Ko je western pleasure leta 1959 postal uradna disciplina v okviru American Quarter Horse Association (AQHA), so bili v modi visoki klobuki in chapsi še niso bili obvezni. Tudi sedla so bila skromno ali sploh ne okrašena s srebrom, več poudarka se je posvečalo vrvicam in vzorcem na podsedelnicah. Končni zmagovalec z zbranimi največ točkami je bil takrat 8-letni kastrat Mohawk Buck s 15 točkami. Naj samo za primer navedemo, da je leta 2006 7-letni žrebec ONE HOT KRYMSUN za osvojitev najvišjega odličja moral zbrati kar 345 točk! {+++}
Skoraj vsak tekmovalni konj je v tistih časih svojo kariero začel v tej disciplini, kjer je jezdecem največ preglavic takrat delala menjava vodilne noge. Sodniki so nagrajevali konje, ki so delovali najbolj primerni za zadovoljno ježo. Ti vsestransko uporabni konji so bili praviloma nižji, močnejšega okvirja in živahnega, celo energičnega značaja, ki so zlahka opravili s konkurenco na halterju, odtekli zahtevan reining vzorec in ulovili kravo, potem pa sodelovali še v western pleasure razredu. Nekako tako je bilo še vse do začetka sedemdesetih let, potem pa se je začela ta disciplina bolj ceniti in je posledično postala tudi bolj specializirana.
Z letom 1980 je nastopila moderna doba »konjev za užitek«. Uvedlo se je prvenstvo dvoletnikov (Futurity), povečale so se nagrade in začela so izstopati imena kot The Invester (5 njegovih potomcev je bilo tega leta na Futurity-u med prvimi šestimi, 4 so si skozi naslednja leta prislužili naziv AQHA World Champion, on sam pa je tekmoval tako v western kot v angleških disciplinah) in Zippo Pine Bar (ki je zdržal na vrhu lestvice najboljših očetov kar celo desetletje).
Tudi western pleasure beleži svoje vzpone in padce. Medtem, ko se je okoli tekmovanj začela razvijati cela industrija, so konje kritizirali zaradi prenizke drže glave, nenaravno počasnih hodov, krivi so bili celo za svojo slabo kondicijo in otopelost. Zveza se je zato odločila ukrepati in po 45 letih je znova zapihal svež veter, ki naj bi vrnil živahnost v to disciplino.
AQHA v svojem pravilniku (Official Handbook of Rules and Regulations) precej natančno opisuje, kako naj se nosi konj. Od svobodnih, sproščenih hodov, katerih dolžina naj bo skladna konjevi konstituciji, izvedenih korektno, v pravem ritmu in v ravnotežju, pa do bistrega in pozornega izraza glave in ušes. Položaj glave in vratu mora biti naraven, ne prenizek, teme mora biti v višini vihra ali malenkost višje. Nos naj bi držal rahlo naprej, ne preveč, saj s tem daje vtis upiranja, in ne preveč nazaj, podse, ker tako kaže znake zastrahovanja. Vajeti drži jezdec rahlo popuščene, vzdržuje pa lahni kontakt in kontrolo. Konj se mora voljno odzivati in izvajati zahtevane naloge lahkotno, tekoče in uravnoteženo ter dajati splošni vtis pripravljenosti in ugodja pri ježi.
Vsako uradno in s strani AQHA odobreno tekmovanje naj bi po že omenjenem pravilniku imelo največ tri razrede in sicer
- senior, kjer nosijo konji brzdo
- junior, kjer konja opremite z brzdo ali hackamorjem ali snaffle (navadno lomljeno) brzdo
- razred dvoletnikov s hackamorjem ali snaffle brzdo
Pri slednjem je dovoljena tudi uporaba obeh rok za držanje vajeti, v vseh ostalih se uporablja samo ena roka. Pri vseh pa je zaželeno, da so roke čim bolj mirne in njihovo premikanje minimalno.
Samo tekmovanje, ne glede na kakšnem nivoju oz. razredu se odvija, poteka skupinsko. V areni oz. maneži morajo jezdeci s svojimi konji sodniku na njegovo zahtevo predstaviti vse tri hode (korak, kas in galop), obrniti konja (vedno se obrača navznoter – ampak samo v koraku in kasu) in iste hode prikazati tudi v nasprotni smeri. Sodnik ima pravico zahtevati prikaz podaljšanega kasa ali galopa vseh tekmovalcev ali posameznika, prav tako pa skoraj praviloma zahteva tudi prikaz hoda nazaj (back). O vseh navedenih vajah in kako jih izvesti pa ste si že lahko prebrali v ABC western jahanja. Jezdec mora v podaljšanem galopu sedeti, konj pa mora vajo back izvesti brez napora in stati mirno in tiho.
Dovoljen je tudi pas namesto kasa, v kolikor konj ohranja pravilen in enakomeren korak in ritem.
Prenekateri tekmovalec si prav pri nalogi back pokvari oceno, saj ni tako enostavno pripraviti konja, da bi hodil nazaj ravno. Ob ogradi ali zidu že, v sredini maneže pa ta vaja zahteva usklajeno delovanje rok in nog jezdeca in pravilno, predvsem pa mehko usmerjanje in delovanje na konja.
Tekmovanje v western pleasure zahteva koncentracijo, načrtovanje, moč in energijo obeh, jezdeca in konja. Vsaka stvar se gradi od temeljev in tudi ta disciplina ni izjema. Za začetnika sta verjetno najpomembnejša pomoč in opora dober učitelj ter izkušen konj. Najprej se je treba naučiti oz. si najti ravnotežje v sedlu, spoznati pravilno držo in delovanje rok in nog. Pomembno je tudi najti pravilno sedišče, šele nato pridejo na vrsto hodi in njihove specifičnosti. Korak, kas, podaljšani kas, galop, stop, pivot in back je treba obvladati s stilom. Sedi se bolj nazaj, paziti je treba na vzravnano držo, noge in roke naj bodo mehke in sproščene, pete dol. Ker se tekmuje v skupini, se morate naučiti potrpežljivosti, biti zbrani in sposobni predstaviti vajino znanje medtem ko »šofirate« med ostalimi konji, kar je že prava umetnost. Treba je načrtovati, razmišljati vnaprej in potrpežljivo čakati na svoj trenutek, navzven delovati kot da ne počnete nič a hkrati nadzorovati vsak konjev korak, vedeti kdaj vzpodbuditi v konju živahnost in kdaj ga zadržati.
Novo pravilo zahteva podaljšani kas v razumnih okvirih, kar pomeni, da sodnik želi videti konjev rahlo podaljšan dvotaktni hod, ritem ostane počasen, podaljša se samo dolžina koraka. Podaljšan kas naj bi bil odraz konjeve želje in pripravljenosti ustreči jezdečevim zahtevam.
Kako to doseči? Povsem preprosto, po maneži si po tleh razpostavite nizke kavalete oziroma drogove in jezdite preko njih v kasu. Vaja od konja zahteva stegovanje in dviganje nog, dve bistveni sestavini ne samo za podaljšan kas ampak tudi za različne vaje pri drugih disciplinah. Naslednja vaja je side-passing v kasu, se pravi da se v kasu premikate s postranskim hodom. Obe vaji se dobro odražata tudi na jezdečevo ravnotežje, konj pa pridobi na mehkosti in elegantnosti, če se vodi na zmerno popuščenih vajetih.
Eden od ukrepov zveze glede izboljšanja oz. vračanja k naravnim hodom je vsekakor prepoved uporabe t.i. navzkrižnega galopa »overly canted at the lope« – ko konj prvo zunanjo nogo pri galopu postavlja pred prvo notranjo nogo in obratno, se pravi da jih postavlja navzkrižno. Težko je sicer razumeti zakaj bi konja učili takšne stvari, toda to je ena izmed pogruntavščin, ki so, zaradi svoje nenaravnosti, metale slabo luč na western pleasure. Od letos je tako edini priznani način galopa galop »with forward motion«, uravnoteženo, tekoče gibanje na naraven način, ki konju dovoljuje neoviran prenos energije iz zadnjega dela telesa v prvi. Tako se lahko nosi pokončno in ima ramena zravnana, za razliko od navzkrižnega galopa, kjer jih je bil prisiljen spustiti, da obdrži ravnotežje.
In kaj se še šteje kot napaka, na kaj je sodnik v areni še posebej pozoren?
Prehiter ali ekstremno počasen hod sem že omenila, spreminjanje koraka brez zahteve sodnika oz. nesposobnost obdržati se v zahtevanem koraku, prepočasna menjava ali neuspeh menjave v zahtevan korak, napačna vodilna noga, dotikanje sedla ali konja s prosto roko ter uporaba ostrog pred podprsnico – vse to bo vplivalo na slabšo oceno, ravno tako tudi popuščene vajeti do te mere, da se izgubi kontakt s konjem.
Veliko pozornost dajejo sodniki tudi na splošni izgled konja. Vsekakor ne more dosegati dobrih rezultatov konj, ki je počasen, nepripravljen, se ne znajde v družbi ostalih konj (asocialen), ki kaže znake preutrujenosti ali otopelosti, izčrpanosti ali celo izstradanosti. Nezaželeno je ekstremno nošenje glave (previsoko, prenizko, nos preveč iztegnjen naprej), kaznuje pa se tudi pretirano odpiranje ust in spotikanje.
Kaj pa moda?
Vezenje, bleščice, umetno krzno, perje, kovice, drzne barve in še marsikaj drugega se pojavlja na tekmovanjih. Verjetno vam je zdaj že jasno, da ciljam na oblačenje tekmovalk lepšega spola. Moški so pod dosti manjšim pritiskom in njihova garderoba je dokaj skromnega izgleda, ženski kosi oblačil pa lahko dosegajo vrtoglavo visoke cene. Če vprašate sodnike vpadljiva oblačila dostikrat delujejo moteče in neharmonično v povezavi s konjem in nalogami, ki jih morata opraviti skupaj. Modni izvedenci iz stroke svetujejo predvsem oblačenje letom in postavi primerno ter prilagajanje garderobe barvi konja, sedla in podsedelnice, ker tako že od daleč dajete vtis skladnosti in harmoničnosti s svojim konjem. Vedno pa imejte na umu da je manj dostikrat več in pazite, da bodo oprema in oblačila vedno čista in brezhibna.
Pripravljeno v sodelovanju z American Quarter Horse Journal
