Druga praktična PNH delavnica Ljubljana

10.01.2007

1179

Sobota, 19.02.2005

Opravičujem se za zamudo, s katero pišem prispevek o PNH delavnici, ki se je zgodila pred nekaj več kot mesecem dni. Včasih se nabere toliko dela, navdiha pa od nikoder… :). In vendar… kakor pravijo modri ljudje: »bolje pozno, kot nikoli«. Pa naj bo tokrat »pozno« dobra stvar. Včasih je potrebno nekaj časa, da se človeku stvari vsedejo v spomin in misli pomirijo, preden si sploh lahko izdela jasno mnenje o nečem. Pri nekaterih rečeh pa niti čas ni dovolj. Nekaterih reči se učimo vse življenje in z vsakim novim dnem, z vsakim novim spoznanjem, raste in se spreminja tudi dojemanje. Tako kot vse, kar počnemo ob in s konji, je tudi PNH nekaj, kar se učimo, dopolnjujemo in spoznavamo vse življenje. In vsak nov dan je nov začetek :).

V času, ko je Špela zabušavala in zavlačevala z v tem trenutku nastajajočim »poročilom« z druge PNH delavnice v Ljubljani ;), so se delavnice začele dogajati tudi v Mariboru, Kmetija Medljan nad Izolo, pa je preteklo soboto gostila predstavitev sedmih PHN iger, ki se je je udeležilo razveseljujoče število radovednežev :). Hvala vsem za obisk in dobro voljo. Primorci ste se še enkrat izkazali kot odlični gostitelji :).

No, pa gremo nazaj v Ljubljano. Na drugi PNH delavnici smo se posvetili še igri št. 4 in 5.{+++}

Igra št. 4: igra jo-jo

Verjetno se, vsaj tisti, malo starejši ;), iz otroških dni spominjate drobne napravice, imenovane jo-jo, ki nam je vsem po vrsti na začetku parala živce, kasneje pa se izkazala za zasvojenost najhujše sorte :). Igra jo-jo se igra na po istem principu. Namen igre je, da pri konju dosežemo enakomerno gibanjenaprej in nazaj. Večini konj premikanje naprej ne predstavlja večjih težav, saj jim beg (se pravi hitro premikanje naprej), v naravi predstavlja najbolj učinkovito orožje pred plenilci. Pri premikanju nazaj pa se navadno zatakne… Vsak konj se zna ritensko umakniti pred drugim konjem, a v večini primerov premikanje nazaj ni enakomerno in uravnoteženo kot gibanje naprej. Z igro jo-jo bi radi dosegli prav to. Da se je konj sposoben premikati nazaj, v ravni črti, voljno, enakomerno hitro in uravnoteženo. Zakaj je to pomembno? Praktičnih razlogov je več. Vsi, ki razmeroma pogosto jahate po terenu veste, da se neredko zgodi, da je pot, ki je bila še včeraj prehodna, zaprta s podrtim drevesom. Včasih se ni mogoče umakniti drugam, kot nazaj. In kaj je lepšega kot podrto drevo, zaprta cesta, na eni strani skalnata stena, na drugi prepad, pod vami pa konjiček, ki ga le s težavo preprosite, da naredi korak ali dva nazaj, istočasno pa tvegate, da bo »odvil« v smeri prepada? Kdor misli, da je takšna situacija resnično domišljijska mešanica najslabše možne kombinacije okoliščin, se moti :). Pri nas je večina cest natančno takšnih: vklesanih v hrib, na eni strani stena, na drugi »padina« :).

Ima kdo od vas konjička, za katerega bi, ko se enkrat »zakuri«, potrebovali pristajalno pisto, da bi ga ustavili? Ali pa imate »cepetljavčka«, tako kot jaz? Konjička, ki se sicer ustavi, ampak ne more niti sekunde stati pri miru. In potem menca in se vrti, medtem ko se trudite ostati nasmejani, vljudni in graciozni, ko vas mimoidoči pobara o vremenu, zvončkih in še čem ;)? Tudi tu pride na vrsto jo-jo igra. Med premikanjem naprej in premikanjem nazaj, je vedno faza, ki se ji pravi »stoj«. Z igranjem te igre bo torej konjiček sčasoma osvojil tri stvari: voljno in enakomerno gibanje naprej, voljno in enakomerno gibanje nazaj in stanje pri miru.

Igra jo-jo, predvsem del, pri katerem konja pošiljamo nazaj, stran od sebe, pa ima tudi psihološki učinek. S pošiljanjem nazaj konju preprečimo, da bi vdiral v naš osebni prostor, hkrati pa je pošiljanje stran od sebe tudi kazen, s katero konju na njegov način (nadrejeni določa kam in kdaj se bo podrejeni umikal) veliko bolj učinkovito kot s fizično kaznijo, pokažemo, da je nekaj naredil narobe.

Igra št. 5: igra kroženja

Vedno znova se ponavlja vprašanje »Kako se igra kroženja razlikuje od lonžiranja?«. Prva razlika je v namenu. Z lonžiranjem konj izboljšuje hode, pridobiva na uravnoteženosti, pravilni ukrivljenosti, drži… Lonžiranja se pogosto poslužujemo kadar je konj spočit, pa bi ga radi vsaj malo »spihali« preden se usedemo nanj, ali pa, kadar ga zaradi poškodbe ali bolezni ne smemo zajahati ali ga spustiti v izpust, pa bi mu vseeno želeli omogočiti gibanje.

Igra kroženja ni lonžiranje. Njen osnovni namen je, da konj voljno, s pravim odnosom (brez prisile ali upiranja) in po lastni želji kroži okrog človeka. Pri igri kroženja človek in konj igrata igro, ki se jo igrajo konji med seboj: nadrejeni stoji pri miru, podrejeni se premika tja, takrat in tako, kakor mu pokaže nadrejeni. Pri igri kroženja človek konja ne priganja z bičem, niti z glasom. Z gibom roke, prsta, kasneje, ko sta že popolnoma uigrana, pa lahko le s pogledom, pošlje človek konja v krog. Človek stoji na mestu (in s tem dokazuje in utrjuje svoj položaj nadrejenega), konj pa kroži okrog njega, kakor bi v čredi krožil okrog nadrejenega konja. Konj kroži okrog človeka, dokler mu človek s kretnjo (ali le namigom) pokaže naj se ustavi.

Preden skočimo na bolj vizualno usmerjenim všečen del ;), še nekaj zelo pomembnega: sedem iger vedno igramo v pravilnem zaporedju. Vsakič začnemo s prijateljsko igro, nadaljujemo z igro ježevca itd. Med igrami se čim pogosteje vračamo k igri št. 1: prijateljski igri, te ni nikoli preveč (premalo pa zelo hitro 🙂 ). Ko »predelamo« vseh sedem iger, se lahko začnejo igre izmenjavati in kombinirati. Vseh sedem iger naj bo nekakšno ogrevanje pred intenzivnejšim in bolj z domišljijo obarvanim igranjem.