Popolnoma netreniranega konja naučimo, da sprejme jahača na svojem hrbtu
Konju, ki še nikoli ni nesel človeka, dodatna teža na njegovem hrbtu vzbuja neugodje. Njegova naravna plašnost poskrbi za to, da zaradi te nove teže postane zaskrbljen in boječ, strah pa je še večji, kadar je jahač na njem štorast in neroden.
Ko sedlo prvič posadimo na konja, je pomembno, da konja medtem trepljamo in mu nežno prigovarjamo. Besede so nepomembne; pomemben je ton glasu. Vsak slabo premišljen korak in vsaka napaka, ki jo naredimo, bo odločilno vplivala na konjevo obnašanje; ne pozabimo, konj je obdarjen z dobrim spominom, po naravi pa je precej plašen. Prav zaradi tega je pomembno, da ga osedlamo in zauzdamo v okolju, ki ga najbolje pozna – v hlevu ali v boksu. To naj stori njegov jahač, oskrbnik hleva pa naj ga treplja po vratu.
Koristno je, če konja potem lonžiramo, še posebno, če so njegove hrbtne mišice zategnjene ali če iz hleva ven stopa s kratkimi, boječimi koraki. Torej, če konj kaže take znake, je bolje, da se ne povzpnemo takoj v sedlo.
Če konj še vedno kaže take znake tudi kasneje, ko ga zajahamo, svetujem nadaljnje lonžiranje. Bolj premišljeno in počasi delamo na začetku, hitrejši bo kasnejši napredek in manj sprememb v našem načinu treninga bo potrebnih. Svetujem, da vsakič ko zajahamo mladega konja, to počnemo enako kot na začetku in pri tem vedno vključimo pomoč oskrbnika hleva ali kake druge osebe. Ta oseba naj konja treplja po vratu, ga miri z glasom in ga povede naprej takoj za tem, ko se jahač usede v sedlo. Vihravi, hitri gibi konja vznemirjajo.
Mirni konji se bodo na veščega jahača odzvali tako, da bodo breme sprejeli in primerno prilagodili svoje ravnotežje. Jahač mora sedeti mirno in naj ne uporablja nobenih dejstev; pomaga naj si z bičem, da konja spodbudi v lahen kas. Na ta način bo zmanjšal in pregnal konjevo napetost, ki se pojavi zaradi potrebe po nošenju novega bremena in zaradi napetosti v mišicah, ki se pojavi zaradi strahu.
V veliko prednost nam je lahko starejši konj, ki je mlajšemu za zgled; mlajši konj se tako hitro pomiri, saj vidi, da je tudi starejši konj čisto miren.
Prvih nekaj učnih ur je priporočljivo, da jahač takoj, ko se usede v sedlo, nadaljuje ježo v koraku; konja namreč tovor moti bolj, kadar stoji pri miru, poleg tega se bo pri korakanju sprostila napetost v mišicah.
Ko se konj navadi na jahačevo težo, se ponovno premika naravno, kljub temu, da se je na začetku (ko je bil prvič zajahan) premikal nesigurno in s kratkimi, nerodnimi koraki. Mirni, enakomerni in dolgi koraki jahaču pomenijo uspeh in mu povejo, da je na pravi poti. Ampak, vsakršen poskus, da bi na konja delovali z rokami, zna stvari poslabšati. Prav tako se moramo izogibati utrujanju konja z neskončnim kasanjem po jahalnici ali neupravičenemu podaljševanju učne ure. Če bo konj začutil, da ga vlečemo, se bo razburil. Božanje, trepljanje in mirno prigovarjanje bo veliko bolj učinkovito, kot katerokoli dejstvo. Najbolj učinkovit pa bo miren sed. Veliko jahačev zmotno misli, da konju pomagajo, ko se v sedlu nagnejo naprej, saj s tem odvzamejo breme s konjevega zadnjega dela. Če konj nato postane neubogljiv ali trmast, je tak položaj v sedlu težko vzdrževati, to pa povzroči mnogo več motenj, kot mirno sedenje v sedlu, s pritegnjenim križem (trudimo se »iti s konjem«). Absolutno najboljši način, da konju olajšamo delo, je ta, da vzdržujemo elastičen sed. Če pa se nagibamo nazaj ali sedimo togo in zategnjeno, ne bomo mogli pritegniti križa in slediti konjevemu gibanju. Taki jahači se ne bi smeli lotiti šolanja mladega konja.
Vir: Wilhelm Mueseler – Riding Logic
Prevod: Katja in Sandi
