Jahanje je učenje

Jahanje je učenje

10219
0
SHARE

Vir: Dressage Different, Bonnie Walker, 2013

Kadarkoli jahač sedi na konju, ga tudi trenira. Učinek je lahko velik ali komaj opazen, skladen s tem, kar konj že obvlada ali nekaj popolnoma novega. V dresurnem jahanju pravzaprav ne obstaja »dresurni jahač«, temveč je le-ta vedno tudi trener.

beginner-horse-riding-lessons

Ste se že vprašali, zakaj nekateri sedejo na konja in brez težav galopirajo, medtem ko drugi komajda spravijo konja v kas? Zakaj nekateri jahači lahko jahajo desni galop a imajo velike težave z levim? In zakaj imajo drugi ravno obraten problem? Zakaj nekateri jahači brez težav vodijo konja v kasu, nasprotno pa v koraku ali galopu le z veliko napora? In še veliko podobnih primerov bi lahko našteli. Vsak jahač zaznamuje konja – slabosti jahača postanejo tudi slabosti konja. Kot jahači prenašamo na svoje konje tudi naše osebne vzorce, dobre in slabe, vsakič ko jahamo.

Riding-course-no-stirrups1

Za lažje razumevanje, lahko primerjamo jahača z vodilnim plesalcem, ki mu konj sledi. Si lahko predstavljate, da bi plesalec izgubil ravnotežje vsakič ko se globlje skloni k partnerki in bi jo zgrabil za lase, da ne bi padel? Lahko si zamislimo odziv plesalke na tako ravnanje. Na srečo jahačev, so konji veliko bolj potrpežljivi. Najpogostejši odziv jahačev na izgubo ravnotežja se kaže v pretirani uporabi vajeti, ki postanejo zavora za konja. Tipičen razlog za tako ravnanje je strah pred izgubo kontrole (strah pred izgubo ravnotežja, ki se lahko konča s padcem). Jahač sicer poganja konja z nogami, vendar je vedno prisotna tudi roka, ki hkrati konja zaustavlja ali zadržuje. Ta dva simultana ukaza konja zmedeta, zato postane neodločen in se običajno ustavlja. Drugi razlog je nekoliko bolj kompleksen. Jahač ima že več samozavesti in se trudi, da bi za vsako ceno naredil kar od njega zahteva inštruktor. Ko torej ta ukaže »naprej«, jahač (pre)močno uporabi dejstva nog (ali celo bič) in konj se zažene naprej. Problem nastane, če jahačev sed pospešku ne sledi – konj dobesedno pobegne jahaču, ta pa panično vleče vajeti in ga hoče zaustaviti. Po nekaj tednih takega treninga konj očitno izgublja voljo po gibanju naprej, jahač pa je prisiljen vedno močneje poganjati in je ob koncu popolnoma izmučen ter se sprašuje, kaj se je zgodilo, saj jahanje postaja muka. Ob tem pogosto jahači dobijo napačen vtis, da je potrebno veliko moči za poganjanje konja.

learning_to_ride_a_horse_4

Seveda tak način jahanja ni dresurno jahanje. Elemente dresure lahko opišemo kot test, ki nam pokaže, koliko jahač obvlada osnove. Najenostavnejše dresurne naloge ne vsebujejo zahtevnih vaj, temveč so najbolj osnovni preizkus jahačevega znanja osnov. Vsaka bolj zahtevna vaja je le smiselna povezava osnovnih korakov. Vsi težki elementi zahtevajo obvladovanje osnov in jasno pokažejo ravnotežje konja, njegovo moč, odzivnost, zbranost in poslušnost. Resnična lepota dresure ni v izvajanju najzahtevnejših elementov, temveč v učenju in vzpostavljanju subtilne komunikacije med konjem in jahačem. Cilj dresurnega jahanja ni izvedba določenega elementa ali gibanja, temveč naučiti se sporazumevanja s konjem.

klimke

BREZ KOMENTARJEV