Nevzorovov ekskluzivni intervju za revijo Amazone magazine (Avgust-September 2006)

Nevzorovov ekskluzivni intervju za revijo Amazone magazine (Avgust-September 2006)

2545
0
SHARE

12

http://www.amazonemagazine.nl/

Iz Rusije z ljubeznijo

V zgodovinski areni se giblje konj. V popolnem passage-u, z zadnjimi nogami stopa pod sebe, vrat in glava sta naslonjena na brzdo. Ampak brez brzde. Ta jahač trenira svoje polnokrvnjake samo z vrvjo okrog vratu, ampak še vedno je njegov cilj zbranost in elementi šole nad zemljo kot pri klasični Haute Ecole. In to doseže brez napora. To je prvi intervju z Aleksandrom Nevzorovom, katerega edino vodilo pri dresuri je: spoštovanje do konja. Iz Rusije z ljubeznijo.

Človek, ki je poznan po svojem notranjem nagnjenju v svetu naravnega konjarstva in klasične dresure, je Rus. Človek, ki se bori za svoja načela s tisto tipično rusko ognjevitostjo, pa naj gre za državno politiko ali dobrobit konj. Ampak kako priti do človeka, ki večinoma govori rusko, prezira ljudi, ki uporabljajo brzdo in zavrača vsak stik s športniki? Lahko. Preko njegovega srca za konje. In njegove žene Lydie.

»Konji so izjemno inteligentni in dojemljivi. Njihova moč in posebnost je v tem, da lahko na prvi pogled ocenijo vašo dušo. In z razliko od tehničnih naprav, testov ali posebno občutljivih posameznikov konji to naredijo z nezmotljivo natančnostjo. Pri delu s konji je eden izmed najbolj osupljivih občutkov spoznanje, da to bitje ve vse o vas. Ne o modelu vašega mobilnega telefona, seveda, konja ne zanimajo take trivialnosti. Ko pravim »vse«, mislim na vse lastnosti vašega značaja, vašo energijo, vašo sposobnost, da se obnašate plemenito ali podlo, vaše komplekse in obseg vašega poguma. Vsako plahost, grožnjo, opreznost, previdnost in strah konj takoj opazi. To mu omogoča, da si ne prizadeva s preveliko pozornostjo in spoštovanjem do vas. Grobo rečeno, konj vidi vse vaše pomembne lastnosti. Človek je za konja popolnoma očiten sovražnik. Seveda pri tem mislim na svobodnega konja, konja, ki ni ponižan in zvezan z brzdami in povodci, ki ni spremenjen v športno napravo ali v rekvizit za terensko jahanje.

Dolgo časa sem skrival svojo lastno preteklost in je nisem hotel priznati zaradi silnega občutka sramu. Šele zdaj lahko pogledam nazaj in vidim, kako pomembno vlogo je igrala v moji usodi. Če ne bi bilo teh občutkov groze in gnusa, ki sem jih čutil ob svojih preteklih dejanjih in dejanjih drugih konjenikov, ne bi nikoli prišel na idejo, da treniram samo svobodne konje in da sem opustil vsako nasilje. Nikoli ne bi mogel delati, kar delam zdaj. Edino, kar me opravičuje, je to, da sem vedno iskal tudi najmanjše možnosti drugačnega treninga konj ter iskal poti iz sistema, po katerem so me učili vsa ta leta.

Kot vsi v bivši Sovjetski zvezi sem začel s svojo prvo jahalno lekcijo v jahalni šoli, ko mi je bilo sedem let. Trenerji tam so uporabljali grozne in krute metode za obvladovanje konj in pri tem so bili ravno tako nevedni, kot je večina modernih ruskih konjenikov še danes. Izraz »krutost« do konj sploh ni obstajal, ker je bilo pretepanje in mučenje pravilo. Tudi otroke so tako učili. Če je otrok, šokiran in zgrožen zaradi tega nasilja, vprašal kaj o tem, je bil edini odgovor: »Ni drugega načina za delo s konji.« Tako sem se naučil delati s konji na ta način in kasneje postal kaskader v filmih. Med drugim sem bil specializiran v vlečenju, to je, ko človek pade s konja in mu ena noga ostane v stremenu, konj pa ga vleče za sabo v polnem galopu. Čeprav so se pri tem večinoma poškodovali jahači, vključno z mano, so konje še vedno trenirali z istimi strogimi tradicionalnimi metodami. V nekem trenutku so se mi te metode tako zagnusile, da sem se odločil pustiti to delo, čeprav je bilo zelo prestižno in dobro plačano.«

Učitelji

»Moja želja po učenju boljšega načina za delo s konji me je vodila po celem svetu. Imel sem veliko učiteljev. V mojem izvodu knjige Maria Luraschija je napisano posvetilo: »Mojemu najboljšemu učencu.« Učil sem se povsod, kjer sem lahko našel kaj novega in potrebnega, kar bi mi pomagalo doseči moj cilj. Moja žena Lydia je imela veliko vlogo v tem procesu, ker je razumela, da je nemogoče na pravi način ljubiti konje brez primerne evropske izobrazbe in znanja hipologije. V Angliji je končala šolanje na Akademiji za konjeniške študije in se specializirala v termografiji. Pridobila je neprecenljivo znanje o konjevem obnašanju in biomehaniki. Mene znanost ni nikoli privlačila na enak način, moje glavno zanimanje je bil konj sam po sebi: konj kot čuteče, zelo intelektualno, trpeče in duhovno bitje, ki so ga ljudje tako ponižali. Dolgo sem iskal resnico o konjih v klasični dresuri, v Haute Ecole, kot so jo prakticirali v Španiji, na Portugalskem in v Franciji. Ampak izkazalo se je, da tudi to temelji na istih mučilnih sredstvih kot pri športnem jahanju v Rusiji. Krutost njihovih metod je enaka tistim v športu in pri kaskaderstvu, včasih pa jo celo presega. Samo malo več okrasja, drugačna oblika stremen, ostrog in klobukov, ampak ista krutost, neumnost in očitna nezmožnost videti, kaj čuti in misli konj pod vsem tem. Več kot sem se naučil o uporabi in zgodovini brzde in njeni mehaniki, bolj sem jo začel sovražiti. Če ne bi dobil vsega tega znanja o kovini, če ne bi videl, kako grozno vpliva na konja, na živce v njegovi glavi in na spodnjo čeljust, ne bi razumel, da jo je preprosto nedopustno še kdaj uporabiti. Brzda samo poslabša odnos med človekom in konjem. Na to lahko gledate kot na moj lasten problem. Ampak jaz fizično ne morem več dati kovine v konjeva usta. Ne na  začetku treninga, ne na sredini, ne na koncu.«

Nasilje

»Samo ljudje, ki so videli vse strani nasilja, ga lahko resnično sovražijo. Bil sem vojak med številnimi vojaškimi operacijami in vojnami in sem bil nekajkrat ranjen. Trikrat sem se prostovoljno javil za talca, pri čemer sem ponudil teroristom, da so vzeli mene namesto žensk, ki so jih imeli za talke, potem pa sem se poskušal rešiti iz te situacije. Vojna te nauči, da ne posvečaš velike pozornosti dejstvu lastnega obstoja. Uniči vse, kar se zdi pomembno v sodobnem svetu, to čaščenje vsega, kar je fizično popolno, prijetno in brezmadežno. Nočem reči ničesar dobrega o vojni na splošno, ampak res te nauči sovražiti krutost, nizkotnost, nepravičnost in nasilje. To je odločilno pri delu s svobodnimi konji. Nasilje do konj lahko sovražite samo, če sovražite nasilje do ljudi. Moja izbira je bila enostavna: ali povsem neham delati s konji, ali pa najdem način za delo z njimi brez brzd, povodcev in oglavnic. Nisem imel nobene izbire.

To je bilo pred osmimi ali desetimi leti. Moj velik učitelj je bil moj konj Perst, ruski toplokrvni križanec med donsko kobilo in arabskim žrebcem. Njegov odpor do vsakega nasilja, vsakršne kovine v ustih, vseh ostrog in ostalih nesmislov je bil tako izjemen, da nekega dne nisem imel druge izbire, kot da ga osvobodim, zavržem vse, kar sem vedel in uporabljal, in mu zaupam. Nisem vedel, da se bo konjevo obnašanje tako dramatično spremenilo, ko mu bom nehal povzročati bolečino. To je povzročilo revolucijo v moji glavi in Lydia in Perst sta postala moja najpomembnejša učitelja. Delo s konji na ta način se je izkazalo za popoln uspeh. Najprej sem verjel, da je vse to dokaz mojega izrednega talenta za delo s konji. Nisem razumel, da ni bil pomemben moj talent, ampak moj pristop in občutek, ki sem ga moral razviti potem, ko se nisem mogel več skrivati za raznimi pripomočki. Pozabil sem vse, kar so me naučili športniki in kaskaderji in sledil občutku, ki sem ga čutil do konj. Občutku neskončne ljubezni in spoštovanja do konja, kar je bilo moje največje orodje.

Moja druga ljubezen je bila še vedno Haute Ecole, visoka šola dresure s svojimi skoki in zbranostjo. Prepričan sem bil, da tega ne bom mogel nikoli več doseči, potem ko nisem več mogel konja prisiliti v to z vajetmi in brzdami. Ker takrat nam je ostala samo ena pot, pot konjeve svobodne volje. Moje glavno osebno odkritje je bila zbranost na svobodi. Najprej od vsega konja naučim to. To je svobodna zbranost – prava zbranost – brez katere večine elementov ne moremo niti poskusiti. Svoje konje učim izvedbe te naravne in žive zbranosti brez kakršnihkoli jermenov, oglavnic ali povodcev. Po mnenju večine trenerjev je to nemogoče. Kar bi morali reči, je »mi tega ne zmoremo« namesto »to je nemogoče.« Za primer: Ali govorite japonsko? Ne, ampak to ne pomeni, da japonščina ne obstaja in da ni mogoče govoriti in pisati japonsko. Svobodnega konja lahko brez problema s cordeom, vrvjo okrog vratu, naučite, da upogne vrat v levo ali desno in tudi vseh ostalih gibov. Cordeo ni priprava za kontroliranje konja. To je samo možnost, da držimo nekaj v rokah. Jahač izgleda nekako neumno, če mu roke visijo ob telesu ali če jih ima na hrbtu. S cordeom konju ne morete povzročiti niti najmanjše bolečine ali neudobja. Vsi naši konji so redno pregledani s termografom na področju prsi in spodnjega dela vratu, kjer leži cordeo. Če bi med kako od teh preiskav termograf pokazal najmanjšo poškodbo, bi brez protesta odstranil cordeo in delal brez njega.

To, kar ljudje počnejo s konji, večino časa ni v zvezi s čustvom in strastjo, ki sta jih na začetku vodila k tem lepim bitjem. To zelo iskreno in prijetno čustvo se imenuje ljubezen do konj. Ampak takoj, ko se približajo konju, se pojavijo neki »strokovnjaki« in jim začnejo razlagati, da je konja treba šikanirati, tepsti in ga omejevati z vajetmi, ki so povezane s kovinsko napravo v njegovih ustih. Sistem, ki temelji na teh idejah, izključuje vsakršno ljubezen, še posebej ljubezen do konja. Če pogledate, kako športniki, kaskaderji in predstavniki klasične šole ravnajo s konji, iz tega lahko vidite, da ne delajo tega iz ljubezni, ampak iz sovraštva do konja.«

Naravno konjarstvo

Delo s konji brez brzde se danes šteje med najpomembnejša odkritja metod naravnega konjarstva. Kljub temu Aleksander meni, da to in njegova metoda nimata nič skupnega.

»Nikoli nisem sledil metodam naravnega konjarstva. Trenerji kot Pat Parelli so bili v Rusiji popolnoma neznani. Poleg tega mi njihove metode in motivi niso povsem jasni. Parellijevo oglavnico iz vrvi – glavno orodje naravnega konjarstva – imajo za nežno in prizanesljivo do konja. Ampak pritisk teh dveh tankih vrvi in vozlov povzroči bolečo napetost na nosu in v vratu. In kot vrhunec tega kasneje oglavnico spet zamenjajo z uzdo z brzdo. Tega ne morem razumeti. Če uporabljate bolečino ali silo za postavljanje glave v določen položaj ali smer, s tem motite konjeve naravne in uravnotežene gibe. To je tako, kot bi hoteli delfina naučiti plavanja s tem, da bi mu zvezali plavuti in rep. Uzda kot paralizirajoč pripomoček onemogoča konju možnost naravne zbranosti.

Prav tako cilji naravnega konjarstva in moje metode nimajo ničesar skupnega. Moji konji so šolski konji; izvajajo elemente in gibe Haute Ecole. Vse to zahteva ogromno količino energije, navdiha, popolno sproščenost pri gibanju in obnašanju in hkrati celo nekaj nagajivosti. Sistemi naravnega konjarstva odstranijo in ubijejo vse te lastnosti. Njihov glavni namen je narediti konja zelo ubogljivega, pripravnega in varnega. Če vidim nekoga, ki rabi umirjen in udoben odnos s svojim konjem in za katerega Haute Ecole z vso svojo energijo, močjo in svobodo ni – ali še ni – primerna, ga bom poslal »k Parelliju«. Parellijeve metode so idealne za take ljudi.«

Dresura

»Zbranost je čudovita stvar! Zberite konja, razgibajte ga, naj čuti svojo moč in mogočnost, naj začuti, da se njegova moč in energija stokrat povečata, če prenese večino svojega napora na močan zadnji del in kolke, s tem ko poveča trdnost hrbta. Zbranost je popolnoma pravilen in logičen cilj napredka. Želja jahačev klasične šole in športnikov je jasna in je posledica najboljših namenov. Hočejo, da bi njihov konj pokazal svojo najboljšo stran, kar vidimo pri konjih v naravnem okolju, ko se borijo, so jezni ali si dvorijo.

Tu dresura postane zanimiva. Kar vidimo v športni in klasični dresuri, je fizična zbranost – samo skrajšanje okvirja. Vrat je upognjen v tilniku zaradi bolečine v ustih in zadnje noge stopajo daleč pod trup zaradi bolečega učinka ostrog. Dolžina konja je skrajšana. Ampak ti dve sestavini sta komaj povezani med sabo. To ni ena celota. Bolečinski faktor je spredaj in bolečinski faktor je zadaj. Pomnožena bolečina, ki zaslepi in onesposablja konja, dokler jahač tako želi. Navzven ta slika izgleda kot zbranost. Ampak kot ve vsak trener, ta zbranost izgine takoj, ko odstranijo brzdo iz ust, in o njej ni niti sledu več. Skoraj vsak se je že srečal s to težavo. Takoj ko konj dobi kakršnokoli možnost, da ni zbran – zaradi drugačne brzde, šibkega jahača ali krajšega vzvoda pri brzdi – se nagne naprej in razpotegne. Ta bistveni mehanizem, ki mu daje energijo, moč in držo – je izklopljen. Čudno… Konja so naučili, kako je biti desetkrat močnejši, in ve, da mu ta položaj s pod trup postavljenimi zadnjimi nogami, sproščenim tilnikom in mehko napetim hrbtom lahko pomaga premagati vsako oviro. Ampak takoj, ko ostrog in brzde ni več, zbranost odpade. Zbranost, ki je konju na videz dokaj poznana. Ki je naravna celo pri divjem konju in je prisotna pri vsakem konju. Še več, konja so dolgo časa šolali v klasični dresuri, da bi mu s posebnimi pripomočki pomagali do zbranosti. Izkazalo se je, da je bila to lažna zbranost. In rekel bom še več: konj, ki so ga učili te lažne zbranosti, bo do konca življenja sovražil ta položaj vratu, tilnika in nog. Perst, na primer, ima veliko težav z zbranostjo, veliko več kot Tashunko, Kaogi in Lipisina, moja rdeča kobila. Pri njem učenje prave, žive zbranosti na svobodi ni bilo tako težko zato, ker bi imel slabo telesno zgradbo ali držo, ampak zaradi bolečine, ki je ostala zapisana v spominu njegovih mišic, kadar so bile v tem položaju.«

Bolečina

»Dolgo sem razmišljal o tem. Zakaj konj zavrže vse prednosti zbranosti takoj, ko ni več brzde in ostrog? Potem sem se spomnil, da se mi je v življenju zgodilo natanko isto. Ko sem bil zelo mlad in neumen, sem vklopil likalnik, ki je stal v kopalnici. To je bil star sovjetski likalnik, ki je rabil veliko časa, da se je ogrel, zato sem se odločil, da se bom medtem okopal. Ko sem videl, da je čas za likanje, nisem hotel iti iz kadi. Ker sem takrat slabo poznal fiziko, sem se odločil, da bom likal z električnim likalnikom kar medtem, ko se bom kopal v kadi. Zgrabil sem za ročaj likalnika… Zelo dolgo sem se tresel. Vsak, ki je kdaj doživel to, ve, da ne moreš spustiti vira elektrike, ko te trese. Celo zdaj, leta kasneje, se začnem malo tresti, ko primem za ročaj likalnika. Moje mišice in živci se spomnijo vsega. Tisočkrat šibkeje kot prvič, ampak zame je to dovolj, da se na vse možne načine izogibam likanju. Zdi se, da se enako zgodi konju. Ko enkrat izkusi prisiljeno zbranost, je to zanj tako močan in dolgotrajen šok, da se preprosto ne more več vrniti v ta položaj.

To je zelo enostavno. Kako dosežejo zbranost? S povzročanjem bolečine v čeljusti, vratu in hrbtu. Kako jo vzdržujejo? S povzročanjem bolečine na natanko istih mestih. Če odvzamemo vso hinavščino, čustva in ceremonialne besede, dobimo tak odgovor. Če pogledate deformirane kosti v konjevem vratu, ki so jih odkrile razne študije bolezni konj, morate priznati, da je narava bolečine tako neznosna, da si jo konj mora zapomniti. Noben razumen konj se nikoli več ne bo hotel vrniti v ta položaj. Veterinarji so tiho ali pa pravijo, da to vprašanje še ni bilo raziskano. Ampak humana medicina je našla odgovor. Že dolgo nazaj so raziskali posttravmatski refleks. To je zmožnost mišic in živcev, da si »zapomnijo« bolečino, kadar jih spet postavimo v situacijo, ki je predhodno povzročila bolečino. V tem primeru bo organizem poskusil vse, da bo zbežal iz te situacije. Zdaj si lahko predstavljamo, kako grozno bolečino povzroča prisiljena zbranost, katere stopnje in trajanja konj ne more sam kontrolirati, ampak je v rokah človeka in njegovih pripomočkov. Med temi pripomočki ni nobene razlike – brzda, bosal, oglavnica iz vrvi ali karkoli drugega. Kot poklicni jahač lahko rečem: noben par rok na svetu ne more pravilno odmeriti trajanja in intenzivnosti zbranosti med katerokoli vajo.«

Vaje

»Naslednje vprašanje je, kako naj bi ta zbranost sploh izgledala. Če vsi strokovnjaki kot Fillis, Boshe, Gerningier, Španska jahalna šola in FEI forsirajo vse svoje vaje in gibe z bolečino, ali naj bi dresurne vaje izgledale tako, kot oni mislijo, da bi morale? Vse, kar vidimo v njihovi dresuri, je rezultat močnega učinka bolečine, s katerim človek kontrolira konjeve gibe in obnašanje. Zaradi tega nikakor ne morete več govoriti o naravnih, pristnih in svobodnih konjevih gibih. Še več – bolečina je dleto, s katerim je ta deformirana figura izrezana iz konjeve biomehanike, figura, za katero se je človek odločil, da je lepa in naravna. In človekovo zaznavanje tega se spreminja skozi vsako zgodovinsko obdobje, vsako umetnostno usmeritev, nacionalno tradicijo in modo. Španska jahalna šola ima drugačne ideje kot Cadre Noir, Mario Luraschi ali Olimpijske igre. Zakaj nihče ne vpraša konja, kaj misli, kako naj bi vaja izgledala? Zato, ker prvotno vsak – ali skoraj vsak – gib pri Haute Ecole temelji na konjevem naravnem obnašanju, ki ga vidimo, ko se igrajo, si dvorijo ali se borijo. Capriola, passage in piaffe niso človekovi izumi. Človek je samo popravil te gibe, s tem da jih je deformiral z bolečino, dokler niso izgledali kot njegov ideal lepote. Nekateri ljudje mislijo, da je to normalno. Jaz mislim, da je nagnusno. Ne zanimajo me standardi in pravila klasične dresure in vseeno mi je, če piaffe in terre-a-terre mojih konj ne ustrezajo vedno klasičnim normam.

Stopnjevanje bolečine je velik problem v moderni športni dresuri. Škandali, v katerih so vključeni slavni dresurni jahači, so šele začetek. Olimpijska metoda doseganja popolnega učinkovanja brzde na čeljust in vrat z uporabo tako imenovanega »rollkura« in novi standardi  in rekordi, ki jih s tem dosegajo, so le eden od znakov teh ogabnih tendenc. Ampak to ni naključje. Počasi so ljudje začeli spoznavati, da je odnos, ki naj bi obstajal med konjem in jahačem v dresuri, čista domišljija. Tu ni nobene zveze, nobene medsebojne vdanosti. Tu je le skupek pripomočkov, spoliranih v stoletjih uporabe, s katerimi trener povzroča bolečino in poškodbe v ustih, tilniku in vratu z namenom, da bi bil sposoben kontrolirati konja, njegovo obnašanje in gibe. Bolečinska komponenta zasenči tako konjevo naravno biomehaniko kot tudi umetnost učenja konj. Resnico o primitivni in sadistični naravi klasične in športne dresure je vse teže prikrivati. Ampak vseeno, kako daleč bo prišla ta bolečinska komponenta, je to slepa ulica. Ne smem iti po tej poti in niti nimam pravice povzročati konjem bolečine. Učenje konj piaffe-ja, passage-a, capriol, gambada in drugih vaj brez uporabe pripomočkov in vzvodov, kot so brzde, uzde in ostroge, to je moja ideja Haute Ecole, najvišje umetnosti treniranja konj.«

Lekcije

Na DVD-ju »Enciklopedija konja« ta ideja dobi spektakularno obliko. Dveurni dokumentarec, ki je bil nagrajen s posebno nagrado žirije na Neodvisnem filmskem festivalu v Houstonu (Houston Independent Film Festival), ima dve poglavji, od katerih prvo večinoma prikazuje šokantno zlorabo in zanemarjanje v ruskem in mednarodnem konjeniškem svetu. Drugo poglavje med drugim obsega Parellijevo naravno konjarstvo, Maria Luraschija in Aleksandra med treningom svojih konj. Rusko knjigo o tej metodi so ponudili mednarodnim založbam in ustanovili so mednarodni forum za ljudi, ki se hočejo naučiti treniranja konj po Aleksandrovi metodi. Vprašanje je: ali je to dovolj, da svojega konja naučimo svobodne zbranosti?

»Delno je možno. Možno je najti pravo pot in ji slediti. Skrivnost je v našem duhu in inteligenci. Celo kadar učim, učim samo človeka. Nikoli se ne ukvarjam z učenčevim konjem. Vse, kar učenec naredi, naredi sam. Jaz lahko samo svetujem in razlagam. Moji učenci so fenomenalno uspešni in nekoč me bodo pustili daleč za sabo. Poleg tega so vsi gibi visoke šole izpeljani iz gibov svobodnega konja, ko se igra ali je jezen, in s tem niso nič manj kot naravna slikovitost, plastičnost konjevih občutkov. Torej je konj katerekoli pasme sposoben izvajati te gibe. Če je način, na katerega to izvajajo, bolj ali manj estetski, je to le v očeh opazovalca. Nikogar ne bom prepričeval o mojih idejah. To bi bilo nesmiselno. To je tako kot v legendi o bratih dvojčkih, ki so ju ločili ob rojstvu in sta se spet našla po dolgih letih, ker sta oba imela na verižici obešeno vsak svojo polovico istega kovanca. To je enaka situacija, drugo polovico kovanca prepoznaš takoj. Že v prvem trenutku lahko vidiš, kje leži človekova ljubezen in strast: v konju ali v občutkih, ki jih lahko doseže s konjem. Učim samo ljudi, ki res ljubijo konje. Takih ljudi ni mogoče najti med ljubitelji konjeniškega športa.

Razumen človek, ki pozna konjevo anatomijo, biomehaniko in psihologijo, lahko popolnoma jasno vidi količino bolečine, ki jo povzroča konju, in ga bo tega globoko sram. Nekateri ljudje se še vedno skušajo skriti pred tem enostavnim znanjem in razumevanjem, ampak ne bodo se mogli večno skrivati. Škandali, sodne preiskave, novinarji, ki odkrivajo dejstva na Nizozemskem in v Nemčiji, so samo prvi majhni pretresi pred prihajajočim veliki potresom, ki bo popolnoma presunil konjeniški svet. Človek, ki je mislil, da je prijatelj s svojim konjem, bo spoznal, da to prijateljstvo ne temelji na ničemer drugem kot na znanju, kako uporabljati bolečino za kontroliranje tega dih jemajočega bitja. Bitja, ki je sposobno prave ljubezni in pravega prijateljstva. Človek misli… In zgodilo se je. Poti nazaj ni več. Celo najmanjše znanje o svetovni zgodovini kaže, da je rezultat takih misli vedno neke vrste svetovni preobrat.«

Človek je mislil, konj opazuje…

Besedilo: Miriam Nieuwe Weme, Fotografija: Lidia Nevzorova

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Lidie Nevzorove
Prevedla: “Shandor”

BREZ KOMENTARJEV