Jahač izoblikuje konja – 2. poglavje

Jahač izoblikuje konja – 2. poglavje

2098
0
SHARE
Foto: Vanja Babič

Zakaj se jaha mlade konje z nizkim in zaokroženim vratom?

a) funkcionalna anatomija

Konjev hrbet je most med prvim in zadnjim delom konjevega telesa. Imenuje se hrbtenični most, ker je sestavljen iz veliko samostojnih kosti – vretenc. Vretenca so med seboj povezana z relativno slabo gibljivimi sklepi in z močnimi vezmi in medvretenčnimi diski. Glede na telo, ločimo dele vretenc v podskupine. Konj ima 7 vratnih vretenc, 18 prsnih vretenc, 6 ledvenih vretenc, 5 križničnih vretenc in približno 20 repnih vretenc, kjer so sakralna vretenca med seboj spojena. Križnica je povezana z stranskimi krilci in z manj močnimi, a raztegljivimi vezmi z medenico. Od tu izhaja celotna potisna moč iz zadnjega dela, čez hrbet, v gibanje naprej. {+++}

Z vsakim prsnim vretencem je s sklepom povezan par reber. Torej ima konj 18 parov reber. Od teh je prvih 8 reber povezanih na prsnico (prava rebra). Ostalih 10 pa nima nobene povezave (neprava rebra). Z zakostenelimi konci ležijo eno poleg drugega in tvorijo premičen prsni koš. Prava rebra s prsnico ščitijo prsni koš. So le delno prožna in preprečujejo, da se hrbet ne naslanja preveč na prednje noge. Zato se imenujejo NOSILNA REBRA. Nasprotno pa dobro prožna, neprava rebra, omogočajo razširjanje prsnega koša in s tem dihanje. Zato se imenujejo DIHALNA REBRA.

Vsa hrbtna vretenca imajo trnaste podaljške različnih dolžin in smeri. Podaljški prve polovice štrlijo nazaj, podaljški druge polovice pa so, nasprotno, usmerjeni naprej. Ta naklon se spreminja proti srednjemu vretencu, katerega trnast podaljšek stoji navpično. Različno visoki podaljški prvih dvanajstih vretenc tvorijo viher, ki je večinoma usmerjen proti nazaj. 5 podaljškov križnice ni kot zadnja polovica hrbtnih podaljškov usmerjenih naprej, ampak nazaj. To kaže na neko drugo vlogo. Križnica predstavlja protiutež zadnjega dela mostu, nasproti prednjega, ki ga predstavlja glava in vrat.

Vrhovi vseh podaljškov so povezani s tetivnim ligamentom, ki prehaja v vratni ligament, kateri ima nasadišče na lobanji. Ta tvori zgornjo napetost; delovno napetost. Poleg tega obstaja še vzdolžna smer od prednjega pa do zadnjega stičišča. Prednji in zadnji del. Od prsnice se raztezajo najmočnejša tetivna vlakna trebušne stene, ki se na sredini združujejo v belo linijo in se nadaljujejo do medenice.

Ta tetivna vlakna lahko (sproščena) prsnico in medenico povežejo skupaj in tako nudijo dodatno oporo temu »mostu«. Relativno najmanj podprt je hrbet v ledvenem predelu, kjer pa je gibljivost tudi največja.

b) Kako se konj znajde pod težo jahača

Ko je konj prvič zajahan, ulekne svoj hrbet in ga spravi v krč in naredi mačka; skoči. Ko pa se pomiri, popusti tudi krč v hrbtu, to pomeni, da ga pusti viseti. Ko konja popeljemo, koraka negotovo, se opoteka pod težo jahača sem ter tja in jahač ima občutek, kot da sedi na nečem nestabilnem. V tem stadiju nosi konj težo jahača samo s pomočjo skeleta, brez pomoči muskulature. Da je spodnja delovna napetost velikega pomena, postane očitno, ko utrujen konj postavi prve noge naprej in zadnje daleč nazaj (se raztegne). S tem se tetivni organi spodnjega loka pasivno napnejo in bolj obremenijo, da se kontraktilne mišice razbremenijo. V tem položaju lahko konj nosi jahača kar nekaj časa, ampak je v svojem naravnem gibanju omejen. Ko postane ta položaj za konja neudoben, ponavadi tudi povezan z bolečinami v predelu hrbta, poizkuša s krčenjem vseh mišic hrbta, da bi s tem dosegel nosilnost. Rezultat te napetosti je nesiguren, zakrčen korak, s kratkimi koraki in trdim, lesenim občutkom za jahača. Konj se ne pusti izsedet. Dolga hrbtna mišica, ki je razmeroma dosti mesnata in ima samo na svoji zunaji površini tetivne prevleke, zato ni primerna za dolgoročno delo v krču. Hitro se utrudi in postane boleča. Temu sledi, da konj mišice sprosti s tem, da se s hrbtom umakne. To pomeni, da pusti hrbet viseti kakor na začetku. To lahko v periodah ponavlja. So jahalni konji, ki se celo svoje življenje tako spopadajo s težo jahača. Ne morejo pa nikoli do velikih rezultatov in imajo vsakodnevne bolečine v mišicah. Njihov hrbet ne niha, ni sproščen. Taki konji so neudobni: jahaču ne pustijo sedeti in ga v kasu mečejo iz sedla.

Ko nam je postalo jasno, da dolga hrbtna mišica ne sme podpirati hrbta (mostu), moramo zaključiti, da ima neko drugo nalogo in da je nošenje jahača naloga drugih mišičnih skupin.

Nalogo, vrniti obremenjenen hrbet spet v naravno držo, ima del vratnih mišic z vratnim ligamentom. Vrhovi vseh trnastih podaljškov so prevlečeni s tetivno vezjo in se v predelu vihra razširijo v tako imenovano kapo, vrh vihra. Od 3. prsnega trnasega podaljška se razteza močno elastični ligament do zadnje noge. Od njega oz. prvega trnastega podaljška se razteza elastična temensko-hrbtna vez iz enakega tkiva, na vratna vretenca. Ta vratni ligament predstavlja tudi osnovo za predel grive. Na obeh straneh ležijo vratne mišice. Zapoljnjujejo velik prostor med vratnimi vretenci in vratnim ligamentom in od zadnje noge do vihra in delujejo v enaki potezni smeri kot vratni ligament. To so večje mišične skupine, različnih izvorov. Za razumevanje njihovega delovanja zadostuje da vemo, da so razvrščene v dve skupini. Mišice prve skupine potekajo od vratnih in prsnih vretenc do zadnjih nog. To so mišice nosilke glave. Mišice druge skupine potekajo od hrbtnih vretenc in od predela viher-plečka, do vratnih vretenc. Te so nosilke vratu. Najglobje vratne mišice, nosilke glave so prepletene s tetivnimi vlakni. Te so neprestano obremenjene in elastistično napete. Najmočnejše vratne mišice se raztezajo od vihra in predela viher-plečka in so razprostrta do vratnih vretenc. So mesnate in nadzorujejo večje premike vratu in glave.

Oglejmo si trnaste podaljške v predelu vihra. So dolgi in in štrlijo od spodaj, postrani, proti nazaj in navzgor. To so vzvodi za poteg sile, ki jih potegnejo vratne mišice naprej v idealno pozicijo. Ko konj iztegne vrat proti naprej, se napnejo vratne mišice in vratna vez in zato s tem potegom izravnajo trnaste podaljške vihra. Tetivna vez kot direkten podaljšek vratnega mostu, poveže vse trnaste podaljške hrbta in je preko prečnoprogaste mišice prenešena na celoten hrbet. Ta mišica je sestavljena iz veliko tetivnih vlaken, ki so povezana z vsakim trnastim podaljškom posebej, postrani nazaj in navzdol na hrbtno linijo in ledvena vretenca, pri čemer dva do šest vretenc preskoči. Napenja se na hrbtni in ledveni most v isti smeri kot vratna muskulatura na vratne trnaste podaljške. Torej, ko so trnasti podaljški napeti proti naprej, tako morajo hrbtna in ledvena vretenca slediti naprej in navzgor. S tem se hrbet privzdigne, kar pomeni, da se spet vrne nazaj v njegov naraven položaj.

Jahalni učitelj zahteva od jahača, da jaha proti prvem delu konja in s tem sedi kolikor je mogoče blizu vihra. To ima znanstveno podlago, zaradi delovanja vratne muskulature, ki skupaj z privzdignjenim hrbtom lahko nosi težo jahača. To se zgodi v smislu vzvoda. Razdalja med vihrom in jahačem (najglobjo točko sedla) je ena ročica, glava in vrat pa druga ročica, dvoročičnega vzvoda. Daljša kot je druga ročica in krajša kot je prva, toliko lažji je tovor – jahač. Zato mora jahač sedeti kolikor je le mogoče blizu vihra in zato je pri mlajših konjih potrebno z manjšim naklonom zgornjega dela telesa naprej, razbremeniti konjev hrbet. S tako pomočjo se bo mlad konj kmalu naučil z še nestreniranimi vratnimi mišicami izbalansirati težo jahača in spustil vrat sproščeno pasti. Eventuelno silo pri zelo dolgem vratu, pa konj ne sme brez potrebe uporabiti za vago. Če to naredi, pride z vratom preveč nizko, se nasloni na roko in kasneje le stežka preide spet v željeno jahalno držo. Konj se mora naučiti težo jahača zbalansirati z glavo in vratom – kot vaga – pri čemer sta glava in vrat v drži, ko je konj jahan, z vratnimi mišicami in vezmi enostavno pasivno napeta na viher. Pri taki drži vratne mišice upognejo cel vrat. Razdalja med vihrom in zadnjo nogo je kolikor je le mogoče velika. Rezultat je, da dobi vrat konveksno obliko in se zvije v ganašah. V tem položaju doseže hrbet s težo jahača brez kakšne posebne pomoči vratnih mišic svojo naravno obliko. Samo kadar je v dresuri potrebno povečanje moči, torej je zahtevana aktivna privzdignjenost konja, zaradi katere je spremenjen odnos med obema ročicama, morajo vratne mišice pri nošenju hrbta aktivno delovati. To pa pomeni, da se skrčijo. Na žalost je s to zbranostjo konja povezano tudi skrajšanje vratu, zato tudi veliko strokovnjakov odklanja aktivno privzdignjenost za vsakdanje jahanje na splošno, tudi za dresurno jahanje.

Mišice upogibalke vratu v spodnjem predelu vratu ne smejo imeti nobene aktivne vloge. S tem je mišljeno, da mora konj glavo in upognjen vrat »pustiti pasti«, ne pa aktivno upogniti in se pri tem, v jahalnem smislu, naslanjati na roko ali pa zarolati. Vrat mora nositi ob popuščajoči roki v naslonu, to pomeni da ob popuščajoči roki iztegne vrat naprej in navzdol in ne obstane z ukrivljenim vratom.

Za jahalne konje je torej vzvod glava-vrat ključnega pomena za ravnotežje, ki jo konj uporabi zato da, se znajde pod težo jahača, da mišične grupe hrbta in zadnjega dela ostanejo neobremenjene za njihovo pravlogo, gibanje v naprej.

c) Navodila za šolanje mladih konj

Splošno znano je, da se konji s kratkim in močnim hrbtom, dosti kasneje oz. težje naučijo, sprostiti in iztegniti svoj vrat, kot pa konji z dolgim in slabo omišičenim hrbtom. Največji problem pri tem predstavlja dobro omišičen krapji hrbet, če je pri tem vrat kratek ali tanek. Nasprotno pa konji z slabo omišičenim hrbtom ki je dolg ali pa uleknjen zelo hitro začnejo uporabljati vratne mišice. Taki konji imajo tendenco pretiravati in vrat spustiti pregloboko in se nasloniti na roko – brzdo, če je le vrat zadosti iztegnjen in širok. Kadar imamo pri obeh problematičnih hrbtih še nenormalno kratek in lahek vrat, se ti konji sploh ne obravnavajo kot jahalni konji.

Te praktične trditve so enostavne za razložiti. Kratek in dobro omišičen hrbet ima veliko naravno sposobnost za nošenje teže jahača. Konj lahko dolgoročno zdrži pod negativno napetostjo z vmesnimi fazami spuščenega hrbta, in na ta način nosi jahača. Od jahača je potrebno precej spretnosti, da tak konj sprosti hrbtne mišice in spusti vrat v globino. Nasprotno pa konj s slabim hrbtom, dosti preje sprosti hrbtne mišice in išče oporo v vratnih mišicah za nošenje jahača. Taki konji v šolanju tudi hitreje napredujejo. Njihov hrbet se tekom treninga krepi in dolge hrbtne mišice se razvijajo. Pri tistih z kratkim hrbtom pa opazimo zaradi dolgotrajnega krča mišic atrofijo hrbtnih mišic. Pri tem dolgotrajnem krču je namreč prekrvavitev mišic zelo slaba. Ta pa povzroča, da se v tkivih nabira preveč mlečne kisline in preprečuje izgradnjo novih mišičnih vlaken. Ker se v celem telesu odvija proces odmiranja in nove izgradnje celic, v tem primeru izgradnja komaj nadoknadi izgubo, če sploh jo, in ne more še izgrajevati novih mišic. Zato ima tak konj vedno manj mišične mase.

Vratne mišice lahko dolgo časa delujejo kot statični organ, brez, da bi se utrudile. To pa je posledica predhodnega dolgoročnega treninga. Ko pa mladi konji, potem ko so tekli 20 – 30 min z nizkim vratom naenkrat dvignejo glavo in vrat, napnejo hrbet v krč ali pa ga pustijo pasti, to ne pomeni njihove slabe volje. Živali imajo bolečine v vratu, ker so utrujene. Torej nima nobene veze v takih primerih delati korektur ali pa vzeti pomožne vajeti. Človek mora odpraviti vzrok, torej razjahati in konja voditi na roki 5 minut. Potem je konj spet sproščen in mišice so si oddahnile. V večini primerov potem ni več težav. Seveda pa to pomeni, da je bilo za tega konja dovolj treninga za ta dan.

Nikjer drugje na konjevem telesu ne moremo tekom treninga opazovati tako hitro rast mišic kot na vratu. Včasih slišimo koga reči: mišice so se preselile od spodaj navzgor. To seveda ni res. Vratne mišice jahalnega konja, ki pravilno teče (beri je pravilno jahan) so pri vsakodnevnem treningu obremenjene in kot vsaka druga mišica začnejo delati maso. Zgornji predel vratu se razširi. Trikotni vdrti prostor na vratu, med hrbtenico in grivo, ki je pri mladih konjih dobro viden se zapolni. Nasprotno pa mišice upogibalke vratu, ki pa so komajda aktivne, se ne razvijajo, ampak celo upadejo. Zato je Droserjeva linija na vratu vedno bolj vidna.

Tudi oblika vratu se tekom treninga spremeni. Obe mišici nosilki vratu, tekom treninga, pridvignejo spodnji del vratu. S tem se izoblikuje konveksna oblika vratu. Vrat izgubi S obliko in nastane lep, enakomeren, navzgor konveksen lok. S tem se vrat tudi podaljša.
Jahalni učitelj z dobrim občutkom opazovanja lahko po razvoju zgoraj opisanih mišic opazi ali so njegovi remonti – mladi konji na pravi poti.

BREZ KOMENTARJEV