(avtor: Iztok Humar)
V slovenskih medijih zadnje čase pogosto slišimo in beremo, da je lipicanec več kot 400 let stara pasma konj, ki mu je dal osnovo in pečat kraški konj. Nekateri se naslanjajo na zapiske iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, ki piše o slavnih kraških konjih. Spet drugi so pisali, da so lipicanca uporabljali že pri ustoličevanju koroških vojvod in to do 15. stoletja (Pred habsburškim prevzetjem Lipice!).{+++}{+++}
Verjamem, da taka samohvala vsem Slovencem z veseljem pada v ušesa, a dejstva in zapiski v španskih, francoskih, italijanskih, nemških in pozneje jugoslovanskih knjigah dokazujejo, da lipicanec ni tako zelo stara pasma, da je šele pred poltretjim stoletjem nastal s križanjem andaluzijca in da v Lipici niso namenoma in načrtno uporabljali kraškega konja za rejo andaluzijca.
Res so na lipiškem posestvu, ki je bilo last tržaškega škofa Coreta, redili konje, ki so bili v nekaterih zgodovinskih sporočilih opisani kot kraški konji (Karster Rasse – Lipizzaner – Zucht), v nekaterih drugih pa so opisani kot rimski ali neapeljski konji. Danes govoriti o neki pasmi kraških konjev bi bilo nesmiselno, saj pasmo dobimo z rodovniško načrtno vodeno rejo, zaradi katere so si živali znotraj pasme čim bolj podobne – tako po zunanjosti kot po značaju. Če so takrat uporabljali poleg neapeljskih in rimskih konjev tudi “domače” konje, so vendar pri-šli glavni nosilci genov z Apeninskega polotoka. Zato bi tudi za te konj težko rekli, da so to avtohtoni kraški konji.
Na danes našem Krasu je bilo takrat zanemarljivo malo konjev (še Trubar je jahal na oslu). Ne izključujem možnosti, da so v začetku reje lipiških konj vključili, morda le pomotoma, tudi kakšno kobilo, ki je bila že prej rojena v škofovi kobilarni, saj je bil prvi upravitelj nove nastale habsburške kobilarne prav Slovenec Franjo Jurko, ki je tod že prej opravljal to delo in že po štirih letih pod habsburškim lastništvom odpošiljal remonte – prvorojena žrebeta na Dunaj v jahalno šolo. Če bi za rejo uporabili tudi kakšno “kraško” kobilo, bi bilo preveč domišljavo govoriti, da je to naš konj. Vedeti pa moramo tudi, da v vsaki reji konj največkrat na potomce eksterierno (zunanji videz) najbolj vpliva žrebec, kobila pa najbolj vpliva na značaj žrebeta.
Italijani so v svojih kobilarnah po drugi svetovni vojni skoraj popolnoma uničili tipsko vrednost italijanskega lipicanca (v Italiji se ne more uveljaviti kot plemenit ali športni konj). Morda so prav zato z veseljem prepustili vodenje izvorne knjige Avstrijcem, sami pa si še naprej vodijo le rodovne knjige italijanskega lipicanca. Razlika med slovenskim, avstrijskim in italijanskim lipicancem je že tako velika, da bo v zelo kratkem času, če ne bo tesnejšega sodelovanja, prišlo do dveh ali več različnih pasem. Katera pasma se bo takrat imenovala lipicanec?
Konji, ki so jih v 16. stoletju gojili v Lipici, seveda še niso bili lipicanci. Bili so lipiški konji ali konji iz Lipice. Takratni konji v Lipici so bili potomci konjev, ki so jih že stoletja gojili in križali (ne tako načrtno, kot se je pozneje vzrejalo lipicanca) v Ogleju (Aquilleia-Italija). Ta je bil že v času Rimskega imperija znan po konjih, ki so jih stoletja trenirali za dirke četverovpreg v veličastnem amfiteatru rimskega koloseja (Colosseum). Za križanje konj so v Ogleju uporabljali predvsem konje iz Rima, Neaplja, Verone in pozneje andaluzijca. Pravzaprav je imel že neapeljski konj (Napolitano) nekaj andaluzijske, arabske in berberske krvi. Se pravi, da je v krvi “kraškega konja” tudi že veliko andaluzijske krvi. Prednike andaluzijca, ki je bil najbolj determinanten konj za nastanek lipicanca, so v Evropo pripeljali Mavri in Berberi med svojimi osvajanji na Iberskem polotoku.
Leta 1572 so na Dunaju za potrebe španske jahalne šole sezidali dvorano za pripravo bojnih in paradnih konjev. Šolo so poimenovali španska šola, ker so uporabljali predvsem španske in kladrubske konje, ki so tudi potomci neapeljskih in andaluzijskih (španskih) žrebcev. Ker je bil kladrubec težji tip konja, primernejši za vprego, so se odločili v Lipici ustanoviti novo kobilarno, ki naj bi vzrejala lažje, elegantnejše in okretnejše konje po vzoru andaluzijcev. V 16. stoletju je na španski prestol po sorodstvenih zvezah prišel habsburški Karel I.. Njegov sin Filip II. (1556-1598) je veliko pripomogel, da so ob nastanku nove lipiške kobilarne v Lipico pripeljali 30 kobil in šest žrebcev, takrat v Evropi najbolj čislane andaluzijske pasme. Andaluzijec je v srednjem veku imel zelo velik vpliv na takratne pasme konj, vendar največji prav na lipicanca. Šele leta 1729 so na Dunaju zaceli graditi znano veličastno manežo (pokrito jahalnico), v kateri so trenirali in vzgajali bojne in dvorne konje. Leta 1735 so ustanovili špansko visoko šolo jahanja, v kateri so na Carusselu prvič predstavili lipicanca kot novo habsburško pasmo konj. Konje so šolali le na Dunaju. To je bilo opravilo visokih vojaških oficirjev, ki so kot vojno skrivnost čuvali vse posebnosti dresure konj, saj skoraj do 20. stoletja ni pisnih virov o njihovem načinu dela. Prvi, ki je natančneje opisal delo in način dresure v španski jahalni šoli, je bil polkovnik in direktor te šole dr. Alois Podhayski.
V Lipici so torej vse do 18. stoletja vzrejali v glavnem čistega andaluzijskega konja, v drugi polovici 18. stoletja pa so nekateri izredni žrebci iz tujih kobilarn s križanjem zasnovali tiste pomembne linije, po katerih še danes imenujemo linije lipicanca. To so bili: vrani žrebec Conversano, ki je bil rojen v Neaplju leta 1767, težki danski sivec Pluto, rojen 1767 (O tem se viri mešajo, saj je v Lipici plemenilo več žrebcev Pluto, za katere tudi navajajo različna leta rojstva. Izmenjave žrebcev so bile namreč stoletna praksa med špansko in habsburško monarhijo), leta 1790 rojeni rjavec Napolitano (v Lipici preimenovan v Neapolitano), v Lipici leta 1779 rojeni andaluzijski žrebec Favory (jabolčni sivec) in andaluzijski sivi žrebec Maestoso, rojen v Španiji leta 1779. Ti žrebci so bili glavni nosilci poznejših linij Conversano, Pluto, Neapolitano, Favory in Maestoso. Šele med letoma 1840 in 1869 so v Lipici zaceli pripuščati tudi z arabskimi žrebci (v Lipici najslavnejši arabski žrebec in nosilec današnje linije lipicancev je bil Siglavy). Vsekakor pa ne moremo prezreti dejstva, da vsi toplokrvni konji izvirajo iz arabskih in ahaltekinskih žrebcev. Po vsem tem lahko povzamemo, da je lipicanec nastal kot samostojna pasma in da se je pasemsko ločil od andaluzijca šele v 18. stoletju. Torej je lipicanec, kakršen je danes, nastal šele, ko so v Lipici po dveh stoletjih reje čistega andaluzijca tega zaceli križati s tujimi žrebci. In nastala je samostojna pasma – lipicanec!
Da ima lipicanec domicil v Lipici, ne more biti sporno. Sporno tudi ni, da je lipicanec andaluzijskega izvora in da so ga vzgajali in promovirali Habsburžani. Za njihove dvorne in vojaške potrebe pa so ga vzrejali Slovenci. Vse ostalo je le stvar dogovora strokovnjakov in ne politikov in drugih slepozavednih in prevzetnih nebodijihtreba. V upanju, da se bodo problemi rešili v korist in dobro lipicanca, pozivam vse pogajalce, naj zastopajo interes svetovne dediščine in predvsem tudi naših belih biserov. Žalostno bi bilo, če bi v interesu domače in zavožene politike in za golo preživetje ali lakomnosti le peščice šarlatanov in laikov morala propasti ena izmed najlepših pasem konj na svetu – remek delo hipostrokovnjakov.
Z veseljem sem prebral, kako se je evropska komisija odločila, da se morata o reji in vodenju rodovne knjige o izvoru pasme dogovoriti avstrijska in slovenska pogajalska skupina. V primeru medsebojnega prepira bi namreč spet najbolj nastradal prav lipicanec. To se mu je v stoletni zgodovini že večkrat pripetilo… Pred resnico poetični “borci” za lipicanca lahko mižijo, ne morejo pa je spremeniti ali potvoriti njenih dejstev in podatkov!
Objavo članka je dovolila revija Kras.
