Članek objavljen v Reviji o konjih, julij 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Mag. Marko Fajdiga, dr.vet.med.
Trihofitoza spada med dermatomikoze nalezljivega karakterja, ki se ne glede na letni čas med konje najpogosteje zanese pri nakupu nove živali, na sejmiščih, dirkališčih in povsod drugod, kjer je prisoten intenzivnejši stik med živalmi, ki so prikrito inficirane. Pogost vzrok infekcije je tudi izmenjava različne okužene opreme in pribora. Čeprav je omenjena dermatomikoza bolj redko opisana v Sloveniji, pa v zadnjem obdobju zaradi vse večjega prometa z živalmi, uvoza iz tujine in pomena konja kot ljubiteljske živali za turistične in športne namene dobiva vse večji pomen.{+}
Povzročitelji dermatomikoze
Dermatofiti so skupine sorodnih gliv, ki naseljujejo zunanje plasti kože. Največkrat naseljujejo prsni del, vrat, čelni del glave, hrbet in koren repa. Za povzročitelje te dermatomikoze je značilno, da se najhitreje razvijejo na tistih delih telesa, ki so bolj vlažna zaradi nahajanja jahalne opreme. Pri laboratorijski preiskavi ostružkov kože ugotavljamo več vrst dermatofitov, vendar najpogosteje potrdimo Trichophyton mentagrophytes in Trichopyton equinum. V Sloveniji smo poleg teh dveh dermatofitov pri žrebetih ugotovili tudi Trichophyton verrucosum, ki povzroča trihofitijo pri govedu. Žrebeta so se pasla skupaj z govedom na visokogorskem pašniku in v jeseni po vrnitvi v domači hlev je lastnik opazil spremembe na prsnem delu in v bližini korena repa, ki so se kazale kot okrogle oblike z omejenimi robovi. Lastnik je sprva mislil, da gre za kakšne odrgnine, ki so nastale ob transportu ali gibanju živali v hlevu. Ker pa spremembe niso izginile, ampak so se celo povečale, je posumil, da gre za neko dermatomikozo. Pri vsakodnevnem opravilu v hlevu se je z njo tudi okužil. Kot kovanec velike spremembe na koži so se pojavile predvsem po roki. Te spremembe so izginile šele po dolgotrajnem zdravljenju z antimikotičnim mazilom.
Iz omenjenega primera vidimo, da trihofitoze rejci pogostokrat ne opazijo pravočasno ali poteka v tako prikriti obliki, da mine neopazno in sploh ne posumijo, da gre za nevarno glivično obolenje.
Potek bolezni
Spore glivic prodrejo v dlačni folikel, nekatere pa tudi v dlako. Ko prodrejo na omenjena mesta, sprožijo vnete procese, oroženitev in večjo tvorbo prhljaja. Pride tudi do izpadanja dlake. Na vnetih mestih se pojavi sokrvica, začnejo se tvoriti mehurčki in kraste. Bolezenski proces se širi v vseh smereh in na bolj izpostavljenih delih telesa se tvorijo okrogle oblike na koži.
Širjenje bolezni
Najpogostejši način širjenja infekcije je z neposrednim stikom med živalmi. Pogosto širjenju pogojujejo v nuji izposojeni pribor, jahalna oprema, vedra za napajanje in podobno. Poudariti moramo, da se spore kot infekcijska oblika na okuženih predmetih in v okolju npr. v slami lahko zadržujejo dolgo časa in so več kot leto dni sposobne ponovne okužbe.
Ko opazimo prve spremembe na koži, moramo najprej pomisliti na možno okužbo nas samih in otrok, ki lahko pridejo v neposredni stik z okuženim konjem ali opremo. Poleg tega se moramo k živinozdravniku obrniti tudi zaradi pomena drugih potencialnih nosilcev dermatofitov, ki prav tako povzročajo okužbe pri ljudeh. Med najpomembnejšimi sta Microsporum canis (naravni rezervoar so mačke) in Trichophyton mentagrophytes (naravni rezervoar so predvsem glodalci.
Povsod tam, kjer prihaja do intenzivnejših srečanj živali in različnih hlevov ali rejskih centrov in pri tem prihaja do širjenja različnih bolezni, med njimi tudi dermatofitoz, priporočamo, da se pri vseh živalih pred odhodom opravi klinični pregled in izloči živali, ki imajo kakršnekoli spremembe na koži.
Diagnostika bolezni
Živinozdravnik bolezen diagnosticira na podlagi kliničnega pregleda živali in posebno pozornost nameni natančnemu izgledu celotne kože konja. S spremenjenih delov kože vzame ostružke in dlake za mikroskopsko in gojiščno preiskavo. Tudi pri klinično zdravih konjih vzame vzorec za parazitološko, bakteriološko in mikrološko preiskavo, da potrdi ali ovrže morebitno klicenoštvo.
Zdravljenje
Ker dermatofiti prodrejo do dlačnih mešičkov, je potrebno v začetku zdravljenja odstraniti vse kraste. Uporabimo učinkovit antimikotični pripravek in s spužvo spremenjene dele močno navlažimo. Šele nato se lotimo pranja po celem telesu. Oprati je potrebno celo žival, ker se spore lahko nahajajo na različnih mestih. S tem preprečimo širjenje infekcije oz. nadaljnji razvoj infekcije. Zdravimo vse živali, ki so prišle v medsebojni stik ali sumimo, da so bile v stiku z okuženimi živalmi in predmeti.
Zdravljenje okuženih živali je dolgotrajnejše in zahteva več zaporednih tretiranj. Pri najbolj učinkovitih pripravkih je potrebno najmanj štirikratno zdravljenje v razmikih od 3 do 4 dni, pri manj učinkovitih pa se zdravljenje lahko precej podaljša in nevarnost morebitne okužbe drugih živali je dosti večje. Zato je priporočljivo, da se okužene živali zdravi ločeno od neokuženih, če le mogoče v t.i. izolatorjih, kjer je tudi dostop nepoklicanim osebam omejen.
Dezinfekcija
Uspešnega ozdravljenja si ne moremo zamisliti brez temeljite in učinkovite dezinfekcije. Kot dezinfekcijsko sredstvo moramo uporabiti učinkovit antimikotični pripravek, ki specifično deluje na povzročitelje trihofitoze, saj druga dezinfekcijska sredstva ne delujejo dovolj učinkovito, ker so v glavnem namenjena za dezinfekcijo bakterijskih infekcij. Posebno pozornost namenimo tudi opremi, priboru in vsem predmetom, ki so prišli v stik z okuženimi živalmi. Še posebno pozornost pa namenimo boksom, ker jih je potrebno večkrat dezinficirati, da dosežemo popolno redukcijo povzročiteljev in preprečimo možnost ponovnih okužb.
Prognoza obolelih živali
Praviloma se po zdravljenju prve spremembe izboljšanja na koži začnejo kazati po 3 do 4 tednih. Po približno 5 tednih pa na brezdlačnih mestih prične rasti nova dlaka.
Zaključek
Za uspešno saniranje omenjene dermatomikoze je potrebno izvesti celovit program zdravljenja in preprečevanja širjenja bolezni, ki ga mora živinozdravnik pripraviti z vsakim rejcem posebej. Tako bo trihofitoza z ustreznimi pripravki in programom zanesljivo odpravljena.
Mag.Marko Fajdiga, dr.vet.med.
Revija o konjih, Julij 99
