Trakehnen, izgubljena kobilarna plemenitih konj

Trakehnen, izgubljena kobilarna plemenitih konj

1987
0
SHARE

Trakehnen, izgubljena kobilarna plemenitih konj

Vzhodna Prusija . Ostpreußen. Kaliningrajska oblast. Nekdaj Nemško ozemlje, danes pod rusko oblastjo ujeto ombočje okoli Kaliningrada (nekdaj Königsberg), ujeto med Poljsko in Litvo. Dom plemenitih konj trakencev.

Dvorec Trakehnen leta 1944

Vzhodna Prusija je bila dežela konj in konjereje. Bila je poznana po kvalitetnih vzhodno-pruskih konjih, imela je precej velikih kobilarn, med njimi štiri deželne v krajih Georgenburg (severno od mesta Insterburg, danes Èernjahovsk), Rastenburg, Braunsberg in Marienwerder. Ti kraji nosijo danes Ruska imena, ki pa jih žal nisem uspel najti. Omenjene kobilarne so pokrivale s svojo rejo ne le lastnih potreb Vzhodne Prusije, temveč je tudi izvažala veliko število konj. Poleg kmetijskih presežkov je konjereja predstavljala pomemben del gospodarstva. Letno je šlo preko deželnih meja okoli 30 000 konj, med njimi najboljši hladnokrvni. {+++}


Vzhodna Prusija

Glavno rejsko področje reje toplokrvnih konj je bilo območje okoli mesta Gumbinnen, danes Gusev, a največji center reje toplokrvnih konj je bila glavna kobilarna Trakehnen v območju kraja Ebenrode.
Kralj Wilhelm Friderich I. je tu leta 1732 ustanovil kraljevo kobilarno Trakehnen. Ime kraja izvira iz litovske besede trakis, ki pomeni polje in po kateri je dobilo tudi litovsko ime Trakenai, pa tudi tudi rusko poimenovanje Jasnaja Poljana izvira iz tega prvotnega pomena. Kobilarna je preživela sedemletno vojno. Leta 1786 je postal glavni vodja kobilarne (Oberlandstallmeister) grof Lindenau mentor vzhodno-pruske konjereje. Med drugim je uvedel žig: sedemkraki losov lopatasti rog (leva polovica, celo rogovje predstavlja koknje trakenskega porekla in je danes žig trakenske pasme). V 2. polovici 19. stoletja je vodja kobilarne v vzhodno-prusko rejo uvedel angleške konje, kar je imelo pozitiven vpliv na jahalne konje.

žig kobilarne Trakehnen in žig toplokrvnih konj trakenskega porekla

Plemeniti konji pa niso šli samo v kraljevo konjušnico in vojsko, temveč so s prodajo teh konj uspešno polnili državno blagajno.

Kobilarna je bila v veličastni pokrajini, pokriti s krasnimi zelenimi travniki in bila je obdana s starimi drevoredi, ki so bili za Vzhodno Prusijo tako značilni. Do leta 1944 je kobilarna obsegala 6000 ha ozemlja in 16 podružnic, v tem času je po statističnih podatkih tu domovalo 1115 konj, od tega 20 plemenskih žrebcev in 378 plemenskih kobil. A to niso bili vsi konji omenjene pasme. V Rejsko službo je bilo leta 1944 včlanjenih 15 000 članov, za trakensko pasmo je bilo priznanih 750 plemenjakov in 14 000 plemenskih kobil. Letno se je za licenco potegovalo 160 novih žrebcev. Vseh registiranih konj trakenskega porekla je bilo še danes težko predstavljivih 25 000 kobil in 1 200 žrebcev.

Vhod v kobilarno in do njenih obsežnih fevdalnih hlevov ter z belimi ograjami ograjenih jahališč je na vrhu krasil žig kobilarne, sedemkraki losov lopatasti rog.

V manjšem dvorcu je živel glavni deželni vodja kobilarne. Pred to palačo je stal kip najpomembnejšega plemenjaka tistega časa, žrebca z imenom Tempelhüter.

Ob koncu vojne so Rusi prodirali bolj in bolj na zahod, in tako so 17.10.1944 konji in ljudje bili primorani zapustiti glavno deželno kobilarno Trakehnen v smeri proti zahodu. Januarja je bilo jasno še zadnjim, da je Vzhodna Prusija izgubljena. S tem je bilo konec nekdaj kraljeve, kasneje glavne deželne kobilarne Trekehnen, zibelke trakenskih konj. A skoraj bi bilo konec tudi te pasme, saj se je iz kobilarne rešilo le okoli 1 500 živali, od tega le 27 kobil iz glavne kobilarne Trakehnen. A k sreči so se vzhodni prusi organizirali in tako je že 23. oktobra 1947 v Hamburgu nastalo Združenje rejcev in prijateljev toplokrvnih konj trakenskega porekla – Verband der Züchter und Freunde des Warmblutpferdes Trakehner Abstammung e.V., kratko Trakehnen Verband. Trakenci so bili tako rešeni, največ po zaslugi Dr. Fritza Schilkeja (v Königsbergu šef vzhodno-pruske Rejske službe) in Siegfrieda Freiherr v. Schrötterja, predsedujočega omenjenemu združenju. Leta 1962 je bilo organiziran prva razstava žrebcev v Neumünstru, kjer je danes sedež Trakehner Verbanda in center reje trakenskih konj.

hlev v kobilarni Trakehnen

Rusi so po vojni naredili iz kobilarne Trakehnen govedorejski kolhoz, izropali mnoge reči in jo zapustili propadu, da so danes tam le ruševine. Prej omenjeni kip so takoj po vojni odnesli v Moskvo kot vojni plen in podstavek okrasili s komunističnimi simboli. Na slikah se vidi, kako je kobilarna izgledala pred prihodom Rusov, kako pa izgleda danes, si lahko pogledate na spodaj zapisanih povezavah. Zelo žalostno, a v dober opomin, kaj se nikoli več ne bi smelo ponoviti.

Viri in zanimive povezave:

  • www.provinz-ostpreussen.de
  • www.trakehnen-verband.de
  • www.trakehnerfoerderverein.de/
  • www.provinz-ostpreussen.de/ostpreussen/os_trakehnen.html
  • www.euronet.nl/~jlemmens/trakehnen.html
  • www.ostsicht.de/index.htm?http://www.ostsicht.de/trakehnen.htm
  • www.dpm-verden.de/page10.htm.trakeny.pl/
  • www.trakehner.dk/kaliningradmap2.jpg

BREZ KOMENTARJEV