Stare kot človekov obstoj so tudi njegove lovske navade. Užitno divjad, ki je nudila tudi kožuh za zaščito pred mrazom in mokroto, je človek najprej iskal peš po deželi, dokler ni izkoristil konjeve hitrosti. Namige, da se je človek že pred uvedbo pisave odpravljal na lov na konju, najdemo na jamskih risbah, izkopanih poslikanih skodelicah in drugih uporabnih in kultnih predmetih iz obdobja pred našim štetjem. Ena najstarejših oblik lova je sokolarjenje, kjer lovska druščina na konjih dejanske “lovce” le spremlja.”Lovci” so v tem primeru dresirane ujede – sokoli, ki jih spustijo nad pernato divjad, na primer fazane, jerebice ali golobe.{+++}
Skozi stoletja se je lov na konjih na različne vrste živali razvil v privilegij plemstva, bogatašev in vitezov. Kot ljudski šport so ga razvili šele Angleži, ki so v 18. stoletju začeli k lovu vabiti vsakogar, ki je imel konja, potrebno oliko in denar za lovski prispevek. V tem času so v Angliji lovili predvsem lisico. To je bil spektakel, ki je zahteval več potrpljenja kot jahalnega znanja, kajti ovir je bilo praviloma malo in še te so bile visoke, tako da so jih lahko preskočili v polnem galopu, ali pa so jih preprosto obšli.
Šele ko so deželo začeli vse bolj izkoriščati za pašnike, obdane z nasipi, ogradami, živimi mejami in jarki, je lovno jahanje pridobilo nov čar in napetost. Odtlej so mnogi udeleženci lova dajali prednost preskakovanju tveganih ovir kot pa samemu lovu na lisico.
Medtem ko je v Nemčiji lov na živo divjad zakonsko prepovedan, v Veliki Britaniji, na Irskem in v Franciji še danes gonijo divjad s psi gonjači (od tod tudi ime pogonski lov). Zaradi velike priljubljenosti tega športa so se v Nemčiji po zakonski prepovedi razvile druge oblike, ki izključujejo živo divjad, kot so lov po umetni sledi (vaba ali koščki papirja) in lov na lisico.
Pri lovu po umetni sledi (vabljiva sled) nadomesti živo divjad jezdec, ki z vabo zaznamuje sled za pse gonjače, te pa zasledujejo udeleženci lova.
Komur je organizacija te oblike lova predlaga – pse gonjače vključno z njihovim spremstvom mora organizator plačati – se zadovolji z lovom na lisico. Jahač z lisičjim repom na desni rami nadomesti lisico, ki jo zasledujejo udeleženci lova.
Pri lovu po umetni sledi (koščki papirja) zaznamujejo sled s koščki papirja ali čim podobnim.
Pri danes običajnih oblikah lova so na natančno določenem lovišču postavljene tudi ovire, ki so po možnosti široke, trdne in približno 1 m visoke. Jezdece, ki ne želijo preskakovati ovir, večinoma vključujejo v skupino na konec lovne druščine in jo vodijo mimo ovir.
Kdor se želi udeležiti lova, mora imeti ne le dobrega konja, temveč mora plačati tudi (večinoma nizek) lovski prispevek ter zadostiti določenim predpisom glede obleke.
Lovska obleka ustreza jahačem/jahačicam na turnirjih za preskakovanje ovir.
Za moške obvezni:
- rdeč ali črn suknjič,
- bele hlače,
- jahalna kapa,
- črni škornji z rjavimi zavihki ali brez njih,
- bela srajca s plastronom ali kravato,
- bele rokavice.
Za dame so obvezni:
- črn, zelen ali moder suknjič z ustrezno jahalno čepico,
- bele ali rumene hlače,
- bela bluza s plastronom ali kravato,
- črni ali temnorjavi škornji,
- bele rokavice.
Konj za lovno jahanje
Idealen konj za lovno jahanje mora biti star najmanj 5 let. Poleg veselja do gibanja in preskakovanja ovir mora biti že izurjen v preskakovanju ovir. Vztrajno in varno mora svojega jezdeca nositi čez ovire, pri čemer je zelo prijetno, če je uravnovešenega temperamenta. Nervozni, plašni konji ali konji, ki posebej vlečejo naprej, so prav tako neustrezni kot leni, kajti jezdecu jemljejo veselje do lova.
Viri:
Heidrun Werner – Pasme, nega, šolanje, šport
http://nhh.glencarry.com/default.htm
