Veterinarski pregled ob kupoprodaji

Veterinarski pregled ob kupoprodaji

2963
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, februar 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Borut Trapečar, dr. vet. med.

Diagnostične metode so vedno bolj zanesljive, zahteve pa vedno višje – vendar, kakšno zanesljivost lahko pričakujemo pri veterinarskem pregledu ob kupoprodaji?

Odnosi v trikotniku so zmerom težavni. Če je eden od par­tnerjev konj, to zadeve običajno ne naredi nič kaj lažje. Če pa je k temu pritegnjen še veterinar, se vse še veliko bolj zaplete. To, kar naj bi v ta odnos prineslo jasnost, pogosto odpre še mnoga dodatna vprašanja. {+}

Pri nakupu konj gre vedno pogosteje za čedalje višje zneske denarja. Kupci postajajo vedno bolj kritični – zaradi tega pa ne vedno tudi bolj kompetentni. Rejci se ob tem vsesplošnem iskanju napak čutijo zmerom bolj porinjene v kot in med obema tema stoloma sedi veteri­nar.

Glede na namen uporabe in vrednost konja ob nakupu ali prodaji, kupci vedno pogosteje zahtevajo veterinarski pregled konja. Velikokrat je to, ob skromnem poznavanju konj pri nas, izključni kri­terij za nabavo ali prodajo, kar seveda veterinarja največkrat postavlja v zelo nezavidljiv položaj. Vendar ne samo veterinarjem, tudi rejcem, prodajalcem in ne nazadnje kupcem, ob prodaji oz. nakupu konj, ni nič kaj lahko. Sodobne interese v konjeništvu nikakor ni lahko zbrati pod isto streho in zato se zelo lahko ena od strani počuti privilegira­no, zavedeno ali celo opeharjeno.

Konja brez napake ni!

Kriteriji za izbiro jahalnih konj so danes že dodobra izdelani, k temu lahko prištejemo še mnoge dodatne preizkuse za ocenjevanje (preizkuse delovne sposobnosti, športne rezultate ipd.) in različne specialne diagnostične metode (rentgen, ultrazvok, obremenilni test ipd.). Nekritična uporaba le teh pa se nikakor ne sme izroditi v “golo iskanje napak”. Konja brez napake namreč ni! Dosti pomembneje je znati razlikovati med bistvenimi in manj pomembnimi pomanj­kljivostmi in v kakšnem obsegu pozitivne in negativne lastnosti konj med seboj delujejo in vplivajo. Pravo vprašanje se zato glasi: “Ali je konj za načrtovano vrsto dela primeren ali ne?”.

Vpogled v najpomembnejše selekcijske stopnice, ki jih konji opravijo (pregled žrebet ob vpisu v rodovnik, vzrejni pregledi žrebet, preizkusi delovne sposobnosti, licenciranje ipd.) in kriteriji ocenjevanja, ki jih sodniki tam uporabljajo, so lahko (in naj bi bili) vodilo rejcem in jahačem pri izbiri korektnega konja.

Dejstvo je namreč, da podrobnejšega pregleda ob kupoprodaji ne opravi zadovoljivo vsaj 50% pregledanih konj! Kot primer, kako rela­tivni so lahko ti pregledi, naj navedemo primer štirih konj, ki imajo skupni imenovalec: Calvaro – najuspešnejši konj na SP v Rimu, It’s Otto – Geoffa Billingtona, Weihaiwej – najboljši konj SP v Den Haagu in Dollar Girl – 16 letna kobila, ki še skače v svetovnem pokalu. Nihče od teh štirih namreč ob kupoprodaji veterinarskega pregleda ni opravil!

Odgovornost in pravne dileme

Vpliv veterinarjev na potek kupoprodaje konj postaja vedno bolj pomemben, prisotnost veterinarja in njegova ocena pa skoraj obvez­na. Prodajalec in kupec sta običajno prepričana, da je veterinar sposoben vpogleda v konja kot v kristalno kroglo, oba pa imata pri tem različne interese. Kupec želi od veterinarja izvedeti vse, veterinar pa mora paziti, da ne pove preveč ali pa kaj narobe. Tudi pri nas namreč porabniki postopoma vedno raje zahajajo na sodišča in ob (domnevnih) napačnih presojah kličejo k odgovornosti.

V principu veterinar jamči, če ne more dokazati, da je svoje delo opravili skrbno in natančno na osnovi najnovejših spoznanj stroke ter z aktualnimi tehničnimi sredstvi. Veterinar, ki je kupoprodajni pregled opravil pomanjkljivo in vplival na svojega naročnika tako, da se je ta odločil za nakup, je dolžan nadomestiti vse stroške, ki bi s tem nastali. Praviloma veterinar jamči samo svojemu naročniku, če torej pregled naroči prodajalec, kupec ne more zahtevati odgovornosti za napake oz. od veterinarja pričakovati jamstva.

Vendar pa pravna praksa čedalje pogosteje presoja tudi drugače, kot npr.: “Če veterinar po nalogu prodajalca izda atest, ki tudi kupcu služi kot osnova pri njegovi odločitvi o nakupu in potrjuje zdravstveno stanje konja, lahko kupec upravičeno računa na točnost navedenih podatkov. Če je to potrdilo očitno nepravilno oz. pomanjkljivo, jamči veterinar, ki je takšen atest izdal, tudi kupcu.” Ker praviloma pravna praksa s tem v zvezi ni povsem enotna, se priporoča, da naj načeloma zahteva tak pregled kupec sam.

S tem v zvezi je pomembno tudi to, da naročnik za tak pregled priteg­ne veterinarja, ki je za to področje posebej usposobljen oz. dovolj kompetenten. Če mu je slabša usposobljenost in manjša izkušenost veterinarja za to področje znana, je namreč tudi sam sokriv, če gre pri kupoprodaji kaj narobe. V vsakem primeru pa je pomemben (najbol­je pisni) dogovor o vrsti m obsegu opravljene storitve. Izvedeniško jamstvo že v načelu in samo po sebi predpostavlja pogodbeni odnos. Tako je za obe strani bistvena prednost, če se o opravljeni storitvi vodi tudi podroben protokol, ki ga na koncu tudi podpišeta. Če ga lahko podpiše še kakšna priča, toliko bolje.

Poudarjamo, podpišite! V praksi se pogosto dogaja, da je takšen pro­tokol (o njem v nadaljevanju) skrbno izpolnjen, vendar manjkajo pod­pisi. Kasneje zato večkrat ni več povsem jasno, kdo je bil pravi naročnik storitve, kar ima lahko tudi za veterinarja neprijetne posledice (npr. neplačani honorar). Takšen pregled vedno plača le naročnik, kar poudarjamo zaradi tega, ker mnogi menijo, da kadar konj veterinarskega pregleda ob kupoprodaji ne opravi, storitev plača prodajalec.

Jamstvo

Običajni šesttedenski rok za klasične jamstvene in skrite napake živali so veljali le za kmetijstvo oz. v živinoreji, ne pa tudi za športne oz. tek­movalne živali. Tukaj v večini evropskih držav velja šestmesečni jam­stveni rok. Z jamstvenimi napakami konj mislimo predvsem na tiste, ki so laičnemu kupcu skrite in jih sam pri pregledu živali ter ob običajni pozornosti ni mogel videti.

Praviloma zadevna razvrstitev določenega konja ni predmet spora, če pa je, je potrebno namen uporabe dokazovati. Roki za tako imeno­vane klasične jamstvene napake konj (smrkavost, mesečna slepota, naduha idr.), ki so jih še pred leti upoštevali ob kupoprodajah kmečkih konj, danes nimajo nobenega pomena več. To tudi zaradi tega ne, ker gre danes običajno za povsem druge zdravstvene težave športnih konj.

Vse napake oz. bolezenska stanja nekega konja niso vedno znane že pred in ob nakupu živali. Če se šele za tem pokaže, da ima konj večje zdravstvene težave, obstaja možnost, da se tudi brez predhodnega veterinarskega pregleda ob kupoprodaji žival prodajalcu vrne. Če namreč prodajalec potrjuje, da je z živaljo vse v redu in jo kupec z zaupanjem kot takšno tudi kupi, kasneje pa se izkaže, da je bila žival ob prodaji že “prizadeta”, obstaja možnost tožbe zaradi napake ali zavajanja. Kupec ni zavestno kupil obolelega konja in obstaja pravica do povrnitve kupnine. Če prodajalec njemu znane zdravstvene težave konja zavestno prikriva, gre za prevaro in pri današnjih cenah konj je le ta lahko celo opredeljena kot velika prevara.

Ključnega pomena pri vsem tem je dokazovanje obsega oz. težavno­sti in ocena starosti procesa. Kupce mora namreč dokazati, da je bil konj “prizadet” že pred nakupom. Kot vsi odškodninski zahtevki, mora tako tudi ta biti podkrepljen z dokaznim gradivom, v sporu pa na koncu odloča sodnik, ki se opre na izvedeniška mnenja. Za resne­ga prodajalca je danes pisna kupoprodajna pogodba celo pomemb­nejša kot za kupca. Saj ima praktično vsak konj “nekaj” in v primeru spora bo zadevo obravnaval sodnik, ki se običajno na te zadeve ne spozna veliko. Sodna praksa je danes vedno bolj naklonjena porab­nikom, ki to večkrat poskušajo izkoristiti sebi v prid. Zato je potreb­no izdelati čim bolj enotni veterinarski protokol za kupoprodajne pre­glede, ki bo veterinarje obvaroval zlorab, kupce pa pred tem, da bi utrpeli škodo zaradi napak nestrokovnega dela veterinarja.

Veterinar

Bolj pestra kot bo tudi pri nas postajala zadevna sodna praksa, toliko težje bo za tak pregled pridobiti sploh še kakšnega veterinarja, ki ob tem že itak vedno z eno nogo stoji pred “kadijo”. Zato je za vsakega veterinarja pomembno, da ima dovolj izkušenj in strokovnega znanja ter da se zaveda svojih zmožnosti. Če takšnega pregleda ni v stanju opraviti sam, je bolje, da ga prepusti bolj izkušenemu kolegu. Prav tako mora naročnika podrobno podučiti, katere preiskave so nujno potrebne, katere dodatne preiskave se lahko še opravijo ter tudi o tem, kakšni so pri tem potencialni riziki za žival (injekcije, sedacija, endoskopija ipd.). Danes se tudi ne bi smelo več zgoditi, da se ustrezen protokol ne bi vodil že med pregledom samim. Veterinarske preglede ob kupoprodaji naročajo predvsem kupci, ven­dar dostikrat tudi prodajalci. Veterinarski protokol mora v obeh primerih biti enak in ustrezno normiran. Običajno se začne s popol­nim naslovom pregledovalca, krajem in mestom pregleda, s podatki in opisom konja (event. s fotografijo), predhodnimi podatki o konju in stopnji šolanosti, morebitnih predhodnih zdravstvenih težavah, kdo je naročnik preiskave in imena prisotnih. Temu sledi celovit klinični pregled, ki naj bi ovrednotil dejansko zdravstveno stanje živali (detajli: glej preglednico). Morebitno opravljene dodatne specialistične preiskave (laboratorijski izvidi, rentgenski posnetki, ultrazvok, endoskopija, artroskopije idr.) se protokolu priložijo v originalu.

Zavedati se moramo, da predstavlja pregled le trenutni posnetek zdravstvenega stanja z “omejenim rokom uporabe”. Tako v nekate­rih primerih pri konjih lahko pride do artroze že v osmih urah. Ko si je veterinar pridobil vse diagnostične parametre ter jih ocenil, izreče svoje mnenje. Upošteva naj tudi dejanski namen in intenzivnost uporabe konja.

Kritične točke – Ocena izvida in mnenje

To sta dve najtežji in najbolj občutljivi področji. Na eni strani posta­jajo tehnične možnosti čedalje večje (rentgen, ultrazvok, endo- in artroskopije, kompjuterska tomografija, obremenilni testi in labora­torijske preiskave) in bolj natančne, ter pogosto nakažejo spremembe, ko klinični simptomi (še) niso zaznavni. Na drugi strani pa zmerom pogosteje tudi pri zelo mladih konjih ugotavljamo spremembe, pod skupnim nazivom “artrozni kompleks”. Pri teh pregledih niso toliko problem odrasli konji, ki so stari sedem, osem, devet in več let, temveč zmerom pogosteje mladi, talentirani in nadobudni naraščajniki, ki kot tri in štiri leta stari, rentgenološko lahko izgledajo že tako kot stari invalidi.

Poglavitna vzroka za motnje v preobrazbi hrustanca v kostnino in odkruški (chips), začetni krak, spremembe na zakopitnici (podotrohleji) in druge spremembe na lokomotornem sistemu, so grobe napake v prehrani mladih konj in pretirano ali nepravilno delo. Mnogi rejci žrebetom in mladim konjem v času intenzivne rasti po­svečajo premalo pozornosti in pri reji delajo mnoge napake. Veterinarji so v takih primerih pogosto v veliki zadregi, kako oceniti konja, ki se normalno giblje, ob kliničnem pregledu ne kaže nobenih sprememb m na pritisk ter upogib nobenih bolečin, rentgenski pos­netki pa kažejo srednje težke ali celo zelo težke spremembe na sklepih. Kako interpretirati takšne izvide? S katerimi diagnostičnimi postopki priti zadevi do dna?

V teh primerih očitne razlike med kliničnim in rentgenološkim izvidom vedno priporočamo, da se preveri morebitni “doping” in vsaj izključi možnost manipulacije živali tudi tako, da žival čez nekaj dni in po lažjem delu za dokončno odločitev ponovno pregledamo.

Na koncu se vedno odloča kupec

Veterinar mora dati končno oceno in temu se ne more izogniti. Neka­teri se sicer iz afere poizkušajo izvleči z izgovorom:”Saj je itak vse zapisano!” in izvide naročniku predajo brez komentarja. Seveda pa obstaja tudi nevarnost – in tukaj so prikrajšani rejci in pro­dajalci konj, da veterinar v preveliki previdnosti morebitni negativni razvoj procesa pretirano poudarja. Kako se bo neka sprememba dejan­sko razvijala, z vso zanesljivostjo ne more trditi, kljub temu, da statis­tika že načeloma predvideva negativno prognozo. Kateri skupini bo prizadeti konj dejansko pripadal, se bo morda pokazalo šele čez leta. Umetelnost veterinarja je torej v tem, presoditi med tem, kaj posamezen konj nudi in kaj njegov potencialni kupec išče ter na osnovi tega po svojem najboljšem znanju in vesti priti do priporočila, ki bo upoštevalo tudi morebitne nevarnosti in omejitve. Odločitev pa je vedno kupčeva, če se na to priporočilo zanese ali pa tudi ne. Te odgovornosti zanj ne more prevzeti nihče.

Od predstave o 100% zdravem konju pa se moramo vsi skupaj poslovi­ti. Po današnjem stanju in možnostih diagnostičnih preiskav le 16% konj zadovoljuje ta standard. To mora v celoti prodreti v zavest pro­dajalcev, kupcev in rejcev. Cilj vseh ciljev ni absolutno zdrav, temveč za točno določen namen uporaben konj.

Borut Trapečar, dr. vet. med.

BREZ KOMENTARJEV