Primum non nocere – Najprej ne povzročaj škode

Če bi jahači upoštevali Hipokratovo prisego, kot jo morajo zdravniki, bi konjeniški svet, kakršnega poznamo danes, takoj nehal obstajati. Primum non nocere – najprej ne povzročaj škode.

Najbolje prilegajoče se sedlo lahko doseže samo eno, enakomerno lahko porazdeli pritisk jahača in sedla na konjevem hrbtu. Konjeniške revije, veterinarske revije in teksti so polni člankov z razlagami o tem, kako rehabilitirati konje s poškodbami hrbta, ampak najbolje, kar lahko ponudijo v smislu preprečevanja poškodb, je to, da svetujejo pravilno prilegajoče se sedlo in primerno kondicijo hrbtnih mišic. Večji problem je količina pritiska sama po sebi, ne glede na to, kako dobro je porazdeljen ali v kako dobrem stanju so mišice.

Glede brzde ni nič dobrega. Celo najbolje prilegajoča se, ”najnežnejša” brzda ima samo eno funkcijo, povzročati bolečino. To se na prvi pogled morda zdi nezaslišana trditev, ampak to je samo zato, ker smo vajeni delovati pod vplivom kolektivne iluzije. Družba nam govori, da delamo najbolje za naše konje. Dajemo jim najboljše seno, dodatke, oskrbo kopit, veterinarsko oskrbo, zapravljano tisoče evrov za najbolje prilegajoča se sedla, popolno oblikovane brzde, ostroge ravno prave dolžine in celo biče s srčkanimi malimi dlanmi na koncu, da z njimi nežno ”ljubeče tlesknemo” konja, ko se je treba premakniti.

To je tako, kot bi imeli ergonomsko ustrezen električni stol ali koničaste visoke pete z zelo majhnimi blazinicami na prstih. To izgleda absolutno absurdno, ko vidimo širšo sliko.

Ko povzročamo bolečino drugemu bitju za svoje lastno zadovoljstvo, nikoli ne moremo imeti takega odnosa z njim, o kakršnem fantaziramo. Imamo konje, ki grejo, kamor jim rečemo, kadar jim rečemo, v koraku, ki ga določimo mi. Imamo jih za ”varne” in ”zanesljive” ali pa morda ”rabijo izkušenega jahača” ali ”so malo uporniški”. Mislimo, da imajo naši konji radi to, da preživljamo ure na njihovih hrbtih, skačemo čez ovire, dirkamo okrog sodov, jahamo po terenu.

Vse, kar je naš trening naredil, je to, da je spremenil konje v lutke. Ko potegnemo desno vajet, se glava obrne v desno, ko ga stisnemo z nogo, zadnja noga stopi naprej. Je v tem scenariju kaj prostora za razmislek o konjevi dobrobiti? ”Seveda”, si rečemo, ”če je konj poškodovan ali bolan, mu bom omogočil najboljšo nego, nikoli ga ne bi silil preko meja njegovih zmožnosti, saj ga imam rad!”

Poglejmo zdaj na to s širše perspektive. Če bi brez dvoma vedeli, da s svojim početjem ogrožate cirkulacijo krvi, ki vodi v bolečino, odrevenelost in uničevanje mišičnega tkiva v konjevem hrbtu, ali bi nadaljevali s tem? Če bi vedeli, da uporaba brzd in vseh tradicionalnih metod treniranja konj (vključno s popularnim ”naravnim konjarstvom”) sloni na negativnem ojačevanju in pozitivnem kaznovanju, ali bi bili še vedno tako zelo prepričani, da vaš konj uživa v tem, kar mu rečete, naj dela?

Kaj je vaš osnoven cilj? Je to zmaga na konjeniški tekmi, zabavati se na terenskem jahanju s prijatelji? Brez dvoma je z doseganjem teh ciljev povezano vznemirjenje. Zgodovina nam kaže najboljšo pot za doseganje teh ciljev, imenuje se trening. Treniranje za te cilje ustvari žrtev, ta žrtev je konj.

Če je ”ljubitelj konj” sposoben odkriti, kaj je pri koreninah njegove ljubezni do konja, je lahko presenečen. Lahko odkrije, da vse rozete, medalje in ure, preživete med početjem ”zabavnih” aktivnosti, ki ogrožajo konjevo dobrobit, niso to, kar ga je v začetku pritegnilo h konjem. To je najbrž najbolj osnovna človeška želja, da želimo izkusiti ljubezen. Ali bi radi doživljali sebe kot prijazno in ljubečo osebo, ki spoštuje vse, kar je živega, osebo, ki ima pravi partnerski odnos z drugim bitjem? Treniranje vas ne bo privedlo do tja.

Da bi razbili to iluzijo, da delamo najbolje za svoje konje, moramo biti pripravljeni ponovno ovrednotiti vse, kar imamo trenutno za neizpodbitno resnico. Pripravljeni moramo biti videti stvari take, kot so, in reči zlorabi zloraba, mučenju mučenje, namesto da to zakrivamo z milejšimi izrazi, kot so šolanje in korekcija.

V prihodnjih člankih bomo pobliže pogledali področja, ki jih moramo na novo ovrednotiti, če ljudje hočemo napredovati v razvoju zavesti. Imamo potencial, da se razvijemo iz bitij, ki morajo nadzirati (kontrolirati) vsak element zunanjega okolja, da bi se počutili varne, v bitja, ki čutijo povezanost med vsemi stvarmi in ki se lahko počutijo varna celo sredi trušča, ker vidijo širšo perspektivo.

Prvi korak je Primum non nocere – Ne povzročaj škode.

Avtorica: Stormy May

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Stormy May
Prevedla: “Shandor”

Nazaj na DRUGI DEL!