1. Zgodba o Lunici

1. Zgodba o Lunici

2231
0
SHARE

Trenutek, ko stopite v hlev in v njem odkrijete novo življenje, je čaroben. Kljub vsemu pa se mora rejec zavedati, kakšna odgovornost mu je s tem položena v roke.

Poleg osnovne zdravstvene oskrbe žrebeta in kobile takoj po rojstvu (popkovina, posteljica, kolostrum, mekonij – glej »Žrebitev«) in spremljanja psihičnih reakcij kobile (glej »Materinski instinkt«) se moramo zavedati, da je v veliki meri usoda žrebeta v naših rokah. V okrilju matere bo, po njenem zgledu, jedel, ko bo ona jedla, pozorno poslušal, ko bo ona to počela, izkoriščal materin položaj, ki si ga je izborila v čredi, bežal, ko bo mati zaslutila nevarnost… To pa je v grobem tudi vse. To je socializacija v čredi, vzgoja in učenje žrebeta pa sta odvisna od nas oziroma od našega ravnanja, od tega, kar lahko in moramo žrebetu nuditi, da ga pripravimo za pot odraščanja v celovito in stabilno osebnost, ki bo dolga leta osrečevala svojega lastnika.{+++}

Verjetno ima vsak rejec tega sveta svojo idejo o vzgoji in šolanju konja in slepo se oklepati ene ter ignorirati vse druge je nesmiselno. Kot ljudje imajo tudi žrebeta svoj jaz, ki se ga lahko opazi že kmalu po rojstvu in vsako šolanje je potrebno prikrojiti specifičnemu »učencu«. Tudi če se nismo mogli odločiti za uporabo vtisnega treninga, imamo še vedno vse možnosti, da vzgojimo prijazno, ubogljivo in do ljudi zaupljivo žrebe. Dejstvo je, da mlajše kot je žrebe, lažje je delati z njim, vendar ima krajšo sposobnost koncentracije, upoštevati pa je treba tudi navezanost njega na mater in obratno ter biti pri delu izredno previden, sploh če je mati preveč zaščitniška in zato tudi agresivna do človeka. Po drugi strani pa je žrebe, ki je odstavljeno, res močnejše in tako težje obvladljivo, vendar se lahko bolj skoncentrira, pa tudi mame, h kateri bi tekal po zaščito, ni zraven. Odločitev kdaj, kako in zakaj je tako popolnoma v vaših rokah.

Metod je veliko, mi pa bomo krenili po neki srednji poti, z naglasom na občutku in razumu. In ker je teorija dostikrat suhoparna in težko razumljiva, bomo poskusili proces dela in učenja prikazati skozi primer.

Skozi naslednjih šest mesecev bomo tako enkrat mesečno spremljali malo Lunco in njen napredek, tako v rasti kot v učenju, zdravstveni oskrbi in še se bo kaj našlo.

Prvi stik s človeško roko je Lunca doživela kaj kmalu po prihodu na svet. Stara je bila kakšno uro, ko smo predramili njena čutila s previdnim pregledom splošnega fizičnega stanja, stanja popka in seveda – spola. Žrebitev je potekala brez komplikacij, kobila je izločila nepoškodovano posteljico, ni kazala fizične izčrpanosti in je delovala mirno ter zbrano. Tudi Lunca, ki je prišla na svet en teden po roku, je bila bistra in živahna, brez vidnih poškodb in pripravljena za »akcijo«.

V primeru, da je kobila vidno izčrpana, da po treh urah še ni izločila posteljice ali pa opazite, da je le-ta raztrgana ali je del manjka, če ima vime tako otečeno in boleče, da ne pusti sesati, ali pa kaže hujše znake abnormalnega odnosa do žrebeta – pokličite veterinarja. Enako ukrepajte tudi v primeru, da je žrebe slabotno, izčrpano, da se ne more postaviti na noge ali ne more (zaradi svoje slabotnosti ali pa zaradi problemov s kobilo) najkasneje v prvih šestih urah popiti izredno pomembnega prvega mleka (kolostruma) in da mu posledično že otekaj sklepi – NE ODLAŠAJTE!

 

Ko je Lunca zbirala moči za prve korake, je relativno mirno prenesla tudi nežno božanje po ušesih, glavi in telesu. Kar je pri tej stvari najpomembnejše je to, da ne prenehamo z božanjem (stimulacijo), dokler ne dosežemo želenega rezultata. Če bi začela stresati z ušesi, ko bi se je dotaknili, bi morali vztrajati z dotikanjem tako dolgo, da bi se pomirila. V nasprotnem primeru vzpodbudimo nezaželeno reakcijo.

Čeprav dr. Miller, avtor »Vtisnega treninga« nasprotuje, da bi po drugem dnevu starosti delo z žrebetom imenovali vtisni trening, je kljub temu vse delo, dotike, božanje, crkljanje… najlažje imenovati prav tako. Skozi dotike poskušamo z veliko mero potrpežljivosti na žrebe prenesti svoje prijateljstvo in ljubezen in mu na njemu prijazen način razložiti, kaj je dobro in kaj ne, kaj je v redu in kaj ne, počasi in vztrajno, da se mu vtisne v spomin. In menim, da temu tudi lahko rečemo vtisni trening…

Desensibiliziranje je dosledno izvajanje stimulacije na določenem delu telesa vse dotlej, da ne zaznamo več upiranja oz. odziva, reakcije. Desensibiliziranje je vsako božanje, krtačenje, dotikanje, nežno drgnjenje ušes, natikanje oglavnice, dviganje nog – vsakodnevni opravki, ki jih izvajamo z namenom naučiti žrebe, da jih sprejema kot samoumevne in ne reagira nanje. V štirih korakih bi to izgledalo takole:

  • izvedi pritisk – stimulacijo
  • vztrajaj – počakaj – dokler ne začutiš, da ni več odziva
  • prenehaj s pritiskom in pohvali žrebe
  • počakaj nekaj sekund in ponovi vajo

Slabih navad se žrebeta navzamejo ravno zaradi napak, ki jih naredi »učitelj«, se pravi, da ne izvede zadane naloge do želenega cilja. Delo s tako nepredvidljivim učencem je vse prej kot enostavno in čas, v katerem živimo, nas s svojim ubijalskim tempom priganja na vsakem koraku, zato se (upravičeno) dostikrat počutimo razpeti med teorijo, ki pravi, počasi, z občutkom in prakso, ki nas priganja, daj , hitro, čaka te še to in ono… Predvsem se moramo ravnati po zdravem razumu in ne hiteti v novo lekcijo, če opažamo, da še ne obvladamo dobro tekoče snovi.

Lunco, upam, naslednjih šest mesecev ne čaka kaj več kot zelen izpust in obilica svežega zraka, zato bo učenje lahko potekalo počasi, korak za korakom, mogoče tudi dva nazaj, preden bo šlo korak naprej.

Ker je pokukala na svet v snežno-dežnem času, ko je bila vsa zemlja razmočena za kopito globoko, je, zaradi varnosti in preventive, morala počakati debel teden, da je spoznala svet izven varnega zavetja boksa. Izpust je nekaj korakov stran, zato je potrebovala samo malo usmerjanja in … pozdravljen, širni svet!!!

Prve dneve in tedne je navezanost žrebeta na mater izredna in če jo za trenutek izgubi izpred nosa, se počuti povsem izgubljen in celo v paniki. Ena sama oseba tako zelo težko obvlada in kobilo in žrebe, zato je najbolje delati v paru. Medtem ko pomočnik drži in miri mater, poskusite nadobudneža mirno in tiho »stisniti« v kot. Pri tej starosti je žrebe še dokaj lahko obvladljivo, zato bo verjetno dovolj, sploh če ga peljete na prvi izlet v naravo, da ga enostavno objamete, z eno roko okoli prsi in z drugo okoli zadnjice oziroma dvignete koren repa in ga s tem nežno »krmilite« v želeno smer. Poudarek je na nežno! Rep je zaključni del hrbtenice in nepravilno ter pregrobo ravnanje lahko pusti trajne posledice. Po mnenju dr. Mika Kevilla, konjskega kiropraktika, hodi po svetu kar nekaj konj, ki imajo bolečine in težave s hrbtenico, razlog in vzrok pa tiči v izmaknjenih, premaknjenih ali poškodovanih repnih vretencih in te poškodbe lahko izvirajo že iz najnežnejših dni, torej – PREVIDNO!

Ko žrebe držite v rokah, ne izvajajte pritiska, dokler stoji pri miru, samo preprečite mu, da bi se premikal naprej – nazaj in ko se ustavi, popustite pritisk in ga z rokama samo nežno božajte. Naj žrebe tudi preko tona vašega glasu začuti, kdaj ste zadovoljni z njegovim odzivom in kdaj ne. Naj vas ne bo sram za vsak najmanjši dosežek pohvaliti ga, kot da je zmagal najmanj prvenstvo štiriletnikov!

Kot pripomoček pri prvih lekcijah vodenja se lahko uporabi mehka vrv, s katero »ovijete« žrebe v višini prsi, paziti je treba, da okoli zadnjih nog ne zleze prenizko, ker se žrebe lahko zaplete. Z roko, s katero držimo žrebe na prsih, držimo tudi en konec vrvi, ki jo potegnemo okrog žrebeta in držimo z drugo roko nekje pri zadnji nogi in s to isto roko tudi uravnavamo pritisk.

Za učenje prvih korakov vodenja je to mogoče primernejša metoda kot natikanje oglavnice in »vlečenje« žrebeta, saj je instinktivna reakcija, če ga vlečete pri glavi, da se upre in vleče nazaj, pri pritisku vrvi na zadnjico oz. zadnji nogi pa bo odskočil naprej.

Če se le da, nadzorujte družinico v izpustu, saj je, po eni strani, zelo zanimivo in tudi ganljivo opazovati žrebetove prve korake in reakcije na nov svet, po drugi strani pa – radovedna žrebeta lahko zaidejo v težave prej, kot vi samo pomislite na to. Sicer so možnosti poškodbe v urejenih izpustih minimalne, pa vseeno… Da ne omenjam, koliko koristnih informacij o žrebetu lahko pridobite samo z opazovanjem, od njegovih reakcij na zvoke, predmete, druge konje, do samega temperamenta, da naštejem samo nekaj stvari.

Ker smo že morali oskrbovati žrebe, ki je zaradi udarca materinega kopita padlo v nezavest, smo pri prvih izletih še posebej previdni, prav zaradi tega, ker se tudi Lunina mama izredno rada valja, majhno žrebe pa, saj veste, se drži mame kot klop… Ker trenutno v čredi še ni vrstnikov, letniki pa so malo »premočna liga« za igro, jih tako samo opazuje skozi ogrado in pridno nabira kondicijo za čas, ko se bodo lahko skupaj igrali.

Prva velika preizkušnja čaka žrebe, če se odločimo za ponovni pripust kobile in to v prvem ciklusu gonitve. V kolikor je žrebec v bližini, lahko žrebe uro ali dve počaka, vsekakor pa je dobro in priporočljivo, da kdo domačih, če že ne počaka z žrebetom, pa vsaj vsake toliko »vrže oko nanj« in ga poskuša pomiriti v času materine odsotnosti. (To je tudi idealna prilika za prva zbliževanja in navezovanja, dotikanje, božanje in tolažbo!)

Veliko težja preizkušnja pa je transport in namestitev v tujem hlevu. Že sama misel, da je treba pustiti nekaj dni staro žrebe v rokah »tujcev« je strašljiva, če težave z nalaganjem in vožnjo sploh odmislimo. Nekaj navodil glede slednjega najdete v prispevku »Transport kobile in žrebeta«. Glede bivanja in oskrbe kobile in žrebeta se z žrebčarjem temeljito pogovorite, ne pozabite se dogovoriti tudi glede zdravstvenih ukrepov pri driski, katero neizogibno dobi vsako žrebe zaradi hormonskih sprememb v kobili.

Na srečo se mali Luni ne bo treba ubadati s takšnimi stresnimi situacijami, saj si je njena mati po štirih zaporednih žrebitvah zaslužila, da si spočije. Ne more pa se izogniti, Lunca namreč, preparatu proti driski.{+++}

Driska je »normalen« oziroma, bolje rečeno, pričakovan pojav, zahteva pa skrbno spremljanje in ustrezno ter pravočasno ukrepanje. Hujše posledice so izčrpanost in oslabelost žrebeta in če opažate, da zdravilo ne dosega želenega učinka, na pomoč pokličite veterinarja. Stranska nevšečnost nekajdnevne driske pa je prav gotovo tudi vneta koža po zadnjici, ki lahko v težjih primerih privede tudi do izpadanja dlake in pokanja nežne kože. Zadnjico je zato treba umiti, ali samo s topli vodo ali pa npr. kamiličnim čajem, kožo nežno popivnati in namazati s kakšnim naravnim izdelkom kot so gel aloe vere, ognjičeva krema ali šentjanževo olje.

Z dajanjem zdravil so ponavadi vedno sitnosti, tako z žrebeti kot tudi odraslimi konji. Če pa gre za povrhu še za prašek, ki ga mora dobiti en teden staro žrebe, se je ponavadi treba zateči k kakšni drobni ukani. Lunca je tako na primer dobila »bombon«, (listek nebarvanega in neodišavljenega toaletnega papirja razslojimo in v polovičko enega sloja zavijemo ustrezno količino praška) in ga je presenečena, ker se ji je zapopal v ustih, žvečila tako dolgo, da ga je v dobršni meri tudi použila, tistih malo balastnih snovi, ki jih je neizogibno dobila v telo, pa ji tudi ni škodilo.

Tako, prvi mesec je za nami, Luncino stanje (zdravstveno, psihično in fizično) je odlično, motijo jo le ogromne količine dežja, ki so pašnik spremenile v bajer in ji za nekaj dni preprečile telovadbo na zeleni podlagi. Čas si zato krajša z muljenjem sladke ovsene slame in opazovanjem okolice skozi okno v boksu. V razvedrilo pa ji igra tudi radio, tako Lunca že od malega spoznava različne zvrsti glasbe, pa tudi škripanje in pokanje ob slabem sprejemu ji ni tuje, vse to pa seveda z dolgoročnim namenom, da se navadi na najrazličnejše oblike hrupa, ki jih bo srečevala skozi življenje.

BREZ KOMENTARJEV