Povzetek predavanja o reji islandskih konj

Povzetek predavanja o reji islandskih konj

3119
0
SHARE

(avtorica: Agata Maček)

Društvo rejcev islandskih konj Slovenije je ob zaključku leta pripravilo predavanje gospoda Johannesa Hoyosa iz Avstrije na temo “Reja islandskih konj”. Pri tem, predvsem pa ob brezhibnem sprotnem prevodu gospoda Toma Tadla (iz angleščine), je nastal naslednji zapis:

Johannes Hoyos

Nekaj uvodnih predstavitvenih besed o Johannesu Hoyosu: je zelo čislan in dolgoletni mednarodni rejski sodnik, leta 1993 je bil zmagovalec svetovnega rejskega prvenstva, iz njegove reje prihaja veliko vrhunskih športnih in visoko ocenjenih konj, ob vsem tem pa je tudi izjemen predavatelj.  {+++}

Predavanje:
Družina Johannesa Hoyosa je z vseh vetrov; kot v smehu pravi, je v njej več krvi različnih narodov, kakor v Evropski uniji. Hoyosi so se vedno ukvarjali s konji – tedaj z “velikimi”. In ker je bil petletni Johannes premajhen, da bi bil telesno kos velikim konjem, kar naprej pa je silil nanje in je bila mati zanj ves čas v skrbeh, so v družini začeli razmišljati, da bi si priskrbeli konje manjše rasti. Tako jim je na uho prišlo, da imajo na Islandiji (poleg množic ovac in kupov volnenih puloverjev) zelo posebne male konje, z zelo posebnimi hodi. Vendar pa je oče Hoyos vztrajal pri tem, da bodo pri njih, kakor je bilo to že sicer tradicionalno pri njih oziroma pri reji njihovih čistokrvnih “velikih” konj, našli dom le konji visokokavostnih rodovnikov (z veliko številkami). Tako se je pri islandski vladi pozanimal (to je bilo leta 1957), kako priti do konj oziroma kakšen je izvozno uvozni postopek, transporti itd., kakor se je v prvi vrsti tudi pozanimal, kako je z rodovništvom konj. Tako so mu obljubili, da mu bodo priskrbeli dobro kobilo (z dolgo številko v rodovniku), brejo z dobrim žrebcem (zmagovalcem kakšega pomembnega tekmovanja). Tako se je tudi zgodilo: prva islandska breja kobila je prišla v Avstrijo oziroma na posestvo Hoyosovih leta 1957. Kobila je iz Islandije potovala tri tedne (z ladjo in vlakom), od najbližje železniške postaje pa so morali še skoraj ves dan peš, da so končno prišli domov. Toda zgodbe še ni bilo konec: ker so imeli Hoyosovi ograde prilagojene visokim konjem, je mala divja islandka ušla in ko so jo čez dva dneva našli, je bila že skoraj na železniški postaji. Takoj so seveda ograde prilagodili malim in živahnim konjem. A pri teh konjih je bilo najbolj zanimivo to, kako jih pravzaprav jahati: včasih je jahač čutil, da gre konj v kasu, včasih pa je bilo njegovo gibanje tako nenavadno, pri tem pa vsekakor urno, mehko in udobno – sčasoma so spoznali, da je ta zibajoči korak tölt in je bil vsem v veliko veselje. Ker pa je bila družina Hoyos precej številna, so potrebovali še več islandskih konj, da bi lahko jahali vsi otroci. Še vedno je oče vztrajal pri visokokakovostnih rodovnikih in tako so Hoyosovi v kratkem povečali svojo islandsko čredo. In ker je njihov domači Semriach (avstrijska Štajerska) ves gričevnat, pravzaprav že hribovit, ves razgiban in nadvse zanimiv za jahanje, so se islandci zaradi svoje zelo zanesljive in samozavestne hoje pri tem izvrstno obnesli – vsekakor bolje, kakor so mogli neraven teren premagovati visokorasli konji. In obiskovalci posestva Hoyos, kakor tudi sorodniki in prijatelji, so želeli na vsak način izkusiti ježo čez drn in strn z islandskim konjem, ki se jim je vsem zelo prikupil zaradi svoje varne in udobne hoje. Tako so se mali Hoyoski vsi po vrsti jezili, ker so morali vse prepogosto posojati svoje ljubljene konje. Saj so vendar njihovi, mar ne!? Tako se je oče Hoyos odločil, da gre na Landsmot na Islandijo (na največje deželno tekmovanje); s sinom Johannesom sta se tja prvič odpravila leta 1962 (pred štiridesetimi leti!), saj je bilo očitno, da je treba v Avstrijo pripeljati še več islandskih konj, ki so tako navdušili. Tedaj sta jih kupila kar šest. To so bili zdaj že resni začetki reje islandskih konj v Avstriji. Vendar pa je bilo tedaj pri njih (kakor so bile razmere tedaj zelo negotove tudi in celo na Islandiji) približno tako, kakor je danes pri nas: ni bilo pravila, kako jahati in učiti jahanje islandskih konj, ni bilo pravila, kako šolati konje, ni bilo ne strokovne literature, kakor ni bilo niti, pred vsem naštetim še bolj pomembne, rejske in športne usmeritve. Toda ljudje, ki so jih islandski konji zanimali, v Avstriji na čelu z družino Hoyos, so si zelo prizadevali, da bi postavili okvire in to pionirsko delo so dobro opravili. Čez deset let, točneje leta 1972, so islandci v Avstriji doživeli konjeniški preboj med druge uveljavljene pasme sicer visokoraslih konj: tega leta je bilo namreč organizirano prvo državno preizkušanje in licenciranje učiteljev in trenerjev. Udeležilo se ga je 40 učiteljev in trenerjev (večina na visokoraslih konjih), med njimi tudi Johannes Hoyos na islandskem konju. Zanimivo je bilo, da je Johannes s svojim islandcem zmagal pri preskakovanju ovir in bil tretji v dresuri.

Johannes in Beatte, njegova družica in pomočnica

Avstrijci (Avstrija je tradicionalno močna konjeniška dežela) so ob tem ostrmeli; a ker so vedeli, da je Johannes izvrsten jahač (tudi na velikih konjih) in ob neznanskem presenečenju, ko je mali islandski konj v parkurju in dresuri premagal visokorasle konje, ki so bili pravzaprav vzrejeni za tovrstne športe, so morali priznati, da je v teh konjih mnogo več, kakor kažejo njihova mala telesa. Še pred tem, 1970 leta, pa je FEIF (mednarodna zveza islandskih konjeniških organizacij) pripravila tedaj še evropsko prvenstvo v jahanju islandskih konj (zdaj je to tekmovanje preraslo v svetovno prvenstvo, ki je vsaki dve leti); s pretežno islandskimi tekmovalci se je iz drugih evropskih držav z njimi kosal le Johannes Hoyos in nekaj vrhunskih nemških tekmovalcev. Na tem tekmovanju je dosegel zavidljiva rezultata: zmagal je namreč v atipičnem “peterohodu” (korak,kas, tölt, galop in pas) ter bil tretji na pas 250m tekmi – oboje je islandske tekmovalce šokiralo, saj so veljali za absolutne favorite celotnega tekmovanja. Islandske jahače pa je popolnoma pobilo še dejstvo, da je na tem evropskem prvenstvu tekmovalka iz Švice v pas tekmi odjahala svetovni rekord. Tako so takšna vrhunska tekmovanja pripomogla k temu, da so se izoblikovala stališča oziroma kriteriji, kakšne konje želijo vzrejati v Avstriji. Odločili so se za vzrejo peterohodnih konj. Če je islandec konj, ki mu je narava dala možnost petih hodov, potem je to treba s pridom uporabiti in gojiti naprej. In tudi, pomembno je dejstvo, da je peterohodnega konja praviloma lažje jahati; lažje jih je spravljati v čist tölt, in četudi so malo nagnjeni k neželenemu pasu, je sedeti na njih mnogo udobneje, kakor na štirihodnih konjih. Tako se avstrijski rejec najbolj razveseli žrebička, ki začne najprej in samodejno töltati, četudi z malo dodanega pasa, čez nekaj tednov pa začnejo teči tudi kas, iz katerega znajo prehajati v čisti tölt. Ko takšna žrebeta odrastejo v za uk primerne konje, se na dolgi lonži sproščeno in elegantno gibljejo v kasu, ko pa jih obremenimo z jahačem, praviloma sami od sebe ponudijo tölt. Rejski cilj je torej dober jahalni konj, ki je töltar po naravi in ki ga tölt ni treba pretirano učiti, ampak mu je le treba ponuditi okoliščine, v katerih bo z veseljem in samodejno tekel tölt. Seveda pa so tudi takšni konji, pri katerih je videti, da tölta sploh nimajo in so videti trihodni; vendar se tudi takšne islandske konje da naučiti töltanja in to tako dobro, da dajejo vtis naravnih töltarjev – seveda ob dolgotrajnem in uravnoteženem treningu (približno tri leta rednega treninga je potrebno s takšnim konjem, da pridobi zanesljiv tölt). Takšen, že skoraj znamenit, primer imamo takorekoč na domačem dvorišču – Pavšičev Katur, ki v sebi na prvi pogled ni imel prav nič tölta. S takšnim konjem se na Islandiji, kjer imajo konj na pretek, sploh ne bi ukvarjali. V Avstriji, denimo, kjer je vsak konj dragocen in vreden truda, pa se z njimi ukvarjajo in jih vztrajno šolajo, uspeh pa je v tem, da takšen konj rad, sproščeno in čisto teče tölt in je udoben za jahača. To je torej Katur. Potem pa imamo tudi drugo vrsto konj, ki so nagnjeni k pasu. Mnogokrat se lahko takšne konje “nagne” k bolj čistemu taktu v töltu že s težjimi podkvami na sprednjih nogah ali z natikanjem utežnih zvoncev. Naj povzamemo in dodamo: cilj rejcev islandskih konj je zelo močan konj z veliko volje, ki je vedno voljan dati vse od sebe in ki hitro in čisto teče vse hode: kas, tölt, galop in pas. Islandski konj naj bo visoko temperamenten konj s pristno, prirojeno, željo po teku. S takšnim konjem pa ni enostavno ravnati oziroma ga jahati.

Zato bodimo pozorni: islandski konj NI rojen konj za otroke in neizkušene jahače, kar mu nepoznavalci skoraj VEDNO pripisujejo. Islandskega konja se temu sicer lahko priuči in tako šolan potem odlično opravlja svojo nalogo, ni pa takšen po naravi!

Za močnega, hitrega in temperamentnega konja si je treba vzeti kar nekaj časa in potrpežljivosti, da skupaj z njim ustvarite skladen jahalni par: da jahač uživa in da konj ni preveč omejen pri svoji želji po teku. Dejstvo je tudi, da so “reja” ljudje; konji vzrejeni na različnih posestvih odsevajo značaj ljudi, ki vodijo to rejo: če so ti občutljivi in nežni, so tudi konji taki; če so robustni in grobi, so tudi konji taki… Toda to so že podrobnosti. V tisočletni rejski zgodovini so od islandca pričakovali, da bo tekel v vsakem vremenu in tudi v najbolj nemogočih razmerah – to je pripeljalo do neuklonljivega in vztrajnega konja, kakršnega poznamo tudi danes. In z njim je treba znati. Takšen konj bo samodejno planil v tek in s priganjanjem ne boste imeli težav, več dela pa bo potrebno pri “zaviranju” – ga pripraviti do tega, da bo voljan zmanjševati hitrost in se ustavljati po VAŠI presoji. S preveliko silo tvegamo otopel konjski gobec, prevelika nežnost pa je lahko neučinkovita. Vsekakor je na nas, da z izbiro sebi in svojemu jahalnemu znanju primernega konja ustvarimo pravilno razmerje med “naprej” in “ustavi”.

In treba je vedeti še nekaj: vrhunski tekmovalni konj je lahko samo tisti, ki je, poleg svoje moči in neizmerne volje po teku, željan sodelovati z jahačem in ga poslušati ter ima mehak gobec in ga je enostavno ustavljati.

Tomo, Beatte in Johannes

Konj je živo bitje in ga lahko naučimo marsikaj – žal tudi slabih navad in tako se nemalokrat zgodi, da sicer dobrega konja lahko sčasoma “pokvarimo” – pazimo na to, saj je odpravljanje slabih navad dolgotrajno in trdo delo. Tako moramo biti zares samokritični in dobro premisliti, da si kupimo oziroma jahamo konja, ki smo mu kos in na katerem uživamo, z dopolnjenim znanjem in novimi izkušnjami pa si kasneje lahko privoščimo zahtevnejšega konja. Reja ni proizvodnja, ampak je selekcija. Le najboljši konji naj se parijo. Kriterije o tem, kateri konj je ťnajboljšiŤ, si postavlja sprva rejec sam. Rejec začetnik naj najprej pari kobilo, ki jo ima najrajši, ki jo najraje jaha in ki je v vseh pogledih njegova ljubljenka. Nikar naj ne pari kobile, ki je nihče ne mara jahati in ki ni priljubljena; mnogo ljudi, namreč, pari takšne kobile samo zato, da bodo “zaposlene”. Toda to je povsem zgrešen rejski pristop, od katerega si ne morete obetati dobrega žrebeta. Pomislite, da je s slabim konjem ravno toliko stroškov (redno oskrbovanje, kovanje, veterinarji…), kakor z dobrim, le da od slabega konja nimate nič, od dobrega pa veliko. Dobre konje, torej konje, ki jih z veseljem jahate, boste tudi zlahka prodali, s slabimi konji pa boste imeli bistveno več težav. Prvemu pravilu, da parimo svoje najljubše konje, sledi drugo pomembno pravilo, to je, da znotraj ljubljenih konj parimo tiste, ki imajo zelo čiste (taktovno) in jasno prepoznavne hode. Tu je potem še tretji kriterij: kako hiter je konj v posameznih hodih in kako visoko ter kako daleč pri teh konj steguje svoje noge (izrazitost njegovega gibanja). Četrta pomembna stvar pa je izgled konja pod jahačem oziroma njuna skladnost pri gibanju v vseh hodih. In ko boste svojo rejo prečistili skozi naštete kriterije, začnite upoštevati tudi kriterij, ki narekuje, da parite le tiste konje, ki so v popolnoma čistem töltu sposobni dosegati vsaj srednji tempo. Tiste konje, ki tega ne zmorejo, ne parite. Malce lahko (glede zadnjega kriterija) pogledate skozi prste le tistemu konju, ki je v töltu le nekaj pod zahtevano hitrostjo, dosega pa v pasu izjemno čistost in hitrost. A to, poudarjamo, res samo izjemoma. Zdaj si bomo na video kaseti ogledali nekaj štiriletnih žrebcev z zadnjega rejskega Landsmota. Povemo naj, da se konjeva starost določa drugače, kakor naša: vsi konji ki so rojeni kadarkoli od 1.1. do 31.12. določenega leta, so takoj v naslednjem letu stari že leto dni (podobno kot pri avtih – pomemben je letnik). Torej, četudi je konj rojen 31.12.1999, bo 1.1.2000 star eno leto. Štiriletniki, za katere menimo, da je v njih toliko zaklada, da so vredni, da jih postavimo na ogled na najzahtevnejših rejskih tekmovanjih, potrebujejo pred tem približno 6 mesecev rednega, pravilno odmerjenega in uravnotežegega treninga. Za štiriletnike, ki v sebi tudi skrivajo dokaj visok potencial, ne pa zadosten največjim tekmovanjem, so potrebni približno trije meseci treninga. Vendar redni trening še ne pomeni prepogostega in predolgega treninga: tako mlade konje šolamo le 20 minut vsaka dva ali, še bolje, vsake tri dni. Le tako pri mlademu konju ohranjamo njegovo zanimanje za to opravilo, pri čemer je sproščen, spočit in zdravo vznemirjen. Preprosto – je lep v gibanju. Če je čas treninga predolg, postane konj utrujen in zdolgočasen in se “vleče”. Popolnoma izgubijo svojo mladostno radoživost in lepoto. Kot je bilo danes že povedano, se konja in njegove hode opazuje že od žrebeta naprej in se ti s treningom le poudarjajo in nadgrajujejo.

Vedno dobrovoljni Tomo Tadel in Beatte

Razlika, oziroma izziv in pestrost med konji je ta, da je pri nekaterih sprememba med hodi, ko jih opazujemo pri starosti štirih let in potem, denimo, štiri leta kasneje, zelo velika, pri nekaterih konjih pa je praktično ni. Vsekakor je za rejca zelo pomembno in nadvse koristno, da svoje najboljše konje pokaže na rejskih tekmovanjih in jih prepusti ocenjevanju nepristranskih sodnikov; kajti čisto človeško je, da se rejcu njegovi konji zdijo najboljši in mnogih napak ali pomanjkljivosti niti ne opazijo več – zaradi čustev nepristranskost pač trpi! Pomembna koristnost nastopanja na rejskih tekmovanjih je tudi prikazati svojega konja pod jahačem in tako obelodaniti konjevo voljo sodelovati z jahačem in se odzivati jahačevim dejstvom. Ocene, oziroma bolj gre za rejske napovedi, ki jih dobi žrebec na takšnem tekmovanju, so približno 70-odstotne. Konje pred nastopom na rejskem tekmovanju ne ogrevamo, da bi bilo tako karseda vidno konjevo naravno in neobdelano gibanje. Ocenjuje se pravzprav vse, kar je videti na konju: postava, gibanje in zunanji izgled. Zadnje čase se tako ocenjuje tudi grivo in rep (sicer res le z enim odstotkom celotne ocene, ampak vendar). Konj ti mora biti ljub tudi na pogled. Kljub temu še vedno veliko rejcev meni, da so ocene, ki se nanašajo na zunanji izgled konja, preveč vplivne, saj najboljši zmagovalni konji mnogokrat glede tega kriterija nimajo vrhunskih ocen, pač imajo vrhunske ocene pri izgledu pod jahačem. Še nekaj je zelo pomembno: bodite pozorni, kako premika konj zadnje noge v kasu in pri galopu – če jih dviga previsoko, bo njegov tölt zagotovo zakrčen in zategnjen, preprosto trd. Za dober tölt mora konj v kasu in galopu visoko dvigati prednje noge in ne zadnjih. Pomembno je še tole rejsko pravilo: nikar prepogosto ne parite štirihodne konje s štirihodnimi, ker se pri tem naravna danost tölta izgublja – začne prevladovati trihodnost. Tölt se pri takšnem parjenju sicer nikoli popolnoma ne izgubi, vendar pa je takšnega konja mnogo težje priučiti čistemu in samodejnemu töltu, kar je povezano s precej visokimi stroški. V Sloveniji smo trenutno na stopnji predvsem rekreativnega jahanja; kot taki pa moramo posebno skrb namenjati temu, da pri jahanju vztrajamo pri čistih in lahko prepoznavnih hodih in temu, da vztrajamo pri konjevem lepem vedenju (ne smemo pustiti, da bi se konji navzeli slabih vedenjskih navad – biti morajo disciplinirani in lahko vodljivi). In še nekaj o jahačih: jahanje je šport, pri katerem ne velja, da so mladci boljši od starejših; velikokrat je ravno nasprotno. Starejši jahači imajo mnogo več izkušenj in prefinjenosti pri delu s konjem, zato povečini najboljši poklicni jahači v skoraj vseh “tehničnih” panogah niso rosno mladi, ampak popolnoma dozoreli ljudje v srednjih letih.

Johannes Hoyos poudarja, da se v tem kratkem času, ki ga je imel na razpolago, ni mogel dotakniti še množice drugih pomembnih rejskih stvari. A morda bo ta osnova za prvo srečanje zadostovala in bila zadovoljiva podlaga za morebitna vprašanja udeležencev.


Predavanja se je udeležilo okoli štirideset ljubiteljev islandskih konj

Ali je kakšna časovna oziroma starostna omejitev, do katere lahko konja naučimo töltati?
Pravilo je, da z vsem, kar želimo naučiti konja, začnemo zgodaj. To je podobno, kakor pri naših otrocih in njihovim šolanjem. Vendar pa lahko vsakega konja, ne glede na njegovo starost, ki ima v sebi tölt, tega naučimo; vendar, starejši je konj, več časa in truda bomo potrebovali za to (kot bi ga pač želeli naučiti novega športa, mu z rednim treningom preoblikovati in okrepiti določene mišice itd.). Torej, ni starostne omejitve za uk.

Kdaj je optimalen čas za pripust kobile?
Praviloma naj bi kobila najprej opravila “osnovno šolo” v ježi, da se ugotovi, kakšne jahalne in druge lastnosti ima. Če se kobila izkaže za obetavno, potem sovpada z našimi rejskimi cilji in se tudi lažje odločimo za primernega žrebca. Najvarneje oziroma najobetavneje je pariti kobilo, ki je torej izšolana in tudi ocenjena s strani rejskih sodnikov. Tako (praviloma ocenjeno) kobilo parimo z žrebcem, ki bo njene najboljše lastnosti še izboljšal (se pravi, ki je v istih lastnostih ocenjen še bolje od nje). Vsekakor, ponavljam, zelo koristno je kobilo pred parjenjem oceniti, še zlasti njen eksterier, za katerega je treba imeti že zelo izšolano oko, da ugotovimo prednosti in slabosti. Pri hodih se rejec dokaj dobro znajde tudi sam, zgradba telesa pa je zapletena zadeva. In še nekaj, žrebe deduje lastnosti tako od matere, kakor od očeta, vendar pa ni nujno, da jih tudi pokaže. Lahko pa kaže lastnosti svojih starih staršev. In lahko je dober prenosnik genskega materiala v naslednjo generacijo. Pri odločitvah o tem, oziroma pri iskanju “skritega zaklada” v žrebetih, lahko močno pomagajo rejski sodniki – sami tem kombinacijam zagotovo ne bomo kos. In še nekaj: reprodukcijska sposobnost kobile je do poznih dvajsetih let. Kobila bo sama pokazala, da ji ni več do paritve, zato je popolnoma nesmiselno, da ji zaradi (po našem mnenju) visoke starosti namenjamo enoletne presledke pri parjenju – s tem lahko dosežemo le, da njen reproduktivni ciklus ustavimo za vedno. Tudi žrebci so plodni do pozne starosti – niso redki 35 ali celo več letniki, ki spodobno opravljajo svojo reproduktivno nalogo. In še to: vsekakor je treba vedeti, da je v deželi, kjer je relativno malo kobil in še manj žrebcev, reja zelo težko in drago opravilo. Dober žrebec je zelo drag, poceni pa tudi ni, če kobilo peljemo na paritev kam v tujino. No, to so pionirski časi islandizma v Sloveniji, pač, za katere so primerni le pravšnji zanesenjaki (ki ekonomsko racionalnost zaklenejo doma v predal – zanjo pri takšnem početju res ni prostora).

Konjska prehrana in redna zdravstvena opravila
Za konje je vedno koristno (še posebej, če imate žrebeta) imeti velik pašnik; pa ne toliko zaradi dovolj paše, pač pa zaradi dovolj prostora, ki ga posebej žrebički potrebujejo za svoje prešerno in energično otroštvo. Obstaja merilo, da na pašniku površine 1 hektara lahko pasemo od dva do štiri konje (odvisno od kvalitete paše). In če tako velikih pašnikov nimamo, moramo konjem hrano dodajati, žrebičkom pa nuditi drugačno možnost zadostnega gibanja. Konjem moramo njihovo bivališče urediti tako, da jim bo to nudilo tudi zaščito pred soncem, dežjem in vetrom in ki jim je dostopno vedno, ko ga potrebujejo. In ko tako opazujete dvo ali triletnike in so ti videti nekoliko suhljati, naj vas ne skrbi – takšna postava je pri tej starosti normalna – vsled veliko gibanja. Vsekakor je narobe, da so mladi konji debeli. Ko pa konj doseže starost štirih let, mora imeti podobo odraslega konja in se mora suhljatosti znebiti. Rebra se ne smejo videti, morajo pa biti lahko otipljiva. Z drugo besedo – jahalni konj mora biti čvrst in lepo hranjen, ne sme pa biti predebel. Najpriporočljivejša prehrana islandskega konja gre takole: če je paše dovolj, konj drugega ne potrebuje. Če je paša borna, hrano dodajamo: lahko je to le dovoljšna količina sena, lahko pa dodajamo tudi koncentrirano zrnato hrano ali brikete (oves, koruza, hestamix.). Izven pašne sezone zadostuje le seno, ki ga pokladamo dvakrat dnevno (približno 8 kg sena na konja na dan). Sami boste sčasoma ugotovili, ali dovolj ali premalo hranite. Vsak konj ima, tako kot mi, ljudje, svojo presnovo; nekateri potrebujejo več, drugi manj hrane – zelo individualno. Tako boste tudi sproti videli, ali seno zadostuje, ali pa je morda treba dodajati konjem bolj kalorično hrano. Konjev videz in vedenje vam bosta povedala, ali delate prav, ne skrbite.

Konje razglistimo štirikrat letno, pri čemer je bolj prikladno, da razglistimo brejo kobilo pred porodom, kakor kasneje njo in žrebička posebej.

Ne pozabimo tudi na kontrolo zob – dvakrat letno.

Kovaška opravila na štiri tedne.

Ne pozabite na redna cepljenja: steklina enkrat letno, tetanus in influenca dvakrat letno.

Kako čistimo in vzdržujemo pašnike?
Johannes je navedel njihov primer, ko so imeli, med drugim, 20 konj (starih od enega do treh let in pol) na 5 hektarskem pašniku od aprila letos pa do začetka decembra. Pašnik so razdelili na šest čredink in tako pasli konje na celotnem pašniku postopoma – sledili so rasti trave. V zadnjem delu pašne sezone lahko pasemo na celotni površini. Velike pašnike po koncu pašne sezone pokosimo in prebranamo (s tem se gnoj enakomerno porazgubi po veliki površini) in s tem je pašnik pripravljen za prezimovanje oziroma za naslednjo sezono. Majhne pašnike pa sproti čistimo gnoja (ga sproti odvažamo s pašnika) in jih ob koncu sezone tudi pokosimo.

Kdaj je najprimernejši čas za začetek ujahavanja konj?
Veliko je odvisno od tega, koliko izkušenj imate z ujahavanjem konj. Če niste dovolj izkušeni in izurjeni pri teh opravilih, tvegate, da pri zelo mladem konju privzgojite trmo in odpor. In če začnete prepozno, recimo s kobilo, ki je imela najprej dva do tri žrebeta, tu velikokrat ugotovite, da je kobila postala že toliko materinska in je čisto v tej vlogi, tako da ji za človeka in učenje ni več mar. Postane sama sebi zadostna. Tako za trening mladega konja (eno ali dvoletnika) šteje že to, da ga naučite, da mirno prenaša in sodeluje, ko ga kujete oziroma ko jim brusite kopita, ob obiskih veterinarjev in podobno. Pomembno je, da ga naučite spoštljivosti in sodelovanja s človekom. Ga naučite, torej, da se vam pusti vedno ujeti in se voditi. In šele, ko ima tri ali štiri leta, začnete s pravo osnovno šolo ujahavanja (lonžiranje itd.); to počnemo nekaj mesecev spomladi, potem pa ga vse poletje pustimo čisto pri miru in konec jeseni nadaljujemo s šolanjem. Pomembno je tudi to, da je z mladimi konji, ki so predolgo z materjo, težko ravnati, ker so nanjo preveč navezani, se “obešajo” nanjo in ne razvijejo dovolj svoje lastne zvedavosti in samozavesti. Tako Johannes priporoča, da se žrebeta loči od matere med decembrom in februarjem, pri čemer damo materi priložnost, da si odpočije od materinstva, žrebetu pa priložnost, da se osamosvoji. Tudi je treba poskrbeti, da žrebeta niso ves čas skupaj in sama; mlade žrebčke je treba dati skupaj z odraslimi žrebci, oziroma morajo biti mladi konji skupaj z odraslimi konji, ker se le tako lahko naučijo vedenja v skupini, spoznajo hierarhijo – se, skratka, socializirajo. To je zelo pomembno za nadaljni razvoj jahalnega konja. Res pazimo, kako mladi konji preživljajo otroštvo in zgodnjo mladost.

Zahvaljujemo se gospodu Johannesu Hoyosu za obisk pri nas in ga lepo vabimo, da se še kdaj odzove našemu vabilu.

Zahvaljujemo se za soglasje, da ta zapis lahko objavljen na spletnih straneh konji.com.

Objavljeno po dovoljenju DRIKS
Prevod: Tomo Tadel
Zapisala: Agata Maček

BREZ KOMENTARJEV