Oprema konjenika in konja

Oprema konjenika in konja

2442
0
SHARE

Delavec: Ker v zadnjih dveh številkah Revije o konjih spremljam polemiko o opremi jahača in konja, ker je le ta navedena na koledarju Revije o konjih , a bolj pomanjkljivo bi rad da odpremo debato o tem tudi na teh straneh.
Del  prvegačlanka iz revije: Vsekakor mislim, da bi jahač moral biti opremljen po vseh veljavnih zapovedih in tako opremiti tudi svojega konja.
Najbolj me moti, ko vidim konja navešenega z potrebnimi in nepotrebnimi vrvmi, ovratnicami in ostalim in na njem jahača v kavbojkah teniskahin kavbojskem klobuku ….

Komentar na drugi članek: Vsekakor pa se ne bi strinjal z člankom oz. navedbami gospoda v zadnji št. Rok: Tudi, če jahamo po poteh in terenih, kjer nas nihče ne opazi se bomo vrnili v svojo štalo ali pa se spotoma kje ustavili. In tam je videz-slika jahača in konja še kako pomembna, če si želimo, da si bodo ljudje ustvarili dobro mnenje o nas. Da ne govorim o sprevodih povorkah, razstavah …. !

Toliko za iztočnico in začnimo…

Sodelujoči: Delavec, Sandi, Silver, Akademik

Sandi: Prebral sem si tako članek v sept. št. revije kot pismo iz zadnje številke.

Vsekakor bi se bolj strinjal z avtorico članka, ki kritizira slabo kulturo na konjenicah in podobnih manifestacijah, kot pa piscem pisma, po katerem naj bi bilo prav karkoli že oblečemo.

Sicer se na tradicijo jahalne obleke v Sloveniji le težko navezujemo, saj so v preteklosti v teh krajih jezdili razen oficirjev in plemičev ter bogatih meščanov le redki. A kljub temu bi človek pričakoval na konjenici ali kateri podobnih prireditev oz. druženj malo višjo raven.

Sam sicer proti kavbojem nimam nič, čeprav se strinjam, da to v naše okolje nekako ne paše najbolj, vendar absolutno zagovarjam dve pravili. Konja so od nekdaj jezdili gospodje – ti pa so nekaj dali tudi na izgled. In, če hočemo izgledat kot kavboj (ali vitez ali plemič ali karkoli drugega iz zgodovine ali sedanjosti jahanja), dajmo od glave do pete.

Osebno me najbolj zbode, ko vidim jahača na športnem sedlu, s kavbojsko uzdo oblečenega v maskirno uniformo in kavbojskim klobukom na glavi. Vsega po malem, pa nič kot se šika. Morda malo pretiravam, a vsi verjetno veste, kaj hočem s tem povedat. Res je sicer, da ko jahaš po gmajni je prva praktična uporabnost, a tudi celovitost podobe in izgled imata pri konjeniku po mojem mnenju velik pomen – še zlasti, kadar se konjenik pojavi na prireditvi. In če gre za celovito skupino, npr. pripadnike iste konjenice, se mi zdi domala smešno, da imajo vsi pripadniki enako srednjeveško tuniko in pokrivalo, potem jih je pa pod tem nekaj kavbojev, nekaj “športnih” jahačev, nekaj pa celo “neuvrščenih” oz takih, ki imajo na sebi vsega po malem.

Izgled veliko pove o konjeniku, k izgledu pa v veliki meri pripomore oprema tako konja kot jahača. To sicer (žal) ni zastonj, pa vendar. A k temu na prireditvah lahko veliko pripomore tudi organizator, pa seveda ne gre pozabiti tudi, da so nekatere konjenice ali podobne skupine jahačev bolj, druge pa manj urejene oz. poenotene v svojem izgledu. In tudi posamezniki se med seboj močno razlikujejo.

Nikakor pa se ne strinjam z navedbo v pismu novembrske številke RoK, češ če hočete gledat lepe gvante, plačajte. Ali ti kdo plača, da greš na ohcet v obleki in kravati? Ne. Pa vendar greš. Četudi obleke in kravate načeloma ne maraš…

Tako jaz gledam na to. Če kdo meni, da sem mu storil krivico, se mu v naprej opravičujem, a tako je pač moje mnenje.

Akademik: “Konjeništvu in konjeniškemu športu v ponos naj bosta konj in jezdec vedno čista in urejena”: je zapisal pok. dr Trapečar v svoji knjigi, kjer piše tudi o opremi jezdeca.
Obvezni del opreme naj bo vedno zaščitna jahalna kapa.
Najustreznejše obuvalo so primerni usnjeni jahalni škornji. Mladi jahačilahko imajo za začetek športne copate, ki pa morajo imeti čvrst podplat. Zasilna rešitev so tudi gležnarji, vendar ne smejo imeti predebelega podplata-streme, da noga ob padcu ne obvisi! Kar dobri so tudi gumijasti ali plastični jahalni škornji, kot cenejša varijanta.
Za oblačila ( perilo, bluza, suknjič, telovnik, vetrovka, hlače ) velja, da morajo biti udobna, za hlače pa še , da so iz takšnega materiala in tako krojene, da se ne gubajo.
Pod konjevo opremo, pa štejemo: sedlo, podsedelce, stremena, sedelni pas, uzda, žvala, vajeti, hlevska ovratnica, vrv za privezovanje. Za zaščito pa je deka proti muham, zaščitna odeja, ščitnik za ušesa pred mušicami , bandaže za noge , kopitni zvonci…
Ob ali za različne vrste uporabe se uporablja še veliko posebne, včasih tudi specialne ali medicinske opreme.
Ob vsempa je še enkrat najbolj pomemben prvi stavek ter dodatek, da je ob vsej opremi izredno pomembno tudi obnašanje jahača.

Silver: Vesel sem , da ste opazili članka v RoK! Sem avtor drugega članka, ki vas je vse tako zbodel! Sem predstavnik mlajše generacije konjenikov in še vedno trdno stojim za svojimi prepričanji, in nisem osamljen…
Svoje mnenje sem v kratkem predstavil že v članku, dodal pa bi še nekaj stvari! Navedeno je bilo, da so včasih jezdili samo gospodje! Ti pa so si seveda lahko privoščili marsikaj, ampak zanje je bil konj kot avto, nikoli ga niso nahranili, nikoli ga niso očistili, nikoli ga niso osedlali, in nikoli se niso pogovarjali z njim! To so zanje počeli hlapci! Skozi vsa ta stoletja pa je konj ohranil status plemenite-povsem zasluženo- živali! In tako se je v sedanji ‘gospodi’ ohranila ta miselnost, da so konji namenjeni samo njim, ki nekaj pomenijo in poskušajo sedaj s popolnoma trhlimi argumenti ostalim ljubiteljem konj zagreniti življenje! Sklicujejo se na zgodovino slovenskega konjeništva! Pa poglejmo kako čudovito preteklost ima naše konjeništvo: ob vsakem obisku portala vas pozdravi reklama Vihre! In oni se že dve leti trudijo izbrskati zgodovinsko priznano slovensko konjeniško uniformo oz. izdelati konjeniško opremo po modelu slovenske konjeniške zgodovine! In ne boste verjeli…ni jim še uspelo!!!! Nismo Španci ali Angleži, ki res imajo bogato preteklost, zdaj pa bi radi bili bolj papeški od papeža samega! Če bi vsak skrbel zase, bi imeli vsi dovolj dela!
Kaj je lepše!? Jahač, ki je urejen po vaših merilih, res v lepi sijoči opremi, pa mu morajo konja trije prijeti in miriti, da ga lahko zajaha, potem pa mora uporabljati bič, najbrutalnejše žvale in ostalo mučilne pripomočke, da ga obvlada! In to samo zato, ker se ga konj boji, ga odklanja in mu je to velika muka! Ali morda jezdec v kavbojkah, ali čem drugem pač, ki lahko svojega konja pusti kjerkoli, razumeta se s pogledom in glasom in ko gresta na teren v tem uživata! Ni jima mar za mnenje ljudi, saj imata vse kar si želita!
“Konjeništvu in konjeniškemu športu v ponos naj bosta konj in jezdec vedno čista in urejena”. Ta stavek pove vse! Ne govori o uniformah, ampak o čistoči in urejenosti. In če je konj lepo skrtačen, ima urejena kopita potem bodo vsi tako opazovali samo konja! Da en bo pomote. Tudi jaz ne zagovarjam, da bi jezdili v trenirki in športnih copatih. Ali v ne vem kakšnih živobarvnih oblačilih! Sam imam kompletno kavbojsko opremo! Od pet do glave! In ni niti v primeru, da grem na konja za pol ure ne pade na pamet, da bi šel kako drugače oblečen! Ampak ni pa primerno opletati okoli z nekimi oguljenimi frazami o naši kulturni dediščini in zgodovini, če pa nihče ne zna povedati kaj konkretno to pomeni!
Pa mi prosim opišite jezdeca oblečenega po merilih naše kulturne dediščine oz. tako, da ne bo v sramoto konjeništvu, ki bo sredi zime pri –15°C zajahal svojega konja in se odpravil najlepšim trenutkom, kar jih je možno preživeti na konju, nasproti?

Sandi: Me veseli, da si povedal malo več o svojem pogledu na zadevo

Takole bom rekel glede gospode, katero sem sam najprej omenil, na slovenskem je bil močno prisoten vpliv dunajske mode. A to niti ni pomembno, hotel sem povedat s tem nekaj drugega: da pač slovenska narodna noša ne paše na jahalnega konja nič bolj kot kavbojski klobuk v Slovenijo. To je nekaj, česar pač v preteklosti ni bilo, čeprav je narodna noša bolj slovenska od klobuka.

Zgodovina slovenskega konjeništva je absolutno nekaj, kar je bilo zelo avstro-ogrsko, torej tudi naše. Avstro-ogrsko konjeništvo (govorim o jahanju in jahalnih konjih – kateri pa res ni imelo veliko Slovencev) pa je bilo zelo vezano na dunajsko modo, kar se tiče oblačenja, oprema za konja pa je od nekdaj bila povzeta po vojaški.

Vprašuješ, kaj je lepše? Zagotovo bi na prvo mesto dal človeka, ki ima znanje. A opisal si dve skrajnosti, ki ju lahko tudi malo obrneva: človek v sijoči opremi, ki zna in ima pridnega ter ubogljivega konja, s katerim ima navezan pristen stik napram človeku, ki je napravljen v karkoli, ima konja uzdanega s kandaro ali čim podobnim, česar niti ne razume, kaj šele da bi znal uporabiti, ki jaha zelo grobo in s silo ter se ne zmeni za konjevo utrujenost in dobro počutje. Kaj je lepše? Zagotovo prvi človek v lepi opremi z znanjem in pristnim prijateljskim stikom z živaljo, kajne?!

A govora je bilo tokrat o opremi in obleki, ne pa o znanju ter prijateljskem stiku s konjem, pa čeprav je zagotovo to pomembneje od obleke in opreme.

Zagotovo so angleško sedlo in jahalne hlače ter škornji, suknič in jahalna kapa ali cilinder oz. melona nekaj, kar je v našem okolju bolj domače od western opreme. Tega menda ne moremo zanikati. To so reči, ki jih je moč najti tudi na starih fotografijah, kar pa za westeren ne moremo trditi, ta je namreč moda zadnjih nekaj let oz. morda nekaj več kot desetletja. Izjema je peščica posameznikov, ki so že pred nekaj desetletji imeli western opremo (Krušič Matevž st. je bil ena taka izjema). Ker je jahanje šport oz. rekreacija, bi lahko dali bolj domači športni opravi celo prednost – saj vendar tudi pri drugih športih uporabljamo moderno opremo. Iz tega vidika je lahko vse bolj zgodovinsko obarvano očeh posameznika tudi maškarada.

Kar se tiče denarja, poznam dve vrsti ljudi (tudi oz. v tem kontekstu predvsem med tistimi z majnimi dohodki in tako omejeno kupno močjo): tiste, ki vse kupijo samo glede na ceno, ter tiste, ki tehtajo med kvaliteto in ceno ter skušajo za svoj denar dobiti kar največ oz. dajejo prednost kvaliteti (zato kupujejo bolj počasi, dokler ne naberejo vsega, kar rabijo). Ne glede na stil, kvaliteta ima veliko vlogo tudi pri izgledu. A to je vezano na denar in zato težko primerjamo, vsekakor pa ni prav obsojati.

Ampak, ne glede na stil, naj bo naš, srednjeevropski, če tako rečem, ali pa westeren, naj bo španski ali arabski, menda se strinjamo, da naj bo celovit. Nihče mi naj ne reče, da je lepo videti, kot sem že v zgornjem postu napisal, neko mešanico vsakega malo. Lahko ima jahač največ znanja, najboljši prijateljski odnos do konja, tako mešano napravljen in opravljen ne more nuditi lepega videza celote. In denar je le stežka razlog oz. opravičilo, vsaj na nekoliko daljši rok.

Ravno takšno stilsko “neuvrščeno” sliko pa vidimo izredno pogosto. Na konjenicah, na viteških igrah, in še kje je ogromno western opreme, ki pa je kombinirana s srednjeveško opravo, pa z maskirno vojaško opravo, pa s s športno oz. angleško opremo in še marsičem drugem. In predvsem TO, spoštovani Silver, je tistko, čemur je oz. bi morala biti kritika namenjena. Avtorica prvega članka je bila v svojem pisanju bolj ozko opredeljena.

BREZ KOMENTARJEV