O psihologiji konj – prof. dr. Frank Olof Ödberg (univerza v Gentu,...

O psihologiji konj – prof. dr. Frank Olof Ödberg (univerza v Gentu, Belgija)

3560
0
SHARE

Umirjen pogled, pokončna ušesa, ponosna drža in nežen gobček iz katerega vedno ravno ob pravem času prihaja rezget. Kaj je lepšega, kot doživetje tega?

Vsak konj je individuum, zato na nobenem področju in v nobeni disciplini ne moreš delati točno po točkah, ki so zapisane v literaturi. Z glavo skozi zid pač ne gre. Šele ko ugotoviš, da so to le možne smernice, ki ti lahko določene stvari olajšajo, ne pa tisto “edino pravo” za kar bi bil pripravljen staviti glavo, si na pravi poti.

Konji so multisenzorna bitja. Za lažje razumevanje teh plemenitih bitij bi moral vsak lastnik obvladati vsaj splošni etogram konja. Njegove senzorne značilnosti: vidna polja in vid (oboje je odvisno od položaja glave in vratu), barve, ki jih zaznavajo in kako jih vidijo (ne vidijo jih isto kot ljudje, čeprav niso barvno slepi). Če opazimo, da konj pri prvem srečanju s kakšnim drugim konjem stoji najprej tako, da sta si z nosovi en ob drugem in se med seboj ovohavata, potem pa se počasi pomikata nazaj proti genitalijam, vidimo le normalen proces spoznavanja. Antipatijo opazimo, ko konj pri interakciji z drugim konjem z nogo kopa po tleh in cvili. Pomembno socialno početje je tudi medsebojno rahlo grizljanje (največkrat po vihru in hrbtu), ki kaže na sprejetje, socialni kontakt in simpatijo, znižuje njihov srčni utrip ter pomirja. Pri razumevanju konj je pomembno tudi poznavanje položajev ušes in repa (položena ušesa, gubice na gobčku, stresanje z glavo in odprta usta nakazujejo na ugriz); za cmokanje predvidevamo, da je znak podrejanja, čeprav jasnih dokazov ni; vihanje zgornje ustnice pomeni potiskanje novega vonja v kanal kjer konji zaznavajo feromone; hrzanje je znak prijateljstva, veselja (tukaj sem, prijatelj moj); kopanje z nogo po tleh je lahko kazatelj napetosti (zaradi dela, čakanja na privezu, pod sedlom) in tovrstno početje zmanjšuje stres in jih pomirja. Naslednji pomemben dejavnik je razumevanje hierarhije, ki jo konji med seboj vzpostavijo. V divjini glavna kobila vodi čredo. Žrebec je nekje v ozadju, čuva čredo in pazi na nevarnosti. {+}

Čreda kobil z žrebeti

Konj je velik privilegij in v prvi vrsti tudi velika odgovornost, ki se je moramo zavedati. Ne dovolimo, da se jim slabo godi zaradi naše nevednosti. Profesor doktor Olof Ödberg je ponudil tudi nekaj dejstev o žalostnih koncih konj. Vzroki za odhod v klavnico so v 25% zaradi obolenj na pljučih, enak odstotek jih tja pride brez vzroka, drugi zaradi slabega stanja (slabih življenjskih razmer), napaka pa je tudi pretirano obračanje k naravi (ki je velikokrat zelo kruta).

Če so konji vedno na prostem (Camargue) večinoma časa jejo (60%), malo počivajo (20%),  ležijo (10%) in počnejo ostale stvari (10% ). V hlevu pa večinoma delajo vse ostalo (68%), v 16% ležijo in v 16% jejo. Problem je, če nimajo kaj početi, takrat se večinoma odločajo za prehranjevanje – če imajo na voljo premalo voluminozne hrane pa to privede do frustracij in slabih navad iz dolgočasja (hlapanje, medvedji ples, grizenje lesa, brcanje v stene). Vsa ta stereotipna vedenja prej razvijejo tisti konji, ki imajo daljši odzivni čas kognicije, saj le-ti težje iščejo alternative.

Pomembna je tudi družba ostalih konj, na vedenje pa vplivata še genska predispozicija in temperament. Če konje, ki so vajeni paše skozi cel dan na hitro in za večino dneva vhlevimo zelo tvegamo, da razvijejo stereotipna vedenja (slabe navade, razvade), saj jim s tako velikimi spremembami povzročamo stres in situacijo v kateri se ne znajdejo več. Dobro je, če lahko okrog konjev zaposlimo več ljudi ali jim sami nudimo veliko pozornosti ter jim omogočimo (vsaj vizualen) kontakt z drugimi konji.

Stereotipna vedenja vzpodbujamo tudi, če je v hrani kaj sladkega (melasa), ker je konj pri deljenju obrokov v pričakovanju, razburjen, vzhičen, se veseli. Podobno na slabe navade vplivajo hrup v hlevu, nenehno dogajanje, direndaj, čiščenje hleva vsakič ob različnih časih, odhod kakšnega konja iz hleva ipd.. Ne samo, da so slabe navade nekaj nezaželenega, dokazano je tudi, da je na primer plodnost pri kobilah bistveno manjša, če imajo katero od razvad, kar predstavlja velik problem v kobilarnah.

Da so konji kompleksna bitja, ki zahtevajo veliko pozornosti in skrbno nego ni nobena skrivnost. Imajo tudi precej kompliciran prebavni trakt. Dodatno se srečujemo še z nizkim pH sline in visokim pH želodca. Ravnovesje sicer lahko uspešno vzpostavimo, če se konj pase na travnikih 24 ur na dan, oziroma mu zagotovimo prehranjevanje skozi cel dan, sicer pa se lahko razvije čir. Hranjenje na primer samo 2-krat na dan ponavadi prinaša velike probleme in v najboljšem primeru »le« slabe navade. Konji recimo pričnejo s hlapanjem zraka, s čimer skušajo vzpodbuditi proizvajanje sline, ki bi v želodcu nevtralizirala pH – čeprav se to dejansko ne zgodi.

Nekatere razvade znižujejo stres (test srčnega utripa ob različnih početjih). Srčni utrip je precej nizek pri hlapanju, saj gre za pomirjanje, ko ni izhoda iz stresne situacije. Če konj to že počne mu to dovolimo, razen če imamo rešitev. Treba je namreč odpraviti vzrok, ne pa konja simptomatsko zdraviti (operacija, odvzem mišic, prerez živcev – to ni rešitev, stvar lahko le še poslabšamo; podobno je z pajsarji in ovratnicami, ki tresejo). Kaznovanje razvado le še stopnjuje – nikoli se konj ne kaznuje v boksu (kjer ponavadi zaradi dolgočasenja tako ali tako nimajo izbire); zunaj pa le takoj ob nezaželenem početju (pogojno dovoljena uporaba električne ovratnice), nato pa se stanje budno spremlja naprej. In kaj predlagamo za odpravljanje vzrokov? Večino težav reši dovolj voluminozne hrane (in ne manjšanje le-te na račun koncentratov, kot vidimo v nekaterih hlevih); povečanje socialnega kontakta, rešetke med boksi namesto zidu, možnost vsaj vizualnega kontakta ali ovohavanja. Če konja z razvadami hranimo večkrat na dan se stanje le še slabša (zaradi pričakovanja, razburjanja in svari o katerih smo že govorili) – s tovrstnim početjem se je stanje nekoliko izboljšalo le pri konjih, ki brcajo v stene.

Problem s katerim se srečujejo nekateri ljudje je hranjenje dominantnih konj. V prvi vrsti naj jih hrani oseba, ki zna ravnati s konji, se jih ne boji, v dani situaciji zna odreagirati in je dovolj odločna, da stvari izpelje do konca. Pri takšnih konjih se namreč obvezno hrani s vstopom v boks, konj pa mora počakati, da mu dovoliš jesti; s čimer vzpostavimo spoštovanje. V bistvu stvari niso tako zelo komplicirane, zahtevajo le natančnost in doslednost. Če nam oboje uspeva tudi uspeh ne izostane in so težave le še občasne, predvsem pa veliko manj hude/nevarne.

Nekateri konji grizejo sami sebe. Gre za samopoškodovanje, ki kaže na to, da žival nekaj boli, zato se tam grize. Možgani namreč pri tem sprožijo sproščanje endorfinov, ki pomagajo zmanjšati bolečino. Možno a veliko redkeje to počno zaradi agresije, ki je ne morejo izraziti drugače (na primer žrebci). Ponavadi se stanje normalizira že po lokalnem anestetiku, v nasprotnem primeru pa se vzroke samopoškodovanja seveda išče naprej.

Samopoškodovanje, ki kaže na to, da žival nekaj boli, zato se tam grize.

Odhajamo na razstavo, turnir ali le na krajšo ježo v sosednji kraj? Nas čaka borba z najmanj pol tone težko živaljo, ki se boji prikolice? Pri transportu naletimo na najbolj pozitiven odziv, če imamo priložnost konja spoznati s to veliko škatlo na kolesih že, ko je še žrebe in ga nalagamo skupaj s kobilo (ko vidi, da mama ne dela težav jih tudi sam ne počne). Pomemben faktor je ravnotežje – rajši se vozijo tako, da gledajo nazaj. Zanje je tako bistveno manj stresno, saj 2/3 teže nosijo na prednjih nogah in v takšnem položaju lažje lovijo ravnotežje. Pomembno je tudi okno na transportnih sredstvih, da konj vidi kaj se okrog njega dogaja.

Problem, ki smo se ga na predavanju o psihologiji konja dotaknili je bilo tudi jahanje konj. Žvala na vzvod na primer ne sme biti sredstvo prisile, je način relaksacije spodnje čeljusti, in jo uporabljamo za nižanje glave; medtem ko navadna žvala služi za privzdignjenost – od tod tudi kombiniranje obeh pri visoki dresuri.

Obstaja več vrst treningov konj (ali živali nasploh). Prvi je soočenje in prisila soočenja z neko stvarjo. Večkrat vidimo, da se živali sili v neko početje, učinek je lahko sicer pozitiven, rezultate imamo takoj, a povzroča ogromno stresa, ki ga konji med seboj različno prenesejo. Žal je rezultat velikokrat tudi agresija, postavljanje po robu in obnašanje, ki nas sčasoma lahko resno ogroža. Drugi način je postopno približevanje pojava, ki traja dolgo časa, a je prijetneje in manj stresno. Stimulus (dražljaj, novo stvar) postopno dodajamo, korak za korakom. Res je, da nekaj časa traja, da pridemo do rezultata, a se vsekakor splača. Za primer vzemimo stimulus priganjanje konja v smeri naprej. Tega ne zna prvič, ko sedemo nanj in stisnemo z nogami – gre namreč za popolnoma priučen odziv. Prva stvar, ki se je moramo zavedati je, da se konj veliko bolj odzove, ko pritisk noge stopnjujemo na primer iz 0 g na 100 g, kot če ga povečamo iz 250 g na 350 g, čeprav gre za enako jačanje delovanja. Pritisk se stopnjuje od beder navzdol in se konča v petnem delu (ali ostrogah, če jih nosimo). Pomembno je, da nehamo uporabljati stimulus takoj, ko konj lepo teče. Ostanemo sicer pripravljeni, da konja po potrebi vzpodbudimo, a ga ne stiskamo cel čas. S tem konj naša dejanja sprejme, ve kdaj mora tempo povečati in kdaj teče kot se od njega pričakuje. Nauči se poslušnosti in ni preobremenjen ali naveličan. S tem dobimo občutljivega konja v smislu, da ga ni treba stiskati kot slona, da se kam premakne.

Treba je namreč jasno ločiti med nagrado in kaznovanjem – poznamo pa (vsaj) dve obliki obojega. Pozitivna nagrada je, če nehaš s pritiskom takoj, ko je reakcija pravilna (nagrada za pravilen odziv). Pozitivna kazen je, če te konj posluša ugrizniti in ga še v istem trenutku počiš po gobčku (grizenje pač ni dovoljeno). Negativna nagrada je, če ne nehaš dajati stimulusa tudi ko je reakcija konja pravilna (stiskanje konja vsak korak kljub dobremu tempu povzroča nejasnosti v komunikaciji in nezadovoljstvo ter frustracije tako konja kot jahača). Negativna kazen pa je, ko ignoriraš slabo vedenje (ne sitnarimo, če vidimo, da zadeve ne moremo rešiti; bolje je, da vedenje ignoriramo, ne ponujamo pozornosti, ne odreagiramo in počnemo ostale stvari naprej nemoteno). Biti moramo izjemno pazljivi, da ne dajemo kontradiktornih ukazov, saj s tem povzročamo zmedo.

Se še spomnite? Vsak konj je individuum, prav zares; na nas pa je, da se izobrazimo in izjasnimo o tem kaj od konja pričakujemo. Poskušajmo jih razumeti, ne povzročajmo jim nelagodja in bolečine. Obojestranska komunikacija je ključnega pomena. Vsi radi vidimo srečne ter zdrave konje in za to smo odgovorni sami.

BREZ KOMENTARJEV