2. Prva prava doživetja

2. Prva prava doživetja

2429
0
SHARE

Mesec je okoli in čas je, da pogledamo, kakšne izkušnje si je Lunca nabrala v drugem mesecu svojega življenja. Ker nam tudi zdaj vreme ni bilo pretirano naklonjeno, je še s toliko večjim veseljem uživala vsak trenutek na prostem. Načeloma dež konjem ne škoduje, vendar se majhno žrebe pri sproščanju energije kaj hitro preznoji, spomladi pa se ozračje tudi hitro shladi in nima smisla tvegati možnost prehlada. Pri večjem deževju pa je itak vse razmočeno in zaradi tega poveča tudi možnost poškodb. {+++}

Zato smo Lunco peljali na čisto pravi izlet. Skrbno je spremljala vse priprave – krtačenje mame, čiščenje in mazanje kopit, sedlanje, si pred začetkom izleta še malo pomalicala, potem pa hajdi na pot!

Sprva malo po rožah, ko pa je mama zavila na cesto, se je tudi Lunca zresnila in se je tesno držala vso pot.

Če jo lahko iz ograje mahnete takoj na kak travnik ali poljsko pot, ste skoraj lahko brez skrbi kar se tiče srečanj z avtomobili in podobnimi čudesi, če ne, je treba dodatno poskrbeti za spremstvo in varnost po prometnem delu poti. Vendar je tudi pred ježo v naravi treba razmisliti o smeri poti in lastništvu oziroma lastnikih parcel ob poti, saj je povsem naravno, da mali navihanec skoči zdaj sem zdaj tja in se še ne zaveda, da so eni zelo občutljivi kar se tiče njihove lastnine.

Komaj se je končala prva pustolovščina, že jo je čakala druga – celodnevni izlet na pašo in prvo srečanje s trakovi električnega pastirja. Ograjen pašnik je cca 700 metrov stran od hiše in tam se ponavadi odpravimo peš. Pol hektarja sočne trave, korito z vodo in obilo sence je pravi mali raj in hkrati tudi prostor, katerega je Lunca prvič delila še z drugim konjem. Glede na obilico prostora za norenje je trakovi pastirja niso pretirano zanimali, njena mama Dolly pa je poskrbela da jima Sky, kobila, ki sva jo pripeljala zraven, ni prišla preblizu. Z drugimi besedami to pomeni, da je bilo na začetku kar precej tekanja sem in tja, kmalu pa se je druščina pomirila in se začela pasti. Do večera so bile vse že dobre prijateljice in so naju družno pričakale na vhodu.

Dolly in Sky sta se med sabo kar dobro razumeli še preden je Lunca pokukala na svet, zato tudi ni bilo za pričakovati kake hude agresije, ni pa odveč nekaj časa kontrolirati stanje, tako zaradi možnosti, da žrebe zaide v »navzkrižni ogenj«, kot tudi dejstva, da bi ob pretiranem prerivanju konji lahko pretrgali trakove električnega pastirja in potem… juriš…

Glede na že omenjeno smolo z vremenom je žal takšna paša trajala samo nekaj dni, pa vendar – še ena izkušnja več.

Vsak rejec si želi idealno žrebe – lahko učljivo, vodljivo in zapovrhu še lepo in temu primerno ga tudi hvali (sploh če ga namerava prodati). Ob Luncinem rojstvu sva z Gorazdom razmišljala nekako takole – brez težav in posebnega truda sva vzgojila štiri prave brate, vsi, brez izjeme, so bili prijazni, z lahkoto obvladljivim žrebčevskim temperamentom in so zrasli v čudovite osebnosti ter so resnično v ponos sedanjim lastnikom – torej bi po vsej logiki moralo iti z Lunco še lažje, saj veste, žrebičke so bolj mirne, bolj ubogljive, bolj vodljive… Aha, kar mislite si. Kljub temu, da je mama izredno prijazna do ljudi, mirna in uravnovešena kobila, je Lunca po eni strani zelo radovedna in zvedava, po drugi pa izredno previdna in zlepa ne pride blizu človeka. V družbi drugih konj se počuti odlično in večino časa porabi za navezovanje stikov in komunikacijo, potem pa vsa utrujena zaspi v kakšnem vogalu, ne meneč se za dejstvo, da je mama čisto na drugem koncu pašnika.

Na sliki mi je uspelo ujeti izredno redek trenutek dremeža v materinem zavetju, ker drugače Lunca večino svojega prostega časa preživi v družbi ostalih konj ali pa preko ograde draži letnika, ki komaj čakata, da bo še kak teden starejša, potem pa…se igra začne…

A do tedaj še malo počitka.

Dejstvo, da je dekliček kar precej samosvoj in da pri poskusih zbliževanja (dotikanje, božanje, da o natikanju oglavnice sploh ne govorimo) zganja precej več nepotrebnega kravala kot so ga njeni bratje, naju je kar nekako šokiralo, zato sva se odločila vrniti se na začetek in mogoče najprej poiskati morebitne razloge za takšno obnašanje. V več kot deset letni praksi in več žrebetih letno je sicer imel vsak svojo voljo, ampak kaj takega? Najbolj samosvoji so bili vedno potomci alfa kobile v naši čredici, izredne duše od konja za človeka, za sokonja pa prave nočne more. Gospa ni bila nikoli zadovoljna z obnašanjem in ravnanjem svojih »podrejenih« in jih je vedno in povsod preganjala in naganjala strah v kosti. Povsem razumljivo, da se je enako obnašal tudi njen žrebiček in, po najinih izkušnjah, višje kot je bilo žrebe na čredni lestvici, manj je imelo interesa približevati se ljudem. Vse lepo in prav, toda Luncina mama je bila vedno in povsod zadnja, najbolj ponižna, vedno podrejena, preganjale so jo tako kobile kot njihova žrebeta, Luncino obnašanje pa je najino teorijo postavljalo na laž. Vse dokler nisva ugotovila, da v bistvu temu ni tako, saj je med zimo naša čredica doživela »manjšo« spremembo – prodali smo namreč alfa vodnico in do sedaj ni nihče od nas sploh razmišljal, kdo jo bo nadomestil. Skozi opazovanje obnašanja kobil na paši pa sva kaj hitro ugotovila, kdo je naslednica. Odločitev črede je bila za naju sicer presenetljiva (sicer v pozitivnem smislu), ne pa nerazumljiva – izbrana je bila najbolj mirna, zanesljiva, potrpežljiva in prijazna kobila v čredi – Dolly in po dolgih letih poniževanj in maltretiranj je prišlo njenih pet minut … in uganite – če je Dolly vodja – kdo je zdaj glavni?!

So žrebeta, ki jih moraš dobesedno »poditi« stran in so žrebeta, ki ne pridejo blizu, pa da se na trepalnice mečeš in človeku se na trenutke mogoče zdi prav trapasto, ko prebije ure in ure v žrebetovi družbi, pa ga smrkavec niti ne pogleda, kaj šele da bi si na miren način dovolil natakniti oglavnico, medtem ko sosedov »kavboj« enostavno pritisne žrebe v kot, mu natakne oglavnico in … končano. Zapovrhu pa se njegov naraščajnik pri dveh mesecih že pusti voditi, »vleči« za ušesa in dvigne nogo ne da bi se z njim sploh kdo posebej ukvarjal! Pa bodite brez skrbi – pri tej starosti je za učenje časa še več kot dovolj.
Z večino naših žrebet, sploh tistih bolj zadržanih, se je najbolje obnesla taktika »čakanja«. Žrebetu se približaš do meje, ko vzbudiš njegovo pozornost. Še korak naprej pa se ne bo več počutil varnega in se bo umaknil, zato je med približevanjem treba pozorno spremljati njegove reakcije. Trenutku, ko dvigne glavo in postane pozoren sledi kratek trenutek odločanja, kaj storiti – ko tehta med vzbujeno radovednostjo in nagonskim begom. Tu vmes je meja, ko se je treba ustaviti, ker, če prideš preblizu v njegov osebni prostor, prevlada nagon bega. Če imaš s sabo še kaj zanimivega, kot je na primer krtača in z njo čistiš njegovo mamo, njega pa »ignoriraš«, bo radovednost skoraj zagotovo naredila svoje. Pomembno je, da se v sebi umirimo in si postavimo dovolj ohlapen cilj, ki nas ne bo priganjal in delal nervozne, nekako v stilu, če mi danes ne bo uspelo, bo pa jutri ali naslednji teden… saj s priganjanjem in nervozo naredimo več škode kot koristi. Nasmeh od ušesa do ušesa in nežno prigovarjanje sta dolgoročna naložba. To poskušam »vtepsti v glavo« že svoji hčerki.
Pia je izredno živahna deklica in zelo težko sprejema dejstvo, da moraš biti v družbi konjev umirjen, tih in brez nepotrebnega kriljenja, sploh če želiš, da pride žrebe bližje k tebi.

Otrokom so žrebički zelo všeč, pa vendar je treba biti ob stiku z njimi še bolj previden, kot pri odraslem konju. Žrebiček se prve mesece neprenehoma srečuje z novimi, zanimivimi ali strašljivimi stvarmi in ima bolj energične, če ne že eksplozivne reakcije na dražljaje, pa čeprav je to samo poskus božanja. Eni so zelo občutljivi na predelu križa in zadnjice in skočijo v zrak že samo ob dotiku, različno se odzivajo na vzklike navdušenja otrok in mahanje z rokami, priboljški ali celo igračami, torej še enkrat – previdno.

Ko pa je led prebit in kontakt vzpostavljen je že lažje. Vendar, ne glede na to, kako radi imajo otroci žrebeta in kako dobro se »ujamejo«, nikoli ne morejo ostati z njimi nenadzorovani in zaradi tega jih tudi ne spuščajte iz svojega dosega, ker tudi pri igri lahko nehote pride do kakšne poškodbe.
Pri dveh mesecih je nekako že čas tudi za prvo dozo sredstva proti zajedavcem. Stari ljudje so včasih rekli, da, če žrebe žveči kobili rep in/ali grivo, to pomeni, da ima gliste in v žimi »išče nekaj, kar mu manjka«… Lunca je svoji mami rep dobesedno pojedla, pa tudi griva je ni nič kaj bolje odnesla, pa vendar po apliciranju paste v figah ni bilo videti glist. Kljub temu, preventiva je boljša kot kurativa.

Kako pa žrebetu pri dveh mesecih sploh stisniti pasto v usta? In sploh če gre za nabrisano Lunco? Hja, če bi stari fotoaparat preživel, bi slike povedale vse, tako pa se bo treba zanesti na moje besede. V dveh besedah – zanimiva izkušnja. Če pa malo razširim, je potekalo nekako takole: medtem ko sva jo počasi spravila k steni in jo je Gorazd objel z eno roko okoli prsi in z drugo prijel za rep (se še spomnite 1. dela – previdno!) sem ji nataknila oglavnico, kar ji seveda sploh ni ustrezalo. Ko se je malo umirila, je Gorazd popustil pritisk in jo previdno z eno roko objel okrog glave, z drugo pa držal za oglavnico, da sva s skupnimi močmi lahko stisnila pasto na koren jezika – kolikor globoko aplikator pač seže, potem pa nežno dvignil glavo z nosom navzgor, držeč usta skupaj, da je počasi prežvečila zdravilo. Nekaj minut je potem skakala po boksu kot srna in na ta način očitno izražala svoj protest glede minulih dogodkov. Ko se je majčkeno pomirila, sva ji, za nagrado, oglavnico snela. Za prvič je bilo dovolj, v izpustu in na paši je varneje brez nje, samo privajanje na nadevanje, nošenje in snemanje oglavnice pa bo potekalo malo drugače, zdaj je bila na glavi kot nujno zlo zaradi lažjega držanja pri dajanju paste.

Nekako pri tej starosti se okrog oči in nosu začne kazati tudi že prava barva dlake. Počasi se bodo krogi zbrite dlake pojavljali tudi povsod po telesu, kar je povsem normalno. Če pa opazite kakšne čudne odrgnine po glavi, vratu ali prsih, preverite, kako vneto se drgne po hranilniku, da bi polizalo še zadnje ostanke slastnega obroka, kajti ne glede na to, če žrebetu ponudite hrano posebej v zanj prirejenem hranilniku, je kljub temu še vedno najboljše tisto, kar je v mamini posodi in ta je ponavadi na taki nerodni višini, da se manjši osebek lahko prav nerodno obdrgne.

V izpustu dostikrat poskrbimo za kakšno presenečenje oz. novo stvar. Deske, ki so na sliki, so bile sicer primarno postavljene zaradi lažjega dostopa do hleva , ko je bilo zaradi obilice dežja, hm, saj veste… So pa zelo uporabne tudi za privajanje na raznorazne ovire, s katerimi se bo Lunca srečevala v prihodnosti. Po podobni podlagi bo treba na prikolico, čez lesen most ipd. Zdaj ima na voljo cele dneve, da raziskujoče trka s kopiti, posluša odzvanjanje, vohlja in se počasi sprehaja gor in dol po deskah. Čez nekaj dni jo bo mogoče čakalo kaj drugega, kakšna »ranta« ali plastičen sod… Ovira se v izpust pri nas vedno postavi takrat, ko si konji že odtečejo prvih nekaj krogov in se vznemirjenje malo poleže, da že od daleč vidijo, da se pripravlja nekaj novega in si zadevo počasi in previdno ogledajo. Nikakor pa ni priporočljivo »čez noč« pred vrata hleva nastaviti kakega hloda, zjutraj odpreti konjem vrata in …tresk…
Naj na koncu samo še omenim cepljenja – zadevo, ki jo predebatirajte s svojim veterinarjem. Pri nas se za prvo cepljenje – ob rojstvu žrebeta – odločamo na podlagi vitalnih znakov žrebeta in stanja oziroma preteklih cepljenj kobile. Ker Lunca prvi dan ni dobila injekcije protiteles za krepitev imunskega sistema, ji tudi ni bilo treba prenašati ponovnega cepljenja čez en mesec. Če in ko se odločate za cepljenje, si zapišite datume in cepiva ter povprašajte veterinarja o naslednjem datumu cepljenja.

BREZ KOMENTARJEV