Psihologija konj

Psihologija konj

4176
0
SHARE

Vprašanje: Lepo prosim bi mi lahko kdo bolj natančno povedal nekaj o psihologiji konja? Nekje sem zasledil, da je konjeva psiha na nivoju nekaj letnega otroka. Kako konj gleda na človeka, na jahanje…..

Sodelujoči: Sanja, Akademik, Nuša, Liana, Angel {+++}

Angel: Psihologijo konja in človeka ne moreš primerjati. Človek je predvsem logično in razumsko bitje, z drugačnim spominom in pomnjenjem. O tej temi pa so napisane knjige, ki ti lahko dajo osnove. Ali pa Revija o konjih, tu pa tam je kakšen prispevek. Če bereš v drugih jezikih, se sprehodi po spletu, in boš našla marsikaj

Nuša:Konj se je že v preteklosti soočil s problemom: ali bom umrl kot plen zverem, ali pa se prilagodim človeku, ki mi bo dal zavetje. Izbral je očitno manjše zlo in to smo mi. Živi iz dneva v dan, ne premišljuje preveč o prihodnosti, važno mu je le, da se počuti v redu ta trenutek, zato hoče čim mirno preživeti dan. Na tej poti pa je le ena ovira: človek. Ker konj po naravi ni zloben, želi vzpostaviti neki odnos, ki bo človeku ugajal, pa čeprav (na žalost) velikokrat trpi. Zato, mu moramo omogočiti, čim bolj konju prijazen dan, ponavadi z nujnim zlom, jahanjem.
Pri konjih je treba delati vse z umirjenostjo, da ne pride do težav.
To ti pa polagam na srce (kar ljudje velikokrat pozabijo): konj se NIKOLI ne rodi hudoben! Hudobne konje naredimo mi, z delom, ki je nepravilno. To ponavadi pride iz neznanja, ker ne verjamem, da je kak človek res tako podel, da namerno škoduje živali. Ko kdo reče, da je konj žleht in rad grize, to sploh ni res. Imel je neke slabe izkušnje in očitno, ne želi stika s človekom. Kdor pa “vzgoji” takega konja, se lahko nad sabo zelo zamisli!
Upam, da sem ti odgovorila na vsaj 0,1 % tega, kar se lahko še naučiš, le če boš s konji delal s srcem in ne kakor piše v neki knjigi!

Akademik: Zadnji odgovor je še najbližji resnici.Govor je menda o odraslem konju-ne po velikosti ampak po zrelosti.Iz psihologije bi morali najprej povzeti to, da se naj z mladimi konji ukvarjajo odrasli izkušeni ljudje in potem ne bo žleht konjev, otroci pa z izkušenimi starejšimi pravilno izšolanimi konji.

Konjeništvo je tudi določena kultura in način življenja v katerega ne moremo posegati samo z eno znanostjo.Je skupek modernih dognanj znanosti v večini pa še zmeraj nekaj najbolj prvinskega in naravnega, kise je z modernizmom minimalno ali pa nič spremenilo.Kot tega niso v zgodovini, tudi danes tega ne morejo početi vsi.Treba je vzgajati predvsem sebe, potem pa je tudi s konji lahko.Za sodelovanje sta potrebna dva.

Sanja: Osebno se mi zdi zelo neprimerno konje primerjati z otroki določene starosti, saj so pri obeh vrstah razlike v poteku duševnega razvoja in končnem stadiju le-tega prevelike. Otroci so otroci, konji so konji. Naj ostane pri tem.

Veliko konj trpi predvsem zato, ker se je nam, ljudem, tako težko postaviti v kožo konja in videti svet skozi njegove oči. Če imamo konja zares radi in mu želimo najboljše, mu je potrebno dovoliti, da dejansko JE konj. Je žival, ki potrebuje dnevno gibanje na svežem zraku, ki ni prilagojena dnevnemu 23-urnemu bivanju v prašnem, temnem in umazanem hlevu. Zelo občutljiva in močna žival, pa vendar izjemno potrpežljiva in pripravljena odpuščati napake, kar je naš privilegij. Naša dolžnost je, da konju zagotovimo takšne pogoje za življenje, da bo postal (in ostal) zadovoljna, zdrava (fizično in psihično) žival, pripravljena sodelovati s človekom. Naša dolžnost je, da mu skušamo delo (kakršnokoli že je) prikazati na prijazen način, s čim manj stresa in prisile. Samo tako bomo uspeli ohranjati konjevo motivacijo za delo in sodelovanje. Če gre človek na pašnik po konja z namenom, da bo jahal, in mora konja najprej 1 uro loviti po pašniku gor in dol, je že nekaj narobe. Konj mora ugotoviti, da je delo s človekom prijetno in varno, mora mu zaupati, da bo človek z njim korektno ravnal in da od njega ne bo zahteval stvari, ki jih ne zmore. Bistven je občutek varnosti in zaupanja človeku.

Strinjam se, da hudobnih konj ni. So samo prestrašeni in zmedeni konji, so konji, ki vidijo v človeku sovražnika, in se temu primerno vedejo. Je že tako, da se v konjeniškem športu dogaja marsikaj. In konji velikokrat trpijo ravno zato, ker se ljudje niti ne potrudijo, da bi jih razumeli. So ljudje, za katere je konj zgolj športni objekt, ki ga lahko izkoriščaš, dokler to zmore, potem pa ga zavržeš in si po potrebi kupiš novega.

Ne moreš študirati psihologije konj. Samo psihologijo, kjer pa je predmet preučevanja človek. O primerjavi psih. procesov pri različnih vrstah govori komparativna psihologija, ki je eden od izbirnih predmetov v višjih letnikih psihologije na FF

Allegra: Res je, hudoben konj se še ni rodil (mar se je človek ?).Konjsko dobro naravo pojasnjuje, da se je že pred tisočletji uklonil človeku in mu pustil sesti na svoj hrbet.Kakšna popustljivost brez primere ? Za enega največjih živali na zemlji. Na hrbet velikega rastlinojeda je namreč skočil le napadalec,lev, puma ali kakšna druga zver, torej naj bi konju bil ta položaj človeka neprijeten.Pa vendar uboga vsa njegova dejstva in počne stvari, ki res niso v njegovi naravi, na primer kurbeto, ko skače kot zajec po zadnjih nogah.Žrebe,to dela v naravi samo, kot to trdijo zagovorniki šole nad zemljo, morda res naredi to enkrat ali dvakrat, ne pa dvajsetkrat.Ali pa vleče za seboj ropotajočo koreto v kateri razgrajajo njegovi gospodarji, ko se vračajo s takšnega ali drugačnega žura.V naravi je namreč naglo zbežal, če je zaslišal nenaden in nenavaden šum za seboj.
Naj bo kakor koli, zelo me moti izgovor človeka, da je konju omogočil preživetje, ker ga je vzel pod svoj patronat človek.To ni res.Tisoči mustangov, konji v ekstremnih pogojih sveta, v namibijskih puščavah in sibriskem ledu dokazujejo, da to ni res. Vzel ga je pod patronat zato, da ga je napravil sužnja.Šopa ga z hrano, da bo bolje dirkal, bil hitrejši, ga cepi z neštetimi vakcinami, da bi ga zavaroval pre boleznimi(ne vem, če je to res), si zmišljuje vse mogočo opremo za jahanje ali vožnjo, ki bo koristila konju( ha !!) ga raziskuje(boleče in neboleče) od ušes do glave, da bi ga bolje spoznal, pod finto, da bi mu koristil, v resnici pa, da bi ga še bolj izrabljal in še pred njegovim spočetjem točno določi od katere mame in očeta bo in kakšen bo njegov spol, odvisno od tega seveda kaj trg potrebuje tisti moment.Raziskuje njegove kromosome, pod krinko,da bo krotil njegove bolezni in mu s tem podaljšal življensko dobo, v resnici pa podaljšal delovno dobo, kajti uk konja stane zelo veliko.Ko pa je konj star pa klavnica ali šus v glavo.Konjereja se namreč srečuje z resnimi problemi ostarelih konj.

Ob tem pa sprenevedanje in govorjenje kako se človek preko konja vrača nazaj k naravi. Res je človek se s tem vrača nazaj k naravi.V čas , ko je za hrano lovil konja, saj je to kar počne z njim zdaj navadno “žretje”.

Priporočene povezave in dodatne informacije:

  • http://www.equine-behavior.com/
  • Desmond Morris: Horsewatching. Knjiga obstoja tudi v prevodu v srbskem (ali hrvaškem) jeziku,
  • Psihologija konja, avtorja Maks in Maksimilijana Tušak, zbirka-Razprave FF, izšlo 2002,
  • http://tteam-ttouch.com
  • www.parelli.com

BREZ KOMENTARJEV