Konj ima čudovito lastnost, s katero moramo ravnati previdno
Navajanje na strašljive dražljaje – »desenzitiviranje«
Bolj ko se poglabljam v psihologijo konja, večje imam spoštovanje do te čudovite živali. Po eni strani je udomačen konj globoko v sebi še vedno divja žival z izjemno močnimi samoohranitvenimi nagoni. Ti ga vedno opozarjajo pred strašljivimi zvoki in dogajanji v okolici. A po drugi strani je ta ista žival včasih delala v temnih rudniških rovih, kamor se je dalo priti le v tesnih in škripajočih dvigalih. V vojnah so vlekli vozove, topove, bili prisotni v prvih bojnih linijah, kjer je bilo vse dogajanje za tako občutljivo živali neznosno. Dandanes pa služijo svoj kruh pri policiji in s svojo pojavo, prisotnostjo in nepopustljivostjo med izgredniki sejejo strah.
Kako je to možno, ko pa vendar vemo, da je to žival, ki najprej beži, potem sprašuje, kaj se je zgodilo? Kako lahko ostanejo mirni, čeprav, na primer, razjarjena množica protestnikov vanje meče pločevinke ali celo kamenje? Preprosto. Konji imajo kar nekaj čudovitih lastnosti in ena izmed njih je sposobnost, da se, hitreje kot katera koli druga žival, desenzitivirajo oziroma navadijo na nekaj, kar jim predstavlja strašljivi dražlj.
Zakaj je ta lastnost tako pomembna za to v beg orientirano žival? Če temu ne bi bilo tako, bi konji ves čas samo bežali in ne bi imeli časa za prehranjevanje, počitek ali razmnoževanje. V divjini se prostoživeči konji hitro privadijo na neškodljive grožnje, kot je šumenje vetra v vejah in grmovju, grmenje, drugi rastlinojedci… Brez te izjemne sposobnosti pa bi bili za človeka neuporabni kot delovne živali, ker bi se vedno, vsak dan znova vsake stvari bali in od nje bežali. Urjenje konj bi bilo nemogoče, če se konj ne bi mogel navaditi sedla, brzde, jahača in bi se vsega tega vsakič in vedno znova bal. Le če že v prvem stiku z naštetim spozna, da mu ne bo hudega, lahko dobro napredujemo in ga česa naučimo.
In kako konja desenzitiviramo?
Habituacija je najenostavnejša oblika učenja. Strokovna definicija je »pojemanje odgovora kot rezultat ponavljajočega dražljaja« (Psihologija konja, M. in M. Tušak, 2002). Poglejmo na primeru: svojega konja želim navaditi na šumenje plastične vrečke. Le teh srečamo v naravi ogromno in prenekateri konj se je ustraši, ko se z njo poigra veter. Če mu torej doma, v varnem in ograjenem okolju dokažem, da se je ni treba bati, imam na terenu eno skrb manj. Konja držim na povodcu, vrečko privežem na biček ali palico in z njo začnem mahati (na določeni razdalji od konja seveda), da zašumi (=ponavljajoči dražljaj). Povsem normalna reakcija konja je, da se ustraši (=odgovor na dražljaj), vendar s šumenjem nadaljujem, konju pa z mirnim glasom prigovarjam, da se umiri. Počasi približujem vrečko in kmalu se ga lahko z njo tudi dotaknem. Ko vidim, da se je konj pomiril (=pojemanje odgovora) in ga to šumenje ne skrbi več, odneham z »vrečkanjem«.
Zavedati se moramo, da povprečno traja manj kot minuto, da se konj navadi določenega dražljaja. Velikokrat jih ljudje nehote in nenamenoma naučimo povsem nasprotnih stvari, kot bi jih želeli. Če bi odnehala s šumenjem, ko je bil konj še vznemirjen, bi storila veliko napako. Konj je bil v mislih takrat v stanju »bega« (najprej beži, potem razmišljaj) in ponehanje šumenja bi razumel tako, da je pravilno reagiral, ko se je odločil bežati, saj je dražljaj ponehal. Ko mu, pripetem na povodec, preprečujem pobeg, se mora s tem strašljivim dražljajem soočiti in hitro spozna, da mu ne bo storil žalega.
Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
Vašcer Quarter Horses (www.vascerquarterhorses.com)
prvič objavljeno v prilogi SN Raj doma, januar 2012
