Naravno ravnovesje v konjevih ustih

Naravno ravnovesje v konjevih ustih

2181
0
SHARE

Vsi si lahko vsaj približno predstavljamo kako si je narava zamislila ravnovesje konjskega kopita. Konj si je v divjini z dnevnim iskanjem paše po naravni poti obrabljal roževino in vzdrževal pravilno rast kopita. To naravno obrabljanje na osnovi načina življenja in okolja, je enako značilno tudi za konjeve zobe, čeprav je ta del konjevega telesa vse prepogosto spregledan. Ideja da je nekaj “pravilno oblikovano da opravlja svojo funkcijo in opravlja svojo funkcijo da je pravilno oblikovano” v primeru zob resnično zadane bistvo. To kar bom delil z vami v sledečem članku ni moje prepričanje, ampak preprosto tisto, kar očitno najbolj ustreza konjevim naravnim danostim.
{+++}
V naravi se konji pasejo 14 do 18 ur dnevno na travah polnih peščenih delcev ki obrabljajo konjeve zobe na tak način, da je obraba prednjih zob enaka njihovi rasti. Konjevi sekalci so ključ ravnovesja v konjevih ustih. Dolžina in kot prednjih zob naj bi bila tahkšna kakršne vidimo pri domačih konjih ko so stari okrog 5 let. Takšni naj bi zobje tudi ostali do konjeve smrti. Ko domači konji dosežejo približno 5 let se začne dogajati, da dolžina njihovih prednjih zob ne spominja več na zobe njihovih divjih sorodnikov – zobje domačih konj zrastejo predolgi in pod napačnim kotom. Tu se začne nenormalna rotacija temporalno mandibularnega sklepa (kjer se spodnja čeljustnica stika z lobanjo). Rotacija tega sklepa vpliva na način obrabe meljakov. Bistvo ki bi ga poudaril je, da je treba zdraviti oz. preprečiti vzrok (rotacijo prej omenjenega sklepa) z nadzorovanjem dolžine sekalcev, ne pa odpravljati simptome (brušenje “špic” na meljakih). Če poskrbimo za pravilno dolžino sekalcev, ne bo prišlo do rotacije in posledično se bodo tudi meljaki obrabljali enakomerno in pravilno. S samim brušenjem meljakov ne bomo nikoli dosegli ravnovesja v ustih.

Veterinarji uporabljajo pripomoček imenovan spekulum, ki jim pomaga držati konjeva usta odprta skozi ves čas pregleda in posega. Izgleda podobno kot oglavka, le da ima na oglavni del nameščen še kovinski del, ki se ga vstavi v konjeva usta, z dvema kovinskima ploščicama, na katerih počivajo zgornji in spodnji zobje. Ti dve kovinski ploščici sta nameščeni natančno ena pod drugo zaradi česar se, ko konju razpremo usta, njegova spodnja čeljust poravna z zgornjo. Posledično se do določene mere poravna tudi rotiran temporalno mandibularni sklep na zadnjem delu čeljusti. Prednji zobje – sekalci – so zdaj navidezno poravnani, zaradi česar izgleda kot da so edini vir težav neenakomerno obrabljeni meljaki. Vse to je treba vzeti v obzir, da bi zares lahko vzpostavili ravnovesje v konjevih ustih.

Večina današnjih veterinarjev se trudi z brušenje zob doseči centralno poravnavo v ustih, kar pomeni da poskušajo zobe poravnati s preprosto vodoravno izravnavo površin meljakov. To metodo uporabljajo enako pri vseh konjih. Pozornost posvečajo prezvsem grizni ploskvi, oziroma ploskvi kjer se ob ugrizu stikajo zgornji in spodnji zobje. Ker pa imajo konjski zobje neverjetno sposobnost prilagajanja rasti, se ploskvi zgornji in spodnjih zob vedno stikata – tudi pred posegom zobozdravnika. Konj že pride pred veteriarja ali zobozdravnika z zobmi, ki se prilegajo eni drugim, veterinarjeva naloga pa je, da anatomsko izravna konjeva usta tako kot to najbolje ustreza posameznemu konju.

Dejstvo je, da bi morali največ pozornosti posvečati ponovni vzpostavitvi pravilne biomehanike v konjevi čeljusti. Premikanje čeljusti predstavlja 50% vsega premikanja v konjevih ustih. Jezik rotira v nasprotni smeri od čeljusti. Združen trud obeh premika hrano od prednjega dela ust k požiralniku. S tem v mislih si predstavljajmo kako se spremeni gibanje čeljusti če so sekalcu predolgi – v tem primeru čeljust rotira v smeri gor-dol, namesto s strani na drugo stran.

Lahko si predstavljamo da za 50% omejeno gibanje lahko precej oteži delo, ki ga je narava namenila zobem; zaradi količine sena in koncentratov ki jih polagamo domačim konjem, konj ne izgublja teže in tega ne opazimo. Resnični pokazatelj kdaj je treba uravnovesiti konjev ugriz je gibljivost spodnje čeljusti.

Kako torej preverimo biomehaniko konjeve čeljusti? Raje kot da premikamo zaprto čeljust s strani na stran, kar je najbolj poznana metoda preverjanja zob, lahko pravilno preverite konja tako, da dosežete da stisne žvekalne mišice. S tem se pokaže prava biomehanika čeljusti. Veterinar doseže to da konj stisne žvekalne mišice tako, da vstavi po en prst na vsaki strani na notranjo stran ust, s čimer sproži refleks žvečenja. Mnogi zobozdravniki so mi povedali, da imajo vse živalske vrste razmaknjene zobe kadar počivajo oziroma vedno kadar ne jedo. Če bi se zobje med gibanjem stikali, bi prišlo do poškodb na površini zob. Zato do stikanja oziroma do mletja hrane lahko pride le, če aktiviramo žvekalne mišice ali mišice ki nadzirajo gibanje čeljusti.

Konji so mi pokazali, da ravnovesje v ustih dosežemo samo, če najprej uravnovesimo sekalce. Na splošno je potrebno na sekalcih vzpostaviti pravilni kot in dolžino (se pravi kot in dolžino, ki ju vidimo pri 5 letnem konju). Če potrebni veliki popravki, se dela lotimo postopoma, kot pri ljudeh. Konec koncev je dolgo trajalo, da se je napaka razvila – verjetno bo minilo kar precej časa preden jo bomo popravili.

Verjamem da podobno kot kovač, tudi veterinar ki ureja konjeve zobe potrebuje dobro orodje. Ko že govorimo o orodju: večina pripomočkov za urejanje konjskih zob ni ergonomično prilagojenih konjskim ustom, kaj šele da bi bili prilagojeni uravnovešanju le-the. Tri leta sem porabil za razvijanje ročnih pripomočkov ki ergonomično ustrezajo tako konju, kot tistemu ki izvaja popravke na zobovju. Rezultat so posegi brez krvi in veli manj neugodja po posegu.

Še ena popularna misel sodobne konjske zobne medicineje zaobljevanje prvih meljakov, imenovanih predmeljaki, da bi ustvarili tako imenovani “sedež za brzdo”. Pretirano oblikovanje kateregakoli mehaničnega dela je ponavadi dobro – v teoriji – v praksi pa nam isto idejo ob prvi priložnosti raznese v obraz. Takrat naredimo korak nazaj in poskušamo razumeti zakaj ta brilijantna ideja pravzaprav ni tako zelo dobra.

Konj se rodi s svojimi prvimi tremi meljaki, ki se stikajo, ampak nimajo nobene prave funkcije dokler konj ne doseže 6 do 8 mesecev starosti. V tem času narava poskrbi za še eno ključno točko za ravnovesje ust – sekalce. Ti zobje (sekalci in predmeljaki) so praktično vse kar je prisotno v konjevih ustih (poleg jezika) vse do približno njegovega drugega leta starosti, ko se lobanjski šivi dokončno spojijo. Po napisanem sodeč sklepam, da je narava ocenila, da so ti zobje, ki jih ima konj najprej v ustih, ključnega pomena za ravnovesje in pravilen razvoj celotne lobanje. Če v zobe vrežemo “sedež za brzdo” s tem odstranimo stično površino na večini glavnih meljakov. Odstranitev te površine povzroči stransko nestabilnost temporalno mandibularnega sklepa. Presenetljivo se to pokaže tudi na zunaj kot vdolbina ob straneh. Če tega ne naredimo (in s tem omogočimo maksimalno stikanje zobnih površin), je temporalno mandibularni sklep neprimerno bolj stabilen in učinkovit.

Kaj poskušamo resnično doseči z “Natural Balance” zobno medicino za konje?

Naravno ravnovesje v ustih in sposobnost čeljusti da se giblje naprej, nazaj, levo in desno, je enakovredno sposobnosti celotnega telesa da se giblje v vse smeri. Gibanje čeljusti vpliva na gibanje vratu, ta pa na razvoj mišične mase in gibanje celotnega telesa. Pred tremi leti sem napisal tezo v kateri navajam, da bi lahko pri konju dosegli popolno regeneracijo s popolnim uravnovešenjem ust. Kot sem povedal že prej, je treba začeti pri sekalcih in od tam nadaljevati z anatomsko pravilnim pristopom, ki je prilagojen posameznemu konju. Tri leta sem poskušal izpodbiti svojo teorijo in do zdaj še ni bilo primera, pri katerem se ne bi pokazala za pravilno. Nauk je jasen: čim manj poseganja v naravo je ponavadi najboljše za človeka in žival.

Prevedla in priredila: Spela
Originalni naslov: Natural Balance in the Equine Mouth
Avtor: Spencer LaFlure

BREZ KOMENTARJEV