Šolarji so komaj komaj pričakali svoje težko prislužene počitnice in moj sin Marko ni nobena izjema, zato je bil šok ob stavku, izrečenem iz moje strani: »Rabim te pri konjih«, neizmeren. Prvi dan počitnic…
Ko pa sem mu pred nosom pomahala z novim digitalcem… Recimo samo, da je v slabe pol ure mojega igranja z Lunco naredil 110 takšnih ali drugačnih fotografij in posnel krajši filmček na temo urejanja zadev po čredno…
Za učenje sem izbrala čas, ko so se, po nočnem počitku v boksu, naša dekleta pasla že kake štiri ure in se je Lunca začela že krepko dolgočasiti. Znorela se je, letnika je tudi že pošteno sprovocirala skozi ograjo, zdaj je prišel pravi čas za – učenje. Poskušati tako mlademu kot tudi starejšemu konju nekaj dopovedati ali pokazati v istem trenutku, ko ga iz boksa spustiš »na svobodo« je jalovo početje. Povsem razumljivo je, da je najprej treba razgledati okolico, poizkusiti, če je trava enako okusna kot včeraj in sprostiti delček silne energije, ki se skriva v vsakem konju. Ko pa se čustva umirijo, je čas za »napad«. {+++}Ker spoštujem hierarhijo, zgrajeno v naši čredici, sem najprej seveda stopila do vodnice in jo potrepljala, enako tudi drugo kobilo. V tem času je Lunco že premotila radovednost in je sama prišla do mene. Pobožala sem jo po ličkih in vratu in izza pasu potegnila oglavnico ter ji jo pomolila pred nos.
Naslednja fotografija je sicer zanič, objavljam pa jo samo zato, da lahko(kolikor-toliko) vidite Luncino dejansko prvo reakcijo na »uradno predstavitev« oglavnice. Morate priznati, da je dekle povsem neposredno in korajžno.
V naslednjih nekaj minutah sem se je z oglavnico dotikala po glavi, prsih, hrbtu, zadnjici…
Potem pa sva postopek ponovili tudi z vrvjo. Najprej sem spustila en konec vrvi na tla…. Uganite, kaj je naredila Lunca…
Nato sva se igrali še z vrvjo, najprej sem se samo dotikala telesa, potem pa sem že poskusila nalahno vreči vrv čez križ in jo počasi vleči k sebi..
Skozi to najino igranje pa sem dobila malce nelagoden občutek glede Luncinega odnosa do mene oz. do človeka nasploh. Že samo obnašanje ob spoznavanju z oglavnico in vrvjo je bilo dokaj suvereno, če že ne malenkost arogantno. Zdaj, ko pa sva premagali blokado medsebojnega približevanja, je do mene začela pristopati kar malo preveč korajžno in tako, kot je najprej morala spoznati oglavnico in vrv z zobmi, se je na enak način želela lotiti tudi mene. Verjetno sem imela srečo (ali pa sem že podzavestno bolj previdna) in sem bolj ali manj vedno imela eno oko na njeni glavi, če pa ni šlo tako, pa vsaj proti glavi dvignjeno in iztegnjeno dlan, ki nekako deluje kot znak stop.
»Teta« Sky je zakoračila v deseti mesec brejosti in prišla je do spoznanja, da masaža le ni tako slaba stvar. (Do sedaj nisem imela pretiranega uspeha, saj se mi je vedno odmikala in negodovala ob mojih dotikih po njenem telesu. Ker je zelo nežna in mehka kobila, sem si pač mislila, da glede na njeno pasmo (quarter) in način šolanja s »pritiskanjem« ne bom prišla prav daleč.) No, zdaj pa hodi za mano in prosi za malo gnetenja in božanja- ko je pri volji seveda in jaz to spoštujem. Ker se crkljava kar v senci v izpustu, nama ne manjka gledalcev. Najbolj vztrajna je seveda Lunca, ki si vedno pozorno ogleduje cel postopek. Sicer sem jo v začetku morala nekajkrat odločno poslati stran, ker je hotela tudi ona pomagati, zdaj pa že ve, da se svet ne vrti samo okoli nje in da občasno pridejo na vrsto tudi drugi konji. Ko se je tako med opazovanjem poskušala malce nerodno popraskati po zadnjici, sem seveda ustrežljivo vskočila in jo prav temeljito krepko s blazinicami prstov zdrgnila po zadnjici, križu, rebrih in vratu z obeh strani. In glej ga šmenta, takoj ko sem prenehala, se je z zadnjo nogo začela praskati po ušesih. Seveda sem ji rade volje ustregla tudi pri tem. Dotikanje ušes je sprejela kot nekaj najbolj samoumevnega na tem svetu, čeprav tega, razen enkrat takoj po žrebitvi, sploh še nisva počeli.
Miren način natikanja oglavnice pa je čisto druga pesem, saj vsakič, ko si jo v izpustu poizkušava natakniti, privihra mama Dolly in s svojim očitnim neodobravanjem nad mojim početjem prekine lekcijo. Enkrat, ko mi je manjkalo samo nekaj centimetrov, da bi oglavnico zapela, je potegnila za pasek in jo dobesedno potegnila Lunci iz glave. Ne vem, zakaj to počne, mogoče pa nekako povezuje natikanje oglavnice z odhodom svojega žrebeta?!
Zato sem se odločila to poizkusiti ko sva bili zopet sami v boksu, vendar sem kaj kmalu ugotovila, da v tem okolju ne bova prišli z najinim učenjem nikamor. Ne samo da si ni želela fizičnega dotika z mano, še več, da bi dosegla svoj cilj (ki je bil kukanje skozi okno boksa) me je kar malo nesramno poskušala riniti stran, da ne rečem pohoditi. S tem mi je potrdila mojo slutnjo, da me sprejema ne kot vsaj enakovrednega partnerja, če že ne vodjo, ampak bolj ali manj kot »orodje« oziroma osebek, namenjen izključno za ugajanje njej. Odnehati v takem trenutku in oditi iz boksa bi pomenilo, da ji priznavam premoč in se ji podrejam, tako kot vsi ostali konji v čredi. To pa ni odnos, ki si ga pri nas doma želimo imeti s konjem. Se pravi da sem bila prisiljena na nek neagresiven način doseči, da bo Lunca začela vsaj razmišljati o malo drugačnem odnosu in obnašanju, kot ga je bila navajena do sedaj in ukrepati sem morala takoj. Njen sistem je bil enostaven – kroženje po boksu v smeri urinega kazalca in odrivanje mene, da pride do okna. Pa spet še en krog, … Kljub temu, da me ni veliko skupaj, sem jo pri nevemkaterem krogu že pričakala pripravljena in se nisem pustila odriniti. Šok je bil očiten. Nekaj trenutkov me je dobesedno debelo gledala, potem pa je poskusila spet. Nič. Pa spet. Pa spet nič… Po nekaj korakih nazaj je sklonila glavo in počasi ter previdno poizkusila priti do okna iz nasprotne smeri. Dejstvo je, da okno ni bogvekako široko in sem ga dobri dve tretjini »pokrivala« s svojim hrbtom, prostora med steno in mano pa je bilo ravno za eno Lunco. Ko je tako počasi prišla do mene, sem jo nežno pobožala po plečki in krenila proti nogi. Ups… Hitro je naredila par korakov nazaj a radovednost jo je kaj kmalu prignala spet k meni. Ponovila sem vajo, ona pa tudi. In tako še vsaj desetkrat, da sem počasi prišla po nogi do kopita. Potem pa samo še jasen namig, kaj si želim – z roko sem objela bicelj in ob besedi dvigni poskusila dvigniti – in je šlo. Zadnjo nogo sva potem dvignili v tretjem poskusu. Za nagrado sem ji odprla pot do okna. Nekaj časa sva potem sloneli in prodajali zijala, nato pa sem se prestavila na drugo stran in brez težav sva si dvignili tudi desni nogi.
Iz povsem praktičnega pogleda je dobro, da ste pri prvih korakih previdni in uvidevni do žrebeta ter pazite, da, preden mu date ukaz za dvig noge, lepo stoji in ima ravnotežje. Tako se tudi zmanjša riziko slabe navade naslanjanja na človeka pri dvigovanju nog oz. kasneje pri kovanju. Prav tako je pomembno, da vi odločate, kdaj bo žrebe spustilo nogo. To seveda ni enostavno, vendar pa se da uporabiti majhen trik. Ko začutite, da želi žrebe postaviti nogo na tla, ga prehitite tako, da mu jo hitro sami spustite in ga pohvalite za dobro opravljeno delo. Pri vsaki naslednji vaji pa poskusite nogo držati malenkost dlje… In pa seveda enakomerno delo z žrebetom z obeh strani, da se navadi vaše prisotnosti z leve in z desne, tako pri igri kot pri kasnejšem spoznavanju z opremo, vodenju ipd., da ne bo lepega dne skočil na trepalnice samo zato, ker ga boste zaradi spleta okoliščin morali voditi ali morda zajahati z desne.
Z Lunco sva uvedli rutino – vsak dan ponoviva, kar sva se naučili – pozdravim vse ostale na pašniku, ta čas pa Lunca že sama pride do mene in se počohava ali pokrtačiva po celem telesu, ponoviva lekcijo – ušesa, noge – tudi če ni časa za nič drugega, mi to vzame le slabih pet minut.
Kljub temu, da počasi le spoznava, da mene pač ne more maltretirati kakor se ji zljubi, si še vedno ne more pomagati, da tu in tam ne bi poskusila polizniti tu, uščipniti tam… In tu pride na vrsto »govor telesa«. Stvar je tako preprosta… In vse, kar piše v raznoraznih knjigah o takšnem ali drugačnem konjarstvu – je res. Lunca je za neželeno obnašanje kaznovana tako, da jo »poženem« iz svoje bližine (povzdignjen glas, direkten pogled in zamah z roko ponavadi zadostujeta, včasih pa lahko vidite kje koga tudi mahati z vrvjo). Seveda ponavadi steče le nekaj korakov stran, se obrne proti meni in s pozornim izrazom čaka. Vse dokler se gledava iz oči v oči in sva s prsmi obrnjeni druga proti drugi se ne bo približala. Svoje kesanje za storjeno lumparijo kaj kmalu pokaže tako, da skloni glavo in poskuša stopiti korak naprej.
Vkolikor se ne premaknem in jo nepremično gledam, tudi ona ne bo prišla bližje, čakala bo, da umaknem pogled z nje, ji obrnem ramo ali hrbet in potem ponižno počasi pride do mene.
Za nagrado (praskanje med ušesi) mi je pripravljena slediti čez pol izpusta – brez povodca in popolnoma po svoji volji.
Z enakimi prijemi sva navezali kontakt tudi s Sky, ki je ob prihodu v naš hlev imela malo težav z (ne)zaupanjem do novih lastnikov. Prej je bila kar nekaj let ljubljenka družine in povsem razumljivo je rabila nekaj časa, da se navadi na novo in povsem drugačno okolje. Sicer je bilo njeno vedenje vedno brezhibno, le v izpustu se ni dala prijeti. Po nekaj mojih (priznam – povsem naključno storjenih ) gibih je bila njena reakcija in odgovor ta, da je začela teči okrog mene v krogu. Ko sem do višine ramen dvignila levo roko, je začela teči v desno, ko sem dvignila levo, se je obrnila in šla v levo. Ob sočasnem dvigu obeh in glasu WHOA pa se je v trenutku ustavila in se obrnila proti meni. Po glavi so se mi podili odstavki o opazovanju črede konjev in njihovega obnašanja iz knjige Monty-a Robertsa in nekako podzavestno sem se obrnila za 90 stopinj. Ker Sky ni reagirala, sem jo zopet poslala okrog – levo, desno, pa zopet levo in desno… Prve dneve je takšno lonžiranje trajalo, pošteno povedano, 15 do 20 minut, da je potem končno, povsem sama od sebe, ko sem jo ustavila in ji obrnila hrbet, prišla do mene. Po dobrih štirinajstih dneh se je to tekanje spremenilo bolj v rekreacijski jogging, tri kroge levo, pa tri desno, pa gremo k Teji… ampak občutek, ko konj, sploh pa takšen, ki ga niti ne poznaš dobro, pride sam, prostovoljno k tebi… je, skromno rečeno, dober.
Pri štirih mesecih je tudi čas za drugo dozo sredstva proti zajedavcem. Oglavnice še vedno nisva nataknili in tudi kaj slabo je kazalo, zato sva z Gorazdom sklenila, da bova poskusila skupaj. Dolly se je nekako distancirala od dogajanja in pozornost popolnoma posvetila velikemu kupu detelje, Gorazd pa je, zopet, objel Lunco okrog vratu in zadnjice ter jo držal tako dolgo, da se je nehala upirati. Kar me je pri vsej zadevi najbolj presenetilo je bilo to, da je povsem mirno počakala, da sem oglavnico zapela in odpeketala k detelji, kot da se nič, ampak prav nič ni zgodilo. Naslednji večer je bila situacija dokaj podobna. Določen čas se je upirala stati pri miru, pasto pa je potem sprejela v usta in jo pogoltnila brez najmanjšega problema in odpora!? Zaključek? Nobenega strahu pred novim, samo poskušanje uveljavljanja svoje volje.
Morda se bo nekomu zdelo prezgodaj ali morda celo smešno govoriti o mlečnih zobeh, saj so vendar samo začasni in se nekako do štirih in pol let v celoti zamenjajo?! Verjetno so zaradi takega in podobnih razmišljanj tudi najbolj zapostavljeni v celostni zdravstveni sliki mladega konja. Vendar pa lahko prav zaradi njih nastanejo težave, ki pustijo močne posledice v rasti in razvoju konja.
Mlečni zobje začno rasti že nekje v prvem tednu po rojstvu, 24 jih napolni usta do približno šestega meseca starosti. Ob izpadanju jih nadomeščajo stalni zobje, le-teh požene dodatno še 12 več.
Ker imajo mlečni zobje relativno kratke korenine, jih stalni ponavadi brez težav izrinejo. Včasih pa se zgodi, da se mlečni zob odlomi in zagozdi v dlesni, ali pa, kljub temu, da se maje, ne izpade. Stalni zob tako išče novo pot na svetlo in pri tem je deformacija čeljusti neizbežna. Zato je priporočljivo, da svojemu ljubljenčku pregledujete zobe vsakih šest mesecev, ker tako lahko pravočasno ukrepate, saj takšne fizične težave povzročajo konjičku nelagodje in bolečine. Kaj kmalu se to pozna tudi na obnašanju, npr. stresanje z glavo, kasneje tudi upiranje pri vstavljanju brzde in neodzivanje nanjo. Enake simptome lahko zasledimo tudi pri pojavu t.i. volčjih zob, ki zrastejo nekje med 12 in 18 mesecem starosti in jih je, sploh zaradi nadaljnjega učenja oz. privajanja na brzdo, najbolje odstraniti.
Obdobne kontrole zob naj bi lastniku konja prišle v navado, saj konjevi zobje zaradi svoje posebne zgradbe »rastejo« iz dlesni celo življenje in se tudi obrabljajo. Težave nastanejo pri neenakomernem obrabljanju ali v primeru manjkajočega zoba ipd., ko na zobeh nastanejo oziroma bolje rečeno ostanejo ostre konice, ki konja ovirajo pri normalnem prehranjevanju. Težava se odpravi z relativno enostavnim veterinarskim posegom, brušenjem zob.
Pa še nekaj. Solni oz. mineralni kamni so priporočljivi za odrasle konje ter zelo zanimivi za žrebeta, vendar pa se zna zgoditi, da zaradi pretirane vneme pri lizanju postanejo zelo žejni. Če imajo neomejen dostop do vode je končni rezultat (sicer redko pa vseeno) prav lahko tudi driska, zato pozornost ni odveč (kamen »obešate« samo občasno ali pa se postavi na višje, žrebetu nedostopno mesto).
Prav tako ni odveč vsak dan prekontrolirati napajalnike (in tudi hranilnike), žrebeta so zdaj že tako velika, da se mimogrede lahko podelajo prav tam. Konj pa se vode, v kateri plavajo fige (ali podobna nesnaga), zlepa ne bo dotaknil in v poletni vročini so zaradi človeške nepazljivosti konji lahko hudo žejni.
Čas neverjetno hitro beži in samo še slaba dva meseca nas ločita od, za žrebe in kobilo, najbolj stresnega trenutka v njunem skupnem življenju – odstavljanja. Lunco pa čaka tudi odhod v njen novi dom, zato se zdaj crkljamo, kadar le utegnemo.
Fotografije: Marko Vašcer
