Zgodovina:
Ahaltekinec je zelo stara pasma, znana in slavna že v času Aleksandra Velikega. Zaznamovalo jo je tisočletja dolgo življenje v puščavi in stepi. Ta pasma se uvršča med polnokrvnega konja in arabca, ne da bi bil z njima neposredno v sorodu. Prvi rejci so bili svobodni, ponosni in hrabri vojščaki plemena Teke. Beseda Akhal pa je povzeta po oazi Akhal, kjer so Tekejci živeli. Od tod to čudno muslimansko ime Akhal-Teke. Vzgajali in vzrejali so te konje z mnogimi križanji in osveževanjem s krvjo že obstoječih in avtohtonih azijskih in perzijskih pasem. Ne poznamo prednika, ker se razne tipologije razlikujejo. Pri ahaltekincih poznamo 18 osnovnih linij: Kir Sakar, Skak, Gelišikli, Arab, EI, Topor Bai (Karlovac), Everdi Teleke, Bek Nazar Dor, Fakir Pelvan, Peren, Skaka Peren, Sapar Han, Slučij, Kaplan, Dor Bajram, Ak Sakal, Posman in Ak Belek. Nekatere linije so številčno močnejše, nekatere pa so že na robu obstoja. Največjo škodo pa je ahaltekincem povzročil Stalin s svojo agrarno reformo, ko so začeli konje iztrebljati in jih zamenjevati s traktorji. Samo srčnim rejcem gre hvala, da je ta pasma preživela in legende govorijo, da sta marsikateri žrebec in marsikatera kobila morala v puščavah in goščavah “ilegalno” dočakati boljše čase.{+++}
Kratek opis konja:
Idealen ahaltekinec je zelo suh, živahen, inteligentnih in tipično orientalskih oči. Vrat ima zelo dolg in mišičast, zelo pogosti jelenji vrat pa pri Ahaltekincih ne predstavlja napake. Ušesa so dolga, živahna in včasih so njihovi vršički zakrivljeni navznoter. Hrbet in križni del sta zelo dolga, včasih se zdi, da je prostora kar za dve sedli. Ima zelo močne in mišičaste zadnje noge. Tetive so zelo suhe, robustne in odporne, kakor tudi njihova majhna korektna kopita, ki jih je treba podkovati le za ježo na trdem terenu. Na sploh je ahaltekinec zelo kompaktnih kosti, to pa je za njegov lahki videz zelo pomembno. Gostota kosti oziroma kostnih vlaken je 1,4 krat močnejša kakor pri drugih konjih. Dlaka je nežno kovinskega leska, najbolj značilen je zlati lesk, ki ga pri drugih konjih ne vidimo. Arabci se na primer svetijo bolj bakreno-zlato. Griva in rep sta zelo skromna tako da grive včasih sploh ni. Sicer pa je njegova žima pod roko povsem svilena. Poznamo vse barve dlake. Najpogostejši je rjavec cca. 40%, sledijo sivec, vranec in lisjak. Vse druge barve pa vse do zlate izabele so redke in iskane. Posebnost: V Rusiji ahaltekinca vzrejajo predvsem kot galoperja in ga tudi uporabljajo na galopskih dirkah. Dosegajo skoraj enake čase kot najhitrejši angleški polnokrvni konji, že prav konkurenčni pa so na najdaljših derbijih.Čim daljša je proga, tem bolj izstopa ahaltekinec, ki ga odlikujeta vzdržljivost in prav neverjetno hitra sposobnost obnavljanja moči. To dokazuje dvomesečni rally od Ašhabada do Moskve, dolg 4300 km. Trasa je težka in raznolika, najtežji del pa je vsekakor 375 km široka puščava Kara Kum, ki jo ahaltekinci premerijo v treh dneh brez hrane in požirka vode.
Viri:
* Heidrum Werner (Pasme, nega, šolanje, šport)
* ČZD Kmečki glas – Rok, marec 1996, november 1998, januar 2000
* http://www.achal-tekkiner.ch
