Svet pogledan iz otroških oči je nekaj najbolj čistega kar lahko doživiš… pa veste zakaj? Ker so v sebi še nepokvarjeni in na svet gledajo čisto drugače… Spodaj lahko preberete Lanino zgodbo, ki vam bo ogrela srce… meni ga je in to zelo! Hvala Lana
MOJE ŽIVLJENJE S KONJI
Že kot mala deklica sem imela veliko stika s konji , saj je imela starejša sestra konja. Namesto, da bi stala pri miru zraven staršev, ko so klepetali s sestrinim trenerjem, sem jaz zganjala norčije okoli konj. Vsakega sem pobožala in mu dala korenček. Z njimi sem bila dokler sem lahko bila. Ko sem bila stara deset let sem želela biti taka kot moja sestra… torej, dobra jahačica. Starše sem prosila, če bi lahko začela jahati. Ker pa so bili takoj za, sem jih začela vleči po trgovinah za jahalno opremo. Končno je prišel odločilni trenutek… moj prvi trening. Začela sem na majhnem šolskem poniju. Kot svojega prvega konjička sem ga imela zelo rada. Vsakič po treningu sem mu dala korenček, on pa mi je dajal vsakič več znanja, željo in srce do jahanja.
Prvo leto jahanja je minilo kakor blisk. Ker pa sem bila večja sem morala na večjega konja. Sprva me je bilo strah, vendar sem se hitro pomirila. Vsak trening pribivala malo strahu in malo znanja. Kot bi rekli 50% … 50%. Ko pa sem občutila že preveč strahu, mi je tista kobila, ki sem jo jahala začela divjati in padla sem nje. Prvič, drugič itd… Vsak trening znova in znova. Na enem izmed treningov sem celo večkrat zapored padla na glavo. Takrat me je začelo postajati tako strah, da nisem več želela na konja, ker sem se začela bati konj. Mimo katerega koli konja sem šla je začel topotati z nogami in dajati ušesa nazaj. Takrat sem jahanje prekinila za eno leto, nisem hodila ne blizu njih, niti nisem želela slišati za njih.
Minilo je eno leto, pozabila sem na konje in se posvetila glasbi in šoli. Ko sem na internetu zagledala oglas za šolo jahanja se mi je začelo trgati srce in sem se pričela spet spominjati starih časov na malem poniju. Nikomur nisem povedala. Svojo starejšo sestro sem prepričala če lahko grem z njo h konjem. Ko sva prispeli se me je spet polastil strah. Kljub temu sem pogumno stopila h konjem. Enega od njih pobožala in se pomirila. Božala in božala sem dokler me ni sestra poklicala v hiško na čaj. Tam se je vse začelo znova. Svojega trenerja sem prosila, če bi lahko spet jahala. Spet je bilo vse po starem. Jahala sem skoraj vsak dan, ampak mi ni slo. Bila sem zelo žalostna.
Tisti dan sem po treningu spoznala osebo, ki mi pomeni največ in to je bil največji skok v mojem življenju, ker sem spet hotela obupati! Ko sem ji povedala za svoj problem, me je pozorno poslušala. Takrat pa se ji je utrnila ideja… kaj pa, če bi skupaj premagali strah, ker ima na tem področju izkušnje in bi me ona učila jahati. Bila sem seveda takoj za, sem se pogovorila s starši in kakor hitro je bilo mogoče, sem prizačela trenirati pri njej. Še vedno me je bilo strah vendar vsakič manj. Zaupala sem ji, kakor še nikomur do takrat. Zopet sem pričela pridobivati ljubezen in voljo do konjev in jahanja. Vsak trening mi je šlo bolje in počasi sem z njenim spodbujanjem in besedami izgubila strah v celoti. Zdaj sem stara 13let in z vsem srcem in veseljem jaham. Tukaj pa se moja zgodba konča… no ne čisto,saj kdo ve kaj me še čaka.
Za konec pa bi se rada zahvalila tej osebi, da me je sprejela, vzela v svoje okrilje , me psihično naučila hoditi skozi življenje in kar je najbolj pomembno… Naučila me je jahati in mi pokazala kako premagati strah.Kako se z njimi povezati v celoti, na kakšen način jih imeti brezpogojno rad… in seveda, kako imeti rad sebe!
Čudovita zgodba kajne?
Lp Sarah (TkdCor)
