Dirke vpreg

Dirke vpreg

4057
0
SHARE

Žal lahko o začetkih vprege zgolj domnevamo, ker dokumenti niso ohranjeni. Gotovo pa se je začela s cizo brez koles, ki jo je konj vlekel za sabo, nato pa se je – po iznajdbi kolesa – nadaljevala v posebej grajenih bojnih vozovih, ki so jih usmerjali usposobljeni vozniki.
Šele glinaste plošče s klinopisno pisavo Mitanca Kikkulija (1350 pr. n. š.) pričajo o obstoju vozov, ki so jih namesto pol oslov že vlekli konji. Vsekakor ta najdba ne pove, da so pod hetitskim kraljem Suppiluliumom I., čigar vodja hlevov je bil Kikkuli, gradili prve bojne vozove nasploh. Najstarejša kultura bojnih vozov naj bi izvirala iz Kitajske in Indije. Prvo kolo je bilo ozko in togo povezano z osjo. Ker se je morala vrteti tudi os, hitro premikanje ni bilo mogoče. Šele iznajdba kolesa z naperki je omogočila večjo gibljivost voz, in njihova uporaba v vojni je močno narasla. Vsekakor pa so bili ti vozovi primerni le za ravna in trdna tla, kajti že manjša ovira jih je zaustavila. Zaradi neugodne pokrajine na severu in zahodu Evrope se je uporaba bojnih voz razširila šele, ko so Rimljani to območje povezali s cestami.{+++}
Bojni voz je izpodrinila večja uporaba bojevnikov na konjih po iznajdbi sedla in stremena, ki sta jezdecu omogočila boljšo držo in večjo udarno moč. Kot športna zvrst so se dirke vpreg ohranile tja do 10. stoletja n. š. V času rimske vladavine so se posebej močno razvili promet in potovanja. Vzpostavila se je razvejana mreža dobro urejenih magistralnih cest, ki so jih uporabljali tako v vojaške namene kot tudi za kurirske posle, potovanja uradnikov ter transport surovin in trgovskega blaga.

Foto: Tanja

Med vitezi srednjega veka je vožnja veljala za mehkužno. Raje so jezdili ali pa se prevažali v nosilnicah na konjskem hrbtu. Dirke vpreg kot športno zvrst so nadomestili viteški turnirji na konjih.
Šele proti koncu 15. stoletja so na Madžarskem razvili prve “kočije” s prožnim ogrodjem, ki je nekoliko olajšalo dolgo sedenje med potovanjem. Stalne izboljšave v gradnji kočij so v naslednjih stoletjih vplivale na zelo živahen poštni in potniški promet, ki ju je izpodrinila šele železnica.
Zato je uporaba kočij in konjske vprege v mestih in okolici šele prav zaživela. Uveljavljali so se prvi omnibusi – s konjsko vprego – in vožnja s kočijo je postala dostopna ne le plemstvu, temveč tudi srednjemu stanu. Tako se je seveda povečala potreba po kočijaških konjih, ki je spodbudila vzrejo kočijaških konj, kot sta npr. yorkshirski kočijaški konj ali hackney.

Šele razvoj avtomobila je iz vsakdanjega življenja izpodrinil konjsko vprego in kočijo. Odtlej sta služili le še v športne namene.
Če govorimo o tekmovanjih vpreg, moramo omeniti ime Benna V. Achenbacha (1861 – 1936). Kot vodja konjušnice cesarja Wilhelma II. je razvil lasten sistem vprege, ki so ga prevzeli tudi v Švici, na Švedskem in v Turèiji in velja še danes.

Po drugi svetovni vojni je tekmovanje vpreg pridobilo vse več privržencev, tako, da so leta 1971 na Madžarskem organizirali prvo evropsko prvenstvo in leta 1972 v Münstru (ZRN) prvo svetovno prvenstvo. Odtlej jih redno organizirajo vsaki dve leti, tako da je vsako leto bodisi svetovno ali evropsko prvenstvo.
Mednarodno tekmovanje vprežnih konj traja 3 dni in je za vprego in voznika približno enako zahtevno kot vsestransko jahanje.

Prvi dan je kontrola vprege, pri èemer s točkovnim sistemom ne ocenijo le konj in zaprege, temveč tudi voz, voznika in sovoznika. Sledi preizkus v dresurnem jahališču, dolgem 100 m in širokem 40 m. V koraku in kasu je treba na pamet odpeljati nalogo, ki v bistvu sestoji iz krogov določenih premerov, vijug in lokov. Pri tem ocenjujejo izvedbo lekcij, hode zamah in poslušnost konj, kot tudi način voznikove vožnje. Točkovanje sega od 0 do 10.

Drugi dan sledi terenska vožnja, imenovana tudi maraton, kjer je treba dokazati zmogljivost vprege, sodelovanje sovoznikov in sposobnosti voznika. V petih fazah je terenska proga razdeljena v: dve progi za korak, dve progi za delovni kas in eno progo za hitri kas. Zaradi nepreglednosti terena spremlja vsako vprego sodnik, ki ugotavlja, ali se vprega drži predpisanih vrst hoda in tudi sicer ne izvaja nedovoljenih ravnanj.

Tretji dan
je zadnji preizkus, vožnja skozi ovire, kjer se ocenjuje spretnost voznika. Premagati mora parkur s približno 20 ovirami. Ovire so v tem primeru vrata, ki presegajo osno razdaljo voza za največ 30 do 60 cm. Vrata označujejo keglji, ki so med vožnjo skozi ne smejo prevrniti, sicer voznik prisluži kazenske točke. Poleg tega je težavnost še večja, če teren ni raven ali pa so v parkur vgrajeni mostovi in jarki. Dovoljena je vsaka vrsta hoda, ki jo po svoji presoji izbere voznik, ki mora pakur prevoziti s čim manj napakami in v predpisanem času.

 

Vprežni konj

Načeloma lahko vsakega konja izšolamo tudi kot vprežnega konja. Podoba vprežnih konj je zato zelo neenotna, kar je odvisno od njihovega namena uporabe.
Medtem ko težke hladnokrvne pasme vprežejo za gospodarske potrebe (pivovarstvo, poljedelstvo in gozdarstvo, prevozništvo), uporabljajo toplokrvne in polnokrvne tipe kot koèijaške konje na prireditvah in turnirjih, kot tudi zasebno.
Če je v vpregi več konj, naj bi bili po možnosti enake barve dlake, velikosti in oblik, da je podoba harmonična. Najprimernejši so konji z dobrodušnim karakterjem in uravnovešenim temperamentom.
Pomembni so tudi varnost, neplašljivost ter prizadevno in energično gibanje.

 

Foto: konji.com

Viri:
Heidrun Werner – Pasme, nega, šolanje, šport
http://www.warco.de/
http://www.tymflys.com/

BREZ KOMENTARJEV