Pa je res tako enostavno? Pokrtačiti, nadeti oglavnico in – gremo?! Za točen odgovor smo prelistali pravilnike AQHA, ApHC, APHA in PBHA ter o izkušnjah povprašali nekaj svetovno uveljavljenih trenerjev konjev za »tekmovanje na povodcu.«
Osnovna definicija tekmovanj v razredu HALTER
Je pri vseh zgoraj naštetih združenjih dokaj podobna. Gre za predstavitev konja »na roki« in edini kos opreme je večinoma usnjena oglavnica, bolj ali manj okrašena s srebrom, nanjo pa je pripet povodec, v celoti usnjen. V kombinaciji z verižico je dovoljen samo pri predstavljanju starejših žrebcev. Znotraj razreda se oblikujejo skupine glede na starost in spol:{+++}
žrebičke/žrebički/kastrati – posebej do enega leta, nato letniki, dvo, tro in štiri letniki, potem pa ni več starostne omejitve ampak samo skupine kobile/žrebci/kastrati. Svojo možnost predstavitve pa imajo tudi plemenske kobile, »broodmares«, ki so v preteklem ali tekočem letu donosile žrebe ali so potrjeno breje.
Cilj in namen tekmovanj Halter je predstavljanje in izbira najboljših, najbolj idealnih predstavnikov določene pasme. Vsaka rejska organizacija ima točno določene standarde, ne samo fizične (konjeva konstrukcija, omišičenost (muskulatura), velikost…) ampak dajejo poudarek tudi na t. i. »eye appeal-u«, kar pomeni, da naj bi bila cela slika konja privlačna očem. Gibanje, hodi, skladnost, obnašanje, pri ocenjevanju šteje vse. Prav skladnost, ki je odvisna predvsem od konjeve konstrukcije, igra pri quarterjih najpomembnejšo vlogo. Malce drugače je pri appaloosah, paintih in v združenju, ki včlanjuje konje glede na barvo, ne pasmo – palominih. Tu se, zaradi karakteristik pasem, daje več poudarka na barvi oz. obarvanosti, šele nato je na vrsti skladnost, obnašanje in gibanje. Pri vseh pa velja dejstvo, da konj, ki šepa ali pri katerem se ugotovi nezaželena genetska napaka (papagajski ugriz, nespuščena moda…) na takem tekmovanju nima kaj početi. Prav tako sodnik lahko izloči nasilnega in neposlušnega konja.
Ocenjevanje poteka po skupinah. Vsi prijavljeni v vrsti čakajo sodnikova navodila. Prikazati je treba korak in kas, sodnik temeljito preveri vsakega konja posebej, njegovo stojo, noge, ugriz, skratka inšpekcija od glave do repa.
Priprava konja – dnevni treningi, nabiranje in vzdrževanje kondicije
AQHA Profesionalni Konjar Ted Turner Jr. iz Texasa, priznan in uspešen trener halter konjev, bazira svoje delo na rutini. Tako kot se človek najbolje počuti, ko mu življenje poteka mirno, po načrtovanih in ustaljenih tirnicah, se tudi konji počutijo bolj varne in sproščene v rutinskem ozračju. Delo po urniku po mnenju Turnerja pomeni več kot pol uspeha s »show« konji.
Njegovi konji se po jutranjem obroku temeljito pokrtačijo in v oblekah za potenje čakajo na trening. Po končanem razgibavanju zopet pokriti čakajo na čas prostih aktivnosti, ko jih slečejo in spustijo v izpuste. Popoldan, vedno ob isti uri, se privedejo v bokse, sčistijo, pokrtačijo in počešejo. In ko so že vsi lepi in sijoči, jih pokrtačijo še enkrat. Sledi večerni obrok in čez nekaj ur še zadnja kontrola ter dodajanje »prigrizkov« najbolj lačnim.
Večina ljudi misli, da je prehrana halter konjev polna različnih dodatkov in posebnih mešanic, saj so skoraj vsi po vrsti »nabildani«, občutneje bolj mišičasti kot konji v drugih disciplinah. Turner pa priporoča samo najboljši oves in kvalitetno seno oziroma deteljo. Odsvetuje koruzo, melaso in podobne zadeve, ker vse prehitro povzročijo težave na nogah. Vsakega konja je potrebno obravnavati individualno, ga opazovati, spremljati njegov težo in razvoj in mu po potrebi dodajati ali zmanjševati obroke.
Individualnost je pomembna tudi pri treningih. V tujini so halter konji namenjeni izključno za prikazovanje na tekmovanjih in kot taki imajo dokaj drugačen koncept treninga kot ostali, jezdni konji. Ne rabijo toliko intenzivnega treninga, poudarek je bolj na rekreaciji in vajah, ki krepijo mišične skupine. Vsekakor pa je fizična rekreacija izrednega pomena za konjevo psiho. Lonžiranje oz. tekanje v majhnih krogih ni samo obremenilno za kosti in vezi, ampak konja dolgočasi in pušča negativne psihične posledice. Psihična stabilnost in uravnovešenost pa je odločilnega pomena na tekmovanju. Ker se le redko jezdijo (Turner ujaha in občasno jezdi samo žrebce, le-ti so pri vseh pasmah »nekaj posebnega« in zahtevajo »več« ), se jih večinoma sprehaja z drugim konjem. Sicer si za t.i. »ponying« lahko omislite tudi štirikolesnik, vendar bo konj bolj užival v družbi enakih. Gre za trening, kjer se v bistvu rekreirate tudi vi, saj jezdite in na povodcu s sabo vodite halter konja. Da mu pomagate pri utrjevanju hrbtnih mišic, pa tudi njega lahko osedlate. Če pa ste bolj športni tip, se sprehajajta, hodita in tecita »z ramo ob rami«. Vsekakor vadite hode v ravni liniji in diagonalah, raziskujte teren, pustite konju, da se nadiha svežega zraka in pošteno razgleda naokoli, to je vsem všeč.
Postavljanje konja
V kolikor je vaš konj zdrav, lepo grajen in sijoč, ima korektne hode in nasploh deluje krasno, ga morate samo še pripraviti do tega, da se bo uravnoteženo in simetrično postavil pred sodnika. Kathy Smallwood, ki je zaradi konjev na klin obesila učiteljsko kariero, priporoča, da odkrito ocenite konjeve dobre in slabe strani. Spoznajte ga do potankosti in skupaj se naučita prikazati najboljše. Tekmovanja na povodcu se sicer malenkostno razlikujejo od zveze do zveze, vsem pa je skupno to, da nastopate v skupini. To pomeni, da morate, razen tega, da skrbite, kako boste postavili svojega, opazovati tudi druge konje.
Paziti je treba na primerno oddaljenost, ko en za drugim hodite oz. prikazujete kas. Ko dobite sodnikov znak za ustavljanje, je treba oceniti in si najti primeren prostor za postavljanje. Tu pa se začne že skoraj umetnost. Če sta se do sedaj gibala z ramo ob rami, se morate še pred ustavljanjem obrniti proti konju in najprej, po nasvetu Smallwoodove, paziti na desno zadnjo nogo, ki jo postavite prvo. Noga mora stani ravno, ne obrnjena navzven, ne navznoter, ravno. Če ni tako, stopita še korak dva naprej.
Pomagajte si tudi s povodcem. Ko gre noga ven, usmerite konjevo glavo k sebi, če pa imate občutek, da bo postavil nogo navznoter, odrinite glavo stran od sebe. Leva noga bi po takem manevru morala »pasti« bolj ali manj pravilno, korigirate pa jo spet preko povodca. Seveda morata biti vi in vaš konj dogovorjena, kakšne namige bosta uporabljala in se jih tudi naučiti ter držati. Torej, konj ima noge trdno na tleh, vi pa morate na hitro oceniti in po potrebi popraviti kar nekaj stvari.
- Ali stoji na ravni podlagi, ali pa se je morda kakšno kopito preveč pogreznilo v mivko? V slednjem primeru stopite še korak ali dva naprej.
- Sta zadnji nogi bolj ali manj v idealni ravni liniji, ki poteka za kolki, preko petne kosti in za bicljem do tal? Ali sta postavljeni v naravnem razmaku, kakršnega narekujejo kolki? Ko konj stopi preveč podse, daje vtis napačne, krive, celo sabljaste stoje. Če pa stoji preveč nazaj, lahko zaradi spuščenega hrbta deluje celo sedlasto, križ pa nenaravno kratek.
Vsekakor pa je pravilno postavljanje zadnjih nog lažje kot namestitev prvih. Napačna stoja je na teh dosti bolj očitna. Sodniki to opazijo in težko boste storili karkoli, da bi napake skrili. Lahko pa jih omilite.
- Tudi za prve noge velja, da naj bi bile postavljene čim bolj ravno. Na splošno naj bi konjev okvir deloval kvadratasto, razen, če imamo opravka z dolgim konjem, v tem primeru postavite prvi nogi nekaj centimetrov podse.
- Razmak med nogama je nujno prilagoditi širini prsi. Če bosta nogi preveč skupaj, konj ne bo imel pravega ravnotežja, počutil se bo nesproščeno in želel se bo premakniti. Vsekakor pa morate paziti tudi na enakomeren razmik glede na zadnji nogi.
- Za majhne popravke konju z desno roko »objemite« viher in pritisnite s prsti k sebi za prestop bolj desno, k vam, ali pa pritisnite s palcem v levo, da stopi stran od vas. Na začetku treninga konj vsekakor ne bo vedel, kaj točno mu je storiti, zato si pomagajte z bolj očitnimi namigi. To je lahko leva roka in povodec, morda ročaj biča, s katerim pritisnete na prsi hkrati ko daste namig z desno roko. Sčasoma pa očitni, močnejši namig opuščate in poudarjate ukaz na vihru.
- Nazadnje, vendar ne najmanj pomembna, je pravilna namestitev glave. Če boste konju »nategnili« glavo in vrat karseda naprej in nizko, ne boste dosegli vtisa dolgega vratu ampak samo prenos teže na prve noge in porušili grajeno ravnotežje. Tudi postavitev glave zahteva vajo in predvsem pomočnika, ki bo ali namesto vas držal konja ali pa vas snemal oz. fotografiral. Le tako boste ugotovili, v kakšni poziciji, višini glave, se konj najbolje počuti. In ko se bo on dobro počutil, bo tudi izgledal dobro, samozavestno in umirjeno. Vi mu samo še malenkost dvignite nos in to je to.
- Preostane vam samo še, da se postavite na eno stran (ponavadi je to desna), nekje k konjevemu nosu, ne preblizu, da se ne bo začel igrati z vašimi gumbi in ne predaleč nazaj, da bi obračal glavo za vami.
- Ko sodnik ocenjuje konja in pri tem hodi okrog, se vam ni treba odmikati. Kaj hitro bi nehote preveč potegnili povodec in premaknili konja.
Pripravljeno v sodelovanju z AQHJ
