Metode zatiranja notranjih zajedavcev, ki se jih poslužujejo rejci konj v Angliji

Metode zatiranja notranjih zajedavcev, ki se jih poslužujejo rejci konj v Angliji

1993
0
SHARE

(RoK, oktober 2000, številka 10, str. 48, 49 in 50)
Avtor: mag. Marko Fajdiga, dr. vet. med

V pričujočem prispevku povzemam nekaj glavnih značilnosti metod zatiranja notranjih zajedavcev, ki so jih na podlagi vprašalnikov nacionalnega inštituta, za varovanje zdravja živali v Angliji, posredovali rejci konj z namenom, da se dopolnijo programi preprečevanja najpogostejših zajedavskih bolezni, ki ogrožajo zdravje njihovih konj. Posredovana vprašana so se nanašala na vrsto reje, upravljanje s pašniki, problemi z zajedavskimi boleznimi, metode zatiranja zajedavcev in izvor informacij, ki vplivajo na njihov izbor anti helmintičnega pripravka. Glavna ugotovitev, ki izhaja iz pregleda prispelih odgovorov je, da je kontrola zajedavskih bolezni uspešna, kljub uporabi različno učinkovitih programov oziroma metod zatiranja. Strokovnjaki pa vseeno pripominjajo, da je potrebno zaradi vse večjega pojava odpornosti najpomembnejših vrst zajedavcev dopolniti obstoječe metode z novimi strokovnimi programi zatiranja najpogostejših zajedavskih bolezni pri konjih.

Programi zatiranja zajedavskih bolezni so v glavnem usmerjeni v najpomembnejše vrste zajedavcev, ki prevladujejo v posamezih regijah države in ogrožajo zdravje konj. Mednje sodijo zlasti valjasti zajedavci (veliki strongilidi in mali strongilidi), zolji (Gasterophilus spp.) in trakulje (Anoplocephala perfoliata). Bolezni, ki jih povzročajo veliki strongilidi so v padanju zaradi intenzivne rabe visoko učinkovitih antihelmintičnih pripravkov, ki delujejo predvsem na njihove razvojne oblike. Vendar se v zadnjih letih pojavlja vse več invazij s trakuljami. Zadnje raziskave opravljene v različnih državah ugotavljajo invadiranost pri 20 do 50 % preiskanih konjih. Strokovnjaki ta porast trakuljavosti pripisujejo večji rabi pripravkov, ki na trakulje nimajo dovolj visokega učinka delovanja. Trakuljavost lahko povzroči resne zdravstvene težave, od prebavnih motenj do pojava ileocekalnih kolik. Te kolike pa ugotavljajo pri velikem številu konj, navkljub redni uporabi različnih antihelmintičnih pripravkov.{+}

Prav tako strokovnjaki beležijo porast razvojnih oblik malih strongilidov zaradi uporabe vedno istih antihelmintičnih pripravkov, ki delujejo samo na odrasle oblike strongilidov. Na ta način se vse bolj selekcionizirajo določene vrste zajedavcev, ki so genetično nagnjene k razvoju inhibiranih – mirujočih faz v sluznici prebavil.

Program zatiranja notranjih zajedavcev še vedno temelji na uporabi antihelmintičnih pripravkov, čeprav se na nekatere učinkovine že pojavlja odpornost. Ugotavljajo celo, da je odpornost na določene vrste zajedavcev čedalje pogostejša. Če se ob pojavu odpornosti nekaterih vrst zajedavcev na posamezne ali skupine antihelmintičnih pripravkov ne uvede novega programa zatiranja v praksi, se lahko zgodi, da tudi najmodernejši antihelmintični pripravki izgubijo svojo visoko učinkovitost delovanja. V literaturi so pri konjih in drobnici v Avstraliji in J. Afriki opisani primeri zelo trdovratnih pojavov odpornosti zajedavcev, ko so najpomembnejši in obenem najpogostejši zajedavci postali odporni na praktično vse do sedaj uporabljene antihelmintične pripravke.

Da se izognemo porastu odpornosti zajedavcev pri konjih, je na razpolago več poznanih in v praksi preverjenih programov uporabe antihelmintičnih pripravkov, ki so se do sedaj izkazali kot zelo učinkoviti. Poznano je, da so ti programi vključevali letno izmenjavo antihelmintikov, strateško zdravljenje, pravilne odmerke zdravil glede na telesno maso živali in spremljanje pojava odpornosti zajedavcev z uporabo občutljivih laboratorijskih testov iztrebkov. V boju proti pojavu odpornosti zajedavcev na antihelmintične pripravke pa je poznana tudi alternativna metoda, to je ročno ali mehanično pobiranje iztrebkov na pašniku. Ta metoda je zelo zahtevna, zamudna in ni primerna za vse pašne površine, pa vendar v praksi angleških rejcev konj daje izredno dobre rezultate v smislu zmanjšanja stopnje okuženosti pašnikov in živali.

Danes je zelo pomembno seznanjanje lastnikov živali o pomenu odpornosti zajedavcev preko različnih strokovnih predavanj s poudarkom na pomenu vpliva pojava odpornosti in možnosti za njeno zmanjševanje. Da se lahko uspešno pripravijo tako naravnani programi izobraževanja, pa je za strokovnjake pomembno vedeti, od koga rejci dobivajo informacije in katere programe zatiranja uporabljajo.

Rezultati raziskave
Glavni rezultati raziskave so povzeti iz strokovno objavljenega članka v priznani angleški strokovni reviji iz meseca maja. V raziskavo je bilo vključenih okoli sto lastnikov konj (individualni, kobilarne, dirkalni centri), ki so bili pripravIjeni odgovoriti na poslani vprašalnik. Glavne ugotovitve, ki opisujejo pojav zajedavskih bolezni, uporabo antihelmintičnih pripravkov, kontrolo zajedavskih bolezni, higieno pašnikov in vpliv na izbiro pripravka, so naslednje:

Pojav bolezni. Pri 20 % lastnikov konj so se v zadnjih letih pojavili problemi z zajedavci v zelo resni obliki. Največkrat so bili pojavi akutnih bolezni pri novonabavljenih živalih, ki niso bile dehelmintizirane. Antihelmintične pripravke so dobile šele tedaj, ko so se že pojavili bolezenski znaki in je bilo potrebno nujno ukrepanje zaradi ohranitve zdravja obolelih živali.

Uporaba antihelmintikov. Lastniki uporabljajo antihelmintične pripravke dokaj pogosto, v povprečju šestkrat na leto. Uporabljajo pripravke iz treh različnih kemičnih skupin, t.j. iz skupine avermektinov, pirimidin/imidotiazolske skupine in iz skupine benzimidazolov. Največ rejcev uporablja pripravke iz vseh treh kemičnih skupin, le petina uporablja pripravke samo iz ene kemične skupine.

Kontrola zajedavcev. Proti vrsti Anoplocephala perfoliata, ki povzroča trakuljavost, zdravijo najmanj enkrat na leto, nekateri tudi pogosteje. Uporabljajo pripravke iz vseh treh kemičnih skupin. Večina rejcev uporablja pripravek proti vrsti Gasterophilus spp. enkrat na leto, praviloma v zimskem obdobju.

Higiena pašnikov. Lastniki zelo dobro skrbijo za čistočo in urejenost pašnikov. Skoraj polovica jih vsak teden pobira iztrebke s pašnikov. Z raziskavami je bilo potrjeno, da zlasti v severnem predelu Anglije tak način vzdrzevanja higiene na pašniku daje zelo dobre rezultate, saj se je zmanjšalo pojavIjanje najpogostejših zajedavskih bolezni.

Izbira pripravka. Največ rejcev dobi informacije iz strokovnih publikacij in pri posvetovanjih z živinozdravniki. Drugi izvori (lekarne, farmacevti, agrotehnični časopisi) imajo le neznaten vpliv na odločitev o izboru antihelmintičnega pripravka. Večina rejcev ceno pripravka ne postavlja v prioriteto, oziroma trdijo, da ne vpliva na njihov izbor. V ospredje postavljajo predvsem učinkovitost pripravka, možnost dajanja v vseh obdobjih starosti in varnost pri živalih.

Komentar
Večina lastnikov konj uporablja tri ali pa največ dve skupini antihelmintičnih pripravkov v programu preprečevanju pojava zajedavskih bolezni. Letna izmenjava pripravkov iz različnih kemičnih skupin je redka. Samo petina lastnikov v letu dni uporabi pripravke iz dveh kemičnih skupin. Največ rejcev dobi informacije iz strokovnih publikacij in nasvetov živinozdravnikov. Najpogosteje uporabijo tisti antihelmintični pripravek, ki ga strokovno najbolj in največkrat priporočajo. Cena pripravka ni odločujoča pri izboru.

Večina strokovnjakov vseeno svetuje, da se v prvih šestih mesecih leta uporablja pripravek iz ene kemične skupine, v drugi polovici leta, ko so pogostejše invazije s trakuljami, gastrofilozo in malimi strongilidi, pa antihelmintik iz druge in tretje kemične skupine.

Pri zatiranju trakuljavosti je zelo pomembno, da rejci redno odstranjujejo iztrebke s pašnikov in tako pripomorejo k zmanjševanju stopnje invazije. Večina njih to tudi redno počne vsaj enkrat na teden. Taka higiena pašnikov je pomembna tudi pri kontroli malih in velikih strongilidov. Tako preprečimo razvoj prostoživečih razvojnih oblik in zmanjšamo število dajanj antihelmintičnih pripravkov. Če higijena pašnikov na ta način ni možna, pa se lahko uporabi tudi druge alternativne metode, kot so manjša obremenitev pašnikov in paša govedi ali drobnice. Vsi ti pristopi vplivajo na manjšo stopnjo okužbe z najpogostejšimi razvojnimi oblikami zajedavcev.

Pri vse večjem pojavljanju odpornosti zajedavcev je zelo pomembno, da pripravkov ne dajemo prepogosto. Ker večina lastnikov daje pripravke na dva meseca, to je obdobje, ki je krajše od prepatentnega obdobja najpogostejših vrst zajedavcev, prispevajo k večjemu pojavu odpornosti. Kajti v tem času v prebavilih živali še niso prisotni odrasli zajedavci, ampak le njihove razvojne oblike. Pojav odpornosti zajedavcev na antihelmintične pripravke pa lahko spremljamo tudi tako, da preverjamo učinkovitost uporabljenega antihelmintičnega pripravka s pregledom blata v parazitološkem laboratoriju na prisotnost števila jajčec v gramu iztrebkov.

Posebna pozornost lastnikov pa mora biti namenjena askaridni vrsti Parascaris equorum, ki se pojavlja pretežno pri žrebetih in zajedavcu Oxyuris equi. Čeprav z odstranitvijo iztrebkov na pašniku in v hlevih zmanjšamo pojav malih strongilidov, pa so askaridna jajčeca bolj lepljiva in se bolj pritrdijo na površine sten v boksih, zato jih tudi težje odstranimo. Žrebetom moramo zaradi teh lastnosti razvojnih oblik zajedavca dati antihelmintični pripravek pri dveh in štirih mesecih starosti. Oxyuris equi je zmerno patogen in ne povzroča večjih zdravstvenih težav pri konjih. Najpogosteje ga ugotavljamo pri vhlevljenih živalih. Redno čiščenje perianalne regije zmanjša obolevnost živali. Letna izmenjava antihelmintičnih pripravkov bi morala biti v jeseni ali spomladi. Strateška uporaba pripravkov pomeni, da se pripravek uporabi takrat, ko je za zajedavce najbolj uničujoč. Ličinke, ki v organizmu živali čez zimski čas preživijo v mirujočem stanju, spomladi dozorijo v spolno zrele zajedavce, ki izločajo jajčeca. Jajčeca na pašniku dozorijo v ličinke tretje razvojne faze v času poletja in invadirajo konja. Bolezen se lahko pojavi že v jesenskem ali kasneje v zimskem obdobju. Del zaužitih ličink pa nadaljuje svoj razvoj tako, da se zarijejo v sluznico črevesja, v njej preživijo zimo in povzročijo bolezen naslednjo spomlad.

Zaradi omenjene specifičnosti razvoja ličink predvsem malih strongilidov, bi morali živali zdraviti v januarju in začetku februarja. Po dajanju pripravkov bi morali lastniki nato skupaj z živinozdravnikom spremljati število izločenih jajčec v iztrebkih na vsaka 2 do 4 tedne. Glede na večje število ugotovljenih jajčec, bi morda bilo potrebno živali še enkrat do dvakrat dehelmintizirati. Časovno obdobje med dvema dehelmintizacijama pa bi bilo potrebno določiti glede na ponavljanje števila ugotovljenih jajčec v gramu iztrebka.

Zaključek
Iz omenjenega prispevka lahko povzamemo, da samo strokovno izdelan program zatiranja zajedavskih bolezni omogoča učinkovit rezultat, ki se odraža v dobrem zdravju konj. Prepogosto se dogaja, da lastniki svojim živalim prevečkrat ali pa premalokrat dajejo antihelmintične pripravke, kar po eni strani vodi v neekonomičnost, po drugi strani pa se pojavi neuspešnost pri zatiranju zajedavcev. Mogoče pa bodo omenjene ugotovitve in priporočila strokovnjakov na podlagi pridobljenih izkušenj angleških rejcev konj, le prispevale kaj k ponovnemu tehtnemu razmisleku, predvsem tistih lastnikov z večjim številom konj, da bi se lotili strokovnega ali celo morda strateškega programa dajanja antihelmintičnih pripravkov. Skupaj z izbranim strokovnjakom bi lahko pripravili program za leto dni vnaprej, mogoče celo za dve ali tri. Tako bi na podlagi pridobIjenih izkušenj lahko presojali uspešnost in učinkovitost kontrole nad zajedavci in programe dopolnjevali glede na problematiko posamezne vrste zajedavca.

BREZ KOMENTARJEV