Izvlečki iz poglavja »Konjeniški šport« – Nekaj besed o cirkusu

Izvlečki iz poglavja »Konjeniški šport« – Nekaj besed o cirkusu

1382
0
SHARE

Cirkus je povsem druga zgodba. Oh, res je čisto druga zgodba… Na kratko, v cirkusu imajo enako posebno opremo kot v športu, enako neumnost in krutost, ampak…

Cirkus je svet zase, skrivnosten in zaprt. To je svet, v katerem se že zrak zdi popolnoma drugačen kot povsod drugje.
Za napol razumne in tepce, za novinarje, ki jim je bil dovoljen najkrajši bežen pogled v cirkuško zakulisje, ima cirkus pripravljen neumen klovnovski nasmeh in nekaj izmišljenih zgodb o konjih.
Cirkus ve vse o sebi in se je sposoben zelo dobro braniti pred radovednimi očmi in ušesi. Njihove obrambe so se izpopolnile skozi stoletja. Tepec bo sedel in gledal, kar mu pokažejo – potem bo odšel prepričan, da je videl cirkus od znotraj.

To je prevara in laž. Samo tisti, ki so del cirkusa, ga lahko vidijo od znotraj.
Oni so edini, ki se lahko vidijo take, kot so v resnici. Samo med sabo se obnašajo naravno in nehajo lagati. Videti cirkus od znotraj, ga res poznati, zahteva posebno vrsto preobrazbe. Postati moraš del cirkusa.
Dokler se dogaja ta preobrazba, nisi sposoben videti ničesar, opazovati ničesar ali razumeti ničesar. Narava te preobrazbe vključuje preobrazbo večine običajnih človeških pojmov in predstav.
Dobro in zlo zamenjata mesti ali pa se stopita v neko tretjo stvar, ki v sebi združuje oba ta dva pojma. Trpljenje, človeško ali živalsko, preneha biti trpljenje in se nekako začne zdeti kot nekaj upravičenega, prvotnega in veselega.

Veliko je presenetljivih preobrazb! Ali veste, kako v cirkusu pripravijo konja do pesade? Redki veste. Zelo enostavno. Vzamejo konja. Na železo v njegovih ustih pripnejo dolgo vrv. Na levo ali desno stran brzde – to ni pomembno.
Vrv dvignejo v temo visoko pod strop in jo speljejo čez škripec. Isti škripec uporabljajo za varovanje artistov na trapezu. Drugi konec vrvi spustijo nazaj v areno, pred konjem ali za njim. Trije ali štirje najmočnejši moški zgrabijo vrv. Pri tem vsi nosijo rokavice, da si ne porežejo rok.
Trener pocmoka z jezikom, poči z bičem – in trije moški v rokavicah močno potegnejo za vrv, pri čemer sunkovito potegnejo konja visoko proti škripcu. To naredijo z brzdo v njegovih ustih, dokler ni konj postavljen popolnoma navpično.
Dva moška tepeta konja od zadaj, da ne omahne ali se prevrne nazaj. Trener tepe konja od spredaj, da se ne bi poskušal spustiti nazaj na tla. Med to »vajo« so konjeva usta navadno raztrgana do krvi.
Konjeve močne ustnice ne morejo zdržati nenadnega sunka in njegove krvave oči so izbuljene. Trener se po tem navadno s smehom šali: »Spravite njegove oči nazaj.«

Teh besed ne reče komu prisotnemu, ne pomočniku, ne držaču konja. Prej so namenjene bogu, nemočnemu konjskemu bogu, ki vidi vse in že čaka na dušo tega cirkuškega konja. Oh, da, pozabil sem: ko je vse mimo, porinejo v raztrgana usta tresočega se, premočenega konja na kolobarje narezano korenje.
Okrvavljeno korenje takoj pade na tla arene. Prikličite si ta prizor pred oči naslednjič, ko boste hoteli peljati svojega otroka v cirkus!

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Lidie Nevzorove
Prevedla: “Shandor”

BREZ KOMENTARJEV