Lunca se je kar potegnila v preteklem mesecu in postala umirjena, že skoraj odrasla. Tako je tudi prvič ostala zunaj, v izpustu, ko je mama odšla na popoldansko ježo. Z enoletno Doro sta se v senci solidarno otepali muh in mirno čakali večerni obrok. Postali sta izredno dobri prijateljici in verjetno je tudi Dora imela kaj vpliva na Luncino obnašanje, saj je zelo mirna, zadržana in previdna žrebica, ki je do prejšnjega meseca svoje dneve preživljala skupaj z vrstnikom. Ker njega že malce dajejo žrebčevski hormoni in želja po nadvladovanju, kaj prida miru v njegovi družbi ni imela. Zdaj samo malo poklepeta z njim skozi ogrado, z Lunco pa se družno paseta in uživata v spokojnih sončnih dnevih brez »nadlegovanja«. {+++}
Kaj smo počeli pretekli mesec? Ali, bolje povedano, kaj naj bi počeli? Kratko in jedrnato – nič. No, ja, kaj malega že, vendar še zdaleč ne toliko in pa vsega, kar smo načrtovali. Če je deževalo, se ni dalo delati, ker je bila Lunca z mamo v boksu. Če je bilo sončno se zopet ni dalo delati, ker je bilo obupno vroče ter vse polno muh in je koncentracija popustila še preden se je začela lekcija. Zvečer, ko pa se malo shladi, napadejo celi roji komarjev enormne velikosti in – reši se kdor se more. Za razliko od prejšnjih let, ko so naši konji celo poletje preživeli v »poletnih hlevih«, bolj ali manj na prostem, s ponujeno streho za zavetje, letos dobesedno prosijo, da jih po celodnevni paši spustimo v zavetje štirih sten, kjer vsaj malo ubežijo nadležnim muham.
Sicer, roko na srce, bogvekakšnega znanja petmesečnim žrebetom več ni za vtepati v glavo, gre bolj za graditev odnosa in ponavljanje stare snovi, malo resno, malo skozi igro, da malemu navihancu ne postanejo stvari dolgočasne. Osnovne stvari, ki naj bi jih se učilo, vadilo in ponavljalo do resnega dela (ki se začne nekje pri dveh letih, če vam ni vseeno za zdravje v bodočnosti vašega konja) so tako nadevanje in snemanje oglavnice, vodenje (hoja na povodcu naprej, pa tudi nekaj korakov nazaj), ustavljanje, privezovanje, če se le da pa tudi nalaganje na transportno sredstvo. Dober lastnik ali rejec pa seveda nikoli ne sme zanemariti tudi osnovnih stvari kot je redno dajanje sredstva proti zajedavcem, dviganje nog in korekcija kopit in, zadnje a ne najmanj pomembno, tudi skrb za redno in pravilno prehrano.
Tako smo Lunci prvič opravili manjšo korekcijo kopit. Imeti kovača doma je neprecenljiva prednost, saj se lahko pristopi k delu povsem časovno neobremenjeno. Sploh prvič. Danes levi nogi, jutri desni, lepo počasi, brez naglice in nervoze. Ker Lunca še ni bila privezana vsekakor to ni pravi čas za eksperimentiranje obojega hkrati, zato sem jo enostavno nežno z eno roko držala za oglavnico, z drugo pa božala, medtem ko je Gorazd opravil najprej s prvo, potem pa še zadnjo nogo. Delo je bilo opravljeno hitro in Lunca ni niti pomislila, da bi kaj negodovala ali se upirala. Kljub temu sva potem odnehala in drugi dve nogi pustila za naslednji dan, saj nam je šlo kar prelepo in bi bilo škoda pokvariti vtis s preizkušanjem njene potrpežljivosti še na drugih dveh nogah. Ampak, kot sem že rekla, to je ene sorte luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak.
Vsekakor vam ni treba čakati, da je žrebe staro pet mesecev, da bi ga začeli učiti vodenja. Nekateri so, iz takšnih ali drugačnih razlogov, prisiljeni privaditi svoje žrebe nošenju oglavnice, vodenju, nalaganju na prikolico (in še cel kup malenkosti bi lahko naštela) kar kmalu po rojstvu in daleč od tega, da je to slaba stvar. Je pa res, da je veliko različnih dejavnikov, ki pomagajo ali odmagajo pri odločitvi, kdaj začeti. Mlajše kot je žrebe, lažje je obvladljivo, starejše pa je bolj učljivo oz. se lahko koncentrira za dlje časa. Sama narava žrebeta, njegov temperament, pa tudi letni čas oziroma primeren prostor in vreme igrajo določeno vlogo pri delu, vendar naj bodo to le dejavniki in ne izgovori za (ne)delo.
Dovolj govorjenja, preidimo k dejanjem. Peti prispevek je pravzaprav bolj foto reportaža prve učne ure iz vodenja. Kako nam je šlo boste lahko presodili sami, verjetno vas bo kar nekaj, ki vam je šlo bolje, morda pa se kje najde še kak »težji« primer. Vendar se z dosti volje, potrpežljivosti in doslednosti da doseči marsikaj.
Ker Lunca še vedno preživlja svoje dneve in noči zraven mame, je povsem razumljivo, da je bila Dolly pri prvi lekciji vodenja zraven. Kot moralna podpora in vzor, kako se je na povodcu treba obnašati. Seveda to terja dva človeka, v našem tri, ker nekdo pač mora vso zadevo tudi dokumentirati. Ko smo se končno zbrali in pripravili, sem najprej naredila
Lunco smo ob vsaki priliki, po obveznem božanju, prijemali za oglavnico, ji previdno poskušali obračati glavo levo in desno, gor in dol in kolikor toliko je sledila našim željam. Tako je tudi zdaj kar mirno stala in počakala, da ji
Zaključek lekcije – prve od mnogih, ki bodo še potrebne, da bo Lunca razumela vodenje. Kljub »nacukavanju« in omejevanju svobode sta z Gorazdom še vedno prijatelja.
Na koncu pa še posnetek – bolj za šalo kot zares, (marketinški) nasvet pa je resen– to nikakor ni primer fotografije za foto oglas. Glede na relativno visoko število konj, ki je naprodaj v Sloveniji, je treba začeti razmišljati tudi o načinu trženja oz. oglaševanja. Ni odveč zapomniti si osnovne podatke o njegovih starših in prednikih žrebeta, pa bodočemu kupcu omeniti, kaj vse vaše žrebe zna in vedeti točno, kakšne barve je, ali ima oznake in kakšne ter kako visoko je. Morda se bo komu zdelo to naštevanje smešno a tu in tam kak prodajalec res »ne loči« med rjavcem in lisjakom, kakšen pa tudi ni povsem prepričan o tem, koliko belih nogavičk ima konj (in pri takih že približno lahko veste, koliko je ura…) Za povpraševalce preko svetovnega spleta imejte pripravljeno kvalitetno fotografijo ali posnetek, kjer naj bo žrebe čisto, naj stoji črvsto in enakomerno na ravnih tleh (no zdaj pa še enkrat poglejte zadnjo Luncino sliko….), po možnosti pa tudi skenirane rodovnike staršev, njihove dosežke in podobne stvari.
Nekdo, ki se dosti ukvarja s konji, pa najsi gre za delo ali pa samo fotografiranje, ve, da lahko pritisneš sprožilec ravno v kakšnem hecnem trenutku, ko kaj hitro lahko slika da napačen vtis, pa naj gre za samo konformacijo konja, njegovo stojo ali konstrukcijo, ali pa za kak čuden pogled, odganjanje mrčesa ali pa namen lumparije, nekdo drug pa si tak izraz lahko raztolmači povsem drugače…
Pri delu z Lunco nismo nikoli uporabljali prisile, tudi v tem prispevku ne. Njeni izrazi na nekaterih fotografijah so trenutna reakcija na nekaj novega, nikakor pa niso posledica oz. odgovor na fizično zlorabo, ne pri dokumentiranem delu, ne drugače. Prijaznost, potrpežljivost in razumevanje so dosti boljša naložba v učenje in grajenje odnosa kot velik del raznoraznih (strogih) pripomočkov.
Gorazd&Teja&Marko
