Pravilen kot kopita je vedno veljal za bistven del uravnoteženega kopita. Kot kopita tvori kot med prstno steno kopita in ravno površino, na kateri konj stoji.
Še nedolgo nazaj je konjeniška literatura priporočala kote na prednjih nogah 45 – 50 stopinj in 50 – 55 stopinj na zadnjih, kar pa se je izkazalo za napačno. Treba je namreč upoštevati sestavo noge vsakega konja posebej, od kosti do tetiv.
Kopito je idealno oblikovano takrat, ko so si prstna kopitna stena, petna kopitna stena in tri kosti v kopitu (kopitnica, venčnica in biceljnica) vzporedne (glej sliko 1).
Taka zgradba kopita omogoča naravno ravnotežje v kopitu, ohranja kopito zdravo in preprečuje poškodbe ter šepavost.
Kopito ima pravilno obliko takrat, ko lahko »narišemo« ravno linijo od biclja, mimo svitka in ob prstni steni kopita, kar imenujemo »hoof pastern axis« (prevod bi se glasil nekako takole: ravna linija od biclja do kopitne stene) (glej sliko 2).
Da bi lahko ugotovili, če ima konj primerno obliko kopita, ga postavimo na trdo in ravno podlago, stati mora na vseh štirih nogah, sprednji in zadnji piščalnici (cannon bones) naj bosta navpični na podlago.
Izrazi, kot so položno in strmo kopito, opisujejo linijo od biclja mimo prstne stene kopita, ki je prelomljena v svitku, torej ni ravna. Ravno linijo pa je seveda težko doseči, če je prst predolg/prekratek oz. peta previsoka/prenizka. Potemtakem pravilno obrezovanje igra ključno vlogo pri doseganju in ohranjanju pravilnega »hoof pastern axis«.
Kratek opis posledic nepravilnega »hoof pastern axis« pomaga razumeti, zakaj je tako pomembno, da odpravimo morebitne nepravilnosti.
Položno kopito, pri katerem je linija biclja strmejša kot linija ob prstni steni kopita, ustvari »broken back hoof pastern axis«, kar pomeni, da že prej omenjena linija ni več ravna, ampak je v svitku prelomljena nazaj (glej sliko 3).
Pri položnem kopitu gre pogosto za predolg prst ali nizko peto. Če je prst predolg, peta začne rasti naprej in posledično se zniža. To povzroči, da se bicelj premakne naprej, kar ustvari v svitku nazaj prelomljeno linijo. Tri kosti (kopitnica, venčnica in biceljnica) niso več v (na)ravni liniji.
Položno kopito povzroči konstantno nenormalno obremenitev notranjih delov kopita, poveča se pritisk na tetivo globinsko prstno upogibalko in distalne dele okončin ter povzroči, da ob vsakem koraku na tla najprej pristane prst, šele nato peta. To pa povzroči trenje v zakopitnem sluzniku – burzi (navicular bursa), ki naj bi sicer imel vlogo preprečevanja trenja med kostjo in tetivo.
Dokazano je, da položno kopito upočasnjuje cirkulacijo krvi, tako se zmanjša dotok krvi v peto.
Položno kopito pripomore k:
– nastanku podotrohloze (zakopitnice oz. navikularnega sindroma),
– vnetju bicljevega sklepa,
– nastanku kronične bolečine v peti,
– razpokam v kopitni steni in
– udarjanju z zadnjimi v sprednje noge
Čim večja je prelomljenost v svitku nazaj, tem hujše so zgoraj omenjene posledice.
Mnogo let je bilo mišljeno (še posebej s strani trenerjev galoperjev), da nižanje pete podaljša dolžino koraka, kar pa je bilo dokazano za zmotno in zelo škodljivo.
Po drugi strani pa strmo kopito, pri katerem je linija biclja položnejša kot linija ob prstni steni kopita, ustvari »broken forward hoof pastern axis« (glej sliko 4). Linija je torej v svitku prelomljena naprej. Strmo kopito povzroči, da se bicljev sklep nenormalno ukrivi, poveča se obremenitev vezi in povzroči, da ob vsakem koraku na tla najprej pristane peta, šele nato prst, kar močno poveča pritisk na peto.
Nekaj poškodb povezanih s strmim kopitom:
– vnetje bicljevega sklepa (zaradi nenormalne obremenitve),
– vnetje kopitnice prednjih nog (pedal osteitis) in
– vnetje vezi (suspensory desmitis) zaradi povečane obremenjenosti.
Obrezovanje kopit je najpomembnejši del kovanja. Cilj obrezovanja je zmanjšati nepotrebne sile, ki delujejo na prst, peto ter sklepe v in nad kopitom. Prilagajanje kotov do te mere, da bo prstna stena vzporedna z bicljem, zmanjša škodljive vplive strmega in položnega kopita.
Ponavadi rentgenski posnetki zelo pomagajo pri doseganju pravilnega »hoof pastern axis«.
Prvi korak pri popravljanju zgoraj omenjenega »broken back hoof pastern axis« je manjšanje prsta. Če gre za začetno oz. milejšo obliko, bo to zelo pripomoglo k izboljšanju stanja, a nizka peta bo ostala, kar zmanjša površino kopita (glej sliko 5). To lahko preprosto odpravimo s podkvijo, ki sega rahlo čez peto (glej sliko 6). S tem dosežemo vzporednost prstne in petne kopitne stene.
Če nam z manjšanjem prsta in podaljšanjem podkve vendarle ne uspe popraviti napačne linije, je potrebno peto podložiti (glej sliko 7).
Da popravimo »broken forward hoof pastern axis«, med obrezovanjem stanjšamo in znižamo previsoko petno kopitno steno od konice rožene strele nazaj. Če je odstranjen prevelik del pete, to lahko povzroči prehudo obremenitev na globinsko prstno upogibalko, kar olajšamo z manjšo zagozdo med kopitom in podkvijo.
Poznavanje zgradbe kopita in zavedanje posledic je ključno pri odpravljanju nepravilnosti v kopitu. Oziroma še bolje, prepreči, da bi se kakršnakoli nepravilnost sploh pojavila.
Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem s strani www.equipodiatry.com/hoofangl.htm
Northern Virginia Equine
Dr. Stephen E. O’Grady
PO Box 746
Marshall VA 20116-0746
Office: 540-364-4450
Fax: 540-364-4630
sogrady@look.net
“Absent a correct diagnosis, medicine is poison, surgery is trauma and alternative therapy is witchcraft” A. Kent Allen
