25., 26. in 27. maj 2007
Se sploh komu zgodi, da gre skozi življenje in si tu pa tam ne zaželi, da bi se za nekaj dni odklopil od vsakdanjega življenja in se izgubil nekje, kamor ponavadi uhaja samo v mislih? Večkrat ko sedim na konju, nekje kjer mobitel nima signala in me za ves svet ni, pomislim, da bi, če ne bi poznala konj, ne znala doživljati svobode tako kot jo.
Osilnica. Majhna vasica na naši južni meji, tik nad sotočjem Kolpe in Čabranke. Dolina Kolpe je, vsaj pri meni, vedno imela posebno mesto. Ker sem kot otrok tam prvič videla reko s konjskega hrbta, lovila vile in s pogledom iskala Petra Klepca, da bi mi pokazal kako s smreko pomete neljube goste iz svoje doline.
15 let po tem…
se mi je Kolpska dolina pokazala v še lepši luči. Ker se je po dolgi ježi pogled na Dolino z nekajstometrske previsne stene tako močno vtisnil v spomin, da ga nič in nihče ne izbriše (čeprav se še danes žrem, da ga nisem uspela ujeti na fotografijo), in nenazadnje zato, ker so na tej isti nekajstometrski previsni steni ob meni stali konji in ljude, ki jih ne bi menjala za nič na svetu – Divja horda in prijatelji.
Od zjutraj, ko smo krenili izpred gostilne Kropec na Mali Slevici pri Velikih Laščah, je minilo dobrih sedem ur, ko smo prispeli do Kovačevih v Osilnico. Sedem ur lepega vremena (no, pa kakšne osvežujoče prhe ), čudovite pokrajine in izredne družbe. Razgiban teren – od Male Slevice, čez Sodražico, na Travno goro, pa potem spust v Glažutsko dolino in naprej proti stenam Kolpske doline – dobro pripravljeni konji in vonj po novih dogodivščinah v zraku… »Krasno!«, bi rekel nekdo iz izbrane družbe .
Zgodba, ki je spust s previsa v Osilnico spremljala nekaj let, odkar je Horda prvič skupaj jahala v Osilnico, izzveni na široki cesti, vklesani v kamnite stene Kolpske doline. Prejšnja pot, pravzaprav stezica, ki v spominu nekaterih ohranja sloves zadnje prave prepreke pred končnim ciljem, je zdaj večkrat presekana, zaraščena in pozabljena. Novo pot, široko prašno cesto, je sicer mnogo lažje premagati, a kaj ko nima čara in ko nanjo niso vezani spomini. Pred začetkom ježe sem spust v dolino čakala z nekim tihim strahospoštovanjem, zdaj, ko vidim razočarane obraze tistih, ki so jo nekoč že prehodili, mi je žal, da je nisem spoznala…
In potem: Osilnica. Družina Kovač še vedno topla in gostoljubna kot pred toliko leti. Večerno kopanje s konji v Čabranki, večerja, klepet, smeh… veliko smeha … Pa kakšna pesem, in spet konji. Ves ostali svet, obveznosti in skrbi pa tako daleč stran…
Drugi dan, sobota. Od Osilnice do ranča Okornovih v Dragi. Težko se je posloviti od Osilnice, ampak je slovo lažje, ker gre košček vsega doživetega z nami. Spomini so enkratna zadeva – spraviš na skrito mesto, shraniš za vedno in nihče ti jih ne more ukrasti .
{+++}
S spodnje strani tiste previsne stene izgledajo še višje. Pot navzgor se zdi skoraj navpična, skalnata in neprehodna. A konji še vedno voljno stopajo naprej in človek nekako pozabi na vročino, pot ki teče po hrbtu in skalne ploskve ki migljajo v vročini opoldanskega sonca. Na vrhu, preden prideš do sape, se ozreš nazaj in svet pod tabo se zdi neskončno velik. Pot, vklesana v steno je od tu zgoraj skoraj neopazna, občutek pa nepopisen. Zaveš se veličine narave in svoje majhnosti. Pa vendar… kaj vse je mogoče doseči in premagati, če si zares želiš…
Na vrhu vzpona napojimo konje, nekaj metrov naprej, v vasi Pungert, nam prijazni domačin Zvone postreže s kavo in hladno pijačo. Konji se pasejo, mi izkoristimo senco za kratek oddih. Od tu do Drage premagamo še nekaj krajših vzponov, potem se pred nami odpre ravnina, pašniki. In potem ranč Okornovih. Urška in Franc nas pričakata z velikima nasmehoma, za konje je poskrbljeno, nas pa čaka odličen golaž in vse kar spada zraven .
Tretji dan se vračamo proti domu. Sonce nam pride le zaželeti dobro jutro in se potem skrije za oblake. Pravi dan za pot domov. V hladu modro sivega neba in občasnem pršenju poletno toplega dežja človek lažje uredi misli in se vrne v resnični svet. V spremstvu Franca Okorna smo se napotili naprej, do Zlate smreke in proti Malemu Logu, kjer so nas pri družini Anzeljc spet čakali nasmejani obrazi, odličen narezek in hladna pijača.
Dež pojenja, zajahamo in kmalu smo na Sodražici, potem na Svetem Gregorju, mimo so tudi že Marolče, ovinki so vedno bolj domači, vsak greben na travniku poznan, in izza ovinka že kuka rob Kropčeve gostilne. Doma smo.
Konji so se izkazali. Vztrajni, potrpežljivi in skromni. Šele ko si na poti vidiš, koliko je vredno, če konj pije iz potoka, se dobro počuti v družbi drugih konj in časa za počitek ne porabi za uganjanje vragolij. Užitek je jahati v skupini, kjer se konj in jahač poznata, si zaupata in ne ovirata ostalih. Potem nekako vse steče samo od sebe. Užitek je bilo jahati z vami, fantje . Hvala za najboljši dopust v zadnjih nekaj letih.
Hvala tudi vsem, ki ste nas na poti spremljali, nas prijazno sprejeli in pogostili in naredili našo pot še lepšo!
________________________
Več fotografij s poti si lahko ogledate tule.