Zgodovina:
Njegova domovina je zahodna obala Norveške (odtod tudi njegovo drugo ime – vestlandski konj). V prejšnjem stoletju se je oplemenjeval z angleškim polnokrvnim konjem, sedaj pa se že desetletja vzgaja v čisti krvi, da bi se ohranile njegove lastnosti. {+++}
Posebno primeren je za vleko kočij, terensko jahanje in preskakovanje ovir, zaradi svoje mirnosti pa tudi za voltižiranje. Je zelo delaven in vztrajen.
Kratek opis konja:
Ima značilno plavkasto barvo; griva in rep sta še svetlejša, čeprav sta na sredi črna. Od glave vzdolž vratu in hrbta vse do konca repa se razteza črna jeguljasta proga. Griva je gosta, kratka in štrleča. Koža na kopitih in nosni gubici je črne barve. Celotna podoba spominja na divjega konja, zato ni čudno, da imajo nekateri tega konja za prednika današnjih hladnokrvnih pasem (E. caballus tipicus).
Kratka in ravna glava (v nasprotju z drugimi divjimi konji) s širokim čelom, moèan, precej kratek in mišičast vrat, nizek viher, raven hrbet ter nekoliko spuščen in razcepljen križ naredijo v celoti zelo skladnega konja. Visok je od 133 do 145 cm in težak 400 do 500 kg.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Pasme, nega, šolanje, šport – Heidrun Werner
[nggallery id=23]
