Tako je fotografski objektiv ujel zmedo pri prvem resničnem srečanju male Lunce z navihanima letnikoma. Najprej malo brezglavega divjanja, potem lovljenje sape v tesni bližini mame in na koncu – s težkim srcem – priznavanje premoči večjim. {+++}
Na spodnji sliki je trenutek, ko z »žvečenjem« priznava svojo podrejenost oziroma svojo majhnost in nebogljenost. Lunca je še večkrat odpirala usta kot riba na suhem in njena dosedanja samozavest je kar kopnela. {+++}
Če še malo razširim razglabljanje iz prejšnjega meseca o vodji črede in obnašanju, ki ga spremlja, se nam je ta mesec, ko je Lunca prvič prišla v stik s celo čredo, tudi letnikoma, razjasnil še en pojav obnašanja, ki si ga pred nekaj meseci nisva znala razložiti. Torej, v čredi sta Lunca in njena mama, enoletni žrebiček in prav toliko stara žrebička, starosta v čredi, 21-letna kobila, ki letos ni imela žrebeta in 9 mesecev breja kobila, ki se je čredi pridružila lani avgusta. Ker je zaradi izredne arogantnosti prejšnje vodnice nismo spuščali skupaj, je nekako samevala do novembra, ko se ji je pridružil takrat osem mesecev star žrebiček in kljub začetni skeptiki ga je zelo dobro sprejela. Ko pa se jima je čez dober mesec pridružila še odstavljena žrebička, je bilo vse narobe – enostavno je ni sprejela v svojo bližino, oziroma, ko zdajle pogledam nazaj, v bližino svojega varovanca. Sicer se je čez nekaj dni pomirila, pa vseeno je bilo kar dosti razburjenja v izpustu. In kaj se je torej zgodilo letos, ob prvem druženju cele črede? Kdo je postal »najšibkejši člen«? Prav njen ljubljenček – enoletni žrebec. Siromak je prišel zvečer v boks s par krepkimi sledovi ugrizov po zadnjici in njegov moški ego je kar malo trpel. Za socializacijo žrebca je to sicer dobra šola, nama z Gorazdom pa spet ni bilo prav jasno, kaj se dogaja, konec koncev so bili le pol leta skupaj?! Je to že muhasto »nosečniško« obnašanje ali kaj drugega?
Kaj drugega seveda. Do pojasnila se ni bilo težko prikopati, dovolj je bilo pol ure visenja na izpustu in spremljanje obnašanja, da sva ugotovila, da je naša Sky v bistvu ena »teta z velikim srcem«, ki je v zaščito vzela Lunco in si zadala cilj na vsak način jo obvarovati nasilneža. Brez vtikanja v hierarhijo črede je v trenutkih, ko se je mati in vodnica pasla, začela opravljati vlogo baby sitterke in skrbela za red, ko pa je Dolly prevzela, se je mirno umaknila in se začela grizljati travo. Zdaj nama je bilo tudi jasno njeno obnašanje pozimi, saj se je v bistvu navezala na pridruženo žrebe (svojega pa ni imela), drugo pa ji je predstavljalo motnjo in grožnjo v zgrajeni idili majčkene družinice.
Idila ni dolgo trajala, saj je Sky izredno dosledna, Snapper (letni žrebiček) pa zaradi tega čedalje bolj ogrizen in opraskan. Tako sva bila spet postavljena pred odločitev – jih še pustiti skupaj ali letnika ločiti od ostale črede? Pri žrebčkih, ki se predvidevajo za plemenski material, je socializacija v čredi dvorezen meč. Po eni strani je zelo v redu, da je v družbi, da spozna svoje mesto na lestvici, po drugi strani pa so eno in dvoletniki že polni svoje žrebčevske energije, breje kobile pa ponavadi niso pretirano navdušene nad različnimi drezanji in skakanjem in oh in sploh. Zgodba se lahko kaj hitro konča v kakšnem vogalu izpusta s par krepkimi brcami po nadebudnežu, ki mu bolj kot fizične poškodbe ostanejo psihične brazgotine. Te lahko privrejo na dan, ko začne kot žrebec opravljati svoje poslanstvo in, šment, skočiti je treba na sitno kobilo, ki ga je pred letom ali dvema neusmiljeno »zmrcvarila«. Če ima le-ta poleg tega še grdo navado, da cvili in se nasploh grdo obnaša tudi ko se goni, je lahko žrebčarjeva sreča popolna… Povedano takole iz prve roke, se lahko zadeva (vsako leto) kar malo vleče…
Dokler sva se midva odločala, je Lunca, kot sem že omenila, presenetljivo veliko časa prebila s svojo mamo.
Sprejeta je bila kompromisna rešitev, tako da je sedaj celotna čreda skupaj en do dvakrat na teden po urico do dve, celodnevna paša je rezervirana samo za najstarejše in najmlajše, letnika pa imata svojo zabavo ločeno.
Prišel pa je tudi trenutek, ko je Lunca prvič ostala popolnoma sama. Na sončno nedeljsko popoldne je Gorazd odpeljal nekaj prijateljev na vožnjo z zapravljivčkom, jaz pa sem si nekako zamislila, da bo Lunca, vsa prestrašena, osamljena in nebogljena, pozabila na svoj ponos in trmo in mi skočila direktno v naročje. Ja, pa kaj še. Samoto je presenetljivo mirno prenašala, sicer je dosti bolj krožila po boksu in urinirala več kot ponavadi, ni pa pokazala niti najmanjše trohice zanimanja – zame. Izredno privlačen se ji je zdel zatič na gnojnih vratcih (to ima po očetu, ta je Houdini konjskega sveta in ga ni zatiča, karabina ali vijaka, ki ga ne bi znal odpreti), do visokega sijaja je polizala hranilnik, trkala je po vratih boksa, štela komarje in muhe, le k meni ni prišla. Še huje, vrtela je z glavo kot kakšna žirafa, če sem ji prišla preblizu. Precej neprijetna reč, tole (ne)zbliževanje. Še posebej, ker se mi je vsako žrebe do sedaj bolj ali manj pustilo božati, nežno krtačiti »kožušček«, ki se brije, pa tudi že dvigovati noge. Človek začne razmišljati vse mogoče. Jo mogoče moti šumeča vetrovka, ki jo nosim, ali morda dezodorant, vonj po psih, ki ga prinesem na rokah… Malo mi je odleglo, ko je tudi Gorazd priznal, da njuna zveza ni nič boljša. Kako torej naprej? Lunca je stara tri mesece in nekatera žrebeta v tem času že potrebujejo prve korekcije kopit. Ona na srečo še ne, treba pa je razmišljati tudi v tej smeri. Kmalu bo prišel čas, ko bo rabila redno nego in vezanje ali pomirjevala niso najboljša rešitev.
Verjetno vam bo vsak veterinar ali kovač, ki ga boste vprašali, dal malce drugačen nasvet glede skrbi in oskrbovanja kopit. Eni so za korekcije od prvega meseca dalje, drugi pravijo, da naj se ne bi vtikali v stvaritev matere narave vse do šestega meseca, tretji… Resnica je, kot vedno, nekje vmes. Z veliko mero zdrave pameti in preudarka je potrebno spremljati rast kopit že od prvih tednov dalje in korigirati samo in res samo najnujnejše.
In kako sploh pridemo do tega, da nam žrebe dvigne oziroma drži nogo?
Naj najprej povem, da je med enim in drugim ogromna razlika. Dvigniti nogo je dokaj enostavna stvar, naučiti žrebe, da bo dvignjeno nogo tudi držalo ves čas kontrole in »obdelovanja« kopita pa nekaj povsem drugega (en majhen nasvet – na to bodite pozorni tudi ko konja kupujete – ne preizkušajte ali nogo dvigne, ampak ali jo lahko nekaj časa drži – in vaš kovač vam bo hvaležen). Skozi božanje po prsih in plečki (zadnjici) naj roka počasi drsi po nogi navzdol in ko prileze do kopita (…. ) svojo željo izrazimo tudi z glasom (noga, dvigni ali pač karkoli) in hkrati tudi z roko nakažemo (eni rahlo uščipnejo, drugi potrepljajo, tretji potrkajo s klinom,…), poskusimo nežno dvigniti nogo. Paziti je treba, da ima žrebe ravnotežje in da enakomerno stoji na vseh štirih nogah, da ga ne prestrašimo in porušimo njegove stabilnosti. V začetku učenja gre res samo za dvigovanje noge, počasi eno za drugo, pri vsaki naslednji lekciji pa jo podržimo par sekund dlje. Čez nekaj časa že lahko previdno pobrskamo po kopitu s klinom in potolčemo z dlanjo, eden od relativno nenevarnih pripomočkov pa je tudi t. i. »švicar«, manjši kovinsko gumijast pripomoček za odstranjevanje znoja, s katerim podrgnemo po kopitu in tako simuliramo piljenje, da s pravo pilo med učenjem nehote ne poškodujemo žrebeta ali sebe. Kar nekaj časa bosta edina resna kovaško pedikerska pripomočka klin in pila, s katero opravljamo samo popravke, nujno potrebne za korektno stojo, ali pa zabrusimo zalomljeno, kvečjemu pa še poravnamo oz. zaokrožimo preveč »špičasto« kopito. Največji poudarek je tako na izgradnji trdne in debele stene kopita, zato se pri korekciji osredotočimo samo na zunanjo plast, belo linijo in notranji del kopita, še posebej pa žabico, pa pustimo pri miru, jih ne brusimo in še manj spodrezujemo. S pravilnim brušenjem preprečujemo nadaljnje cefranje kopita in puščamo zunanji del malenkost višji od notranjega, tako se stene kopita utrjujejo zaradi pritiska telesa, ki ga nosijo, zmanjša pa se možnost poškodbe oz. nepotrebnega pritiska na žabico in cel podplat. Zdravje nog je odvisno od čvrste in solidne pete in »spuščanje« žabice pod nivo, da pri hoji pritiska na površino tal, ne bo pomagalo ustvariti širše pete (čeprav je res, da rahli pritisk na žabico pospešuje cirkulacijo v kopitu – to pa se doseže s posebnim tipom podkve in pri starejšem konju) ampak bo žrebetu povzročalo bolečine, poškodbe, posledično tudi deformacije, ravno tako kot pretirana brušenja notranje ali zunanje strani kopita za izravnavo stoje. S slednjim porušite ravnovesje pritiska na sklepe. Žrebeta se rodijo z izredno visokim kotom pete – celo do 60 stopinj in razen pri izredno hudih napakah v konformaciji ni nekega pravega razloga za čimprejšnje znižanje pete.
Pri napačni stoji je največkrat vzrok v sami zgradbi žrebeta od kopit navzgor in dostikrat (pretirane) korekcije ne bodo prinesle želenega rezultata, prav narobe. Pri nadaljnji rasti in razvoju se npr. prsa širijo in porinejo komolce ven, ti pa spet obrnejo nogo… Torej je dosti bolj pomembno, da žrebetu omogočite čimveč gibanja, pravilno prehrano in kasneje tudi vaje za krepitev mišic in širjenje prsnega koša.
Lunca ima pri polnih treh mesecih naravno korektno stojo in zaenkrat še ni imela in ne potrebuje nobenih popravkov. Na fotografiji je lepo vidno, da so pete ravno prav visoke, kopito enakomerno zaokroženo in, ker se Lunca večinoma giblje po travnatem terenu, se ne kruši oz. ni nikjer zalomljeno.
Kopito na sliki sicer na prvi pogled ni preveč zloščeno, toda že naslednja jutranja rosa ga bo »spolirala« do sijaja. To je posnetek prvega kopita, na naslednji sliki pa je zadnje.
Razlika med njima je v stopinjah oziroma kotu pete. Pri zadnjih nogah naj bi praviloma bil 4-5 stopinj višji kot pri prvih.
Ko sem že skoraj zaključevala ta prispevek, pa nama je uspel skoraj neverjeten napredek. Gorazd in Dolly sta spet odšla na nedeljsko ježo, jaz pa sem se, trdno odločena, da tokrat ne odneham, zaprla k Lunci v boks. Skupaj sva tako prebili debelo uro, večinoma vsaka na svojem koncu, vsake toliko sem naredila nekaj korakov naprej, Lunca nekaj korakov nazaj, pa spet jaz par korakov nazaj in ona naprej, …. Ko sva nekako prišli skupaj, je po drobnem dotiku spet pobegnila stran. Od širokega in prijaznega nasmeha so mi že otrdele ustnice in v določenem trenutku sem se nekako na pol obupano naslonila na vrata boksa in zrla v presenetljivo suh nedeljski dan, ko sem začutila, da se mi približuje. Znašla sem se pred odločitvijo – ali se obrniti in zapraviti morda izjemno dragoceno šanso rahlega zbližanja ali ostati pri miru, obrnjena s hrbtom proti njej in tvegati, da mi, v najboljšem primeru, začne žvečiti lase, če že ne uporniško skočiti za vrat, kot to počne na svoji mami. Ostala sem pri miru, Lunca pa me je temeljito ovohala od glave do pete. Počasi sem obrnila glavo, in jo, še vedno s širokim nasmehom in nežnim prigovarjanjem narahlo pobožala. Trenutek je počakala, potem pa se spet umaknila v svoj kot. Led je bil prebit. Mogoče bi kdo dejal, zakaj pa ne poizkusiš s sladkorčkom ali kakim drugim priboljškom, boš videla, kako ti bo jedla iz roke?! Ravno zaradi tega – ne, hvala. Nobeno naše žrebe ni deležno priboljškov iz roke vse dotlej, dokler se ne začne učiti in to že zahtevnejših stvari – nekje od lonžiranja naprej. Jabolka dobijo pri obroku v hranilnik, ostalega pa ne potrebujejo. Kaj hitro namreč ugotovijo, da je dovolj, da pridejo k tebi, pa bo že »padlo nekaj sladkega«. Potem ti začnejo slediti na vsakem koraku, kar je še dokaj zdržno, huje pa je, ko se odločijo, da morajo opraviti temeljit pregled vsebine tvojih žepov vsakič, ko se jim zazdi, da so prikrajšani za kak priboljšek. Lunci je bilo ponujeno, da se sama odloči ali bo prišla k meni in spozna posledice svoje odločitve, da me sprejme kot to, kar sem in ne zaradi tega, kaj imam v žepih. Sama je spoznala, da človekova družba sploh ni napačna, da v njej ravno tako lahko najde kanček opore in tolažbe, pa tudi počohat zna človeški osebek fino prav tam, kjer najbolj srbi. Prišla sem do zaključka, da ima izredno občutljive »tipalke« po nosu, zato se tega mesta izogibam, prav nič pa je ne moti božanje po vratu in včasih mi uspe počohati tudi ušesa. Desenzibilizacija ušes, ustnih kotičkov, nog, trebuha, počasi in skozi igro božanja, postavlja temelj za poznejše delo – natikanje oglavnice, žval, kovanje, spremljanje brejosti in žrebitve pri kobilah…
Trije meseci so bili mimo kot bi mignil. Lunca se je že zbrila po glavi in prsih, iz svojih doživetij verjetno potegnila nekaj življenjskih modrosti in, kot prava medijske osebnost, razvila določen odnos tudi do fotografskega aparata.
