Resnica o hrbtih, jeziku in kdo smo v resnici

Resnica o hrbtih, jeziku in kdo smo v resnici

3192
0
SHARE

Z vsem govorom v krogih ”naravnega konjarstva” o učenju konjevega jezika ta namen ne more biti nikoli dosežen, če se začne in konča z napačno predpostavko, da konj uživa v jahanju. V mojih študijah sem prišla do zaključka, da so se konji naučili našega jezika veliko bolje in pravilneje, kot si lahko predstavljamo. Zato vse ”novodobne” knjige in učitelji govorijo o tem, kako so konji naša ogledala. Ne govorim o tem, da konji v veliki meri razumejo naš govorjeni jezik, ampak so mojstri razumevanja jezika, za katerega se zdi, da smo ga mi pozabili, jezika naših dejanj.

Kot dolgoletno trenerko konj me je najbolj presenetilo, ko sem spoznala znanstveno plat tega, kar se dogaja v konjevem hrbtu, ko je podvržen sedlu in jahaču. Seveda sem vedela, da imajo konji včasih boleče hrbte in potrebujejo zdravljenje ali bolje prilegajoče se sedlo, ampak nikakor nisem razumela, kaj se dogaja vsakič in vedno, ko konj ponese nekoga na jahanje.

Eden od razlogov, zakaj se te informacije morda zdijo ”nove”, je to, da so šele okrog leta 1992 razvili testno podsedelnico za merjenje sedelnega pritiska ”Saddletech”. Te podsedelnice in druge podobne naprave, ki so jih razvili kasneje, vsebujejo občutljive senzorje, ki merijo količino pritiska med konjem in sedlom. Tehnologije merjenja pritiska vodijo do velikega števila zanimivih znanstvenih raziskav v konjeniškem svetu. Ko so se tako dobljene informacije združile z drugimi raziskavami mišičnega tkiva sesalcev, je vse skupaj naenkrat pokazalo na veliko dilemo. V Journal-u of Veterinary Science, letnik 14, št. 11 (1994) je dobro poznana veterinarka in strokovnjakinja za prileganje sedla dr. Joyce Harman poročala o rezultatih raziskave, v kateri so uporabili Saddletech podsedelnico. Napisala je:

”Za namene te raziskave so bila sedla s pritiski do 13,31 kPa (kPa je kilopascal in je enota za pritisk, kar pomeni sila na površino; op. prev.) ocenjena kot odlična, med 13,79 in 23,30 kPa brez stalnih točk pritiska so bila ocenjena kot dobra in sedla, katerih pritisk je presegel 23,44 kPa ali pa so imela stalne točke pritiska, so bila ocenjena kot slaba. Te številke so bile dobljene na osnovi preliminarnih podatkov, ki so pokazali, da je težko najti angleško sedlo s pritiskom, manjšim od 5,17 kPa, kar je največji pritisk, najden v kapilarah. Pritisk, ki presega 5,17 kPa, prekine pretok krvi v arterijskih kapilarah in okoliškem tkivu.”

Kaj se torej zgodi, še se pretok krvi ustavi? To se v manjši meri zgodi, če pritisnemo na našo kožo in postane bela ali pa če sedimo v nelagodnem položaju dlje časa in nam ”zaspita” roka ali noga. Avtorica Mary Wanless v svoji knjigi Za dobro konja (For the Good of the Horse) piše: ”Morda je ena od konjevih odrešilnih milosti to, da iztisnjenje krvi iz tkiv povzroča bolečino prvih deset do petnajst minut jahanja, potem pa njegov hrbet postane otrpel.”

Torej, dokler se ne naučimo, kako dvigniti sedlo nad konjev hrbet, bodo tudi najbolje prilegajoče se sedlo, najboljše sedelne blazine, napolnjene z zrakom, peno ali volno, in povprečno težak jahač povzročali pritisk, ki je več kot dvakrat večji od tistega, ki že povzroči prekinitev pretoka krvi v mišicah. Dr. Harman dalje pravi, da je v raziskavah pasjih in človeških mišic nepretrgan pritisk samo 4,69 kPa, ki je trajal več kot dve uri, povzročil pomembne poškodbe tkiva.

Pomembno je opozoriti, da je podsedelnica Saddletech, ki so jo uporabljali v prvih raziskavah, uporabljala senzorje, ki so jih razvili za ocenjevanje tveganja za pojav preležanin pri ljudeh. Ti senzorji so merili samo pritisk do 27,58 kPa. Sodobneješe podsedelnice s senzorji, kot na primer sistem FSA (Force Sensing Array), ki ga je razvil Vision Engineering Research Group (VERG Inc.) v Winnipeg-u, Manitoba, Canada, lahko merijo veliko večji pritisk. V nekem testu western sedel z visokocenovnimi podsedelnicami, je bil povprečen najvišji pritisk med 56,88 in 96,53 kPa (Wesley, E.D.; McCullough, E.; Eckels, S.; Davis, E.; Article #9329; 2007; “The Horse” magazine).

Podsedelnice za zaznavanje pritiska so tudi omejene na zaznavanje pritiska samo na nivoju kože. Pritisk sedla se prenese skozi mišice na kostne strukture pod njimi (vretenca in rebra) in če bi lahko merili pritisk tam, bi bil pomembno višji. Dr. Harman piše: ”Obstajajo kirurški dokazi v človeški medicini (tudi v veterinarski, op. prev.), da se podkožna nekroza (odmrtje celic) začne bliže kosti, preden se vidi pordela koža in gnojenje ali čir.” To pomeni, da če bi bili ob konjih dovolj dolgo, da bi opazili bela mesta ali občutljive otekline na sedelnem področju, bi samo videli končni rezultat dolgotrajnega procesa uničevanja tkiva. Longissimus dorsi (dolga hrbtna mišica) in trapezaste mišice, na katerih sedi jahač, so se razvijale od nastanka konja, ko jih je eohippus prvič uporabil za pomoč pri gibanju. Njihova struktura ni bila nikoli narejena za nošenje teže v obliki  navpičnega pritiska od zgoraj, in to ostaja resnično tudi po stoletjih selektivne reje ”jahalnih” konj.

Spodnje slike prikazujejo nekaj primerov poškodb zaradi pritiska in odrgnin:

Ostali učinki teže na konjev hrbet vključujejo podaljšanje (uleknjenje) hrbta, kar ”lahko prispeva k poškodbi mehkih tkiv in kissing spines sindromu” (DeCocq, P. et al; Effects of girth, saddle and weight on movements of the horse. Equine Veterinary Journal 36; 2004; 758-763). Na kratko, kissing spines sindrom je stanje, ko se trnasti podaljški vretenc (dolgi kostni izrastki vretenc, ki sestavljajo viher in zgornjo linijo hrbta) začnejo dotikati med seboj in se sčasoma preoblikujejo in v najhujših primerih zrastejo skupaj. ”To stanje je klinično pomembno pri parkuraših, ampak se pojavlja pri vseh tipih konj” (Marks, D.; Medical Management of Back Pain; Vet Clinics of N. America: Equine Practice Vol. 15, No. 1; 1999).  “ ‘Kissing spines’ ali dotikanje trnastih podaljškov v hrbtu se pojavi zaradi ponavljajočih se valovanj pri konjih, ki preskakujejo ovire – navor ali zaobljenje preko navpične ovire, preveliko podaljšanje med doskokom ali raztegnitev in uleknjenje hrbta preko širokega okserja lahko povzroči ta problem. Rezultat je, da so posamezni trnasti podaljški tesno potisnjeni skupaj. To se na splošno pojavlja od konca vihra proti začetku ledvenega dela (deseto do osemnajsto prsno vretence) (Nadeau, J.; Preventing Back Pain in Horses; University of Connecticut Dept. of Animal Science Fact Sheet 2006).

Spodnje slike prikazujejo nekaj omenjenih poškodb hrbtenice (uleknjen hrbet):

Konj na spodnji sliki ima poškodovano tudi levo oko:

Obstaja ogromno podobno pomembnih poškodb hrbta, ki so ali neposredna posledica jahača na hrbtu ali pa posredna posledica tega, kar jahač zahteva od konja (drseči stop, skoki itd.). Nekaj primerov teh poškodb: otrdelost hrbtnih sklepov (med vretenci), skakačeva grba (izrazita grba v zadnjem delu hrbta), poškodba medenice (medeničnega sklepa), poškodbe ligamenta nad hrbtenico, raztrganine hrbtnega ligamenta, stresni zlomi kolčnice in poškodbe križnega sklepa, če jih omenim samo nekaj. Upam, da bralec začenja dobivati občutek o tveganjih, katerim izpostavljamo konja s tem, kar imamo za ”normalno uporabo konja”, in mi ni treba iti v podrobnosti pri vsaki poškodbi.

Vrnimo se zdaj na prvo poškodbo, ki se zgodi, ko je konj osedlan, ogrožen pretok krvi (ishemija) v mišicah. Res je, da imajo mišice velike obnovitvene zmožnosti in velikokrat se otiščanci lahko pozdravijo, če ne pride do infekcije in ima konj primerno prehrano in dovolj časa za počitek pred naslednjim pritiskom… ampak, kaj pa bolečina, ki je prisotna v tem procesu? Vsi poznamo ostro bolečino, ki se pojavi, ko se vrača občutek v okončino, ki je ”zaspala” zaradi prekinjenega dotoka krvi, ampak kdo je izkusil bolečino ob razvoju poškodb zaradi pritiska (podobnih preležaninam), tudi milejših oblik, ki srbijo in bolijo še preden se pojavijo vidni zunanji znaki? To je natanko isto neudobje, ki povzroča, da spreminjamo položaj telesa vsakih nekaj minut, kadar sedimo ali stojimo. Če tega ne bi počeli, bi nastale poškodbe zaradi pritiska (imenovane tudi preležanine) samo zaradi teže naših lastnih teles na mehkem stolu ali postelji. V raziskovanju za ta članek sem s presenečenjem ugotovila, da je igralec Christopher Reeve, ki se je poškodoval pri jahanju, nazadnje umrl v starosti 52 let zaradi komplikacij s preležaninami.

Ko je konj osedlan, nima nobene možnosti razporejanja teže, da bi si olajšal neudobje. Verjetno nam to poskuša povedati na druge načine, kot na primer z nemirnostjo, skrajšanim korakom, ušesi nazaj, švigajočim repom, s tem, da se poskuša podrgniti ob steber ali s skakanjem oziroma upiranjem. To bi morali smatrati kot znake popolnoma odkritega konja, ki si poskuša olajšati bolečino. Tisti konji, ki mirno nadaljujejo z delom, so bolj nevarni svojemu zdravju, ker vejo, da so posledice kazanja kakršnih koli znakov bolečine v hrbtu močnejša bolečina v ustih, glavi, rebrih ali boku, čemur verjetno sledi še daljša lekcija pod sedlom. Konji so mojstri učenja, kako se znajti, in večina hitro odkrije, kaj natančno je potrebno, da preživijo. Otrpel hrbet verjetno precej laže tolerirajo kot ostale načine, ki so jih izumili ljudje za kontroliranje konj.

Kadar izpostavljamo konje tem bolečinam za naše lastno zadovoljstvo, prebijemo nekaj osnovnega v naših odnosih. Dejstvo, da veliko konj prenaša te poškodbe, govori bolj o njihovi prirojeni milini in razumevanju kot pa o kakem dokazu o naši ”pravici”, da sedimo na konjevem hrbtu, ali o njihovem uživanju v tem procesu.

Upam, da je zgoraj napisano že razjasnilo, da vsakič, ko sedimo na konju več kot trenutek brez razumevanja, kaj se dogaja pod nami, ogrožamo konjevo dobrobit. Obstajata dva načina, na katera smo lahko prepričani, da ne škodimo svojemu konju. Prvi je, da spustimo konja na veliko polje in mu želimo vse najboljše v naravni čredi, in drugi, da preučimo konjeve sisteme tako natančno, da lahko z avtoriteto trdimo, da to, kar počnemo, ni škodljivo.

Zdaj, ko smo natančno razložili problem z jahanjem, poglejmo možne rešitve. Kot prvo moramo razumeti, zakaj hočemo jahati konja. Če odgovori vključujejo ”zabavno je”, ”hočem tekmovati” ali ”to je dober trening”, potem bo zgoraj napisano pustilo malo ali nič vtisa na to, kar počnete, in trenutni konjeniški svet vam bo nudil veliko podpore pri doseganju vaših ciljev. Če so vaši odgovori bolj v stilu ”rad imam konje”, ”rad bi se naučil, kako vzpostaviti dober odnos s svojim konjem” ali celo ”mislim, da me konji lahko kaj naučijo”, potem je verjetno, da ste že začeli iskati alternative tradicionalnemu konjeniškemu svetu.

Rešitev se mora začeti s predpostavko, da konj pozna svoje mišljenje, in je v vsakem pogledu, ki se tiče njegovega vedenja, on avtoriteta. Konji nimajo govorjenega jezika, ki bi ga mi lahko razumeli, ampak imajo jezik, ki se ga lahko naučimo. To je jezik fiziologije in gibanja. Ko enkrat mine dovolj časa, da lahko zavržemo, kar mislimo, da vemo o konjih, potem pustimo prostor za tisto, kar se nam šele mora razkriti. Na primer, če konj začne skakati pod sedlom, lahko mislimo (ali so nas tako naučili), da je to zato, ker je ”poreden”, kot da bi bilo skakanje primerljivo z majhnim dečkom, ki tepe svojega sošolca, ali pa lahko mislimo, da dobiva preveč žita, lucerne, je premraz, preveč vetrovno ali navedemo katerega od neštetih drugih vzrokov. Po drugi strani, če začnemo s predpostavko, da ima konj izredno dober razlog za skakanje in da je naša naloga, da odkrijemo, kaj to je, nas bo konj vodil po poti. To je nekako tako, kot bi videli konja kot živ jezikovni tečaj. Seveda je konj mojster tega jezika in mi smo učenci, ki se učimo dešifrirati njegove gibe in vedenje.

Konji nas vidijo take, kot v resnici smo za našimi maskami besed in skritih pomenov. Prepoznajo, kar poskušamo skriti pred sabo in ostalimi ljudmi: naše frustracije, kaj nas moti, nezadovoljstva, nejevoljo in osnovo za vse to, naše strahove. Na katerem drugem področju je socialno sprejemljivo tepsti žival, kje je to celo predvajano po TV in največji junaki tega športa so tisti, ki držijo biče v rokah in nosijo ostroge na škornjih ter kažejo svoje ”mojstrstvo” s tem, kako nevidna znajo narediti ta ”dejstva”? Konj se nauči ta jezik in naše sposobnosti povzročanja bolečine tako dobro, da je v rokah ”strokovnjaka” grožnja s temi pripomočki dovolj in pripomočki sami niso več potrebni.

Da bi razumeli konjev jezik in v procesu ponovnega učenja našega naravnega jezika, moramo začeti s konjem, ki mu ne povzročamo nobene bolečine, drugače so vse, kar se učimo, dejanja konja v bolečini in potem nas drugi ljudje učijo, kako lahko to kontroliramo s še več bolečine. Resnično, to sestavi obseg informacij, ki so jih preučevali tisoče let, odkar jahamo konje. Tipičnemu jahaču je težko razumeti, da se mora pravi odnos s konjem začeti na tleh brez povodcev, vrvi ali majhnih omejenih prostorov. Mišljenje J. Allen-a Boone-a v ”A Kinship with all Life” (Sorodstvo z vsem življenjem) o psih enako ustreza tudi konjem: ”Obstajajo dejstva o psih in obstajajo mnenja o psih. Psi imajo dejstva in ljudje imajo mnenja. Če hočete dejstva o psih, jih vedno dobite neposredno od psa. Če hočete mnenja, jih dobite od človeka.”

Ko oseba napreduje v svojem razumevanju konjevega jezika s svojo sintakso anatomije, fiziologije in psihologije, morda pride čas, ko je sprejemljivo sesti na konjev hrbet. Kakor smerokazi kažejo pot k cilju, vam lahko dam namig o nekaterih elementih, ki jih mora razumeti človek, ki se trudi naučiti dovolj konjevega jezika, da bo prispel do točke, kjer bi bilo jahanje lahko korak v njunih lekcijah.

Ko se človek trudi naučiti način, na katerega je zgrajeno konjevo telo, način, kako določene mišice, tetive in ligamenti delajo skupaj s skeletno strukturo, in zmožnosti in omejitve teh fizioloških elementov, se bo naučil več načinov, kako se ”igrati” s konjem, kar vodi do konjeve večje svobode in ravnotežja. Na isti način, kot joga pomaga uravnotežiti naša telesa in duhove, se bo človek naučil joge, ki uravnoteži in osvobodi konja, da mu s tem omogoči, da se bolje izrazi.

Naslednji smerokaz je, ko se človek nauči, kako delati s konjem z večjo disciplino, kjer se tako človek kot konj posvetita določenim elementom, ki razvijajo fiziologijo konja in miselno osredotočenost in koncentracijo obeh, konja in človeka. Do tega trenutka je naslednji smerokaz, da osebna želja človeka po jahanju konja naravno izgine. Človek na tem nivoju razumevanja si ne bo več nič bolj želel zauzdati in osedlati svojega konjskega učitelja kot bi si želel zauzdati in osedlati svojega najboljšega človeškega prijatelja in ga spodbosti k prijetnemu ”terenskemu jahanju”.

Če ste na začetku te poti in še ne morete povsem razumeti,  kako ima človek lahko izpolnjujoč odnos s konjem brez jahanja, bi morda pomagalo, če bi imeli pred sabo obešen korenček, ki bi vas mikal. Ko se človek dovolj dobro nauči konjevega jezika, da začne plesati s svojim konjskim partnerjem, ga zbere in uravnoteži ne kot končni rezultat vlečenja, cukanja in omejevanja, ampak kot rezultat govorjenja istega jezika, pri čemer nikoli ne povzroča bolečine, na nobeni točki te poti. Enostavno se nauči, kako usmerjati njegove gibe, kot dirigent vodi orkester; samo takrat bo konjeva anatomija razkrila, da konj v resnici lahko nosi jahača, na ojačani hrbtenici, ki ni bila oslabljena v urah jahačevega skakanja po sedlu, z mišicami, ki niso boleče zaradi pritiska in jih nosi v upognjenem in skrčenem stanju, kar vodi do višjega krvnega pritiska v mišicah in zmožnosti teh mišic, da zdržijo pritisk jahača za nekaj minut naenkrat.

V končni analizi, ko sledimo tej poti, bomo izkusili darilo, ki ga imajo konji za nas. Lahko nam pomagajo ponovno se naučiti našega starodavnega jezika in živeti v harmoniji sami s seboj in z drugimi prebivalci tega planeta. Upam, da bom v naslednjih člankih lahko našla prave besede za izražanje polnosti tega, kar začenjam izkušati, ampak mogoče bom morala biti zadovoljna s kazanjem na smerokaze.

Avtorica: Stormy May

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Stormy May
Prevedla: “Shandor”

BREZ KOMENTARJEV