščarja. Včasih pa so prosili za pomoč še župnika, da je konju skušal pomagati s kadilom in molitvami.

Naši predniki so živalim lahko pomagali le na osnovi svojih in tujih izkušenj in dostikrat so s kakšnim postopkom, ki je bil za nekatere bolezni učinkovit, konju bolj škodili, kot pa koristili – npr. puščanje krvi. Kljub temu jim ne moremo oporekati, da niso veliko vedeli o zdravilnih zeliščih in domačih zdravilih. Verjeli so v to, da “kar pomaga ljudem, konjem tudi ne more škoditi.” Za otekline so npr. uporabljali obkladke iz ilovice in listov kislice, ki so pomagali tudi ljudem. Niso pa mogli ugotoviti zakaj kakšno sredstvo ljudem pomaga, konjem pa ne: za ljudi je bila takrat npr. milnica priporočljiva kot klistir, medtem ko pri konjih ni imela nobenega učinka.

Star recept za koliko, močna kava ali žganje, prav tako ni imel enakega učinka. Človeku z želodčnimi težavami šilce žganja pomaga, ker alkohol razkroji maščobne kisline, za rastlinojede živali pa maščoba ne predstavlja nobene težave. Če je žganje pri roki, je bolje, da ga spije lastnik za koliko obolelega konja, ko čaka na živinozdravnika. Po drugi strani pa je kava lahko tudi za konja zdravilna, v kolikor jo popije, ker kofein vzpodbudi krvni obtok. Pri koliki so poleg bolečin prisotne tudi težave s krvnim obtokom in te lahko kofein nekoliko ublaži.

Kot pomoč pri koliki priporočajo prastar recept: čaj iz pelina, koprca, janeža in kumine stabilizira delovanje želodca in črevesja, pospešuje izločanje želodčnih žlez in s tem blaži krče. Tudi za drisko raste zelišče. Čaj iz hrastovega lubja je odlično sredstvo proti driski. Taninska kislina v čaju pomaga predvsem pri driskah, ki se pojavljajo zaradi krme, npr. pri prehodu s sena na svežo travo. Kemičnih antiparazitnih preparatov nekdaj niso poznali, konjem pa so morali vseeno na nek način pomagati. Dajali so jim dolge rese pivskega ječmena, ki so odpadle pri mlačvi. Verjeli so, da se bodo paraziti oprijeli teh resic in se tako izločili iz črevesja. V resnici lahko po takšni terapiji v figah opazite izločene parazite, ampak velik del parazitov še vedno ostane v črevesju. Da so konji rese pivskega ječmena sploh jedli, so jih mešali s korenjem, ki dejansko pomaga proti parazitom, ljudje pa so zmotno mislili, da so rese tiste, ki transportirajo parazite iz konja.

Pravzaprav se ne smemo čuditi, da so naši predniki verjeli v vsak nasvet in upali, da bodo razni zvarki konju pomagali. V času žetve in drugih opravil na kmetiji je bil konj nepogrešljiv in storili so vse, da ne bi zbolel oziroma, da bi čim prej okreval. Mnogi zeliščarji in ranocelniki so se v svojih zapisih zavarovali, da so pri nasvetih za terapijo dopisali: ” Konj bo ozdravel ali pa bo poginil.” No, kaj dosti se vsaj glede te ugotovitve tudi danes ni spremenilo.

Po tuji literaturi /J. V.

BREZ KOMENTARJEV