Izvlečki iz poglavja “Ljudje” – Silke Vallentin

Izvlečki iz poglavja “Ljudje” – Silke Vallentin

2137
0
SHARE

Italija.Verona. Isto mesto, kjer so se, če naj verjamemo Shakespearu in Dzeffirelliju, skodrani dečki v dvobarvnih hlačah zbadali z meči med seboj, pri tem pa deklamirali očarljive in vzvišene nesmisle.

Vsako leto je v Veroni velik mednarodni konjski sejem imenovan Fieracavalli. Fieracavalli so burne, kričeče množice ljudi, ki kupujejo in prodajajo konje in hodijo en po drugem v svoji trgovski vnemi; kupi ogabnih sedel, ostrog, škornjev, oblačil, dovolj velikih, da bi lahko ovila Mars in ga skrila pred očmi astronomov; vrste za ponarejene »korenčkove palice«, glasne, neumne predstave v kavbojskem ali italijanskem stilu, razburjenje in oči stotin konj, ki jih zadušijo hrup, pisane množice in popolna zmeda vsega, kar se dogaja.

V bistvu so si vsi veliki sejmi, bodisi v Franciji, Nemčiji ali v Italiji, obupno podobni.

Povsod si Španci v klobukih pompozno utirajo pot na svojih andaluzijcih z dolgimi grivami, velikimi očmi in do krvi ožuljenimi nosovi zaradi nosnikov. Za njimi se prerivajo vročekrvne, z zlatom okrašene dame, ki oponašajo šolski korak na zasoplih lusitanih, paraliziranih od bolečine zaradi peklenskih brzd. Za njimi pridejo pljuvajoči kavboji, ki so očitno investirali vso svojo življenjsko energijo v pridobivanje in nošenje pretirano velikih »chapsov« iz neverjetno debelega usnja z neverjetnim številom srebrnih ploščic, kot tudi zelo svetlečih ostrog.

Vse to neumno bulji obvezen čudak z idiotsko kamero, čigar usta ostanejo odprta tako dolgo, da lahko z lahkoto in brez hitenja prešteješ vse napol prežvečene dele kokic v njih. Povsod je isto. V Parizu in v Veroni, vedno si grobi čudaki v brezmadežnih jeklenih oklepih in z imitacijo sulic izberejo, da si bodo utrli pot ravno skozi najgostejšo množico ljudi.

V Parizu in Veroni so vedno napol razmišljajoči otroci v spodnjih hlačah in z žametnimi čeladami, ki kričijo in molijo glave izza zaves kabin za preoblačenje, medtem ko njihove mame izbirajo jakne in jahalne hlače zanje. In medtem ubogi kamarški konj tava mimo kabin za preoblačenje na poti na predstavo – to so francoski konji, ob katerih se občinstvo kar slini, pri tem pa ne opazi, da so njihovi nosniki (del uzde, ki pritiska na nos in preprečuje konju, da odpre usta) narejeni iz zarjavele kolesarske verige. Vse v Veroni je isto kot povsod drugje.

Razen da je Fieracavalli še celo bolj zadušljiv kot drugi veliki konjski sejmi. In zdaj si samo predstavljajte močnejšo, paralizirano žensko okrog štiridesetih, ki se premika skozi ta miš maš zbeganih in omamljenih nakupovalcev na vozičku, pri čemer razsvetljuje množico z jasnim strmenjem srednjeveške mučenice ali čarovnice.

Spremlja jo črn, silen, neverjetno veličasten frizijski konj. Konj zagodrnja in položi ušesa nazaj, kadar se ljudje ne umaknejo vozičku dovolj hitro. Njegova črna glava s kljukastim nosom je vedno zraven glave ženske v vozičku, vedno tik nad njo. Ta dva sta Silke Vallentin in Biko.

Silke je enostavno zaslužila sodelovanje v Veroni in na ostalih podobnih dogodkih, ker je sodelovala v glavnih predstavah Parellijeve šole in ker je imela tudi lastne nastope. Vedno in povsod je privabila tisoče ljudi, vključno tu v Veroni. Množice ljubiteljev konj iz celega sveta, vajene bolečine in trpljenja kot pravila v naših odnosih s konji, so bile povsem osuple, ko so prvič videle Silke in Bika. Ko je angleška kraljica povabila Silke in Bika in ju prvič videla na lastne oči, ni niti poskušala skriti solz. In ni edina.

Povsod, kjer ima Silke predstavo ali kjer poučuje, občinstvo ali sedi v mrtvi tišini, ali močno ploska, ali pa joka. Kar prikazuje Silke, ni profesionalna veščina. To je nad veščino. Biko hodi poleg njenega vozička v šolskem koraku, passage-u in piaffe-ju, izvaja precej dobre pesade in leteče menjave, leže na tla, sedi, odstopa, izvaja piruete,… Popolnoma je svoboden. Svoboden je ne samo zato, ker nima nobene uzde ali oglavnice, ampak tudi zato, ker njegova gospodarica, njegov človek ne more vstati in narediti niti koraka. Včasih ga ne more niti doseči, da bi se ga dotaknila z roko.

Ampak vedno, brez izjeme, vranec ostane popolnoma predan in poslušen. Ko je Silke prvič videla Bika, je bil običajen mlad žrebec in kot vsi mladi žrebci je bil prepričan, da so ljudje grozni ničvredneži. Ampak Silke se je takoj zaljubila vanj. Ko si je drznila preveč približati žrebcu v svojem vozičku, je Biko podivjal, z zobmi potegnil nemočno Silke z vozička in jo vlekel po jahalnici. Ni jokala. In ni se mogla upreti.

Naslednji dan je šla pogumno spet do njega. Biko je z vso močjo udaril z zadnjimi nogami v voziček in ga prevrnil s Silke vred. Bil je močan in mlad, preplavljen z močjo in razumel je vse o ljudeh. Kot vsi konji se je bil pripravljen boriti z ljudmi. In z vsakim človekom. S človekovimi vrvmi, brzdami, zlobo in krutostjo. Ampak Biko sploh ni vedel za čarobno moč človekove ljubezni. Da bi izboljšala odnos s svojim konjem, je Silke začela študirati. Študirala je s Parellijem, ampak niso bile »Parellijeve igre (sedem iger)« tiste, ki so ji pomagale doseči popoln čudež.

Da bi osvojila konjevo srce, se je poslužila osnovnega človekovega orožja – tistega, na katerega konj prej ni računal. To je bila popolnoma nespremenljiva in dosledna poštenost v njunem odnosu, popolnoma nespremenljiva enakost. Nič jermenov, nič vrvi, nič železa. In zraven brezmejna potrpežljivost in brezmejen pogum. In črni huligan se je omehčal, odprl je svoje srce Silke Vallentin. Postala sta prijatelja.

Konj je dokazal, da je sposoben najfinejšega in neverjetnega odnosa. Parelliju je bilo zelo dobro jasno, da je to ogromen promocijski potencial. Slika invalidke, ki se je spoprijateljila z zelo nasilnim konjem, ki ljubi svobodo, zahvaljujoč njegovemu sistemu, ga je napeljala na idejo, da je postal njen pokrovitelj. Vozil jo je po svetu kot živ dokaz učinkovitosti njegove šole.

Kot ste že ugotovili, je šla Silke precej preko Patovega učenja. V nekaterih točkah je celo presegla meje spretnosti, navedene v Naravnem konjarstvu. Ampak tržna vrednost je bila tako velika, da Parelli tega raje ni opazil. Njegov izračun je bil pravilen. Silke ni bila mladi, ambiciozni in nevarni Honza. Mislim, da Silke razume vse to.

Kljub temu ji njena hvaležnost Patu za vse, kar je naredil zanjo, verjetno ne bo nikoli dovolila, da bi se oddaljila od Parellijevega sistema. V svoji rodni Nemčiji ima stotine učencev, ki prihajajo k njej bolj zaradi nje kot zaradi Parellijevega učenja. Ampak ona raje ne poudarja tega. In pošteno dela kot inštruktorica za »4+« nivo v Parellijevi nemški podružnici. Zelo je zvesta Patu. Imel sem priložnost, da sem jo učil lekcije iz Haute Ecole. Pri tem ni bilo niti najmanjšega namiga o izdajstvu. Dobila je vse potrebne blagoslove vodje Naravnega konjarstva, napolnila baterije svojega vozička, vzela »korenčkovo palico«, krzneno kapo (takrat je bil ravno avgust) in se vkrcala na letalo.

Ugotovil sem, da se je tudi ona začela počutiti neprijetno zaradi določene enostavne strani naravnega konjarstva, zaradi dejstva, da vajam te šole manjka tehnika, ki bi omogočila konju pravilno ravnotežje, na primer za španski kas ali za »centavo«. Ampak vsak mojster začuti isto hrepenenje – da bi dvignil kompleksnost različnih elementov na višje nivoje. Konj je neverjetno nadarjeno bitje.

Ko začutiš to, hočeš iti naprej in odkriti konjev talent, učiti vedno nove elemente in figure. Če to delaš v igri, praktično svobodno, brez kakršnih koli sredstev prisile, tudi najbolj neverjetne vaje konju ne morejo škoditi. Izkazalo se je, da Silke to zelo dobro razume.

Izkazala se je kot zelo marljiva in nadarjena učenka. Odkril sem tudi, da je bil v njenem obisku pri meni skrit namig vohunstva. Ko so jo pripravljali na potovanje, so ji Parellijevi inštruktorji naročili, naj odkrije skrivnost svobodne zbranosti. In ko se je pripeljala v jahalnico na svojem vozičku, mi je to odkrito povedala. Na splošno je bilo vse v moji jahalnici narejeno odkrito. Ona se je učila zahtevne elemente in jaz sem preučeval njo. Še vedno ne morem reči, kdo se je naučil več od koga.

Seveda ima Silke v svojem vozičku, s svojim Bikom ali drugimi konji, nesporen status velikega dokaza konjske modrosti in njihove sposobnosti, da se spoprijateljijo s človekom, če le človek ni neumen ali športnik. To je jasno in ne potrebuje nobene dodatne razlage.

Še več, drugi veliki trenerji imajo možnost doseči določene stvari z energijo in tehniko, z bičem, lahko razburijo konja z divjo igro, lahko skačejo in tečejo z njim – Silke ne more nič od tega. Silke je praktično nepokretna. Voziček z motorjem, celo nemški, je lahko zelo uporaben in okreten, ampak za delo s konji ni primeren. Poleg tega se Silke ne more braniti.

Če, na primer, Perst (Aleksandrov žrebec) med igro zdivja proč in se nato zaleti proti meni z vso silo svojih šeststotih kilogramov, se bom umaknil, stopil nazaj, vsaj za milimeter izven dosega njegovih kopit ali prsi, ampak Silke tega ne more. Jaz lahko vključim v učenje zahtevnih elementov energične poudarke. Stojim tam, konj popolnoma razume govorico mojega telesa, z vejico se dotaknem njegovih zadnjih nog, prsi ali trebuha – vedno bom spodbujal to.

Na koncu zajaham konja in mu skozi klasično igro moje lastne teže na njegovem hrbtu, s prenosom teže na njegove prednje noge ali boke, z mobilizacijo mišic križa ali pleč razložim vse, česar mu ne morem na svobodi ali pri delu na roki.

Silke vsega tega ne more, ker je priklenjena na voziček – in kljub temu so njen Biko in tudi ostali njeni konji odlično trenirani in popolnoma usklajeni z njo.

Prvi dan je Silke skozi ogromna vrata jahalnice sledil sokol s hripavim glasom. Zelo dobro ga poznam, pogosto pride.

Naredil bi grozno zmešnjavo s perjem, ko bi trebil enega izmed debelih golobov v jahalnici, zraven bi neumno in glasno žlobudral – in spet hitro izginil skozi vrata jahalnice, ki poleti ostajajo odprta.

Ampak tokrat, namesto da bi ropal kot ponavadi, je začel krožiti nad vozičkom in kričal glasneje kot ponavadi. Pristal je na tleh in to je nekaj, česar sokol nikoli ne naredi v prisotnosti ljudi ali konj. Povesil je krila in nepremično bolščal v svetleče napere na kolesih vozička. In potem je dvignil svoj prebadajoči pogled k Silkinemu obrazu. In kako jo je pogledal! S tako mesojedsko predrznostjo!

Takoj in brez usmiljenja je opazil njeno nezmožnost obrambe in njeno šibkost. In vsak konj je tisočkrat inteligentnejši od vsakega sokola. In po logiki tega sveta konj ne bi smel odpuščati šibkosti. Ampak jo.

Celo moji močni, strastni konji, so se do nje obnašali izredno nežno. Niti poskušali je niso zvabiti v igre, ki so jih drugače vajeni v stiku z ljudmi. Silke je izredno močan izziv za ves konjeniški svet, ki je vajen reševati vsako težavo z »železom«, pretepanjem ali trpljenjem in še vedno ne reši ničesar. Ampak ona je utelešenje popolne nemoči in tudi če bi hotela užaliti ali kaznovati, tega ne bi mogla storiti fizično – kljub temu pa lahko nauči konja, kar hoče, tako z lahkoto, tako čudežno.

Videl sem, kako z lahkoto je »začutila« popolnoma neznanega, objestnega konja. »Začutila« je tudi moje konje in oni so »začutili« njo. Ne znam natančno opisati, kako trenira konje z vozička in jih uči zahtevne elemente, čeprav je to verjetno najbolj zanimivo pri vsem.

Tu ni nobene skrivnosti – to se preprosto naredi s tem, da se vzame veliko časa, z mirno naklonjenostjo in prijaznostjo in je dokaj neopisljivo, kot vsako vestno, prefinjeno delo. Z vozičkom se je vozila po jahalnici zraven mene in kot začarana sledila gibom vejice na konjevih nogah. Podal sem ji vejico – in mirno je še sama vse ponovila. Njene oči so zažarele v nagajivem navdušenju in stisnila je svojo malo okroglo pest in jo stresla v zraku vsakič, ko je naredila kaj prav. In skoraj vedno je vse naredila prav. Sokol se tistega avgusta ni več vrnil.

Razumela je, kako naučiti konja ravnotežja celo v španskem kasu – in pohitela domov k svojemu črnemu Biku. S svojimi predstavami, svojim učenjem in z odnosom do vseh konj je Silke dokazala nekaj zelo pomembnega sebi in vsemu svetu. Dokazala je, da so vsi problemi v odnosu med konjem in človekom neposredna posledica človekove neumnosti in sovražnosti. In nič drugega. Brez neumnosti in sovražnosti ni problemov.

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Lidie Nevzorove
Prevedla: “Shandor”

BREZ KOMENTARJEV